Pek Mišmaš v Kamni vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pek Mišmaš v Kamni vasi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1992). Pek Mišmaš v Kamni vasi. Radovljica: Didakta. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pek Mišmaš v Kamni vasi

Klip klop, klip klop, so pele lesene coklice po kamnitem kolovozu. Mali Bonifac, vaški sirotek, jo je že navsezgodaj zju¬traj mahal proti pekarni Mišmaš z velikim cekarjem v roki in že vnaprej cedil sline po svežih Mišmaševih rogljičih in prestah. Hej, to bo zajtrk! Dišeč, okusen kruh pa skodela pravkar namolzenega mleka! Klip klop, klip klop — iz pekarne je že na daleč vabljivo dišalo.

Pa ni bil Bonifac prvi kupec. Vaščani so z vseh strani hiteli k pekarni. In že so se odprla težka hrastova vrata prodajalne.

S polic so se zasmejale štruce belega kruha, hlebi zmesne-ga, ajdovega, rženega in ječmenovega kruha. Pa so bili tu še ovseni hlebčki pa koruzne štručke pa vsakovrstno pecivo, od rogljičev do prest, žemljic, zvitkov vseh mogočih oblik.

Vaščani seveda niso vedeli, da škratovskemu peku Mišmašu vsako noč pomagajo pri peki v obokani kleti prave pravcate začarane miške. Pa tudi če bi bili to vedeli, si s tem ne bi belili glave. Bili so skromni, dobrodušni ljudje, veseli vedno svežega in poceni kruha in se niso vtikali v Mišmaševo življenje.

Mišmaš je bil molčeč človek in tista reč z miškami nikoli ni prišla na dan. Vsak večer je zapahnil težka vrata, ki so vodila v obokano klet pod prodajalno kruha in sedel na širok izrezljan stol sredi kleti. V očeh so se mu zalesketale zlate iskre in prvič je zaploskal.

V tem trenutku so pridrobile črne miške, cela množica ljubkih mišk! Brž so poskakale na okvir kamnitega korita, v ka¬terem so začele urno mesiti testo za domači črni kruh. Tufata taf, tufata taf, sprva je šlo težko, potlej pa je testo začelo posta¬jati vse bolj gladko in voljno.

Še nekajkrat je zaploskal Mišmaš in iz vseh kotov so se kar vsule sive, rjave, rumenkaste in bele miške. Bele, puhaste miške so bile zadolžene za praznični beli kruh, za mlečne štruč¬ke, zemlje, rogljiče in preste, pa tudi za sladke kolačke, medenjake, makove in sirove štručke. Sive miške s poskrbele za ječ¬menov in zmesni kruh, rumenkaste za koruznega, tafete tipitap, tafete tipi tap, Mišmaš pa je hodil od korita do korita in nadzo¬roval delo.

Tik pred polnočjo, ko je bilo testo že dodobra vzhajano, je mišji zbor, horuk! potisnil v peč, ki je rdeče žarela iz žekna, hle¬be, štruce in pecivo, potlej pa so si vsi globoko oddahnili.

V naslednjem hipu je planila iz stare stenske ure kukavica in odkukala polnoč. Tedaj pa, o, tedaj se je zgodilo nekaj ču¬dovitega.

Na obokanem stropu so zagorele svetle luči In miške so se hipoma spremenile v majcene dame in gospode, oblečene v svi¬lo, žamet in zlat brokat. Male dame so se pahljale z drobcenimi pahljačami in se s štrlečimi zobki ljubeznivo nasmihale svojim kavalirjem, ki so se vrteli okrog njih. In sredi kleti, spremenje¬ne v praznično okrašeno dvorano, je naenkrat stala miza, pre¬polna slaščic in žlahtnih pijač. Godci, ki so bili prej črne miške, so igrali na drobne goslice in na zlate piščali, mišje ljudstvo je veselo plesalo, med njimi pa se je dobrovoljno smukal Mišmašev črni muc in se mastil z dobrotami. Pa Mišmaš? Ves v snež¬no belem žametu, izvezenem z zlatimi presticami, se je veselil z njimi.

