Peklenski napredek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Navihanci: okrogle povesti in prizori
Peklenski napredek
Rado Murnik
Spisano: iz Rado Murnik, Navihanci: okrogle povesti in prizori
Viri: Rado Murnik, Navihanci: okrogle povesti in prizori
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Imenitno zakurjena zbornica peklenska je nocoj vsa mrgolela radovednih hudičev. Na okusno okrašeni galeriji je sedelo poleg časnikarjev in slavnih mož v frakih vse polno dražestnih dam iz najboljših krogov v lahnih pisanih oblekah, med njimi tudi Satanova stara mati in teta, obedve jako grdi in jako močno parfumirani s pačulijem.

Vise je mrmralo, šepetalo, vpraševalo in ugibalo, kako je rešil gospod Antikrist svojo nalogo. Govorili so, da se je vrnil pred tremi tedni z zemlje v pekel, da ga pa Satan ni sprejel posebno milostivo. Vendar nihče ni vedel nič gotovega.

Točno, kakor je to sploh ustarana navada kraljem in knezom, je vstopil veliki in debeli absolutist, strašni Satan z obilnim spremstvom. Ko bi trenil, je zavladala tihota. V si so se vzdignili in skrili cigarete za hrbti. Počasi je korakal in oblastno. Na mesnatem vratu je nosil debelo glavo z zabuhlim obrazom, nizkim čelom, velikim zakrivljenim nosom s širokima nosnicama in dolgimi dolgimi brki. Majhne udrte oči so mu bulile napol neusmiljeno napol dolgočasno po zbornici. Debela spodnja ustnica mu je visela navzdol in kazala belo vrsto izborno plombirunih zob. Na kravjem repu je vlačil trdno privezan zvonce, devet kil težak. Zdaj pa zdaj je malce pomignil z ostrorobimi ušesi za kratek čas in leno odzdravljal znancem in sorodnikom, od katerih mu je vsak najmanj trikrat pokazal svoj jezik v spoštljiv pozdrav. Mogočno je sedel na častno žerjavico in odložil cilinder z osmerim odsevom, poleg njega na desni in levi pa so se zaporedoma razvrstili njegovi ministri: Astarot, Belial, Lucifer, Abadon, Frakofakin, Žveploust. Počasi je prikrevljal napol sivi Antikrist ob berglah. Po lišajevem obrazu in drugod mu je bilo mnogo prilepkov, rep pa mu je stiskala sponaod mavca. Dolgo ozko glavo s širokim gobcem in starikavimi kotletki je držal klavrno postrani in umikallokavi o česci zvedavim pogledom občinstva.

» Ta možakar je pa že tak kakor mrtvaško kosilo,« je dejal nekdo potihoma na levici.

                                            Začetek seje 

Satan: Slavna gospoda! Grom in žveplo! Uvideli smo bili, da ne moremo biti nič več kos svoji službi tako kakor prejšnje boljše čase. Po neštevilnih šolah se je povzdignila človeška navihanost tako visoko, da tudi najbolj prebrisani naši tovariši niso mogli kaj prida loviti prekanjenih duš. Da si opomoremo, smo osnovali peklensko vseučilišče, kjer naj bi se vadile najboljše glave v vseh vednostih in znano,stih, potrebnih našemu smotru. Ne morem reči, da ni bilo uspeha. Toda tak ni, kakršnega smo pričakovali. Kaj nam je pomagala vsa učenost, ako se je duša za dušo spokorila vedno še o pravem času in ušla v nebo, nam pa kazala fige! Zato smo poslali gospoda Antikrista v oglede na svet, da se nauči modernih zvijač in ujame kar največ novincev. In zdaj naj nam pove, kako je izvršlil svojo nalogo!

Antikrist: Visoki in mogočni zbor! Ponižno odgovarjam vprašanju njegovega veličanstva Satana in izjavljam, da nisem ...

Satan: Kaj? Nisi? "(Zarohni, da se strese ves pekel.)" Antikrist: ... nisem mogel opraviti svojega posla v vsakem oziru dobro.

Satan: Tako! Tako si spoštoval mojo zapoved! Nisi vedel, kaj te čaka? Boj se! Tresi se! - Gospoda! Ker je Antikrist odločno ravnal proti moji zapovedi, ga hočem kaznovati z najhujšo kaznijo. Otvarjam debato o tem.

Žveploust: "(srednje velik, širokopleč, grd, plešast. Izzivalni obraz mu ne miruje nikdar; zdaj se mu kremžijo velika usta, zdaj migajo rtasta ušesa, zdaj se mu grbanči čelo, zdaj se mu namrdava šilasti nos. Hudobne oči meže prežeče. Niti v peklu ne mara nihče zanj, ker se vedno štuli v ospredje in se poganja za čast, da bi bil Satanov namestnik)": Slavna gospoda! Predlagam, da naj prebere Antikrist vse pomladanske pesmi, katere so poslali najrodovitnejši pesniki vseh narodov vsem uredništvom vesoljnega sveta .
Frakofakin "(visok, vitek in gibek, čez pas zategnjen kakor ženska. Podolgasti priliznjeni obraz se smehlja neprenehoma. Drobno glavo pokriva krasna baroka s kodrčki, Imenitno se mu podaja barvana francoska brada, enoočnica in beli, globoko izrezani telovnik. Govori skozi nos. Ta gizdalin je brezdvomno najlepši hudič in ljubljenec zapeljivega spola)" : Visoka zbornica! Predlagam, da naj odreže doktor Janez Faust Antikristu jezik!

