Pepelnati štruklji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pepelnati štruklji
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pepelnati štruklji

V Bečah je živela žena, ki je imela troje otrok: dva pobiča in eno čečico. Ves dan so letali po vasi ali lovilo rake po potokih. Ko je Bepo pozvonil večernico, so hiteli domov, da bi jih mama ne kregala. Umazani in trudni so posedli okrog ognjišča in pogledali v lonec.

- Vedno polenta in mleko! je dejal eden.

- Vsak dan eno in isto! je dejal drugi.

Vsak večer so rentačili in niso hoteli jesti. Mama je bila žalostna in ni vedela, kaj bi napravila. Nekega dne, ko je grabila listje tam v Jezerih in na samem tudi jokala, jo je videla stara lisica in jo vprašala:

- Kaj pa je, ljuba žena?

- Oh, da bi vi vedeli, je dejala žena, otroci me nič ne ubogajo, godrnjajo nad vsem, kar skuham in se prejedavajo nad dobrotami!

- Ne joči, je dejala lisica, ti bom jaz pomagala.

Lisica je šla domov in skuhala velike in lepe pepelnate štruklje. Ko je v zvoniku odzvonilo, se je odpravila s košem dol v vas. Otroci so kot ponavadi rentačili okrog ognjišča, ko so zaslišali trkanje. Čečica je šla odpret in videla lisico s košem.

- Kje so tisti otroci, ki ne marajo jesti ne polente ne mleka? je dejala lisica.

- Naveličali smo se jesti vedno eno in isto, so rekli otroci, radi bi jedli kaj drugega.

- Prav zato se prišla, je dejala lisica, in prinesla sem vam štruklje!

Otroci so vsi veseli stekli k lisici. Lisica si je snela koš z ramen in jim dala na roke štruklje. Ko pa so jih otroci poskusili, so začeli pljuvati in se jokati.

- Imate rajši moje štruklje ali mleko in polento?

- Polento in mleko! so dejali otroci.

Lisica si je spet zadela koš na rame in je rekla:

- Bodite pridni in vse pojejte, kar vam mama skuha, če ne, se vrnem in prinesem pepelnate štruklje.

Otroci niso več godrnjali in so vsak dan pojedli, kar jim je mama dala; in od takrat so rasli zdravi in močni. Še danes, kadar otroci nočejo jesti, pride lisica in jim prinese pepelnate štruklje.