Pepi in njegovo gnezdo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pepi in njegovo gnezdo
Aleksandra Pinterič
Spisano: Pretipkala iz Pepi in njegovo gnezdo 2009, Nina Zver.
Izdano: Murska Sobota Zavod VISTA
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pepi in njegovo gnezdo

<poem> Nekoč je živel štrk, ki mu je bilo ime Pepi. Delu mu ni dišalo, zato je raje poležaval. Na poti v domači kraj je premišljeval: »Oh, kako zelo dolga pot je iz Afrike. Na koncu bom tako utrujen. Svoji štorklji pa sem obljubil trdno in varno gnezdo. Le kako naj delo opravim čim hitreje? Želim, da bi bilo gnezdo najlepše in narejeno hitro, kar se da.« Ves čas letenja je Pepi globoko razmišljal, kako naj reši svojo težavo. Znano je, da samci, štrki, odletijo pred svojimi samicami, štorkljami, in za njihov prehod pripravijo gnezdo. Ob prihodu se je odločil, da najprej poišče primeren in visok prostor za gnezdo, mogoče kakšen dimnik ali drog. Ko je opazil prazen električni drog, je na njem najprej trikrat poskočil in zadovoljno dejal: »Tu postavim najlepše in najtrdnejše gnezdo!« Sledilo je dolgo in vztrajno iskanje primernih vej, iz katerih naj bi naredil gnezdo. Prva veja je bila presuha, druga pretežka, tretja predebela, četrta napačne barve in peta preveč črviva. Minil je prvi dan in Pepi ni naredil ničesar, zato je dolgo v noč razmišljal, kako bi čim hitreje zgradil gnezdo. Drugi dan je ponovno iskal primerne veje, a tudi tokrat ni bila nobena veja dovolj dobra. Ko pa je preletel zanimiv kup reči, so njegovo pozornost pritegnile različne barve in takoj se mu je porodila ideja: »Naredil bom res enkratno gnezdo! To je tisto, kar sem iskal!«  Skoval je briljanten načrt in se lotil dela. Na divjem odlagališču so ležali odpadki vseh vrst. Iz stare vzmetnice je potegnil vzmeti in jih odnesel na drog. Potem se je vrnil po plastenke, odpadne kable, žico, kolesarske gume in ostalo nesnago, ki se mu je zdela uporabna. Vse to je vestno zvezal s kabli, vrvjo in žicami. Pri delu pa so nekateri odpadki padli tudi na tla, vendar se Pepi ni zmenil zanje: »Teh odpadkov pa res ne bom pobiral!«  Na drogu je tako v enem dnevu nastalo gnezdo iz samih odpadkov. Proti večeru je Pepi prinesel še stara oblačila in si pripravil udobno ležišče ter zmagoslavno dejal: »Štrk potrebuje teden in več, da naredi gnezdo. Ha, sam sem ga naredil v enem dnevu. Sem štrk in pol!«  Pri tem se je potrkal po glavi in dodal: »Bistra glava je to!« Tretji dan so štrki iz soseščine majali z glavami in govorili: »Pepi, že stoletja vemo, da je les najboljši za gradnjo. To se ne bo dobro končalo!«  Pepi pa je važno odgovarjal: »Kaj me briga! Moje gnezdo je moderno in najlepše!«  A želel si je še več! Ko je tako cel dan poležaval, mu je postajalo vse bolj vroče. Odletel je do divjega odlagališča in začel brskati. Če je slučajno našel kakšnega črva ali miš, ju je takoj pojedel. Ko pa je našel nekoliko polomljen dežnik, je kriknil: »Odlično! Imel bom streho! Čez dan bom v senci, kadar pa bo deževalo, bom na suhem.« Vrnil se je v gnezdo in pritrdil dežnik, potem pa važno stopil na rob gnezda. Glavo je urno zvil proti hrbtu in se glasno oglasil s kljunom. Četrti dan so sosednji štrki še bolj majali z glavami in govorili: »Pepi, to se ne bo dobro končalo.«  A Pepi je odgovoril: »Kako da ne! Moje gnezdo ima vendar streho!