Antikrist omedli. Doktor Faust mu priskoči pomagat in ga obudi s hudičevim oljem.

Astarot "(majhen, debel, okoren, oblečen po stari noši, brez redov na ogoljenem fraku; Medle oči so mu rdeče obrobljene, rilec vijoličast, lasje razkuštrani. Okoli vratu mu vihra dolga griva. Smrdi že od daleč po konjaku. Odkar je polnoleten, ni bil nikdar več čisto trezen. Uživa veliko popularnost)" : Gospoda! Preden določimo kazen, vprašajmo doktorja Fausta, koliko more Antikrist sploh pretrpeti.

Doktor Faust izjavlja, da zdravi Antikrista že tri tedne in da so njegove rane nevarne; vendar upa, da okreva bolnik za mesec dni. Opozarja še posebno, da je prinesel Antikrist svoje tri cilindre vse pokvečene domov. Sicer pa da je vse to natanko opisano v izpričevalu, ki ga je sestavil nesrečnežu.

Astarot: Slavni zbor! Niti iz usmiljenja niti iz radovednosti, temveč zgolj iz nepristr anosti predlagam, da nam pove Antikrist, kako in zakaj je prejel svoje rane in kaj je vobče počenjal gori med ljudmi. Ako razvidimo iz njegovega poročila, da je ravnal narobe, potem šele ga obsodimo v hudo kazen, ki jo je prej nasvetoval gospod Frakofakin.

Astarotov predlog sprejet.

Mefisto "(dolg, suh, v zeleni lovski obleki, s kozjo brado in globoko zaničljivo potezo okoli tankih usten)" : Jezik! Govori, sicer te odrežejo!

Antikrist: Velečastita gospoda! Hvaležen in ginjen se klanjam vašemu ukrepu. Govoril bom čisto resnico, kakor je že to moja, navada! "(Glas z galerije: No, no, pa že manj!)"

Satan pozvoni, posvari občinstvo.

                                                  Prvi dnevi 

Antikrist: Uredivši vse potrebno sem odpotoval nemudoma s svojim strežnikom. Hudir, moj sluga, je največji falot vsega pekla. Lahko rečem, gospoda moja, Hudir je edini vzrok moji nesreči, in, ako izgubim svoj jezik, je tega kriv edinole Hudir, - Da bi zadovoljil njegovo veličanstvo kar najbolje, sem sklenil, da grem na Dunaj. Svetovnoznana univerza, druge visoke šole, krasni muzeji in stotere imenitnosti, pa zopet velika beda revnih slojev in razuzdano življenje višjih deset tisoč, vse to, sem mislil, bo za moj smoter, bodisi da preučim človeške šole, bodisi da ujamem to ali ono dušo v stiski.

Leteč skozi Postojnsko jamo sem zapazil, da je držal Hudir le enega mojih dveh dobro natlačenih kovčkov, drugega ni bilo. Najbrže ga je medpotorna spustil iz rok, ker je bil lenemu gospodu pretežak in prenadležen. Lahko si mislite, kako sem bil jezen, ako vam povem, da sem imel notri med perilom čepico, ki nas dela nevidne. In navrh se je sluga še repenčil, da ne ve nič o ujem. Tolažilo me je le to, da sem imel v žepu ogrinjača ves denar in pa izkaznico. Brez nje bi niti ne bil mogel domov. Na Dunaju sem se nastanil v »Hôtel Imperial«.

Prve dni nisem vedel, kje mi stoji glava. Ta neprestani hrum in šum, ta krik in ropot, to žvižganje, brlizganje in zvončkanje konjska železnice, ta doneči klopot kopit po trdem granitnem ali asfaltnem tlaku, to drdranje hitrih fijakarjev, to glasno ječanje in stokanje težko obloženih velikih voz, ta vedno naprej hiteča množica, drve ča se neprenehoma od ranega jutra do pozne noči po širokih krasnih ulicah, vse to me je nekako prevzelo, zmedlo.

Ves omamljen sem stal ob lepih palačah in ponosnih zasebnih hišah, pred javnimi zgradbami, zijal po dolgih novih ulicah, okrašenih z dehtečimi nasadi. Več kakor enkrat sem se izgubil in zašel v Prater ali k Donavi ali pa v Schönbrunn. Vendar nisem pozabil svojih dolžnosti.

Grem na vseučilišče. Lepo poslopje je to, veliko poslopje na prijaznem kraju ob »Ringu«, ob krasn] cesti, ki trdijo o njej, da je najlepša na zemlji. Stopim v čedno, prostorno dvorano, vso kamnitno. Ondi stoje svetli gladki stebri. Ta dvorana, ki jo imenujejo »aula«, je za to, da se po njej izprehajajo mladi učenjaki, dijaki. Vsakdo, ki pride noter, hiti takoj v črni vzidani deski gledat, ali mu stoji ime v razpredelku »Denarna pisma«.

                                                Gospod Krokar

Tako je stopil tja tudi mlad mož, precej širok in plečat, z naočali in majhnimi brki. Gledal je, gledal - naposled pa je zaklel tako imenitno, da mi je bil precej strašno povšeči.

Z vsemi znamenji prijaznosti se mu približam in ga vprašam vljudno po slavnoznani vseučiliščni knjižnici. Skraja me pogleda srepo in sumno zavihti težko gorjačo, potem pa me spozna vrednega, govoriti z mano, in se mi predstavi: »Jurist Krokar«. In že me prime pod pazdriho in me vodi odondod, češ, da poj- deva v biblioteko.

