Peklenščekova skladišča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Peklenščekova skladišča, Flaminska pravljica
Izdano: Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Ob cesti, ki vodi iz Valencijena v Konde, stala je samotna vasica. Okrog vasi se je prostirala velika planjava, vse drugo ozemlje pa je sestajalo iz gostozaraslih gozdov, ki so pa tedaj bili last graščakov. Dasi torej ondi nikoli ni primanjkovalo lesa, bili so ubožneji ljudje vendar često primorani posedati ob mrzlih pečeh, kadar je jela zima trkati ob okna.

Ovi čas živel je tam mož, ki so ga običajno »Ivana skrivalca« nazivali, kar je po mnenju nekaternikov pomenilo toliko kot lovec, kajti bil je po svoji obrti lovski tat. Drugi zopet nadeli so mu ime »iskalec«, ker je imel baje to lastnost, da je vedno nečesa iskal. Pravili so mu pa tudi »Ivan nabiralec«, ker je moral že v zgodnji mladosti ob robu gozda suho listje nabirati, iz katerega je potem njegova mati slamnice delala in jih kmetom v okolici prodajala.

Ko je torej Ivan nekega zimskega večera zopet stikal po gori okrog, vzrl je oddaleč rdečkasto lučico svetlikati se med drevjem. Takoj se napoti proti oni strani, kjer je vgledal luč, zakaj zeblo ga je, da so mu udje mraza drgetali. Kmalu dospé do neke koče in ko pokuka skozi okence, opazi notri ogromno peč, v koji je gorel velik, svetložareč ogenj.

Plamen provzročal je v sobi večjo svetlobo, kot bi moglo učiniti to najmanj deset svetilk in vendar ni bilo videti v peči ne lesa, ne slame ali suhega listja, pač pa ogromno črno kamenje, ki je gorelo liki suhe treske. Troje pritlikavih človečjih postav, črnih od nog do glave, grelo se je ob ognju.

Kdo drugi bil bi bežal, kolikor daleč bi ga noge nesle. Ne tako Ivan, ki je bil neustrašen dečko in se ni bal ničesar.

»Ali je dovoljeno nažgati si pipo, dobri ljudje?« rekši je duri napol odprl.

Eden pritlikavcev namigne mu, naj vstopi, česar si Ivan ne pusti dvakrat reči. Ko si je nabasal pipo, ogleda si bližje svoje tovariše. Bili so po vsem telesu poraščeni liki medvedje in so imeli na glavah bakrena pokrivala, na katerih so bile pritrjene majhne svetilke. Poleg peči ležal je velik kup črnega kamenja, ki so ga od časa do časa metali v plamen, da ni ugasnil.

»Ali smem vprašati, kaj tukaj kurite?« začne Ivan.

Mesto odgovora posmehnili so se pritlikavci zaničljivo in se jeli vražje spakovati, nakar reče eden izmed njih onima dvema, kažoč na tla:

»Ko bi znali, da je tu spodaj dragocenejših zakladov od zlata in dijamantov!«

In še pristavi:

»Kadar mačke ni doma, miši plešejo!« in se zopet prav grdo spači.

»Ko bi znali,« povzame drugi, »da bode nekega dne drobovje zemlje na njenem površju gorelo, da bodo ljudje vozili brez konj, ladje plule brez jader in svetilke gorele brez olja.« In še pristavi:

»Kadar mačke ni doma, miši plešejo!« nakar se spači kot prejšnji.

»Ko bi znali,« reče tretji, »da, ko bodo ljudje njegova skladišča oropali, mu ne bo preostalo drugega, kot uničiti svoje kotle, ker bo njegovega kraljestva na tem svetu polagoma konec!«

»Kdo pa?... O kom govorite?« vpraša Ivan.

Toda v istem hipu začul se je glasen žvižg, ki se je zdelo, da prihaja iz globine zemlje; urno kakor veverice planili so pritiklavci kvišku, nažgali svoje svetilke in izginili pri veliki luknji, katere Ivan poprej ni opazil.

»Moram vendar zaznati, kaj so govoričili ti trije!« rekši jame stopati za njimi v brezdanji podzemski rov.