Hitro so minile lepe urice, medtem ko se je kruh pekel v ogromni, zidani peči. Zunaj je zapel petelin — in čar se je razbli¬nil. Mali veseljaki so se spet spremenili v navadne miške, ki so mežikale z zaspanimi očkami in na široko zehale. In že so se po¬razgubile po svojih luknjah. Vse je potihnilo. Pek Mišmaš in čr¬ni muc sta znosila sveže pečeni kruh v prodajalno, ga lepo raz¬poredila po policah — in začelo se je svitati. Vaščani so se že zbi¬rali pred pekarno. Mišmaš je odprl vrata prodajalne in vaščani so se nagnetli vanjo. »Dobro jutro, mojster,« je zvonko zadonel Bonifačev gla¬sek. »Tri žemljice bi rad in dva rogljiča, pa še ržen hleb za stare¬ga Jošta. Potlej pa še štruco za Podlehnico, ki je nekaj bolna, pa tri makove štručke pa žemljice za Mršenkova dvojčka, pa še ...«

Poln cekar kruha si je deček zadel na ramo in se odpravil domov. Pozajtrkoval je, opravil pri živini, pobožal sosedovega psa in se odpravil na potep ob potoku. Obešal se je na vrbove ve¬je in se gugal na njih, razposajeno čofotal po bistri vodi, plašil ribe in mežikal v sonce.

Tedaj se je zaslišal peket konjskih kopit. Žiga, pomočnik starega mlinarja Nandeta iz Ilove vasi, je v Kamno vas peljal voziček, naložen z vrečami moke za pekarno Mišmaš. Bonifac se je v diru poskusil obesiti za zadnji konec voza, pa ga je Žiga prav grdo nadrl:

»Glej, da se pobereš, Fačko, drugače te bom z bičem!«

Deček je brž odskočil in se vrnil k potoku, še prej pa je Ži¬gi užaljeno pokazal osle. Potlej je legel pod vrbovje in sanjavo razmišljal, kako lepo bi bilo, ko bi on sam smel vsaj enkrat sede¬ti na mlinarskem vozičku in držati vajeti v rokah ... Pa kaj, ko je premajhen! Njemu že nihče ne bi zaupal konja in voza. Žalo¬stno je zavzdihnil, tedaj pa se je nekaj mehkega dotaknilo nje¬govega lica. Mišmašev črni muc se je ob potoku prismukal k dečku, nežno je mijavknil in glasno zapredel. Bonifac se je na¬smehnil, vzel mačka v naročje in dobra volja se mu je vrnila, kot bi sonček posijal skozi deževen oblak.

Tekli so lepi poletni dnevi In noči, vaščani so živeli kakor pač kdo in nič posebnega se ni zgodilo, dokler ...

Dokler se ni v Kamni vasi pojavil nekega jutra čuden mo¬žakar, ves zaraščen in umazan. Že na daleč je smrdel po pijači in nesnagi. Iz kocinastega obraza so mu sijale ozke, zlobne oči. Kar na lepem se je naselil v zapuščeni kočuri, kjer so mu delale družbo podgane in stonoge. Ponavadi je vse dneve prespal, delal ni nikoli nič, pod večer pa se je nalil z žganjem in jo mahnil po vasi.

Ustavljal se je pred hišami, se prilizoval vaščanom in jim klafal najrazličnejše neumnosti. Lagal je in se širokoustil, da ima nekje na skritem kraju zakopan zlat zaklad; drugič spet si je izmislil, da je izučen padar in zdravnik — vse skupaj pa je bi¬lo iz trte zvito. Bil je pač navaden pijanec in nič drugega. Vašča¬ni so se mu za hrbtom posmehovali in mu nadeli vzdevek »pod-sončni dohtar«, nekaterim se je zamislil, nihče pa ni imel rad z njim opraviti, kajti bil je izredno škodoželjen in zloben človek. Zoprna jim je bila tudi njegova prostaška govorica, pa tudi nje¬govo ime, Čuča, je zvenelo nekam čudno. Nekega jutra se je pijani Čuča prikazal v Mišmaševi pro¬dajalni.