Zdelo se mi je sicer dokaj čudno, da učeni dunajski gospodje niso bili toliko pametni in niso dali zidati knjižnice rajši kar pri vseučilišču. No, so menda že imeli tehtnih vzrokov za to!

Pravnik me vede v poslopje, nič manj elegantno in okusno zidano od univerze. Komaj vstopiva, že naju obkroži cela tolpa črno oblečenih človečet. Prvo odnese dijaku klobuk, drugo mu vzame palico, tretje mu slači vrhnje suknjo.

Zlasti to sem opažal z velikim strahom. Bal sem se namreč, da naju slečejo obadva popolnoma - no in moj rep, veste, gospoda, moj rep!

Pa sedeva za eno lepo pogrnjenih miz. Radoveden pričakujem učenih knjig. Kar prinese črno človeče dvoje čaš rumene tekočine pred naju. Od konca se mi graja ta peneča se pijača. Ali Krokar zarenči grozno nad mano: »No - kaj pa zijaš prekleti hudič neumni! Pij! Pijva bratovščino!« 

Spoznal me je!

Pri tej priči sem se prestrašil tako, da sem izlil pol kozarca. Tako učena glava je moral biti Krokar, in veliko spoštovanje me je navdalo do vseh juristov. Požuril sem se z bratovščino.

»Ali ta biblioteka,« mu pravim, »ta biblioteka je jako čudna!« 

»Kaj kvasišl « mi odgovori. »Ta biblioteka je jako imenitna, se pravi! Le sem zahajaj, pa boš imel vedno mnogo v glavi!« 

»Povej mi,« ga prosim, »koliko let že študiraš, dragi mladenič?«

»Ti si prava pokveka! Kakšen mladenič! Govoriš kakor zadnji filister. Če bi ne bila ravnokar pila bratovščine in če bi ne pričakoval, da se poboljšaš v kratkem, takoj bi ti eno zasolil ali te pozval na sablje ali karsibodi. Ker pa vidim, da imaš vsaj dobro voljo in da se daš rad poučiti in pa ker boš danes vse plačal, kar zapraviva tukaj, zato ti ne smem zameriti bedastega vprašanja. Sicer pa ti povem, da nisem jare učenosti cvet! Moj indeks je že precej ogoljen. Nismo prišli včeraj na Dunaj, ne, nič ne misli!« 

»Oj, ko bi bil le jaz tudi že tako učen!« sem vzdihnil.

Toda s tem sem ga bržkone močno razdražil. Iztežka sem ga potolažil, ko sem mu posodil petdeset čukov, to je sto kron avstrijske vrednote.

»Kaj so pa filistri, kakor si rekel prej?« 

»Filistri so osli, ki ne zahajajo ali nikdar v biblioteko ali pa premalo.« 

»Tedaj si bil tudi ti nekoč filister?« 

»Seveda! Žalostno, toda resnično! Od rojstva do drugega visokošolskega polletja, to je sedemintrideset semestrov sem taval v temoti treznega prešvekovanja. Ali z upravičenim ponosom lahko izjavljam, da sem popravil velikansko zamudo pozneje skoro domalega.« 

Tako sva se menila še dolgo. Modrost mi je šla v glavo, Ja sem kar čutil, kako mi napredujeta pamet in razum. "(Oho!)"

                                                          Krok 

Opoldne sva šla kosit, potem pa hitro zopet v knjižnico.

Proti večeru mi je bila glava vsa, težka od trudapolnega uka. Od dolge seje so nama otrpnile noge, tako da nisva nič več bodila naravnost, temveč po ovinkih. Zlasti moj tovariš se je oprezno ogibal vseh bližnjic in se vedno lovil okoli mene. Noge so mu bile okorne; kako tudi ne, saj je imel, kakor je trdil sam, več v peti nego drugi v glavi. Prišla sva na Ring. Krokarja je zaneslo vprečudnih vrtincih na levo. Ob železni ograji javnega vrta sva telovadila jako uspešno dalje. Pomisliti morate namreč, gospoda moja, da je bila tisti večer velika megla na Dunaju in pa potres, da malo takih. Vse hiše, vsi spomeniki so se vrteli kakor ponoreli. Skoro se mi je zmešalo v glavi. Vendar naju dveh ni zadela nikakršna nesreča ne, pravnik se je celo smejal in mi prijateljsko zaupal, da je že toliko in tolikokrat gledal, kako plešejo zgradbe čardaš. Ugledala sva klop in veslala v pogumnih kolobarjih do nje. Počivala sva nekoliko; megla je ginevala; ponehaval je tudi potres. Ko nama je odleglo, sva odrinila zopet od klopi. Krokar je bil namreč preverjen, da za danes nikakor še nisva storila svojih dolžnosti. Bil je jako dobre volje, mahal s palico in kazal luni osle. Prišla sva, še vedno ukaželjna, naposled v knjižnico, ki se je močno razločevala od drugih. Tu se je začelo tudi moje trpljenje, skraja bolj fizično, potem pa moralično.

V največji in najlepši sobi te biblioteke je bil prestol z mično izdelano mizico, nekako katedri podobno. Tu je kraljevalo lepo dekle, okoli katerega so se smejali in pogovarjali mladi ljudje. Sredi sobe so bile dolge mize, prevlečene z zelenim suknom. Ob teh sta se naslanjala po dva in dva z dolgima palicama in suvala z njimi krogle, da so letele na vse strani. Ako so se zadele vse tri, je bil oni, ki je sunil, vesel, drugi pa žalosten, ako ne, pa narobe. Tako so se prepirali ves čas. Čudil sem se, da se niso stepli, ko so imeli vendar tolikanj prinravne šibe.

