Pernat škrat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pernat škrat
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V davnih časih ko so bili ljudje neizprijeni, ko so jim še bele žene pomagale poljsko delo opravljati, bivali so med ljudmi tudi škratci. V obče so ta bitja ljudem malo hasnila, pa še tudi to nikdar brezplačno. Njihov prijatelj jim je moral zvečer postaviti na okno ječmene kaše, zraven pa še naznaniti reč ktero je želel imeti in še tisto noč mu jo je prinesel škratec. Večkrat se je prigodilo da so hudobni sosedje unemu položili na okno kamen ali trn — in drugi dan bil je cel hram s trnjem zametan. V unem času, je gospodoval na prijaznem otoku sredi velikega jezera bogat grof. Imel je tri krepke sine in manjkalo mu ni ničesar, razen zlatega zdravja. Zdravili so ga vsi zdravniki njegove dežele, pa bolezen se le ni hotela umakniti. Pride pa star berač, ki mu nasvetuje naj pošlje k pernatemu škratu po zlatega ptiča. Če bi le ensamkrat grof čul unega ptiča peti, ozdravel bi. Sicer je daleč daleč do pernatega škrata. V deveti deželi namreč ima svoj grad. Najstarejši sin se spusti po svetu. Oče mu da dvesto goldinarjev, zlato kočijo in služabnika na pot. Pripelje se v drugi deželi do velikega mesta. Tu ga zvabijo v krčmo. Sicer se nekaj obotavlja, a tako mala zamuda misli si, mu ne more škodovati. V krčmi počne veselo živeti in začne za denar igrati. Zaigral je v kratkem vse peneze, kočijo, konje, služabnika, vrh tega pa se je še zadolžil tako, da je moral kakor ujetnik ostati v krčmi, dokler bi ne plačal svojega dolga. Doma so ga težko pričakovali, in ker ga le predolgo ni bilo, gre srednji sin po zlatega ptiča, pa tudi z dvesto goldinarjev in kočijo. Doma mu še naroče, naj se nikjer ne mudi, in kar najhitreje vrne. Pride tudi on do krčme kjer ga vabijo v gostilno; on pa se zamisli na očetov ukaz in hoče naprej. «Vsaj toliko idi notri, da vidiš brata!» reče zvita krčmarica. «Brata?» misli srednji sin, «tega pa vender lahko vidim, in vprašam, kje se je mudil, potem pa greva oba domu ali h kralju vseh škratov.« Tudi njemu se igra tako dopade, da še hitreje kakor brat zapravi imetje. Ker tako tudi srednji sin ne pride domu niti ne upa pisati po peneze, odpravi se skoro proti očetovi volji najmlajši sin po svetu iskat očetu zdravja in starejša brata. Tudi njemu hoče oče dati dvesto goldinarjev, ta pa vzeme le toliko kar se mu ravno potrebno zdi za na pot. Pripelje se po veliki cesti tja pred uno oštarijo. Kakor una dva hočejo tudi njega zvabiti notri, a on ne gre. «Barem toliko idi notri, da vidiš svoja brata, ki sta tu priprta zaradi dolga!« reče krčmarica, pa vse zastonj. «Denarjev nimam seboj, tedaj ju tudi rešiti ne morem — vidim pa ju še lahko pozneje, ko grem domu,« misli razumni mladenič in se pelje dalje. Pride v drugej deželi do glavnega mesta. Tam zve o studencu, ki je imel tako zdravilno vodo, da je ozdravil celo slepe. Pa v slednjih letih se je bil osušil in vsi ljudje žalostili so se zanj, posebno pa kralj, ki je obljubil veliko plačilo unemu, kteri bi znal to nezgodo rešiti. Mladenič si zapomni vse to in gre dalje. V tretji deželi pa najde v glavnem mestu drevo, ki je rodilo čudodelno sadje; kdor ga je le okusil ozdravel je. Pred nekaj leti, pa je začelo veneti in slednje leto posušilo se je popolnoma. Veliko plačilo bi dobil, kdor bi prinesel pomoči. Mladenič potoval je še daleč, pa dospel v deveti deželi do reke, ki teče krog škratovega grada. Dolgo hodi kraj reke, pa ker je jako široka in globoka ne more nikakor prek. Pozove tedaj brodarja, belolasega starca, ki pa ga obljubi prepeljati le za tri peresa škratca h kralju. Ta mu je obljubil, če ga spravi v škratov grad. Brodar mu da tri ključe: železni, srebrni in zlati, pa mu