Pepeljuharica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pepeljuharica[uredi]

Pepeljuharica je slovenska pravljica, ki jo je leta 1868 napisal slovenski pisatelj France Poznik.


Pravljica[uredi]

Bila je mačeha, ki je imela lastno hčer in pasterko, ktere zadne pa ni s koncem očesovim ni mogla videti. imela je vedno umazana oblačila ter je vedno tičala v kotiču ogniščnem, da je bila kar pepela bela in zato so jo zmerjali s pepljuhom, pometuhom. Pa še to se je mačehi preveč zdelo, morala je iti krave past, zraven pa ji je dala mnogo prediva, kterga je morala spresti. Ko prižene kravico na zeleno trato, se ji milo stori ter začne milo jokati po svojej ranjci materi, ktera ji je bila tako dobra. Kravi se uboga deklica usmili, zatorej jo popraša, zakaj se joka. »Oh, kaj bi se ne jokala,« ji odgovori pepeljuharica, »saj me vse črti in sovraži. Mačeha mi je dala toliko prediva, da nisem vstani spresti ga, in zvečer bom tepena.« »Le tiho bodi,« ji odgovori krava, »ti bom pa jaz spredla.« In res natakne predivo na rogova in ga kmalo sprede. Ko pride zvečer pepeljuharica domu, je bila mačeha jezna, da ji ni imela česar spodtakniti, toraj ji drugo jutro še enkrat toliko prediva da, kakor prejšnji dan; pa tudi tega ji je krava spredla. To se mačehi čudno zdi, zato pošlje drugo jutro svojo hčer za pepljuharico špegat. Ko ta vidi, da ji je le krava prede, teče hitro nazaj svojej materi povedat. Sklenini sta kravo pobiti, da ji ne bi mogla več presti. Pepeljuharica pa je bila tisti večer prav hudo tepena in drugo jutro le še zadnjikrat žene kravo na pašo. Tu ji zdaj vse pove in se spet začne milo jokati, ker se bosta morali ločiti. Krava ji pa reče: »Nič ne jokaj pepljuharica; v mojih črevih je ključek, ki odpre v podzemeljsko jamo, kjer se ti bo izpolnila vsaka želja. S ključkom le trikrat udari obi tisti kamen na vodi pri perilniku, pa se bojo vrata odprla. Jutri jo poprosi, da ti dajo čreva prati.« Drugi dan so res kravo pobili, in mačeha že sama vrže pepeljuharici in ji ukaže jih prati iti. Ko je ona na vodi, pogleda v čreva in res dobi notri ključek. Hitro gre k perilniku in potrka na kamen. Naenkrat stoji pred njo ena luknja. Pepeljuharica brez strahu dalje gre in pride v lepo belo sobo. Vse je bilo z zlatom ozaljšano; po stenah so visela velika ogledala. Na sredi sobe pa je bil oblačilnik in v njem tri sprelepe obleke. Ena je bila zvezdina, druga lunina, tretja najlepša pa solčina. Pepeljuharica si vse to ogleda potem pa gre hitro vun, da ne bi jo prišli iskat in obljubi prihodno nedeljo priti. Zdaj je bila ona vesela in je že težko pričakovala prihodne nedele. Ko ta pride, so šli vsi v cerkev, le ona je morala ostati doma za varha. Kakor hitro pa je bila sama, skoči hitro k vodi in gre v jamo ter se napravi v zvezdino obleko. Kako se ona začudi, ko stopi pred ogledalo in se vidi notri v krasnej obleki z zlatimi zvezdami. Hitro si zaukaže kočijo z dvema konjema, ona skoči notri in meglice pred mano, meglice za mano rekši, oddrdra proti cerkvi vsem nividijoča. V cerkev stopivši se obrnejo vseh oči na njo in po vsi cerkvi stikajo glave vprašaje se kdo je ta lepa gospa. Nihče je ni poznal. Pri vratih pa je stal mlad grofič, in tega je lepa gospodična posebno zanimovala. Ko je maša minila in je šla gospodična iz cerkve ji ponudi grofič iz svoje dlani blagoslovljene vode. Ona se pokropi, pa kar naenkrat je že v kočiji in koj ni bilo niti duha niti sluha po nji. Ona pa se je v podzemeljski jami slekla, svoje cunje zopet oblekla in brzo podala na dom, da je bila doma, kadar so ljudje prišli iz cerkve. Tukaj so ji pripovedovali, kako lepo gospo so vidili in so jo dražili, da je ona ni vidila. Ona nekoliko jezna odgovori: »Vidila sem jo, vidila, še bolje kakor vi, in vem vse natanko kakšno obleko je imela.