»Kje je pa oštarija?« se je zadrl in puhnil smrdljivo sapo peku v obraz. »Kakšno prekleto gnezdo je pa to, da imate pekarijo, oštarije pa ne?« Mišmaš se je sprva naredil, ko da ga ne vidi, ko pa je Čuča prav nemarno hrknil in pljunil na poribana tla, je pek uprl vanj od jeze iskreče se oči in dejal:

»Za umazance pri meni ni prostora. Ven iz pekarne!«

»Jaz bom šel, kadar bom sam hotel,« se je zarežal Čuča in pokazal tri gnile škrbine namesto zob. »Zakaj pa naj bi šel, a?«

»Ker kruh in umazanija ne gresta skupaj,« je strogo rekel Mišmaš. »Kruh je sveta stvar.«

»I, kruha je povsod dosti,« je zarobantil Čuča, pograbil je hlebec kruha s pulta, ga vrgel na tla in ga poteptal. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega. Mišmaš je uprl vanj oči, v katerih sta zagoreli dve žareči iskri. Čuča je začutil silen sunek v zadnjo plat in v velikem loku je zletel iz pekarne. Lju¬dje so ostrmeli. Pek se niti premaknil ni, Čuča pa je zletel skozi vrata, kot bi kdo brcnil gnilo repo!

Nekaj časa je Čuča osuplo gledal okoli sebe, potlej pa je podivjal. Začel je groziti peku in vaščanom, da bo vse kar pobil, jim požgal domačije in jim zastrupil vodnjake! Ob glasnem sme¬hu vaščanov se je nazadnje pobral in se zavlekel v svojo kočuro, podoben mokri podgani.

Popoldne se je mali Bonifac kot navadno podil po trati ob potoku za kačjimi pastirji. Mišmašev črni muc je skakljal za njim z veselo dvignjenim repom.

Spet je mimo pripeljal mlinarjev Žiga z vozom, polnim vreč z moko. Bonifac se je potuhnil za vrbovje. Prav tedaj pa je po cesti prikolovratil pijani Čuča in se ustavil pred konjem.

»Umakni se, človek božji,« je zaklical Žiga. Ker pa se de¬dec ni premaknil z mesta, je Žiga ustavil konja in stopil z voza.

»Umakni se, muha pijana, sicer te bom z bičem!« je rekel.

»Čakaj, čakaj malo,« je priliznjeno dejal Čuča. »Ti si tisti Žiga, tisti fejst poba iz Ilove vasi, kajne? Vidiš, prav tebe sem čakal!«

»Mene? Zakaj pa?« se je čudil Žiga.

»Zato, ker sem slišal, da si tako fejst poba. Zato bi ti rad nekaj dal. Zastonj. Zato, ker si korajžen pa pameten pa močan pa ...«

Žiga je debelo gledal, ko pa je Čuča izvlekel izpod srajce steklenko žganja in mu jo ponudil, se je Žigi kar samo zasmejalo. O, tudi Žiga ga je rad dal »na zob«. Segel je po steklenki in naredil globok požirek. Potlej sta oba sedla v travo ob cesti in iz¬praznila steklenico do dna.

»Kaj si mi hotel dati? A nisi rekel, da mi boš nekaj dal? je z zapletajočim se jezikom izjecljal Žiga.

Čuča je iz žepa privlekel zarjavel obroček od steklenice in ga pomolil Žigi pod nos.

»Tole, vidiš, je čudežni prstan. Natakneš ga na prst, pa postaneš neviden!«

»Neviden? Zakaj pa naj bi se naredil nevidnega, saj sem lep človek!« je zaklical Žiga.

»I, če boš neviden, boš lahko na skrivaj poslušal, kaj se o tebi punce pogovarjajo,« mu je prigovarjal Čuča in se mu režal s podganjim obrazom. »Glej, natakneš ga na prst — pa si neviden. Snameš ga s prsta — pa si spet viden. No, kaj praviš?«

»To se pa dobro sliši,« je kimal Žiga. »Ampak jaz ne verja¬mem v take reči. Kako bom pa vedel, da sem neviden?«

Natakni si obroček na prst, pa boš videl, da te ne bom videl, je predlagal Čuča.

Žiga si je nataknil obroček in vprašal:

»Ali me vidiš ali me ne vidiš?«

»Ne vidim te! Kje pa si?« je zavpil Čuča.

»Kaj pa zdaj?«  je vprašal Žiga in snel obroček.

»Zdaj te pa spet vidim,« se je režal Čuča.