naroči naj prosi tudi uno dekle pomoči, ki jo ima škrat zaklenjeno v zlati sobi. Prve dveri odklene z železnim ključem in stopi v krasen vrt. V gradu odklene s srebrnim ključem prva vrata. Ko stopi v grad, odpre zopet prve dveri ki so bile zlate. Stopivši v izbo ostrmi bogastva. Pri zlati mizi sedelo je zlatolaso dekle. Imelo je tako leskeč prstan na roki, da se je žarilo po celej sobi. Na steni pa je visela zlata kletka in v njej je zlatoperi ptič zapel zdaj pa zdaj tako jasno pesmico, da je mladeniču srce veselja zaigravalo. Stopi bliže dekleta, pa jej razodene svoje želje. Rado mu privoli dekle svojo pomoč in mu veli, naj se pod postelj vleže, ker zvečer pride pernat škrat domu in tedaj ga hoče ona vse vprašati. Zvečer pride mogočen škrat domu in mrmra sem in tja po hiši, da mu močno diši kristijan. Dekle pa ga spravi v dobro voljo in slednjič se vležeta spat. Škrat zaspi; vjeto dekle, pa mu ročno izdere eno pero; on se prebudi in vpraša kaj zahteva. «Sanjalo se mi je,» reče mu ona zvito, «da je nekje na svetu studenec, ki ozdravi celo slepe, da zopet spregledajo; zdaj pa je vsahnil; kaj je temu krivo?» — Škrat hitro odgovori: «Vrgel je nekdo mrtvo dete v studenec; kosti leže na vrelčevi žili, zategadelj voda več ne izvira. Iztrebiti ga je treba in vse bo dobro.» — Škrat v drugo zaspi; ona pa prime za dve peresi in jih hitro izmakne. Škrat se močno prestraši in od bolečine skoči iz postelje, pa vpraša jezen zakaj ga moti. Dekle reče: «Sanjalo se mi je, da je nekje drevo, ki je rodilo zdravilno sadje; sedaj se suši, ljudje pa temu ne znajo krivde. Kako pa hočeš to razložiti?« «Drevo je zraslo veliko,» reče škratec nejevolje, «in korenje je prignalo do velike kadi zlata; to bi izkopali in vse bi bilo dobro — a ne puli mi več peres, preveč me čmije!» Drugo jutro odide škratovski kralj zopet na spregled, deček pa dobi od dekleta obljubljene tri peresa ptiča, s ptičnico povrh še uni leskeči prstan, ker jo je iz grada rešil. Brodar ju prepelje, mladenič pa mu da zaželjena tri škratova peresa za plačo. Njemu pa se je tako dekle dopalo, da je sklenil jo tedaj za ženo vzeti. Razodene jej svoje želje in ona mu obljubi zvestobo. Potem se od njega poslovi in gre v svojo domovino, kjer je bil njen oče kralj, on pa se obrne proti svoji domovini. Pride v mesto kjer so imeli čudežno drevo gre naravnost pred kralja in mu razodene kako in kaj. Ko izkopljejo zlato in presadijo jablano in ko ta na dvorišči ozeleni, ni vedel kralj samega veselja kaj početi. Bogato obdaruje mladeniča, vrh tega pa mu podari še voz zlata. Pripelje se v mesto kjer so imeli čudodelni studenec in naznani zopet kralju kako se da pomoči. Studenec iztrebijo in na dnu najdejo v istini kosti; voda pa je z isto močjo izvirala kot nekdaj. Tudi ta kralj mu daruje voz denarja. Nato pride do krčme, kjer sta brata v zaprtji koprnela. Brž ju odkupi in vsi se napotijo domu. Med potoma pa premišljujeta starejša brata kaka sramota je za nju, da ju je mlajši v vsem prekosil. Skleneta ga pahniti v globoko brezno sredi velike šume. Tako tudi storita. Iznenaden in prestrašen hotel ju je prositi — vse zastonj — v malo trenutkih je že letel v globoko temno razpoko. Globoko nekje se zgrabi za grm in obvisi. Navzgor ne more, pregloboko je in prestrmo, skuša tedaj kako drugače pomoči si. Ne globoko pod seboj zagleda razpokano dno in tja se spusti. Tam zapazi da pelje iz brezna votlina; v to plazi in lazi po vseh štirih dalje. Kar dospe iz votline na prostrano polje. Tu ni svetilo ne sonce ne mesec a vendar se je razlivala žalostna polsvetloba čez plan. Tu najde veliko hišo in gre v njo vprašat kje neki je. Nek gospod mu naznani, da je v peklu in da lahko pride na uni svet nazaj če hoče pridno služiti; sicer lahko dobi