II.[uredi]

Ivan je stopal navzdol po precej strmi lestvi, ki je z dvajsetim klinom prenehala, se začela potem znova in na enak način zopet prestala, tako da je rabil polno uro, vsaj zdelo se mu je tako, predno je dospel v globočino. Svetilke so mu pri tem služile v vodnice, ker so kakor zvezdice, zdaj prikazovale se, zdaj zopet izginjale. Na ušesa donelo mu je silno bučanje, kot je vzbuja voda, ki teče po podzemskih jamah in buta ob stene. Končno dospel je v nekak okrogel, kleti podoben prostor. Iz tega so izhajala na vse strani dolga, nizka hodišča. Nebroj lučic premikal se je po teh prostorih sem in tja in Ivan je spoznal kmalu, da je bilo to uprav toliko pritlikavcev, ki so se bavili tu z nekim posebnim delom. Nekateri čepeli so kot mačke in z ostrimi kremplji lomili velike plošče črnega kamenja, zopet drugi navažali so je na majhne vozičke, katere so zopet tretji vlačili po hodnikih. Med smehom in krikom vršili so svoj posel nepopisno urno in ročno.

»Kaj pa počnete tukaj, dobri ljudje?« zapraša Ivan.

»Ha, ko bi znali,« reče eden izmed njih, »da odtod dobiva kurjavo, da vzdržuje ogenj, na katerem se bodo pekli!« 

»A kdo?... Kdo pa?« vzklikne Ivan.

»Ha, ko bi znali, ko bi znali!« kričali so vsi vprek.

»O to se bo zaznalo!« reče Ivan.

In napoti se po ozkem hodniku za nekaterimi vozički.

To hodišče vodilo je na veliko ravnico, kjer je bilo nagromadeno cele kupe črnega kamenja, ki se je blestelo liki vranovo perje. V bližini tekla je reka žolto-zelene barve, po kateri so plule velike ladje, obložene tudi z enako tvarino.

Ivan spleže na takov kup kamenja, da bi lažje pregledal okolico. Toda groza! Na nasprotnem bregu reke opazil je skozi gost oblak dima ogromne kotle, v katerih se mu je zdelo, da so se pekla človečja bitja, kakor on.

»Peči se hoče, peči!« vpili so pritlikavci in urno splezali za njim ter ga tako prisilili, da je stopil doli.

Menda so se bali, da bi Ivana z nasprotnega brega ne opazili.

Kmalu nato začul se je znova žvižg, ki se je ponovil od hodnika do hodnika. Pritlikavci pometali so orodje od sebe, posedli v krogu, izvlekli pipe in jih jeli basati. Ivan je spoznal, da je prišel čas odmora in je storil kot je videl druge. Donesli so nato velike vrče penečega piva; črnci napijali so i svojemu gostu. Ivan se nikdar ni branil kozarca in naj bi mu ga nudil pravcati vrag.

»Na vaše zdravje, prijatelji!« rekši ga je izpraznil do dna.

Skrbelo ga je le, če ne bo imelo pivo vsled dima pokaženega okusa; a bilo je sveže in dobro. Tako da je Ivan še toliko potov izpraznil kupico, da je bilo preveč in je — zaspal.

Ali je bil učinek pijače ali kak drugi vzrok? Skratka: Ivan je sanjal in to uprav čudovite sanje. Zdelo se mu je, da se nahaja zopet na površju zemlje, ki pa ni bila več ista kot poprej. Tam, kjer je videl prej le gozde, prostirala so se sedaj cvetoča mesta in lepe vasi, obdane od plodnega polja in zvezana z okusnimi, potlakanimi cestami. Po drugih potih, ki so bile z železnimi črtami obrobljene, tekale so po bliskovo dolge vrste voz, ne da bi jih vlekli konji. Morje so orale velike ladje, ki niso imele nikakih jader. Noči ni bilo več; razlivalo je milijarde žarečih svetilk črez kopno in črez morje svojo luč, ki je bila svetlejša od solnca.

Ta čudesa stvarila so zopet novih: celo zrak postal je vozna cesta, po kateri so se ljudje s pomočjo čudovitih voz varno sprehajali sem in tja. Bali se niso ni vetra ni nevihte. Šli so cele tako daleč, da so si od Stvarnika izposodili blisk, čigar so se kot pismonoše posluževali. Skratka: ljudje so postali istinito gospodarji vesoljstva in dočim so bili srečneji, postajali so zajedno miroljubneji in kraljestvo peklenščekovo jelo je polagoma izginjati raz površja zemlje.

Vso to srečo imeli so pa v prvi vrsti zahvaliti črnemu kamenju, ki je, mesto da bi belilo kotle peklenščekove, kurilo kotle onih čudovitih strojev, ki so jadra in konje nadomeščali. Ljudje so blagoslavljali to črno kamenje, ki je grelo, razsvetljevalo in oživljalo ves svet.

