Pepelnica (Vladimir Levstik)
| Pepelnica Vladimir Levstik |
| |||||||||||
Ni se vračal v stanovanje: bežal je. V njegovem življenju so prihajali dnevi, ko se mu je iz lica zunanjih reči tako približevala lastna duša, da se je zbal in skrival pred seboj kakor Judež. Srce je bilo polno obupa; kakor s strupenim kljunom je sekalo tam notri ter šepetalo v odmerjenih presledkih, brez usmiljenja in brez nehanja:
»Tudi ti si izdal in boš obupal.« Kriste, koga je izdal? On, brez prijatelja, brez učenika.
»Samega sebe si izdal in svoje življenje!«
Za kakšno ceno? Kdaj je bilo vredno Judeževega srebrnika, tisto pusto življenje?
»Za slepe dni, za temne noči ...«
In danes je bilo strašno živeti, dvomil je, ali je dan tako blazno pust od naveličanja, ki ga je prinesel s seboj po sinočnjem večeru, ali je vreme tisto, kar razgrinja tako odurne sence na zabrisani spomin.
Po ulicah so ležali še visoki, umazani kupi snega; toda nebo se je trgalo v sivih cunjah in v gostem, surovo neprestanem dežju, in neonesnažene ceste so bile reke tekočega blata, ki je škropilo izpod voz in se vgrezalo do gležjev. Sloki in bledi so hodili ljudje pod dežniki, moški z napol pijanimi obrazi, ženske, kakor da bi jim še visele nečiste sanje na trepalnicah.
In tako ga je zagrabilo pri kosilu, da je vstal in šel domov:
»Ne v urad in ne nikamor!«
Vrgel je suknjo in klobuk po divanu, sedel k peči ter skril lice na hrbet naslanjača; navdajalo ga je razpoloženje človeka, ki meni, da je storil zadnjo neumnost svojega življenja, pa se zaveda, da ne more popraviti drugih usodnejših, s katerimi je pričel.
»Iščeš šuma in norosti, da ne bi čul, kako odmeva hoja tvojih strahov po notranji praznoti ...«
Zato je bil sinoči tam. Krinke, vrišč pisanih kostumov, slepi rezget množice, ozračje kakor preparjeno z orgazmi hotljive igre, vsakatera misel zadavljena v gnetenju plešočih teles. Bilo je kakor pijanost, silna in silnejša; na obrazih moških samo še smešni, igravi samec, ženske z očmi, usti in nosnicami, kakršne je videl pri njih le takrat, ko je bil z njimi najbolj sam. Zdelo se mu je, da hočejo vsi ti ljudje danes do neba povedati svojo živalsko naturo, zapeti himno prepovedanemu blagru in biti oni, ki so, toda skrito, skrivoma, pod plaščem dostojne, skoraj moralne veselosti, da se ne bi zalotila niti njih lastna strahopetna vest.
Plesal je in pil. Pred polnočjo se je pritisnila k njemu bela maska in šepnila:
»Jutri pridem k vam ... Moram, moram govoriti z vami; ali to, ali umreti ... Zakaj niste odgovorili pismu?«
Spoznal je glas; čez tisoč let ga ne bi bil pozabil! Roka, ki je ležala na njegovi, je trepetala; z zaničevanjem jo je otresel, dvignil rame in odšel.
Tudi bela maska se je izgubila. Pa če se ne bi? Saj je bilo gotovo še par takšnih tu, ki bi rade prišle k njemu, hm! In za njo je vedel, da pride, vedel z neizprosno točnostjo preizkušenih računov; in da pride zato še prav posebej, ker on ne dvomi, ker veruje, da mora priti zaradi pravice in povračila.
Zlobno zadovoljstvo ga je prešinilo; vstal je in zapalil smodko, celo dim je bil danes žalosten in siv, ne sinji kakor po navadi.
Nemajhno zadoščenje to: ženska, ki si ji natvezil boljši del svoje duše ter jo ovenčal z vrlinami, blagri in popolnostjo, kakršne menda sploh še ni gledalo solnce; ženska, ki te je za vse to tako nizko, glupo in pohotno goljufala, da je ostala od oboževane boginje samo še žival; ženska, ki si jo naposled udaril v obraz in jo vrgel pred prag ... Dejala je, da je surovo: toda – mili Bog, zakaj ne bi tepel ženskih? Naj one prej nehajo goljufati in lagati in vse drugo, česar mož ne more ... Res, junak v tragediji bi bil storil drugače, umoril bi bil njo in sebe; toda – za pet ran Kriščevih, počemu bi se ugonabljal takrat, ko se ni prej, preden je vedel, da ni vredna njegovega življenja?