službo če hoče kuriti — a nikdar ne sme pogledati komu kuri. Mladenič mu obljubi vestno opravljati službo. Bile so železne peči v katere se je kurilo na poseben način. Izpod vsake peči dala se je potegniti mala železna miznica, v katero je polagal drva večkrat na dan. Nekega dne gospod odslovi mladeniča, pa premaga radovednost in on pogleda skozi vratca v vsako peč. Najniže, kjer je vsakokrat le po dve drve položil, našel je majheno deco; više kjer je bolj kuril, bile so dekleta in dečki; najviše pa kjer je najbolj kuril bile so stare babe. Ko zre skoz ozko špranjo — ker celo odpreti ni smel — vidi kako se stare babe tepejo in za lase vlačijo. To ga močno zanima; ker meni da ga tako ne opazujejo, odpre vratca bolj — ta hip pa planejo vse skozi vratca ven, postanejo velike kakor v življenji in se tako lasajo tepejo in kriče, da mahoma cel pekel skup prileti. Njihovi varuhi peklenščki začnejo jih tepsti z železnimi lanci in biči, pa le z veliko težavo jih zmorejo razpraviti, in dve po dve zopet v peč poriniti. Na vprašanje zakaj je odprl vratca jim odgovori, da bi bil rad znal komu pač mora tako kuriti — a zdaj ko ve komu zdaj še le hoče pridno drv prilagati. Varuhi s tem zadovoljni, ga še puste dalje v službi. Ker se mu leto bliža h koncu, pouči ga babica najvišjega peklenščka naj si izbere za plačo leščerbico, ki brli tam na vhodu pod breznom in uno capo, ki leži zraven. Če ž njo drgne leščerbo, izpolni se mu vsaka želja. On stori tako. Ko leščerbo drgne pride toliko podložnih duhov, da jih je vse gomzelo; ti ga vprašajo, kaj zahteva. «Zanesite me pred očetov grad, pa tudi moji nevesti naznanite, da sem rešen.» V migljaji se mu vse izpolni. V beraški obleki pride do grofa svojega očeta in si pri njem majhno službo izprosi. Starejša brata, pa sta na videz srečno in zadovoljno živela. Nenadoma se privali grozno velika vojska na brege ob jezeru. A ker je bil otok precej daleč od kopnega niso mogli blizu. — Berač pa je dobro vedel, da je to vojsko pripeljala njegova nevesta. V noči tedaj počne drgniti leščerbo, dasi se je odviše bal peklenščkov in jim zapove naj postavijo širok most od grada do suhe zemlje. Močno so se tega prestrašili vsi prebivalci otoški. Princezinja pa je poslala grofu pismo in mu naznanila da se nič ne zgodi ne njemu ne njegovim, če ji pošljejo njenega ženina, ki je bil nekdaj pri pernatem škratu in je prinesel zlatega ptiča s ptičnico. Hudobna brata se tega močno prestrašita. Najprej se ujunači starejši, zasede konja in zajaše na most. Ker se je bal da ne bi padel v vodo, jahal je počasno in po sredini mosta. Ko prijaše na suho do princezinje in njenih vojakov, vprašajo jo: «Vidimo tu tvojega moža?» «Ne moj bi po robu prijahal.« Na dvorišči ga denejo ob glavo. Pošlje pismo v drugo, da hoče unega junaškega mladeniča. Komaj nagovori grof srednjega sina naj jezdi k sovražnikom če je istinito bil pri škratu. Sede tedaj na konja in jezdi prav previdno po sredi mosta. Ko prijaše blizu suhe zemlje vprašajo vojaki svojo zapovednico: «Vidimo tu tvojega moža?» «Ne moj bi po robu prijahal!» Tudi temu se tako zgodi ko starejšemu. Zdaj pa pošlje princezinja v tretje pismo in zagrozi grofu da mu razdene ves grad, če ji brž ne pošljejo unega, ki je resnično bil pri kralji vseh škratov. Stari grof bil je v hudem strahu; sam ni znal kaj to pomeni. Stopi pa berač pred njega in mu naznani, da je njegov najmlajši sin, ki je bil pri pernatem škratu in oslobodil brata, ki sta ga same nevoščljivosti pahnila v silno brezno. Potem je sedel na bistrega konja in zajahal hitro na most in zdirjal isker po robu prek. Vojaki pa zopet vprašajo: «Vidimo tu tvojega moža?» «Da, ker je po robu prijahal.« V kratkem sta se zaročila in živela prav srečno in zadovolno do pozne smrti.