Pepelnica (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pepelnica. Stran iz umetnikovega dnevnika
Vitomir Feodor Jelenc
besedilo je bilo objavljeno pod imenom Vitoj Jelenc
Izdano: Slovenski narod 17. februar 1904 (37/38), 1
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čas porok in dvobojev je minul.

Srečni pari so se naužili slastnih medenih tednov in stopajo v tek in valovanje prozaičnega življenja.

Življenje se jim skoro zazdi kratka maskarada, ki je uprav minula, a oni stoje sredi ceste v svojih maskah in to na pepelnično sredo.

No, življenje je pač tako in ima kakor vsaka stvar svoje resne in smešne poetične in prozaične strani.

Jaz sem človek, ki smatram življenje za tako, kakor je v resnici. Meni ni življenje umetnost kakor nekaterim, meni je življenje — slučaj.

Pusta in posta ne poznam, kakor si nekdaj rekel ti prijatel Ciril.

Zdim se, da sem sličen slikarju, ki je vlil v svojo sliko poezijo svoje duše, vso moč svoje fantazije, a nazadnje vendar uniči vse svoje trudapolno delo.

Živeti bi hotel, kakor žive drugi, a ne morem: Ono življenje se mi zdi premirno.

Mirna voda se usmradi.

Vedni boj je moje življenje. Zato ne ljubim onih mirnih, lenih obrazov.

Moji ideali so oboroženi vitezi, ki nemene se za levo ali desno gredo svojo pot.

Hotel sem postati tudi jaz tak vitez, šel sem in se boril.

Razvneta fantazija mi je kazala lepe slike, svest zmage sem hodil naprej. Mojega koraka niso zastavljala polena, ki so mi letela izza vogalov pod noge, smejal sem se, a šel naprej.

Človek, ki hrepeni za resnico in lepoto, zdel se mi je nepremagljiv.

Šel sem dalje. V duši so se mi dvigale in porajale lepe misli.

Pred mano je bila tema, za mano luč. Ta luč so bili moji cilji.

Šel sem vedno dalje; ni me bilo strah goste teme pred seboj.

Ko sem hodil dalje, gledal sem le v daljavo tja, kjer je brlela luč. Pazil nisem na jarke pod sabo, akopram sem se večkrat spotaknil. Padel sem, nekaj časa obležal na tleh; tako prijetno se mi je zdelo tukaj ležati. Lahan zefir mi je otimal potne srage; jako sem se potil. Nekak spanec se me je poloteval a naenkrat sem vstal in šel dalje.

In vselej se mi je zdela pot po takem počitku težja; noge so mi omahovale in opletale in komaj sem čakal, da se zopet spotaknem in počijem.

Zdelo se mi je, da luč vedno bolj od daljno sije. Hodil sem kakor v sanjah dalje. Tema je bila vedno huja, zapreke vedno večje.

Bil sem kakor izgubljen potnik v puščavi. Daleč, daleč v ozadju so se dvigali vrhovi palm, oaza je bila blizu, a do nje nisem mogel.

In ako je ta oaza le fata morgana?

Zazdelo se mi je naenkrat, da je morda tudi luč, do katere hočem, le slika moje romantične duše, zazdelo se mi je, da hrepenim in hočem doseči: »Nič!«

Kakor odmev groma mi je bobnela beseda »Nič!« okoli ušes. Obupaval sem. Omahoval sem vedno bolj in bolj; oči so se mi zapirale; vse ozračje me je sililo k tlom. Mižal sem in šel dalje, ko sem pa odprl oči, videl nisem več one luči ... zazrl sem veliko glavo, slično oni Mefista, ki se mi je hudobno smejala.

To naj bi bili moji cilji?

Napravil sem še par korakov, spotaknil sem se in padel sem.

Kakor sem padel, tako sem obležal in tam sem še danes. Kako prijetno se mi zdi na tleh, vsakdo se mi sam ogne; prešel mi je ves romanticizem, naprej ne hlepim, želim le, da bi ostal vedno tako.

* * *

Danes v jutro sem se vračal domov iz maskarade.

Ljudje, ki sem jih na ulici srečaval, so me gledali, ker je bil moj korak precej negotov.

Jaz sem se jim pa smejal, češ, le glejte me, bajazza na pepelnično sredo.

Bil sem na maskaradi sam in se dobro zabaval. Jaz se namreč takrat najbolje zabavam, kadar sem sam, ko nimam okoli sebe »prijateljev«, ki so jim v zabavo in šalo moje prečute noči, zatekle oči in razmršeni lasje.

Hodil sem nekaj časa po ulicah. Mrzel veter je bril in droben sneg mi je padal v oči. Oglasili so se zvonovi ...

Nehote sem zavil v cerkev.

»Prah si in v prah se boš izpremenil!« Kakor krik izgubljenih, propalih so se mi vsesavale te besede v dušo; kakor mogočni akordi so se mi zdele te besede; akordi dolge pesmi o življenju.

»Prah si!« 

Človek poglej se! Otresi raz sebe vsa lepotila in spoznal boš že sedaj, da si prah. Ne boš potem iztezal svojih rok kvišku, ne boš dvigal kvišku svojih želja in hrepenenj, ne boš hrepenel za zlatimi sfingi, ne boš metal nase prevarljivih plaščev, kajti vse to odnese hipoma lahen vetrič in zopet stojiš sredi ceste nag in Ijudje te bodo hodili gledat in vzklikali: Pobeljen grob! Lagal se je, oblačil se z zlatom in hodil kakor mogočni kralj. A glejte sedaj kralja, nag stoji sredi ceste, kralj brez kraljestva, prah je, smrdljiv prah — trohnoba, ki čaka, da se izpremeni zopet v prah!

»In v prah se boš izpremenil!« 

Pri teh besedah mi je postalo lahko pri srcu. Uvidel sem, da je moje življenje pravo, da sem pravilno naravnal tek svojemu življenju. Kajti, ako bi hlepel vedno višje, ako bi šla moja pot vedno naravnost tedaj bi zahteval za svoje življenje, za svoj trud plačila!

In naenkrat bi se odgrnila pred menoj grozna resnica:

»In v prah se boš izpremenil!«

Tedaj bi proklinjal vse, kar me je vodilo po tej poti.

A tako sem že preje sklenil in prišel do zaključka, da je naše življenje usoda slučaja.

Dolgo sem težil po resnicah, a nobene nisem našel; vse to teženje bi bilo takorekoč prazno in nepomembno, da nisem takrat, ko sem obležal, pogledal naprej in nazaj in iz vsega svojega pota razvidel večno resnico:

»In v prah se boš izpremenil!« 

In živel bom dalje, tiho, mirno, v zatišju brez »prijateljev«, brez idealov in upov. In ako v svojem življenju ne bom dosegel ničesar, po čemer drugi hrepene — ljubezni, denarja — lahko bom pač umrl, ker mi ne bo treba šele takrat zavesti se resnice, ki ob smrti prestraši vsakogar.