Ivan je vzdrhtel veselja ob tem divnem pogledu, kar se pojavi nakrat čudovita prikazen. Bil je to človek orjaške postave, ki je imel sovje oči, kozlove parklje in peroti ogromnega netopirja. Samo z enim vztrepom perotnic pokončal je mični prizor in vse je bilo namah zastrto v temo. Ivan ni opazil drugega kot dvoje žarečih oči, ki so žarele v noč liki oglje in čul glas, ki je klical: »Ne še! ne še! mojemu kraljestvu še ni konec!« Nato jela mu je giniti zavest; bilo mu je, ko da je zaprt v krsto in obsojen prespati v nji celo večnost.

III.[uredi]

Ko se je Ivan zopet prebudil, znašel se je v gozdu. Dan se je jel svitati, ali ptičjih glasov ni bilo čuti, ker je bila zima. Začuden zrl je krog sebe, mel si oči, ter si skušal misli vzporediti v glavi. Ker koče ni bilo več videti, lotila se ga je kmalu misel, da se vse to najbrže ni v resnici godilo, kar je gledal v noči.

»Sem pač le vse tako živo sanjal,« rekel je sam pri sebi, ko se je do dobrega zleknil. »A kak nesmisel tudi, prebiti vso ljubo noč na prostem in v tej zimi. Ivana bo v skrbeh, ker ji nisem nič povedal, da nameravam izostati celo noč.«

Rekši se dvigne in jame stikati po svoji puški. A ta je bila izginila. Toda, kar je bilo še bolj čudno: spoznal ni več kraja, kjer se je nahajal. Vsak del gozda bil mu je poznat liki edina cesta v domači vasi; a tukaj se mu je zdelo, da je gozd uprav tam najredkejši, kjer je bil dan poprej še najbolj zaraščen. Ne da bi to izpremembo le količkaj pojmil, stopal je, kot da se nahaja v kakem tujem kraju, z gore nizdol.

Koračil je jedva kake pol ure, ko dospe v neko vas. Oddaleč vgleda nekega pastirja, ki je gnal ravno čredo na pašo. Ivan poznal je vse pastirje v okolici; a ko pride ta bližje, bil mu je povsem neznan.

»Kako se zove ta kraj?« ga zapraša.

»Ta tukaj? I no, ljubi očka,« odvrne mu pastir in pove ime, ki mu je bilo doslej neznano.


Ivan si ni umel razložiti, kako da ga oni z »očkom« nagovarja, ko vendar ni imel niti trideset let. »To toraj ni Eskopont?« vpraša Ivan začuden.

»Eskopont leži tu spodaj, kjer vidite stolp, pol ure odtod!«

Ivan je šel dalje in dospel končno v Eskopont.

Ali tu ni spoznal niti ene hiše v celi vasi, razven cerkve, ki je bila pa že groblja in poleg katere so namerjali postaviti uprav novo, mnogo lepšo. Slednjič dospel je do svoje koče, ali bolje do mesta, kjer je ta nekoč stala. Na njenem mestu dvigala se je lična hišica, obsenčena od velikega hrasta. Spominjal se je še, da je pred šesterimi meseci, ko se mu je narodila hčerka, zasadil v svojem vrtecu želod, po nepojmljivi norčiji narave moral je v teku šestih mesecev vzrasti iz malega želoda tako mogočen hrast.

Ivan ni vedel, sanja li sedaj, ali je sanjal poprej. Zaprašal se je, ni li morda v resnici nahajal se v osrčju zemlje in gledal pravcatega vraga. Vstopil je v hišo in našel mlado ženo z detetom v naročji: toda niti žena niti otrok nista bila njegova.

»Kaj hočete, mož božji? Mi vam ne moremo ničesar dati!« reče žena.

»Saj ne zahtevam milodara, jaz hočem Ivano.«

»Katero Ivano?«

»Ivano, ženo skrivalčevo, ki mu pravijo tudi nabiralec.«

»Nikdar še nisem čula izrekati v tej vasi takih imen.«

»To je pa vendar Eskopont?«

»I seveda!«

Ivan se je vrgel na stol in obupno vzkliknil: »Ha, jaz bom še zblaznel!« Ta klik silno prestraši mlado ženo.

