Pene (Recenzija istoimenske veseloigre Josipa Vošnjaka, objavljena v Slovenskem narodu)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pene
J. Skalec je psevdonim Josipa Vošnjaka.
Izdano: Slovenski narod 14. marec 1889, (22/62)
Viri: dLib 62
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor v vseh narodih, tako se tudi v Slovencih drama najpočasneje razvija, leta in leta štejemo, ne da bi mogli zabeležiti le jeden poskus. Kakor kaže, začelo se je tudi v tem pogledu obračati na bolje. Lani dobili smo na slovenski oder izvirno igro »Otok in Struga«, letos pa izvirno veseloigro »Pene«, katero je spisal, kakor je bilo čitati na gledališnem listu J. Skalec. Ker vsa Ljubljana ve pravo ime pisateljevo, ga tudi nam ni treba zamolčavati. Igro »Pene« spisal je g. dr. Josip Vošnjak, ki na leposlovnem našem polji zavzema odlično mesto in kaže izredno plodovitost.

Igra »Pene« posneta je vsa iz življenja, dejanje vršilo se je še le pred malo leti na Malem Štajerji in posamični prizori so tako pristni in resnični, kakor smo jih pred malo leti v časnikih čitali. Nastopajoče glavne osobe so vse res živele in igrale svoje uloge v človeški družbi, a tudi postranske osobe, ki so glavnemu dejanju v stafažo, pogojene so dobro in kažejo nam pravi tip maloštajerskega nemškutarskega meščana.

Dejanje igri je ob kratkem nastopno: Julij pl. Braunhof, graščak blizu slovensko-štajerskega mesta, ali določneje rečeno, svoje žene, graščakinje Avrelije mož, čuti potrebo, pokazati svetu svoje osobe imenitnost in kandiduje za državni zbor. Ker za volitve treba denarja, obrne se najprej do svoje soproge oskrbnika, da bi od njega izvabil potrebni »nervus rerum gerendarura«. A dasi mu Braunhof razvija ves svoj program, mej drugim rekoč: »Jaz sem Nemec in zaničujem vse druge narode«, dasi slikovito riše svojo državnozborsko prihodnjost in lepo gmotno stanje, vender oskrbnik Milonič ne more ugoditi prošnji njegovi, ker je blagajnica prazna in ker je vrhu tega gospa prepovedala, da se Braunhofu ne sme izplačati niti vinar.

Ker tudi od oderuha Cvikarja ni pričakovati pomoči, poskusi Braunhof pri svoji soprogi svojo srečo. Ko s prisiljeno priliznenostjo nič ne opravi, izpremeni taktiko in z revolverjem v roci preplaši soprogo, da mu podpiše menico za 1000 gld. Ta vsota mu je dovoljno sredstvo za volilno agitacijo, pri katerej mu pomagajo mestni župan in obrtnika Dreta in Oblic, poslednja seveda za gotovo plačilo.

Dobivši državnozborski mandat ni Braunhof skrbel za svojih volilcev koristi, marveč le za svoje sebične namene. V družbi s profesorjem Neminom, ki je zlorabeč svojo slučajno podobnost z ministrom, dospel do velicega upliva, ustanovita delniško družbo ter obesita v tedanji dobi »des volkswirtschaftlichen Aufschwunges« lahkovernim delničarjem že davno opuščene cinkovne jame na Braunhofovi, oziroma njegove soproge graščine za milijon goldinarjev. Delnice spravijo se hitro v denar, začne se razkošno življenje in prof. Nemin dobi kot posebno plačilo za svoj trud mlade Braunhofove pastorke roko in se zaroči ž njo.

Z nenravnimi sredstvi sezidano poslopje zruši se pa hitro. Polom na borzi uniči tudi Braunhofovo delniško družbo. Nemin pobegne, po Braunhofa pa, ki je v denarni zadregi ponaredil za 20.000 gld. menic na svoje soproge ime, pride sodnik z žandarmi, da ga odpelje v zapor. Braunhof skuša sicer uiti iz zanjke, a ko mu tudi simulovani samomor ne pomaga, mora se udati in odpeljejo ga v ječo. S tem končan je zli princip, dobivši zasluženo kazen.

Dobri, blagi princip zastopa mladi narodni odvetnik dr. Lednik. Takoj pri prvem nastopu njegovem, ko dobi nalog, naj vse priredi, da se prepiše graščina Braunhofova na Braunhofove žene hčer iz prvega zakona, zapazimo srčne simpatije mej njim in mlado gospico Matildo, iz šaljivih njijinih dvogovorov razodeva se nam že tajno nagnenje, katero se pokaže še jasneje pozneje v prizoru mej Lednikom in Matildo, ko je poslednja že zaročena s pustolovcem Neimnom.

Dr. Lednik predstavlja se nam v vsem dejanji kot nesebičen prijatelj Braunhofove obitelji in kot tacega ga vidimo, tudi v konečni katastrofi, v katerej si oba razkrijeta svoja čuvstva in skleneta zvezo za vse življenje.

Iz tega kratkega posnetka vse snovi, okrašene in popolnjene z mnogimi, jako živahnimi epizodami, je lahko pogoditi te veseloigre smoter. Nekje se je sicer pisalo, da veseloigra »Pene« nema vodilne misli, a kdor jo je le količkaj pazno gledal, pala mu je vodilna misel hitro v oči. Pisatelj hotel je pokazati, da mora vsako nenravno početje brez višje, blažilne ideje prej ali slej zrušiti se. To tudi jako markantno pove dr. Lednik, ko Milonič toži, da ni več prejšnje solidnosti. »Solidnost? – Pene, same pene! Gnusne za vid in duh. – Hrum in šum javnosti – pene; govori in obet – pene; ljudska hvala, ljudska jeza – sama pena; srd in ljubezen – le pena; moška beseda – pena; ženski jok in smeh – sama pena!«