Pergrin in morska deklica
| Pergrin in morska deklica |
| |||||||||||||||
PERGRIN IN MORSKA DEKLICA ilustrirala Jelka Godec Schmidt
Nekoč je živel ribič, ki mu je bilo ime Pergrin. Dan za dnem je hodil na odprto morje, nastavljal je mreže in lovil. A ujel je le malo. Zdelo se je, kot da ga je sreča zapustila. Nekega dne je veslal posebno daleč. Zaslišal je petje, nežen glas, in zagledal prelepo morsko deklico. Sedela je na skali, razčesavala si je lase in pela. Ni ga opazila. Pergrin je tiho zaveslal za njen hrbet, zgrabil jo je čez pas in jo potegnil v čoln. Morska deklica pa se je prestrašila in zajokala: »Spusti me, ribič! Kaj boš z mano? Morje je moj dom!«v A Pergrin -- kot da je ne sliši. Že tako dolgo ni ujel ničesar. Naj zdaj še to, kar je našel, kar takoj izpusti?! »Spusti me, ribič!« je prosila morska deklica. »Morje je moj dom! Spusti me! Bogato te poplačam.« To je Pergrina omehčalo.Vrgel jo je v morje in čakal, da bo nalovila polno mrežo rib. A deklica je izginila in mreža je ostala prazna. »Le zakaj sem ji verjel?« se je sam nase jezil Pergrin. »Ušla mi je, nič mi ni dala.«
Že naslednjega dne pa se je morska deklica spet znašla ob njegovem čolnu. Pogledala je iz vode in zaklicala s pretečim glasom: »Pergrin! Pergrin! Pergrin! Dvigni svoje mreže! Dvigni svoje mreže! Dvigni svoje mreže!« Pokazala je na oblake, ki so se nabirali v daljavi, in se spet potopila. Pergrin je dvignil svoje mreže in veslal, kolikor hitro je mogel. Ko se je njegov čoln dotaknil obale, se je na morju razbesnela strašna nevihta. Dvakrat devet ribičev je odnesla s seboj, Pergrin pa je ostal živ in zdrav. Zdaj je vedel, kaj mu je morska deklica dala. Ni mu dala polne mreže rib. Ni mu dala zaklada z morskega dna. Dala mu je življenje.
Valižanska ljudska