»O pojte, pojte proč odtod!« pravi mu. »Saj se vas je tako prestrašiti z vašo dolgo brado; saj ste prav kot večni jud!«

Ivan res poseže po svoji bradi in čudeč spozna, da mu je postala v eni noči neprimerno dolga. Ko opazi malo zrcalo nad pečjo, ozre se vanj in obupno zakriči. Nesvesten se zgrudi nazaj na stol. Nesrečnež je z grozo spoznal, da se je v eni noči postaral za sto let.

Žena je odšla klicat sosede in jim pravila, da se nahaja večni jud v njeni hiši. Vse je pridrlo skupaj. Med tem se je Ivan zopet osvestil. Pokril si je obraz z rokami in sedel tu kot uničen.

»Odkod ste pa?« popraševale so ga ženske.

»Iz Eskoponta.«

»Je li že dolgo, odkar ste šli odtod?«

»Ena sama noč je pretekla in v tej sva se jaz in vas za sto let postarala.« 

»Kaj ste pa počeli v tej noči?«

»Pogledal sem v osrčje zemlje!«

»V osrčje zemlje? In kaj ste videli ondi?«

»Peklenščekova skladišča.«

»Saj to je čarovnik,« vzklikne nek glas.

Na te besede hipoma vse ženske zbeže. Radovednost umaknila se je strahu, a ta kmalu i besnosti.

»K čarovniku, k čarovniku!« Na ta klic pridrla je vsa vas skupaj.

Z drugimi prihitel je i vaški župan, ki je imel dovolj posla, predno je ubogega starca iztrgal iz rok množici, ki ga je hotela kamenjati. Odvedel ga je s pomočjo poljskega čuvaja.

IV.[uredi]

Ivana odpeljali so v ječo, da bi ga postavili še naslednji dan pred sodbo. Ker se je pa naključilo, da je mestni sodnik uprav ta dan kar nenadno umrl, odložili so obravnavo za osem dni. Ko je stal Ivan pred sodnim zborom, bil je bedni starec starosti in bolesti tako potrt, da ni imel toliko moči, da bi glavo dvignil.

»Je li res, da ste videli peklenščekova skladišča?« zaprašal ga je sodnik.

»Da, res je,« odvrne Ivan.

»Iz česa torej obstoje?«

»Iz mnogo dragocenejših zakladov od zlata in dijamantov!«

»In kaki so ti zakladi?«

»Kamenje, ki gori in ki bo povzročilo, da bodo nekoč vozovi vozili brez konj, ladje plule brez jader, in svetilke svetile brez olja.«

»Le čarovnija bi zamogla taka čudesa učiniti! Ta človek je čarovnik!«

Te besede izrekel je sodnik s tako zaničljivim izrazom, da je Ivan nehote oči dvignil.

Izvzemši velikost bil je sodnik povsem podoben oni strašni pošasti, ki jo je videl Ivan pod zemljo; le da je imel peroti skrite pod obleko in svoje oči z očali zastrte. Njuni pogledi so se ujeli. Sodniku so se oči izbulile lik da je nastala tema. Ivan je čutil, da je izgubljen.

Sodnik je nato še nekaj časa govoril, a Ivan je razumel od vsega le besede:

»Ta človek naj se odvede na sodni trg.«

In odpeljali so ga med glasnim krikom množice zopet nazaj v ječo.

Prihodnjega dne odvedli so ga na glavni trg, kjer je bila zanj že pripravljena gromada.

Bila je uprav sobota, semanji dan, ko prihaja navadno mnogo kmetic v mesto, ki prinesti raznih živil na prodaj.

Ko so te ugledale Ivana, z vrvjo na vratu, ko se je komaj dalje vlekel, so ga glasno milo vale; zakaj nikdar se ni še čulo, da bi tako starega moža gnali na morišče.

Ivan se je vdal v svojo usodo; kajti po vsem tem, kar je dožil od onega večera, odkar se je izgubil na gori, bilo mu je enako: živeti ali umreti. — A kljub temu vendar ni mogel brez boli zreti prihodnjosti v oko; kajti hranil je v prsih tajnost, ki bi ljud lahko osrečila in to tajnost ponese s seboj. Po njem bi si to ljudstvo lahko pomoglo, bi bolje živelo kot doslej in vendar je zahtevalo raje njegovo smrt, kot pa zboljšanje svojega življenja. Ah, celo svoje življenje je žrtvoval, da je prišel v posest te skrivnosti. Kako malo se je mogel radovati ljubavi svoje žene in svojega deteta in sedaj mora zato zaničljive smrti umreti. Njegova žena! Njegovo dete! Bilo mu je, kot da ju je ostavil še le včerajšnji dan in naslikal si je v duhu tiho, mirno življenje, ki bi je bil živel, da ga ni njegova usodna radovednost tirala v osrečje zemlje, kjer se je mudil toliko časa.

