Pekarna Feliks

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Projekt gostitelj.

Članek je del WikiProjekta Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil, namenjenega digitalizaciji in postavitvi mladinskih leposlovnih besedil v javni lasti. Projekt nastaja v sodelovanju s Pedagoško fakulteto. Za smernice glej strani projekta in Slogovni priročnik.

Uporaba na pogovorni strani: {{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}}

Pekarna Feliks
Mateja Reba
Spisano: Leona Brodar
Viri: Reba, Mateja (1991). Pekarna Feliks. Ljubljana: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V tistih časih ko je bilo nočno nebo povsem črno, brez ene samcate zvezde, da o mesecu sploh ne govorimo, je v majhni vasici za sedmimi gorami in sedmimi vodami živel pek Feliks. Vstajal je zgodaj, mnogo pred zoro, in v svoji mali pekarni je mesil, da je pot lil z njega, najboljši kruh, kar ga je svet kdajkoli okusil. Pekel je čudovite hrustljave rogljičke, ki so se kar topili v ustih, zlato rumene koruzne hlebčke in dišeče žemljice, ki so se tako odlično prilegle k beli kavi. Njegovi sovaščani, ki so jedli te dobrote, so bili res srečni ljudje. Ko je za sedmimi gorami vzšlo sonce, so bili rogljički, žemljice in hlebčki že zdavnaj lepo zloženi v košarah v prodajalni. Le kakšno urico ali dve se je Feliks zamudil, pa je prodal vse, razen drobtinic, ki jih je skrbno pometel in natrosil ptičkom. Nato je še sam sedel k zajtrku, h topli kavi in k rogljičem, ki so se mu ponesrečili, in jih zato ni hotel prodati. Po zajtrku je šel na sprehod po vasi. Legal je k počitku, ko je bilo sonce še visoko na nebu, zato pa je bil pokonci že navsezgodaj.

Še preden so zapeli prvi ptički, še sredi noči, je bil Feliks že v pekarni. Mesil je, pekel in zlagal pečene dobrote v košare, ob jutranji zarji pa je že stal za pultom v prodajalni. Tako niti vedel ni, da je ponoči nebo črno in da ni niti ene samcate lučke, ki bi razsvetlila temo! Neke noči pa mu je zmanjkalo moke ravno tedaj, ko je pekel rogljičke. Namesto 100 jih je spekel le 50 in to je bilo seveda mnogo premalo! »Le kam sem dal moko?« se je zaskrbljeno spraševal, ko je tekal od podstrešja do kleti, da bi jo našel še kakšen kilogram. Ni je bilo niti praška!Nazadnje se je le spomnil, da je bil pred dnevi v vasi semenj in da je moral speči še cel kup piškotov ter potic in je tako porabil vso zalogo. Pozabil pa je kupiti novo, zato je bilo s peko to noč konec! Zavzdihnil je ob misli, kako bodo ljudje razočarani, ko bo zmanjkalo rogljičkov. Da bi pregnal žalostne misli, si je prižgal pipo in sedel na klop pred hišo. Zdaj je prvič v življenju videl, kako temna je noč! »Šmentana reč, kako črno je nebo!« se je začudil, ko je puhal kolobarčke dima iz pipe. »Temno je kot v rogu!« niti prsta pred nosom ni videl in hudo ga je jezilo, ker je pipo nekajkrat nesel mimo ust. »Nekaj moram ukreniti!« je premišljeval. »Takole je prav grdo!« Zdajci se je spomnil, da mu je ostal še en koruzni hlebček, ki je bil preveč pečen, in sklenil je, da z njim okrasi grdo temno nebo. Stekel je v pekarno, kjer je na polici počival osamljeni hlebček. Prinesel je lestev, zlezel do neba in nanj pripel hlebček. Ker je bila lestev zelo dolga, ga je pripel daleč stran od Zemlje, in ko je prilezel spet na tla, je opazil, da je bil hlebček od tod podoben majhni rumeni lučki. Nebo pa je bilo prostrano in na njem je bilo prostora za mnogo, mnogo koruznih hlebčkov! »Vsako noč bom obesil enega, čez čas se bo že poznalo,« je sklenil Feliks, zadovoljen sam s sabo. In res jih je obešal noč za nočjo, da je bilo nebo vse bolj svetlo in prijazno, nočna črnina neba pa se je spremenila v prijetno žametno modrino. Vaščani so bili zelo začudeni, ko so videli, da jim poslej vsako noč miglja in sveti nešteto drobnih lučk. Še v sanjah pa niso pomislili, kdo je poskrbel, da so noči prijaznejše, dokler stara milnarca Mici neko noč ni mogla spati in je skozi okno opazila peka, ki pleza v nebo. Od takrat so ga vaščani slavili kot največjega junaka, odločili pa so se, da nikomur ne bodo povedali, kdo je pripel zvezde na nebo. Feliks ni rekel nobene, vendar je bil vesel njihove odločitve, saj se ni trudil zaradi slave!