»Potlej je pa res čudežen, ta prstan,« se je zresnil Žiga. »No, pa adijo!«

»Čakaj, čakaj, nič adijo,« ga je ustavil Čuča. Jaz sem ti dal darilo, ti mi pa izkazi majčkeno uslugico. »Boš? Ko si pa tako fejst poba! Samo za pet minut zamiži, to je vse, kar te prosim. A boš?«

»Pa bom, no,« je pokimal Žiga in zamižal.

Medtem je Čuča stopil k vozu, razvezal vsako vrečo pose¬bej in vanjo iz vrečke, ki jo je bil potegnil iz žepa, vsul čuden, ru¬menkast prah. Potlej je vreče brž spet zavezal in zaklical:

»Zdaj pa že lahko pogledaš!«

Žiga je odprl oči, zagodrnjal nekaj o čudakih, se ves omoti¬čen skobacal na voz in pognal konja.

Bonifac, ki je ves čas čepel za vrbovim grmovjem in privijal k sebi pekovega muca, je prav dobro videl in slišal, kar se je dogajalo na cesti. Ves iz sebe je bil od razburjenja, saj je vedel, da je v vrečah moka za Mišmaševo pekarno. Takoj mora k Mišmašu in mu povedati, kar je videl!

Pa je muc poskočil za kačjim pastirjem, vrbovje je zašumelo in Čuča se je pognal za grmovje. Zagledal je prestrašenega Bonifaca in ga surovo zgrabil.

»Prekleti pankrt!« je zasikal. »Prisluškoval si, a? Vohunil za mano, a? Madona! Obe ušesi ti potrgam, živemu ti kožo oderem, če boš le besedico črhnil, kar si tukaj le videl in slišal!«

Deček se mu je izmuznil in zbežal, maček pa za njim. Čuča je bil preveč pijan, da bi ga ujel, le zarohnel je za njim:

»Se bova že še srečala! Ti že pokažem, tebi in vsej Kam¬ni vasi!«

Deček je pritekel domov in se zaril v listnjak, ves prepla¬šen zaradi Čučeve grožnje. Ni si upal k peku, a vest ga je vse bolj in bolj grizla. In ko se je zvečerilo, kar ni in ni mogel zaspa¬ti, strmel je v zvezdnato nebo in si belil glavico, kaj naj stori. Bil je pač samo droben fantiček, pa še sirota povrh.

To noč, ko so miške začele mesiti testo v pekarni, pa so se začele dogajati čudne reči.

Najprej je prva miška zacvilila od pekoče bolečine, za njo pa še druge. Testo jim je opeklo tačice! In kjer se je zastrupljena moka dotaknila njihovih kožuščkov, jim je v hipu izpadla dlaka in na golih mestih so se pokazale krvave opekline!

Med miškami je zavladala groza, začele so begati sem ter tja, cviliti, jokati in vreščati na pomoč. Mišmaš je planil h koritu s testom, ki se je čudno zelenkasto kadilo in brbotalo. Strupena para se je dvigala pod strop. Takoj mu je bilo jasno, da je moka zastrupljena. Brž je položil opečenim miškam na rane obkladke s šentjanževim zdravilnim oljem, jih potolažil in poslal k počitku. Pot¬lej je stopil k vrečam s preostalo moko, jih razvezal in dolgo str¬mel vanje. Nazadnje je iz vsake vrečke zajel zajemalko moke in jo nasul v majhne papirnate vrečice. Sedel je na kamnito klop in z namrščenimi obrvmi pričakal jutro.

Zjutraj so vaščani zaman čakali na kruh. Vrata prodajalne so ostala zaprta.

»Kaj pa naj to pomeni,« so se čudili, »mar bomo ostali brez kruha? Je mojster pek zaspal ali kaj? Kaj se pa to pravi?«

Mišmaš pa jo je medtem že s prožnim korakom ubiral ob potoku v sosednjo, Ilovo vas, naravnost k mlinarju Nandetu.

Stari mlinar je bil že hudo naglušen. Sedel je pred mlinom, dremavo mežikal v jutranje sonce in si popeval staro mlinarsko pesem, čeprav ni vedel, da jo poje čisto narobe. Že od daleč je zagledal peka Mišmaša, ki jo je z dolgimi koraki mahal proti mlinu.