K eni teh dvojic je stopil Krokar. Tudi njega je silno jezilo, ako krogle niso našle druga druge. Zato je včasi pomagal z roko. Ali s tem igralca nikakor nista bila zadovoljna. Gotovo bi se bili razprli, da ni prinesel prav ta trenutek natakar piva. Pila sva. Potem pa se je zmislil jurist, naj tudi midva preizkusiva. »karambolček«, kakor je, dejal.

»Ne znam, ljubi moj!« sem se hranil.

»Lej ga tepca, se pa naučiš!« 

Moral sem. Toda, odkritosrčno povem, da niti ob »abecedi«  nisem bil toliko tepen niti ob »enkrat eni«, kakor pri tej igri. Kadarkoli nisem zadel prav, brž sem jo dobil po glavi. Da bi bil bolj varen, sem si dejal svoj cilinder na glavo, in ta je trpel grozno. Zato sem bil prav vesel, ko je vstopila nova družba gospodov. Krokar je takoj pustil zeleno mizo in povabil jecljavo vse nove goste k naši mizici. Pozdravljal jih je v dolgem govoru, pa stavil za deset steklenic šampanjca, da nese nocoj debelega posestnika biblioteke štuporamo okoli in okoli Ringa. "(Smeh.)"

Vse se mu je smejalo, on je pa delal resen obraz. In ker ni hotel nihče z njim staviti, je udaril jezno ob mizo in izjavil slovesno, da so vsi »petrolerji«, Ta beseda je imela velikanski vpliv! Hipoma so skočili vsi nadenj. V kratkem je bil na hladnem, ne da bi bil storil koraka. Mene so poslali po istem potu.

»Ti si kriv! Čakaj no !« se je drl in me jel pretepati na vso moč ... Ondaj so mi pokale vse kosti. Koliko sem takrat prebil, tega, gospoda moja, ne morem popisati. Težko sem dihal in v glavi se mi je vrtelo.
Oh, da sem moral iz pekla!

Naposled se je Krokar naveličal; sprijaznila sva se zopet in v lepi slogi sva ukrenila, da pojdeva domov. Zapela sva Gaudearnus igitur!«, kakršnega menda še ni slišal Dunaj.


Kar je stal pred nama mož s svetlim mesecem pod vratom.

»Al' spet si tukaj, znanec moj?« ga je pozdravil gospod Krokar in se mu obesil okoli vratu. »Kolikokrat si me pa že zaprl, a? Ljubček moj! Povej mi, kje stanujem! Jaz tega, ne vem! Ti polipek ti, ali si kaj pil danes, he?« 

Tako je jecljal moj tovariš in se krčevito oklepal moža.

Človekoljubno je prijel ta tudi mene pod pazduho, in to je bilo pametno. Trije smo se laže bojevali z zakoni težnosti. Krokar je stopal v svesti si izdatne pomoči prav moško in metal noge kvišku, kakor bi ne bile njegove. Vabil je najinega vodnika, naj nama pomaga peti. Vendar ta ni hotel; bržkone ni imel pravega posluha. Vlekel je naju v veliko hišo, kjer sva prenočevala na trdem. Zjutraj sem moral mnogo plačati. Zdelo se mi je v tej hiši jako drago, mnogo draže nego v hotelu in pa mnogo slabeje.


                                              Kupčija z dušami 

Velik del najimenitnejših knjižnic sva še ohredla s Krokarjem, ko sem okreval od poškodb one noči.

Ob, ugodni priliki sem mu obljubil lep denar za njegovo dušo. Dejal mi je, da se hoče on in mnogo drugih meni zapisati. Le mislite si moje veselje! Vendar se ne vrnem praznih rok! Pozabil sem vse prebite težave!


Krokar me je vedel v veliko biblioteko v notranjem mestu, kjer je bilo zbranega dijaštva na stotine. Pozdravili so naju z burnim »Prosit!« Takoj so se mi pričeli zapisavati. (Odobrauanje.]

Sleherni se je vrezal z nožkom v roko in s svojo krvjo pod- pisal pogodbo. Zato je dobil precej tisoč goldinarjev.


Zadovoljen sem se vračal domov. Hudir je videl, kako sem spravljal liste v omaro, in me radovedno vprašal, kaj da imam. Ker sem se bal, da mi jih ne zapravi, sem mu rekel, da je to papir brez vsake vrednosti.


Odsihdob nisem videl medicinca nikdar več. Zdaj je imel denar, seve, in pridno se je učil s tovariši po raznih bibliotekah. (Veselost.)

Še tisti dan sem ukrenil, da odpotujem. Nekaj sto duš je pa tudi nekaj! Tam v omari jih imam, rdeče na belem. Prišedši zvečer v hotel, sem šel takoj gledat po njih. Pa kaj vidim!

Omara odprta, ključavnica ulomljena! O Hudirju ni duha ne sluha. Ta nesreča! V
se zastonj!

Odpotovati zdaj nisem maral več. Vso noč nisem zatisnil očesa. Mortile so me grozne misli. Kaj bo doma!

Proti jutru so privlekli Hudirja, vsega uprižanega in pijanega. Ob vsem tem je bil še dobre volje in je uganjal burke.