Vsako noč si je vzel nekaj minut časa in je s pipo v roki opazoval nočno nebo. Kako veliko bolj prijazno je bilo sedaj, posejano z nešetetimi lučkami! Otroci so jim rekli zvezde in ime mu je ugajalo. »Zvezdice,« je mrmral, ko jih je vedno znova poskušal prešteti, brezuspešno, seveda. Hlebčkov je bilo že zdavnaj preveč! Vseeno pa ni bil čisto zadovoljen s svojim delom. Nekaj je manjkalo na nebu, nekaj velikega, kar bi ponoči nadomestilo sonce! »Toda kaj?« je premišljeval Feliks in zrl v nebo, dokler ga ni že pošteno bolel vrat. Seveda, rogljiček! Iz košare je izbral največjega, najlepšega in najbolj rumeno zapečenega, da bi ga obesil na nebo. A glej ga zlomka – nebeške lestve, s katero je navadno obešal hlebčke, ni bilo nikjer! Feliks pa je bil neučakan in je po vsej sili hotel pripeti rogljič, zato je vzel manjšo lestev, ki jo je imel za obrezovanje drevja. Naglo je zlezel po klinih navzgor in namestil rogljiček, ker pa je bila lestev krajša, ga je obesil niže kot hlebčke in zato je sijal močneje in svetleje kot zvezdice! »Mesec,« so ga poimenovali otroci, ko so ga prvič videli, in so vzklikali od veselja. »Luna,« so modrovali starejši vaščani, ko so strmeli v nočno nebo. »Kaj pa vi menite, mojster Feliks?« »Meni je vseeno, obe imeni sta mi všeč,« je rekel pek in od zadovoljstva puhal še večje kolobarčke dima kot ponavadi. Nočno nebo se mu še ni zdelo dovolj svetlo, zato je naslednjo noč spekel še večji rogljič in ga pripel namesto prvega. Pa še večjega, pa še večjega, dokler ni neke noči pritovoril po lestvi kar cel hlebec belega kruha! Naslednjo noč pa se mu je zdel prevelik in ga je spet zamenjal z velikim rogljičem, pa z manjšim… Le enkrat na mesec je bilo nebo brez meseca – ali brez lune, kakor hočete – takrat, ko je Feliks pospravljal svojo pekarno in ometal dimnik. Potem se je začelo spet od začetka – mali rogljič… in tako naprej. Že dolgo je tega, kar je mojster Feliks pekel zvezde in rogljičke. Ko je bil že prestar za delo, ga je zamenjal mojster Tine… vseh ni mogoče našteti! Vaščani sicer še vedno ljubosumno varujejo skrivnost peke zvezd in meseca, vendar živi v tej vasi, v pekarni, majhna klepetava miška. Ta nam je zaupala zgodbo, vendar smo ji morali obljubiti, da bomo molčali, drugače bi se ljubosumni vaščani še zjezili na nas. Zato – prst na usta in niti besede o tem, da vemo kdo peče mesec in kdo je zamesil zvezde! Psst!