Pek in njegov mladi tovariš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pek in njegov mladi tovariš.
Anonimno
Izdano: Domoljub 20. september 1888 (1/6), 42—43
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sto let preteče prihodnje leto, odkar je vstala na Francoskem vsemu svetu znana prekucija, ki je uničevala in podirala vse, kar je bilo dobrega, ki je hotela celó Boga odstaviti in na njegovo mesto na altar postavila navadno — vlačugo. Da se v tem času vernim katoličanom posebno pa duhovnom ni dobro godilo, nam je lahko verjeti. Nobenega vzroka ni bilo treba, le ako so zagledali rogovileži kje kakega duhovna, precej so zakričali: A la lanterne! Na svetilnico z njimi in kmalu je visel obešen na svetilničnem stebru. Mnogo duhovnov je moralo zato bežati, vendar vsi niso smeli zapustiti trpečih katoličanov v smrtni nevarnosti. Zato je mnogo duhovnov ostalo skritih in preoblečenih po mestih posebno v Parizu, da so jetnikom in v smrt obsojenim skrivaj delili zakramente za umirajoče. V tem oziru posnemamo po časniku »Ave Marija« lepo dogodbo ter jo podamo svojim bralcem.

Ob času francoske prekucije hodil jo vsak dan zgodaj zjutraj neki pek z belim predpasnikom in belo kapico na glavi, s težkim jerbasom kruha na roki po temnih hodiščih v »bastillo« ali ječo, kjer je mnogo po nedolžnem zaprtih in v smrt obsojenih čakalo povelja, da položé svojo glavo pod smrtonosno sekiro. Deček kakih šest let star ga je vselej spremljal. Straže jima niso branile v ječo, ker najpotrebnejšega za življenje jetnikom vendarle niso mogli braniti. Kadar je vstopil pek v glavno, prostorno ječo, položi svoj jerbas na tla in začne posameznim jetnikom nenavadno zgovorno hvaliti svojo robo v jerbasu, pomagal si je tudi s svojima rokam a, večkrat je ž njima zamahal in kdor bi ga bil prav natanko opazoval, videl bi bil, da naredi z roko večkrat znamenje sv. križa; ako so mu je kak jetnik, ki jeto zapazil, bližal, zašepetal mu je: »Moj sin, jaz sem duhoven, zdaj lahko opraviš svojo spoved, prodno umrješ.« In jetnik se skloni k jerbasu ter na videz začne izbirati kruhe, med tem pa se spoveduje in pek, preoblečen duhoven, mu dá po skesani spovedi sv. odvezo. Potem vzame iz dečkovega naprsnika puščico za denar in vzame iz nje ne denar pač pa sveto hostijo ter jetnika skrivaj obhaja, ta je vzel košček kruha v usta in tako je vse straži skrito ostalo. Ko jo pek tako lopo in sveto kupčijo napravil pri enem šel je k drugemu in to se je ponavljalo dan za dnevom. Seveda je bil pri tem vedno v smrtni nevarnosti, kajti ko bi ga bili spoznali vojaki, ki so v ječi stražili, ali ko bi se bil razodel kakemu brezbožnemu jetniku, katerih v tej ječi tudi niso pogrešali, bil bi še tisto uro svojo drzno gorečnost plačal s svojim življenjem. Toda kjer je sila največja, tam je tudi pomoč božja najbližja, zato je Bog tudi tega gorečega duhovnika varoval, da je nepoznan tolažil vsmrt obsojene s tolažilom katoliško vere in jih krepil s svetim obhajilom pred smrtjo. — Pač srečen je moral biti tudi šestletni deček, ki je smel še tako mlad v puščici nositi presveto rešnje Telo. Kako goreče je moralo biti za Boga srce v prsih mladeniča, na katerih jo že v dečkovi zgodnji mladosti počival Bog sam. Res je ta deček, ko jo odrasel, vneto častil svojega Boga in širil njegovo slavo; zapustil jo namreč lepo francosko domovino ter šel v Ameriko oznanovat sv. evangelij in umrl je tam kakor prvi škof Vinseneški v Severni Ameriki. Bil je tako blag duhoven in tako bogat v čednostih, da še sedaj ljudje, ki so ga poznali, pravijo, da je bil svet mož — Simon Brute.

Pač res: Kjer nevarnost do vrha prikipi, tam se pomoč božja oglasi!