»Kje si bil?« sem zarohnel ves trd nad njim. »Pijanec grdi!« 

On pa se ni zmenil dostil za mojo jezo, temveč je nerodno z rokama mahal in tulil:


»La donda je nobel zver:

zna na trobento,

kuha polento

vin pa krompirl« 


Mislil sem, da mi je poginitiod srda nad tako nesramnostjo. (Smeh.)

»Molči, mrcina!« sem zarjul nad njim. »Čakaj, doma ne boš tako vesel, čakaj! V kratkem bo druga. Ala, le spat!« 

Naposled je vendar odnehal in jo zakolobaril v svojo sobo. Pa še odtod sem ga slišal peti: »Test pa pojdem na Gorensko!« 

Drugi dan je bil ves skesano Priznal je vse svoje hudobije. Pred nekaj dnevi, mi je pravil, je prišel oni gospod z naočali, ko je bil Hudir slučajno sam doma; ponudil je slugi petdesetak za tiste zanikrne papirje.


Vendar listi so bili zaklenjeni! Ali petdesetak! Hui! (Nemir.)

Budalasti Hudir jih je res oddal vse. Zaljubil se je namreč y Poldi, kuharico v hotelu. Dolgo jo je oblegal, pa dekle ni hotelo verjeti njegovi ljubezni, ker ni imel nič denarja, da bi jo pokazal dejansko. Zahtevala je, da jo spremi vsaj enkrat v veseli Prater, prej da ni nič z njim! In zdaj naj bi odklonil deset petakov!

Siloma je odprl ključavnico, Krokar je veselo odrinil s krvavimi pogodbami, Hudir pa s Poldi v Prater. Tam sta se dobro imela ob mojih stroških, se vozila po vrtiljakih in obiskovala panorame in druge imenitnosti, dokler se ni Hudir v »drugi kavarni« stepel in izgubil svoji ljubici.
Na ta žalostni način mi je zapravil vse. Gospoda moja, lahko rečem, tačas svet ni nosil žalostnejšega bitja. Pobit, duševno in telesno poražen, brez nad, brez miru, poln strahu in bojazni, sem si želel smrti ...

                                               Gospod Modras 

Tako sem čepel nekega dne ves poparjen v lepi biblioteki in prebiral časnike. Prav zanimati me ni moglo nič. Tedaj je prišel mlad gospod; ker so bili zasedeni skoro vsi prostori, je sedel k moji mizici. Predstavil se mi je: filozof Modras.

Početkoma ga nisem bil nič kaj vesel. Bunke na hrbtu so me, še vedno živo spominjale visokošolca Krokarja. Gospod Modras je bral dnevnik. Kar se je obrnil k meni, mi ponudil svoj list in mi dejal s prijaznim nasmehom: »To morate brati, tole tukaj! Ne bo vam žal, gospod!« Zahvalil sem ga najvljud- neje in bral:

ČUDNA PRIKAZEN

Zunaj v blatu kruli

na violetnem popku

temnobaržunasti dolgčas ...

Tudi jaz krulim - - -

Na lazurni otomani medlim v ječi splina.

Po čemernem katafalku moje srebrne duše

se mi zvira telo v nostalgičnih sanjah,

telo - emajlasto, z žilicami sevreske modrine,

telo - stkano v škrlat lilijinega inkarnata.

Po piramidalnem klavirju

moje nage duše

bobna rfinirana kavka

in v tihoti svetih nians

nesramno mikasti speče ji ritme ...

Po absintu mojih jako klavrnih možgan

veslajo ob sivem obzorju

v zlatih čolnih

s patologičnimi vesli

pomarančaste misli,

plove - dvomov kalna senca,

z zobmi škripajoča -
kakor truden polž ...

Teta Tinta mi je podarila tole žličko
za kavo ...
Teta Tinta je imela piko
na jeziku,
v histerični duši pa
prerafaelitično kolero
in je zmrznila v ruskih galošah
ob Vseh svetih opoldne
liki nervoznoprozoren metulj
brez copat ...

Razočaran
mešam svojo ponarejeno kofedro,
ki mi klavrno tli v mojem jako grenkem kelihu,
v žgočem ozračju žveplenega para, tli
kakor jako kisla solza v balzamskem romanu
moje židane ljubezni - - -
Motnorjavi valovi časa,
besno razburkani,
butajo sredi kipečega promorja
ob žličico ...
Togotno pa jih mešam jaz
in piham s sapo tajfuna
v kelih jako blede kofedre.
Jaz nadjaz -
jaz nadtitan - pu! -
jaz - - piham!

Kar se izcimi iz
nič
velikanska merkovca
z violetnim popkom ...
in z lilijo v stiliziranem gobcu ...
Merkovca brenka na kitaro,
na napeta čeva zaklanih ovac ....
O moja mladost - luč ...
Kokosovih orehov zobati vajena,
razčesne merkovca z žoltasto jezo
in s favenskim nasmehom
moje veličastne lampe
medlo luč -
Fuč ...

Še ne čisto - -
O ta merkovca ...
z rdečim veseljem,
prav po gosposko,zajema
z zlato žličko iz moje počene
fiole
in, žugajoč Salamonu,
cuza, cuza, cuza, cuza, cuza,
lepo počasi
cuza moje zelenozelene možgančke,
in, od razkošja trepetajoč,
se prav nič ne ženira,
temveč liže moje srebrne duše delikatno Niagaro
kakor smetano - - - Mmm!