Da, maščevanje mu je bilo premajhno: kakor da bi se velika opera končala s kmetsko harmoniko. Ali še tisti dan je videl v njenih očeh, da se vrne, da pride klicat z nesrečno dušo, s prosečimi rokami. In ker je vedel, da bo morala obupati nad vsem, preden se vrne k njemu, je slutil, da jo šele takrat zadene do dna.
Na mizi je ležalo njeno zadnje pismo:
»Evgen, rotim vas, odgovorite. Ni res, ni res ...«
Pravzaprav čudno, da se je upala po petih letih oglasiti: ali ženske ne vedo, da rana, ki jo izgloda lustrum, včasih nikdar več ne ozdravi? Ali se ne vidijo v zrcalu, da čez pet let niso več lepe, marveč iztreznjujejo človeka z ovenelostjo svojih lic? In naposled, če ženska pravi, ni res, ni res, ni res, je ponavadi vseeno res. Ej, on jih je poznal!
Videla se dolgo nista; prijatelji so mu pravili, da se kaže povsod, da ne manjka metuljev okoli nje in da bržčas ni preveč nesrečna. Nato, lansko jesen, je bil prestavljen v domače mesto; že tretji dan sta se srečala na izprehodu – še vedno je bil isti izprehod! In videl je, da se je zbala njegovih oči, prebledela in sedla pet korakov dalje na klop.
Vsak dan je hodil na tisti kraj; vedel je, da bo morala priti in trpeti. Prihajala je in krvavela z očmi. In pozimi, ko je padel sneg, je sedal v gledišču na svoje staro mesto; vedel je, da pride ona tja, odkoder se bosta videla makar pri ugaslih svetilkah. Prihajala je; pred štirinajstimi dnevi se je med tretjim dejanjem igre zgrudila in omedlela!
Danes torej ... Dolgo je trajalo. In zdaj – življenje za življenje. Saj to naposled ni, da bi ženska pomenila toliko; toda kolikor tvoje duše si ji prižgal, toliko je gre po vodi, ko se prevaraš. In če je gorela vsa, gre vsa, in včasih ne najdeš nove: vsi ljudje niso bogatega srca.
Potrkalo je. On je molče obstal pri mizi ter zamišljeno otresel kubo v kotanjo. Za vsak las prilične poze bi mu bilo žal, ki bi ga zapravil v tem trenotku.
Drugič ... tretjič, glasneje ... Molčal je; počemu bi odgovarjal, ko mora vstopiti brez tega. Naposled je plaha roka pritisnila na kljuko; stala je na pragu, lepa, bleda kakor smrt. Ustnice so trepetale tako krčevito, da je šlo neprestano lesketanje po belih zobeh. Oči so iskale pozdrava; ni ga bilo; roka je iskala roke, da bi jo podprla – ni se iztegnila.
Ona je očividno upala, da ji pomaga izpregovoriti; ko pa je videla njegov mrzli, trdi obraz, se je zrušila na kolena, tik pri vratih, in se zvila v strašnem ihtenju.
»Ni res, ni res! Ne verjemi, on je lagal ... Ni se zgodilo!«
Nekaj čudnega je bilo v njenem glasu in v vseh rečeh, ki jih je počela. On je mahoma začutil, da ne more biti krut: začutil je vso svojo neznosno samotnost in glej, tisti hip je stal pri nji ter jo dvignil in posadil na divan.
»Ne jokaj, ne jokaj ...« je ponavljal kakor v blodnji. »In samo to mi reci še enkrat: ali je res ali ni. Pa naj si bo res, ne boj se priznati: odpustil ti bom, kakor ti odpuščaš meni, če nisi grešila!«
In sam pri sebi je čutil krčevito željo, ljubiti jo zopet kakor bivše dni.
Dvignila je roko in prisegla pri živem Bogu, da je nedolžna.
Takrat jo je objel in od lastnih solz, ki so se mešale s poljubi, dolgo ni videl njenega obraza.
Naposled se je zavedel; pogledal jo je in zapazil, da v črtah in očeh ni več tistega, kar je ljubil; pogledal in začutil, da ji ne veruje in da ne bo nikdar premagal svojega dvoma; pogledal in spoznal, da ne bo srečen z njo, da bo življenje prav tako pusto in sivo, da pa je zdaj preslab in je ne more vnovič pahniti od sebe.
Toda zdaj ni bilo več brezdna med pepelnico in med njegovo dušo, niti več nezadovoljnosti med njegovim razpoloženjem in strašnim vremenom tega dne; zavedel se je prijaznega, udobnega sorodstva z vsemi dobrimi in solidnimi ljudmi ter je vprašal s filistejsko skrbnim glasom:
»Tak, kdaj pa pravzaprav meniš, da bi bila poroka?«