Penzijonist

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Penzijonist. Črtica.
Josip Murn
Izdano: Slovenski narod 22. avgust 1902 (35/192), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Salezij Kvirin je ležal na svoji oguljeni postelji in pušil.

Namikalo se je na devet, in daljnje goré, v rani uri čiste ko lazur, začele so se polagoma zagrinjati; lahni oblački, od daleč ko tobakovi dimi, so se porazgubljali. Kvirin že izdavna ni imel navade, opazovati takih prizorov. Tudi je bila njegova postelj obrnjena naravnost v kot in rad je dremal po ves dan. Sobo je zapuščal redkokdaj. Vstajal je najrajše okolu sedme ure, skuhal si kavo, — imel ni nikogar, tudi oženjen ni bil nikdar — poiskal si kako knjigo iz zaboja, listal jo in zopet legel. Pipica pa mu je gorela noč in dan.

Redu ni bil navajen. V dovolj majhni sobi ležalo je vse navskrižem kot bi se ravnokar priselil kdo, ali pa bi imel namen odpotovati nemudoma. Tudi ni bilo v nji nič nepotrebnega, če upoštevamo oni luksus, s katerim pri nas tuintam tako neukusno skrivamo gole stene in omare in to navadno le na estetiško zahtevanje drugih. Navzlic temu je bila soba skoro nagnečeno polna. Boljši prostor — v kotu med dvema oknoma — pokrival je starodaven, zaprašen in vedno odprt klavir. Na stojalu je žoltela že od pamtiveka partitura na strani: »Ein Traum«. Tesni prostor pred in za klavirjem pa sta zakotila dva zaboja, natlačena samih starih in obrabljenih knjig. Na teh so ležale zbledele note, popisane s svinčnikom. Po dve vazi z zgrbančenimi limonami stali sta na vsakem med celo rečjo izsušenih barv in preperelih kistov. Ob kmečki peči v drugem kotu prašila se je nepobarvana, odprta omara poleg stare mize s polomljeno nogó. Različne posode in risarska mapa ležale so na nji že od prvega dne. V svojem pohištvu je štel Kvirin tudi še ogromen edin stol in par stenskih slik, risanih s tušem ali pa barvanih.

Pri vsem tem je imel sam vso hišo. Drugih prostorov ni rabil svoj živ dan; videl jih je vse skupaj samo enkrat, takrat ko se je priselil. V svojem življenji ni bil nikdar vajen razpolagati z večjim kot je najmanj mogel potrebovati.

Po svojem stanu je bil učitelj. Stalen ni bil nikjer. Selil se je do prvih sivih las iz kraja v kraj in ni še izpolnil svojega časa, ko so ga upokojili. Po vzrokih niti vprašal ni. Sprejemal je denarje, ki bi mogla izhajati komaj ženska ž njimi, in živel. Nekaj časa ga je oskrboval cerkovnik. Takrat denarja niti v roke dobival ni.

Kvirin je o vsem tem molčal ali vsaj redkokdaj omenjal. Kraja in ljudi ni spoznal ves svoj čas. Ležal je ali slonel navadno na postelji in pušil. Največkrat je prekrižal noge in lahno mižal, ali pa gledal s prigovornimi, mirnimi očmi za modrikastimi kolobarčki. V takih razpoloženjih je pripovedoval, kakor stikajoč po svoji prošlosti in neprenehoma spominjajoč se, same malenkosti. Soditi po njih, zdel se je podoben interesantnomu človeku, ki pa nas vsak hip vznemiri in prevara. Bili so iz večine dogodki z različnimi župani, neznatni procesi pred sodišči ali pa mali politični spori. V obče ni mogel pričeti razgovarjanja drugače kot s takimi noticami. Dogodilo se je, da je začel pripovedovati eno in tisto reč celó po večkrat na en dan. Sicer je molčal, zatopljen v daljnja, enolična razmotrivanja, ki se jih drugi, ki se jih že spominjal več ni, gladeč si polno, osivelo brado.

Bil je tak človek. Včasih pa je sedel h klavirju in preigral cele noči.

Risal že dolgo ni nič. Mapa mu je bila napoljena še od nekdaj z načrti, trenotnimi škicami, amoretkami in napol skončanimi portreti. Največ so bili ženski profili z bisernicami ali pa z razpletenimi lasmi in še brez vsakih stalnih potez kot so navadno prve ljubice. Barve so že zbledele, a Kvirin jih ni popravljal več. Živel in staral se je ž njimi ter postal monotonen kot oné in ves natlačeni nered njegove okolice. Bil je sama mrtva preteklost, na videz tako polna in romantična, o kateri bi vedel komaj kaj povedati. Bil je kakor junak, ki ni izvršil v celem življenju ne enega dejanja ali pa kot podoba, risana v samih sencah in konturah brez določnosti. Zdelo se je skoro, da je šlo mimo njega vse, kot mimo neobčutnega zrcala ter takoj spet izginilo mrtvo in hladno ...

V mraku je pil in poslušal grohot grlice, edine žive stvari, ki jo je premogel. V takem času je sedel najrajše za klavir ter igral dolgo v popolni temi.

Kot navadno, hodili so ljudje sprva v njegovo bližino že iz same radovednosti. Zdelo se jim je neodpustljivo, da ni imel ne žene, ne nikogar in ni hodil v njih druščino nikdar, kot so bili sicer vajeni od takih ljudi. Potlej so ga opustili. Govorilo se je o njem le še, če ga je obiskal kdo. Bili pa so to sami neznani ljudje v okraju.

Jeseni in čez zimo je ostajal sam. Tedaj je sedal o takem času k oknu in strmel v ljudi, prihajajoče v mraku od večernic in komaj še razločne med snežinkami. Mimo je hodilo visoko dekle črnih oči. Njegovo sobo pa so razsvitljali komaj še utrinki iz goreče pipice ... Udaril je z vso močjo na tipke kot bi se prebudil in šel v novo življenje s trdnim, neomajanim sklepom in najblažjim srcem.

Grlica se je zagrohotala, in zunaj je padal debel sneg. Tuintam plazil se je včasih še mal dečko okolu vogla, postajal in vlekel na uho, kakor z utripajočim srcem neznane glasove.