Meni je tako čudnomoderno in modernočudno
Kar ves sem
fuč ... fuč ... fuč ...
Spasmodični krči
mi lomijo ude lilijinega inkarnata.
Ne vem, ali sem jaz še
nadtitanski jaz -
ali sem samo
- merkovca?
! ! ! ! !
?-?-?
?

Vidite, mi je dejal Modras, »umotvori« francoskih, čeških, nemških in laških titularnih pesnikov niso prav nič boljši. Vsiljivi Hamletki nam natvezujejo, da je naš čas jako bolan. In: bolan čas ~ bolne pesmi! V »Čudni prikazni« so celi stavki modernih pesmarčkov, ki delajo umazano konkurenco prostovoljnim humoristom. Prav podobne šeme so skladatelji, ki tavajo za Wagnerjem in si domišljajo, da ga dosegajo ali celo prekašajo s svojim briljantnim instrumentiranjem. Ali novih idej - Bog ne prizadeni! Glasba slika, slikarstvo gode in pripoveduje večidel same rebuse. To je edino, kar je bilo sreči človeštva potrebno. »Bolan« čas! »Slahotni« smo, »dekadentni«.

Ali če malo pomislimo, kaj si je vse izmislil in iznašel prav naš rod, moramo priznati, da smo vsaj toliko močni kakor kateri drug rod. Sicer naj pa se vsakdo čuti tako zanikrnega in dekadentnega, kolikor misli, da je to njegovemu zdravju koristno. Tudi pripoveduje to lahko vedno iznova - sam sebi, mi drugi smo tega otročjega javkanja že siti do grla.

Žveplo ust: Kaj pa je vse to nam mar?

Antikrist: Gospod Modras je govoril potem o imenitnih iznajdbah. Najprvo naj omenim, da je izumil neki inženir način, kako se da izpreminjati snov.

Žveploust: Modras ga je imel pošteno za norca.

Satan: (vzdigne rep in pozvoni): Tiho!

Antikrist: Vsaka tvarina sestoji iz premikajočih se delov etra. Krepkost njih premikanja je različna in se da ohraniti in premeniti. To pravilo je podlaga vsemu, kar zna in more človek na prirodoslovnem in tehničnem polju. Omenjeni inženir je poizkušal izpreminjati razne snovi na ta način, da jih je ohlajal do: absolutne ničle, to je do -2720 C, jim vzel s tem vso lastno energijo in jih zlagal s kosi druge, vroče tvarine, v katero je hotel izpremeniti prvo. Vroča, aktivna tvarina oddaja svojo značilno krepkost gibanja mrzli, mrtvi tvarini in jo izpremeni v tako, ki je aktivni enaka.

Žveploust: Potemtakem bi mogel človek delati iz blata zlato.

Frakofakin: Kdo bi si bil mislil, da je naš Antikrist tako potrpežljiva »Wurzn«!

Žveploust: Tak Antikrist ali pa nič!

                                               Konec sveta 

Antikrist:Gospod Modras mi je pravil potem o stvari, ki se mi zdi jako važna za nas.

Žveploust: Antikristu se zdi vsaka malenkost važna.

Antikrist: Američanski zernljeslovec Leon Lewis trdi, da preti od južnega tečaja zemlji velika nevarnost.
Žveploust: Kaj pa briga to nas, velečastiti gospod!
Antikrist: Bomo precej videli. Na južniku je strašno mraz ...

Frakofakin: Tjakaj bi se preselil rad vsaj za nekaj stoletij! (tivahna veselost.)

Antikrist: Sneži malone neprenehoma.

Mefisto: Ta bimbo nam pripoveduje romane. Na sodni dan bo lizal mačkino kri!

Frakofakin (Mefistu): Vi tudi.

Mefisto: Gospod predsednik, zamašite Frakofakinu gobec s kakšnim redom.

Antikrist: Dež pa tam ne gre nikdar ...

Frakofakin: Vsaj ni treba ne dežnika ne galoš. (Graha!.)

Antikrist: ... in nikdar se ne taja sneg, ampak oledeneva zaradi svoje teže v trd led, ki narašča, akotudi se ulamljajo tu pa tam velikanski ledeniki. Zdaj je vsa ta kepa tako velika kakor severna Amerika; ob robu je debela nekaj nad tri kilometre, na južnem polu samem pa devetnajst do dvaintrideset kilometrov.

Satan odda zvonec Žveploustu in odide z ministri Belialom, Luciferjem in Ahadonom pit.

Antikrist: Vsega skupaj je na južniku petdeset milijonov angleških kubičnih milj ledu.

Mefisto: To je pa res strašno zanimivo. Pojdite rajši izgubljenim dušam menažo kuhat!

Antikrist: Dočim se je kopičila ta ledena odeja, se je pa nagnilo težišče zemlji skoro za eno miljo proti jugu. Vso orjaško gručo drži le moč zveznosti. Ako bi se kepa utrgala, bi težišče zemlje takoj skočilo proti severu, in njeni ulomki, napojeni z vodo, bi zadivjali skozi Atlantsko morje do severnika, kakor so že prej večkrat. V praznino na južniku bi pribučalo od izhoda Indijsko, od zahoda pa Tiho morje. Vihra bi se zadrevila torej po Atlantskem morju. To dokazujejo na dnu ujedene brazde, ki so jih merili z olovnico. Izmed teh razorov je eden osem milj globok. Ledeno vodovje bi hrumelo potem čez severozahodno Afriko, zahodno Evropo, čez Veliko Britanijo in severozahodno Rusijo v Ledeno morje. Led bi pokril vso severno zemljo. Angleško in severno Evropo bi preplavil neudržni tok dvakrat.
Mefisto: To so mi tibetske vasi. Predolgočasno! Zdaj zdaj zaspim. To je govoranca!
Antikrist (bere z listka): TO je tudi vzrok, da je Velika Britanija le še reven ostanek tega, kar je bila poprej, ko se je še držala Španskega, Francije, Norveškega in Zelene dežele...

