Perkmandeljc : navihani škratek iz starodavnih rudnikov v Srcu Slovenije, Izgubljena deklica

Perkmandeljc : navihani škratek iz starodavnih rudnikov v Srcu Slovenije, Izgubljena deklica Darinka Kobal

Izdano:	Center za razvoj, Litija, 2007 (COBISS)
Viri:	Kobal, D. (2007) Perkmandeljc : navihani škratek iz starodavnih rudnikov v Srcu Slovenije, Izgubljena deklica
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V majhnem rudarskem mestu je živela družina rudarja Matije. Pri hiši je bilo šest otrok in ena sama plača. Kljub skromnemu življenju so bili otroci nagajivi, radoživi in zvedavi, kot vsi otroci tega sveta. Najlepša zabava in najljubše igrače so jim bila drevesa in trave. Od vsega so se najraje igrali skrivalnice v rovih ali luknjah, ki so bile v skalah, imenovanih štolmi. Hrib, ki je imel polno štolmov je bil za igro najbolj zanimiv, si je nadel najbolj strašljivo ime daleč naokrog - Špicberg. "Pazite se, tam je doma Špicparkeljc!" se je šalil ata. "To pa ne! Tam je doma gozdni škrat. Ded nam je pripovedoval o škratu, ki je imel nenavadno ime, a je bil dober in prijazen," je rekla Milenka. "To je bil škrat Birkec," se je vmešala Elčka. "Prismoda! Ni bil Birkec,ampak Perkec," je ugibal Ivan. "Ali je bil Pikimandeljc!" se je spomnil Tonej. "Mislim, da ste se spomnili na Perkmandeljca, rudarskega škrata. Nisem ga še videl, čeprav v jami pleše pred knapi ali zganja razne norčije," je pojasnil ata. Mama je medtem pekla kruh in se smejala otroškemu govoričenju. Marica, ki se je prva naveličala pogovora o škratu, je pomagala mami in z drobnimi rokami gnetla voljno testo. Uživala je, ko sta dali hlebček v peč in komaj dočakala omamni vonj sveže pečenega kruha. Naslednji dan sta s mamo prali. A pranje je bilo v tistih časih sila težko, saj pri hiši ni bilo ne vode, ne pralnega stroja. Na voljo so bile le roke ob mrzlem potoku in kakšen oster kamen, ob katerega so drgnili laneno perilo. Kadar je bila Marica posebno pridna, ji je oče prinesel svežo presto. Sladko, kajti takrat so poznali le sladke preste. To je bila zanjo najlepša nagrada, a kaj, ko jo je morala razdeliti na šest delov, tako da je vsak dobil le grižljaj, ki se je kar stopil v ustih. Bližnji posestnik dreo je nekaj let kasneje odprl zasebno pekarno. Vsi so želeli, da bi vsaj enkrat stopili v trgovino, polno dišečega kruha, kjer bi si lahko kupili vsak svojo sladko, hrustljavo presto. A njihov oče je vsako jutro že zgodaj odhajal na delo. Bil je rudar, vesten kopač v jami in sila resen mož. Drugi knapi so med malico zbijali šale. Posebno radi so se smejali škratu, ki je pobiral krihove drobtinice, ali sem pa tja komu izmaknil malico. Takrat so kmapi preklinjali in se jezili na zmikavta, ne vedoč, da je bil to mali rudarski škrat Perkamandeljc. "Ne bodi tako resen, saj veš, da je Pekmandeljc naš varuh. Zadnjič je komarate v zgornjem rovu opozoril, da so se pravočasno umaknili, drugače bi jih zasulo," je rekel Korl. "Meni je nekoč tako nagajal, da sem mu nehote sledil in si s tem rešil kožo. V rov je vdrla voda," je prikimal Ivan, Matija pa je brez besed nalagal premog na bližnji huntek. Ni opazil, da se je škrat Perkmadeljc že nekaj časa motal samo okrog njega. Nekajkrat je zaslišal šum, večkrat se mu je zazdelo, da ga je nekdo pocukal za hlače, a ko je odložil kramp in pogledal okrog, ni bilo videti nikogar. "Kaj ne vidiš njegove čepoce? Krit je za tramom, poglej!" se je smejal Tonej. Matija je gledal, z budnimi očmi iskal črnega nagajivca, a ga zares ni videl. Zmahnil je z roko in nadaljeval z nalaganjem. Doma je življenje potekalo po urejenem vsakdanjiku. Mama je kuhala kosilo, otroci so se odpravili na hrib in se skrivali po štolmih. Njihov vrišč je bilo slišati daleč naokrog in igra je bila brezskrbna do trenutka, ko je Elčka zakričala:"Pazi, kača! Z rožičkom." Res se je na skalo, ki jo je gremo sonce, priplazila kača. Tiho je ležala, ne meneč se za otroke, ko so se od strahu razbežali. Niso se ozirali, ampak so tekli, kar so jih nesle nožice. Ko so prišli pod vznožje, so se upehani ustavili in prestrašeni ugotovili, da Marice ni. Fantje so stekli nazaj in jo glasno klicali. Ni se oglasila, in niso jo našli. Objokani so se vrnili in skupaj odšli povedat mami, kaj se jim je pripetilo na Špicbergu. Mama je sedla in objela otroke. "Mirno bomo počakali, da pride ata, saj vem, da Marico čuva mali, očem nevidni škrat. Ko bomo šli na hrib, jo bomo našli živo in zdravo. Boste videli." Otroci so poslušno sedli in tiho počakali nanj. Medtem je ata kopal in se jezil na črnega navihanca. Postajal je tako nadležen, da se je ta spozabil in grdo zaklel. Tedaj je Pekmandeljc od jeze pograbil oljenko in z njo stekel v sosednjo rov. Matija jo je ucvrl za njim, saj bi se brez oljenke izgubil v jami. To brezglavo tekanje med tramovi je vzbudilo glasen krohot bližnjih knapov. A glej ga, šmenta! Perkmandeljc je naenkrat izpustil oljenko in svoj čevelj na tla. Matija se je spotaknil obnje in telebnil prav pred izhodom zapuščenega rova. Začudeno je pogledal, pobral svojo luč in čeveljček ter se plazil pod skalami Špicberškega hriba. Po nekaj korakih je popraskan obležal, da bi si malo spočil, ko je zaslišal tiho ihtenje. Pogledaj je od kod prihaja jok in onemel. Na tleh je ležala Marica, ki jo je pobral in stisnil v naročje. Počasi si je opomogla od strahu in atu je povedala kako je padla: "Bežala sem pred tako debelo kačo kot zmajev vrat. Imela je tako velik rožiček kot volovski rog. Zato me je hudo prestrašila. Tekla sem in padla v jamo. Dobro, da si me naše," je hitela pripovedovati mala hči. "Dobro, da me je pregnal Perkmandeljc. Zdaj vsaj vrjamem, da je ta mali škrat zares naš varuh," je tiho zamrmral oče. Doma ni bilo ne konca ne kraja veselju, ko sta se ati in Marica pojavila na hišnem pragu in so ju zagledali otroci. Po prestanem strahu in svarilu staršev se niso več igrali na tistih skalah. In ata je bil od tega dne prav ljubezniv z nagajivim škratom Perkmandeljcem. Nikoli več ni niti pomislil, da bi ga brcnil, ali podil od sebe, saj mi je bil neskončno hvaležen, da ga je v pravem trenutku pregnal iz rudnika in tako skrbno varoval njegovo punčko.