»Hoj, Mišmaš,« je zaklical. »Kaj je pa vas prineslo do¬brega?«

»Dobrega nič,« je zaklical Mišmaš. Nekaj se morava po¬govoriti.

»Po riti, po riti, prav imate,« ga je narobe razumel Nande, »kar po riti ga bo treba, tega Žiga lenega. Sinoči se je primajal pi¬jan domov, pa še zdaj spi.«

Mišmaš je bil že čisto hripav od vpitja, ko je starec segel po votel rog, ki je visel na steni mlina, in si ga nastavil na uho.

»Semle noter mi povejte, po kaj ste prišli, mojster pek. Se mi zdi, da malce slabo slišim zadnje čase.«

»Pogovoriti se morava,« je pek zaklical v rog, tedaj pa je stari nenadoma vzrojil in zahreščal:

»Kaj pa vpijete name, saj nisem gluh!«

Nazadnje sta se le nekako sporazumela. Mišmaš je previd¬no vzel iz malhe vrečice z zastrupljeno moko in jih pokazal Nan¬detu:

»Takole moko mi je včeraj pripeljal vaš Žiga!«

Mlinar je pogledal moko, ki se je kadila v rumenkasto ze¬lenkasti barvi in se zgrozil.

»Tele moke vam že nisem jaz poslal, je razburjeno zahripal. »Žiga! Hej, Žiiiigaaa! Pridi sem!«

Žiga se je leno motal za mlinom in godrnjal, češ, kaj le ho¬če od mene ta sitni starec, pa se nenadoma spomnil na svoj »čarovni prstan«! Ha, nataknil si ga bo na prst, postal neviden, pot¬lej pa pojde poslušat, kaj imata s pekom! To bo zabave!

Po prstih se je približal staremu mlinarju in mu pokazal dolg jezik!

»Kaaj? Kaj, ti da boš meni jezik kazal?« se je razhudil stari, »kako se pa obnašaš!«

Dvignil je palico in mu primazal tri krepke čez hrbet.

»Kaj te je pa prijelo, capin?« se je hudoval Nande. »Da greš meni jezik kazat!«

»Če sem pa mislil, da sem neviden,« je ušlo Žigi. Mlinar ga je spet čisto narobe razumel.

»Previden? Ti bom že dal previdnost, še enkrat te bom s palico okrog kepe, pa prav nič previdno! Saj imaš betico kot bu¬kova grča. Ej, počakaj, kam bežiš?«

»Vsega je kriv ta prekleti prstan!« je zajavkal Žiga in po¬begnil.

Pa se je zdajci zaslišalo cepetanje bosih nožic in pred Mišmaša je kar padel zasopli mali Bonifac.

»Mišmaš, Mišmaš, Miš ... maš ...« je lovil sapo in kar ni prišel do glasu.

»Počasi, Bonifac, najprej si malo oddahni,« je prijazno ve¬lel pek in obrisal dečku potno čelo. Bonifac je kar cepetal od ne¬strpnosti, potlej pa se je kar vsulo iz njega:

»Mišmaš, jaz ... sem tekel za vami, vso pot sem tekel! Ker vam moram nekaj povedati! Ampak me je tako strah! Am¬pak bom vseeno povedal. Jaz ... jaz sem včeraj videl, kako sta se ob cesti nabila mlinarjev Žiga in tisti Čuča! Tisti podsončni dohtar, veste! Čuča je dal Žigi nekakšen obroček in je rekel, da je to čudežni prstan, s katerim se lahko naredi nevidnega ...«

»O, zdaj pa že razumem, zakaj je mlinarju jezik kazal,« se je zasmejal Mišmaš. »Je mislil, da je neviden!«

»In potem,« je hitel Bonifac, potem je rekel Čuča Žigi, naj za pet minut zamiži, in Žiga je zamižal, medtem pa je Čuča vsul v vreče z moko nekakšen čuden rumenkast prah in ...«

»Saj se mi je zdelo, da bo kaj takega,« je zamrmral pek. »Ampak potem me je Čuča zagledal,« je čivknil deček, »in mi je zagrozil, da me bo živega odrl in mi ušesa odtrgal, če bom komu povedal, kaj sem videl, in zdaj me je tako strah, ampak sem vseeno vesel, da sem povedal, pa naj bo, kar hoče.«

»Nič se ne boj, dečko,« je počasi rekel Mišmaš. Potlej je prislonil spet votli rog k mlinarjevemu ušesu in mu vso stvar ra¬zložil. To se je Nande razjezil, ko je zvedel za Žigovo dogodivšči¬no! O, ta pa že ne bo več njegov pomočnik! Še nocoj mora od hi¬še, za zmeraj!