                                                        Ocvirki 

Predsednikov namestnik Žveploust opozarja govornika, da naj govori, nikar pa ne bere. (Ugovarjanje in medklici.)

Astarot: Ekscelenca ! Ali želite devetdeset nujnih pred- logov? (Hrup.)

Žvepioust: Prosim gospoda govornika, naj govori in nikar nič ne bere.

Astarot (kriči): Premislite si dobro, preden se začnete zaletavati v druge!

Žvepioust: Prosim, da gospod govornik nadaljuje svoj govor in da mirujejo druga gospoda. (Velik šunder.)

Antikrist: Stvar ni tako malenkostna, kakor mislijo nekateri. (Pogleda zopet v papir.)

Žveploust: Ako bo gospod Antikrist še kaj bral, mu moram ustaviti besedo!

Astarot (Zveploustu): Neolikana zverina! Gagar! Griža! -Smrdokavra!

Žveploust: Bodite pametni in dostojni!

Astarot: Žveploust je cepidlaka, tapica, magarac, mevža, jalovec, kila, merkovca ...

Frakofakin: To so ocvirki!

Astarot (plane proti Žveploustu in mu zažene spis na mizo): To je prvi nujni predlog! Ako ne odnehate, vam jih prinesem še devetinosemdeset!

Žveploust: Magari devet sto!

Astarot: Živela obstrukcija: Mi si ne damo zapovedovati od takega češpljevega moža!

Žveploust (osorno): Gospod Astarot, pojdite na svoj prostor! Kakor vidim, ste malo dobre volje.

Astarot: Pa vas hudo zebe! Kako morete zapovedovati vi meni, kam naj grem! Mačko! Neverjetno je, kako se vedete, grdi rogač! Vi veste o pravilniku toliko kakor kopun o ljubezni.
Žveploust: Prosim gospoda govornika, naj nadaljuje!

Astarot: Berite prej Kniggejevo »Ubčevanje s hudičem«, preden se predrznete sesti na Satanov prestol, neolikanec!

Žveploust: Pozivam vas na red zaradi te zarobljenosti.

Astarot: To je nesramno, da se zaganjate tako po pasje vame, kadar oddajam nujen predlog! Vrag je hudiču brat!

Mefisto: To zna Žveploust, to, drugega pa ne.

Žvepioust: Pozivijem gospoda Mefista na red in prosim gospoda govornika, naj izvoli nadaljevati.

Astarot: Žveploust, vi niste vredni nikakršnega spoštovanja več, ker sta pogazili fini ton in takt. Golazen! Baraba!

Mefisto: To so prazni streli!

Frakofakin: To so ocvirki! To so ocvirki, sIavnata gospoda!

Žveploust: Gospoda Astarota kličem drugič na red, ker se vede tukaj tako nedostojno. Prosim, obnašajte se tako, kakor se spodobi v zbornici.

Astarot: Prava reč! Pokličite samega sebe na red, vi, ki imate skravžano pamet!

Žveploust: Gospod Astarot je prejkone zopet pijan. Saj se neprenehoma napaja z bencinom in žganjem tam zadaj v karitini in zoblje najdražje rakete kakor komis.

Astarot (si slači rokavice}: Fej! Fej! Fej!

Žveploust (kakor Astarot): Dajte, gospod doktor Faust, cepite temu staremu otročetu koze s krampoml Stavite mu pijavke!

Astarot: Ničevo! Pojdite no spat, ekscelenca, lepo vas prosim! Pa! Pa! (Smeh.)

ŽvepIoust: Pišite me v uho, če imate še kaj sape! Kmet v fraku! Pojdite se parfumirat!

Mefisto (Astarotu ): Same barufe dela. Poči ga po buči!

Astarot: Kaj bi mlatil prazno slamo! Ni pridne dlake na njem.

Žveploust: Astarot gaga. Ta možakar je podoben, da bi ujel katero dušo, ta pa že, ta! Ne boji se ga: noben pikolo!

Frakofakin: Kam romamo? Gregor I. ima prav, da je hudič neumna žival, ki se lovi v lastnih mrežah.

Žveploust: Astarot ima govorniško kolero. Ne bi molčal, če bi mu trikrat zavozljal jezik.

Astarot (Žveploustu): Adut, butec, cigan, čenča, diplomat! - Epidemija, falot, goljuf,. hinavec, idiot! - Junec, kanacija, Iicemerec, macafizelj, niče! (Se nekoliko oddahne.)

Opica, poštajna, rekrut, slepar, šalobarda! - Tutka, ustač, volkodlak, zgaga, žverca! (Govorniku čestitajo.)

Žveploust (Astarotu): Avša, bik, capin, čuk, durak, evnuh, fakin, gumpec, hribovec, irhovina, jesihar, kujon, lažni- vec, mul ec, ničevedec, osel, prismoda, rovtar, smojka, šema, tepec, ušivec, valiž, zarobljenec, žganjar!