«  Misli pa mu še vedno niso dale miru. Želel si je vse čas poležavati, a kaj, ko se je nenehno oglašal lačen trebuh, zato je razmišljal, kako bi lahko hrana prišla kar sama do njega. Ponovno je odletel na divje odlagališče. Še sam ni vedel, kaj točno išče. Ko je zadevo zagledal, je dobil idejo in odletel z najdbo v gnezdo. Lotil se je dela in porabil kar nekaj časa, da je uredil vse žice in kable. Kmalu je važno stopil na rob gnezda, zvil glavo proti hrbtu in se glasno oglasil s kljunom. Ob mraku je Pepi pritisnil na gum in gnezdo je barvno zasijalo, saj je na divjem odlagališču našel lučke novoletne jelke. Potrkal se je po glavi in dodal: »Bistra glava je to!«  Kmalu so se okoli lučke začele zbirati razne vešče, katere je Pepi urno kljuval. Sosednji štrki pa so nejevoljno godrnjali, saj jih je svetloba motila pri potrebnem spanju. Peti dan je Pepi zadovoljno poležaval v svoji senci. Uresničil je vse svoje želje: naredil je najlepše gnezdo – in to zelo hitro, čez dan je lahko ležal v senci, ponoči pa je hrana priletela kar k njemu. Ponosno je zaključil: »Še dobro, da ljudje mečejo stran take reči. Ha, podobne odpadke vseh vrst najdeš povsod: v gozdu, ob cesti, ob potoku, v jezerih in še kje. Celo pod mojim gnezdom jih je nekaj.« Takrat pa je močno zagrmelo in gnezdo se je kar streslo. Pepi je zamahnil s perutjo in glasno dejal: »Dobro delo sem opravil. Nič se mi ne more zgoditi!«  Vse bolj je začel pihati veter. Pepiju je kmalu odneslo dežnik, a bil je prepričan, da je vse dobro zvezal s kabli in žico. Ko je zagrmelo drugič, se je nekoliko prestrašil, a trma je bila močnejša. Začeli so se zbirati ogromni sivi oblaki, pihalo je vse močneje in vse pogosteje grmelo. Pepija je postalo resnično strah, zato je odletel do najbližjega drevesa. Takrat se je zasvetilo in strela je švignila naravnost v njegovo gnezdo. Po zraku so odleteli vsi odpadki in pristali na tleh. Gnezda ni bilo več. Pepi je žalostno obsedel na drevesu in čakal, da neurje mine. Bolelo ga je srce, saj je spoznal, da je ravnal narobe. Po nevihti je posijalo sonce. Ob pogledu na nastalo nesnago je Pepija še bolj stisnilo pri srcu, zato si je rekel: »Najprej počistim odpadke, potem zgradim pravo gnezdo.«  Ni imel srca, da bi odpadke odnesel nazaj v naravo, zato je zanje poiskal primerno urejeno odlagališče. Pospravljal je dolgo v noč, saj je bilo odpadkov veliko. Sosednji štrki so ga ves čas tiho opazovali. Na koncu se je počutil bolje, čeprav je bil zelo utrujen. Tedaj pa je zaslišal iz sosednjega gnezda: »Pepi, pridi k meni na toplo. Tu lahko prespiš!«  Vabila je bil zelo vesel. Preden je zaspal, si je obljubil, da se bo potrudil in naredil trdno gnezdo. Naslednji dan se je zaradi utrujenosti prebudil pozno popoldan in žalostno ugotovil, da gnezda ne bo dokončal. Ko je pogledal proti drogu, je opazil, da na njem stoji že pol gnezda. Štrki so mu dejali: »Pomagali ti bomo, da boš čim prej imel svoje gnezdo. Štorklje se danes vrnejo.« Pepi je presenečeno pogledal in vprašal: »Bil sem tako nesramen, domišljav do vas. Kako to, da mi pomagate?«  Razložili so mu, da se je naučil nekaj zelo pomembnega, to je poslušati glas narave v srcu. Dodali so še: »Opazili smo te, kako vestno si pospravljal vse odpadke, saj je narava vse bolj onesnažena. Želeli smo te presenetiti in ti pomagati pri delu. To je nagrada za tvoje veliko spoznanje.«  Pepiju so pritekle solze sreče in tako je skupaj s prijatelji naredil trdno in najlepše gnezdo za svojo družino.