»Samo kje bom dobil drugega pomočnika,« je vzdihnil Nande. »Moral bi biti pošten, zanesljiv, pa tudi s konjem bi moral lepo ravnati. Oh, takih je pa malo, mojster Mišmaš!« »Že res, da jih je malo,« je pripomnil Mišmaš, »ampak kar tukaj le pred vami stoji eden, ki bi bil kar pravšnji!«

In je pokazal na malega Bonifaca, ki je od osuplosti na ši¬roko odprl usta.

»Kaaaj? Tegale frkolinčka naj vzamem?« se je zasmejal Nande.

»Tale frkolinček je pravkar dokazal, da ima srce in glavo na pravem mestu,« je odločno rekel Mišmaš. »Le vzemite ga, ne bo vam žal.«

»I, kaj pa ti praviš, dečko?« se je obrnil mlinar k Bonifacu.

Jaz ... Jaz sem tako ... tako vesel, jaz ... Oh, saj sploh govoriti ne morem!« se je utrgalo iz Bonifaca. Mišmaš pa ga je potrepljal po rami in rekel:

»Kaj bi govoril, Bonifac, samo pokimaj, pa smo zme¬njeni!«

In so bili zmenjeni. Kako je bil fantiček srečen, se sploh povedati ne da. Ampak čas beži, je rekel stari mlinar, sedem vreč najboljše moke da dolguje pekarni Mišmaš. Pa so vsi sku¬paj naložili moko na voz, Bonifac je prvič v življenju vzel v roke vajeti, Mišmaš je prisedel, Nande pa se je v zadnjem hipu odlo¬čil, da se še sam popelje z njima. Svet se ne bo podrl, če bo mlin za danes stal, je pripomnil, sam pa da tudi že celo večnost ni bil v Kamni vasi.

Konjiček je veselo tekel po cesti, kar čutil je, da se mu bo pri novem vozniku dobro godilo; Bonifac bi najraje kar vriskal, tako se je veselil novega dela in lepega zaslužka, Mišmaš in Nande pa sta modrovala o tem in onem. Tako so se pripeljali v Kamno vas.

Ob cesti je stala zanemarjena kočura. Na dvorišču pred njo je stal krmežljavi Čuča, se majal sem in tja in si, pacek, ka¬kor je bil, vrtal s prstom po nosu.

»Ustavi konja, Bonifac,« je ukazal Mišmaš.

»Kaj, vraga ...« je hotel zamomljati Čuča, pa mu je glas obstal v grlu. Iz Mišmaševih oči sta ga zadela dva žareča rdeča žarka in ga oslepila. Hotel je zakričati, hotel je potegniti prst iz nosu — pa se ni mogel več niti premakniti, po hrbtu ga je oblil leden srh. Kosti so mu otrdele — in tako je otrpnil, kar s prstom v nosu. In v tej drži je — okamenel.

Z vseh strani so se zgrnili vaščani in osuplo strmeli v kam¬nito soho. Potlej pa, ker so bili praktični ljudje, jim je padlo v glavo, da bi lahko dedca koristno uporabili. Odnesli so ga na nji¬vo prosa, kjer še danes stoji s prstom v nosu in vrabce straši. Je vsaj po smrti za kakšno rabo.

V Kamni vasi se še zdaj dobi najboljši kruh na svetu. Seve¬da, edini pek na svetu, ki mu začarane miške pomagajo pri peki, je pek Mišmaš. Ampak v Kamno vas je zelo zelo težko priti. Ka¬žipotov ni, na zemljevidih je ni; poti so polne ostrega kamenja, zamotane in strme in človek mimogrede zaide kam drugam. O,težko je priti v Kamno vas. Ampak mogoče je tako še najbolje, je ondan pripomnil Mišmašev črni muc, in on je pameten muc.