Frakofakin: To so ocvirki! Mojstra sta obadva! E - vsa čast!

                                                 Vihar 

Astarot: Prekliči, lopov!

Žveploust: Prekličite prej vi!

Mefisto (si brusi kremplje):

Ich bin des trocknen Tons nun satt,

Muss wieder recht den Teufel spielen.

Astarot: Škandal za ves pekel!

Frakofakin: Malo škandalčka mora biti.

Astarot: Ne prekličeš, mrha? (Odpira svoj pipec.)

Nekateri pristaši Žveploustovi hite doli k njemu, varovat ga. Razburjenost demonov raste od trenutka do trenutka.

Zdajci skoči Astarot k Žveploustu, ga udari po glavi in mu odbije pol roga. Urno pobere odlomljeni kos in mu ga zažene v široka usta. Tedaj se vname povsod hud boj. Sosed se spopade s sosedom, da jih je komaj razločevati. Drug drugega klofutajo, ščipljejo, uhljajo, lasajo, sujejo in se tepežkajo, da lete kocine po zraku. Iz ust, iz nosnic in ušes jim švigajo plameni in žvepleni par. Mefisto vleče Frakofakina za rep po tleh in ga zažene naposled na galerijo ravno Satanovi teti na frizuro.

Strašno tulijo in se dero razuzdani vragi. Kar jih je ostalo med sedeži, vsi žvižgajo na piščalke ali vrte ropotače ali zbijajo s svojimi konjskimi kopiti in k ozjimi parklji po pultih. Tudi galerija divja kar more; zlasti se odlikuje nežni spol. Nekatere dame mahajo z robci, ploskajo z rokami pa izpodbujajo pretepače in jih navdušujejo. To je hrum, vrišč, ropot in lomast, kakor bi padali v silni burji stoletni hrasti, kakor bi pokale in se podirale velikanske gore. Ves ta direndaj pa prevpije zdaj Žveploust, ki ga je sunil Astarot s pipcem v rep. Doktor Faust ima posla nad glavo.

Tačas se prikaže Satan z Abadonom, Luciferjem in Belialom pa potegne obrvi čisto doli na trepalnice in zarjove tako peklensko, da pocepajo vsi vragi in vse vragulje od strahu na tla kakor omamljene muhe.

Hitro vzame Žveploustu zvonec, si ga priveže in sede mirno in dostojanstveno zopet na častno žerjavico.

                                                  Konec seje 

Satan: Antikrist, nadaljuj! Pa kmalu naredi zadnjo piko!

Antikrist: Gospod Modras ...

Žveploust: To je pa že od sile! Tukaj poslušamo že pol ure američanski humbug. Kako je imel mladi modroslovec Antikrista za norca! Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uhat ko pred. Ali pa zafrkava Antikrist nas vse skupaj! Rad bi vedel, čemu je toliko kvasil o vesoljnem potopu. Velik kokodajec, malo jajec!

Antikrist: To ni nobena malenkost. Ako se utrga tista ledena kepa, se utopi vse človeštvo in pekel profitira v nekaj urah 1.450,000.000, to je približno poldrugo milijardo duš! (Burno odobravanje in ploskanje.)

Žveploust: Kdaj pa bomo imeli to veselje?

Antikrist: Tega pa ne morem povedati. Mogoče še nocoj, mogoče jutri, mogoče pa tudi šele čez petindvajset tisoč zemeljskih let. (Nemir.)

Žveploust: Zdaj pa recite, gospoda, da ni tisti modrijan prav imenitno navijal našega Antikrista!

Antikrist: Gospod Modras mi je pripovedoval še o mnogoterem. Vendar naj omenim le nekatere iznajdbe, ki bi nam bile po moji razsodnosti na veliko korist. (Čujte, čujte.)

Govornik razlaga pomen telefona, električne železnice, bicikljev, avtomobilov in Marconijevega brezžičnega brzojava.

Satan: Dobro! Jako dobro! Izvrstno!

Antikrist: Slavna gospoda! Ako napreduje ves svet, tudi pekel ne sine zaostajati! Mi pa nimamo niti bicikljev! Kako bi potem uspešno lovili duše? V prejšnjih časih se je prilizoval človek vragu, da bi mu pomagal ustrezati želji po znanju; zdaj je pa vse drugače. Po starem kopitu ne moremo imeti nobenega dobička, ampak le vedno večjo izgubo! Zato predlagam, da uvedemo kar najhitreje vse imenovane moderne stroje najboljših tvrdk in poizkusimo z njimi svojo srečo. Preučil sem jih kaj natanko tam gori. In ako ne nalovimo precej ta predpust več duš, nego kdajkoli prej, potem, gospoda moja, mi pa le odrežite jezik! (Navdušeno, dolgotrajno odobravanje.)

Satan: Antikristov predlog je enoglasno sprejet. Naša seja je pri kraju. Grom in žveplo!



Uspeh peklenščakov z modernimi stroji je bil velikanski. Od samega veselja je Satan Antikrista pomilostil že peti dan in dal velikonočno soboto prirediti njemu na čast veliko maškarado in štrukljev semenj v slavnostni dvorani. Sprijaznili so se vsi demoni in rojili in rajali na vso moč, dokler niso dobili vsak svojega prav peklenskonaprednega mačka. Ker je pa ta plesna dvorana pod Ljubljanico zraven palače povodnega moža, so prestrašeni Slovenci zaradi vražje veselice doživeli - ljubljanski potres.