Nakrat pa opazi med množico, ki je stala rama ob rami na obeh straneh pota, mlado kmetico z malim dekletcem v naročju. Nesrečnež vzklikne: »Ivana, moja draga Ivana!« In predno ga je mogel kdo vzdržati, hitel je k nji in jo pritisnil na srce. Poljubljal je dete in mater in debele solze tekle so mu v sivo brado.

Mati in otrok bila sta tako podobna njegovi ženi in hčerki, da je siromak pozabil, da bi morali oni že davno mrtvi biti.

Mlada kmetica bila je vsa ganjena; polna sočutja pustila je, da je ubogi starec vzel dete na roke.

»Se li spominjaš Ivana skrivalca?« jo zapraša.

»Ivana skrivalca? To ime čula sem večkrat iz ust svoje babice, katere ded se je tako nazival,« odgovorila je mlada žena.

»Jaz sem tisti, jaz sam sem Ivan skrivalec!«

Tedaj se jima približa stara, osemdesetletna ženica.

»Ako ste vi oni »Ivan skrivalec,« ki so mu včasih tudi nabiralec rekali, potem sem jaz vaša vnukinja in ta tukaj je hči vaše pravnukinje.«

»Glejte čudo!« vpila je množica; zakaj nikdar še niso opazili tolike podobnosti kot pri teh dveh.

Ivan stisne svojo vnukinjo na srce.

»Ti si torej,« pravi, »hči moje Ivanke, ki sem jo zapustil v materinem naročju. Ah, kje je ona, moja dobra vnukinja?«

»Pred dvajsetimi leti je umrla, ko je dopolnila osemdeset let.«

Vse naokrog je zaplakalo, čuvši te besede.

»Kako to, da ne bivate več v Eskopontu?« zapraša Ivan.

»Babica pravila mi je večkrat, da je potem, ko je ded na gori brez sledu izginil, ostavila ono vas in se naslelila na nasprotni strani.

»Na gromado!« klikne nek glas.

Toda ženske so se zavzele za obsojenca in jele kričati na ves glas:

»Saj to ni kak čarovnik, to je »Ivan skrivalec,« ded Ivankin in prej boste nas pomorili kot pa njega!«

»On ve za kraj, kjer so zakladi zakopani,« kričali so vmes moški.

»Ako me hočete poslušati, dobri ljudje,« povzame Ivan, »potem ne boste več mraza in gladu mrli tekom dolge zime. Kajti pod goro leži ogromna množina črnega kamenja, ki gori liki treske; in prišel bo nekoč dan, ko bodo s pomočjo tega kamenja tekali vozovi brez konj, ladje plule brez jader in ljudje živeli v blagostanju in sreči.

»In ti, zavistni sodnik, ti nas hočeš oropati teh dobrot,« kriknili so moški. »Na gromado ž njim! Na gromado ž njim!«

In popadli so sodnika, ga zvezali, vrgli na gromado in jo zažgali.

A v istem hipu potemni se nebo, gost oblak spusti se nad gromado in videti je bilo, kako se je pretvoril sodnik v velikanskega netopirja, ali, kot so trdili nekateri, v ponočno sovo, se dvignil v zrak, krožil nekaj hipov nad mestom, sedel nato na zvonik in trikrat strahovito skoviknil, nakar je razprostrl kreljuti in odletel naravnost v goro.

V.[uredi]

Nekaj dni po tem dogodku podalo se je dvajset pogumnih mož, oboroženih s sekirami in lopatami pod Ivanovim vodstvom na goro. Ondi niso našli niti koče niti luknje ali lestev; toda ko so kopali na mestu, ki jim ga je odkazal Ivan, zasledili so prvi premogovnik. Zgradili so nato rov, po zgledu onega, ki ga je videl Ivan in spravili tako podzemske zaklade na površje.

In dandanes zahvaliti imamo uprav Ivanu, da vozijo vozovi brez konj, in ladje plovejo brez jader.

Sicer zažge vrag, da bi se maščeval, še sem in tja kak ogenj, ki včasih na stotine ljudi pokonča. A trudi se zaman; rudarji njegova skladišča neustrašeno dalje plenijo in pravijo, da ni več daleč čas, ko bodo pleklenščeki, vsled pomanjkanja goriva, morali pogasiti peklenski ogenj.