« Zdaj je vse natanko povedala, kako je bila oblečena. Kar mačeha pristopi in jo vpraša, kje je ona gospo vidila. Pepeljuharica je bila nekoliko v zadregi, pa kmalo odgovori, da je ravno za plotom stala, ko se je gospa memo peljala. To se razume, da to mačehi ni bilo všeč, ker ni bila za celo mašo doma, pepeljuharica je bila toraj tepena. Kmalo je prišla druga nedelja. Danes so pepljuharico zaprli, da bi bila za mašo v hiši. Pa kakor hitro so ljudje odšli, skoči skozi okno in malo časa po tem je že napravljena v lunini obleki. Kakor mesečina ponoči je sijala pepeljuharična obleka. Zaukaže si zopet kočijo ter se pelje v cerkev. Danes ljudje niso nič iz bukvic brali, ampak vedno le prekresno gospico gledali. Ko je maša minula, je že spet grofič stal pred durmi in je znova iz cerkve gredoči gospici vode ponudil. Rad bi jo bil nagovoril, pa ona je hitro smuknila v kočijo. Toda on je imel osedlanega konja pred cerkvijo, toraj se zapraši nanj in hoče za njo zdirjati, pa njo so skrile meglice in nihče je ni videl. Žalostnega srca je toraj moral oditi na dom, ne da bi bil kaj opravil. Pepeljuharici se je danes še slabeje godilo kakor preteklo nedeljo. A ker jo je mačeha dobila zunaj hiše, kajti nazaj ni mogla priti skozi okno, jo je še huje kaznovala, kakor pretekli krat. Pa tudi to ni nič izdalo, da ne bi prihodnjo nedeljo pepeljuharica zopet ušla in se napravila v najlepšo obleko, v solnčnio. Skoraj je ni bilo moč pogledati, tako je bliščalo. Današni dan si je grofič zatrdno obljubil, da jo hoče nagovoriti in se dalje ž njo seznaniti. Nagovori jo iz cerkve gredočo pa ona mu uteče, nehote ga slušati. Toda on jo ni hotel tako naglo pustiti, toraj skoči zanjo in ji stopi ravno na levi čevelj, ko je ona ravno v kočijo mislila vstopiti. Črevljič mu je ostal, ona pa je zginila rekši: meglica pred mano, meglica za mano. Grofič je bil brezupen, ko mu je tudi ta poskušnja se ponesrečila. Hotel je še zadnje poskusiti. Dal je oznaniti, da bo on vzel tisto za ženo, kteri bo črevljič pristal, kterega ima on v rokah. Hodil je po vseh bližnih krajih okol, pa vsakej je bil črevljič premajhen, vsaka je imela preveliko nogo. Skoraj je bil tudi na tej poskušnji obupal, pa poda se še k našej mačehi. Ta je že dolgo časa svojej lastnej hčeri nogo prešala v preši, da bi bila manja. Ko se pa grofič približa, skrije hitro ubogo pepeljuharico pod eno korito in mu pokaže le svojo hčer. Pa tej je bil čeveljc trikrat premajhen, tako veliko nogo je imela. »Ali nimate nobene druge hčere?« je povprašal grof. »Čisto nobene druge, milostljivi grof, kakor samo tole.« Iz nevoščljivosti je zamolčala, da ima tudi pepeljuharico. Grofič se toraj poslovi in hoče oditi. Ko pa pride na dvorišče, zavpije nekaj pod koritom: »Kikeriki, pepeljuharica pa pod koritom tiči.« Hitro je grofič ukazal pokazati kdo je pod koritom, pa ko vidi umazano in strgano pepljuharico, ji je komaj hotel črevljič pomeriti. Pa ga vendar pomeri in lej! Nji je bil primeren, nji je šel z lahkoto na nogo. Ali kaj pa grofič? Zdaj je bil še bolj žalosten in osupnjen, ker bi moral vzeti pepeljuharico za ženo, ktera je bila vsa umazana in v cunje oblečena. »Ta gotovo ni prava«, si je misli grofič, »pa vzeti jo moram, ker sem obljubil in zatrdil, besede pa nečem prelomiti.« Vzel je torej pepeljuharico k sebi v kočijo in se odpeljal ž njo v svoj grad, ženitvijo vendar je odlašal in odlašal, in prihajal je vedno bolj žalosten in otožen, da je nazadnje prav hudo zbolel. Poklicali so hitro vse doktorje in zdravnike, pa nobeden mu ni mogel pomagati. Nekega jutra pa gre pepeljuharico v kuhinjo in reče kuharici: »Jaz ga hočem ozdraviti, le tako naredite, kakor vam bom jaz ukazala.« Ona pa je imela prstan, kterega ji je grofič nataknil na prst takrat, ko ji je ponudil blagoslovljene vode. Ona ga je potem vedno v nedriji pri sebi nosila. Zdaj je pustila skuhati čaj, v sklenico pa je djala prstan. Kuharici pa je rekla: »Nesi to-le grofu in če hoče biti zdrav, mora to do dna spiti.« Kuharica mu je nesla pa on ni hotel piti, kajti sam je že nad seboj obupal. Ker ga je kuharica le silila in silila, je torej vendar začel piti. Ko je že do konca nagnil se nekaj zasveti. On pogleda in vidi prstan, kterega je on nekdaj dal lepi gospici v cerkvi. Začuden vpraša od kod ta prstan pride. Kuharica pove, da je pepeljuharica čaj delala. Pa niso dolgo čakali in kmalu je bilo vse razodeto. Pepeljuharica je hitro tekla v svojo podzemeljsko jamo in se oblekla v solnčino obleko in šla v grad ter stopi pred grofa. Ta skoraj ni verjel svojim očem, videl je pred sabo gospo iz cerkve in obenem spoznal tudi pepeljuharico. Ta mu je zdaj vse natanko povedala in razložila, grofič je bil naenkrat zdrav in še tisti dan je bilo ženitovanje, kamor so tudi mene povabili in mi dali iz naprstnika jesti, iz rešeta piti, s steklenimi črevlji plesati.


Literatura[uredi]

Kropej, Monika, Pravljica in stvarnost: Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine, Ljubljana 1995, Znanstvenoraziskovalni center SAZU