Pehar suhih hrušk
| Moje življenje, III. Ivan Cankar |
Pehar suhih hrušk je poznejši uredniški naslov črtice, iz natisa leta 1920.
| |||||||||||
Navsezgodaj sem občutil in izkusil žensko zapeljivost ter njeno izdajalsko hinavščino.
Mati je imela vrhan pehar suhih hrušk. Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti je bil zaklenjen v ogromni omari. Če se spomnim nanjo, se mi zdi večja od marsikatere srednje visoke hiše.
Sama sva bila v izbi s sestro Lino; pogledala me je z zamišljenimi očmi in je rekla:
»Ko bi le zdajle imela tisti pehar!«
»Ko bi ga!« Sem vzdihnil.
»Zakaj bi ga pač ne imela,« je rekla tiše, kakor tjavendan.
»Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo ključ!«
Pomislila je.
»Pa vendarle bi ga lahko imela, tudi brez ključa!«
Spreletelo me je čudno, kakor strah pred grehom; hkrati pa me je ščegetalo sladko ob misli na vrhani pehar.
Skočil sem z zapečka ter šel preiskovat omaro. Stala je počez v kotu in ni bila tesno prislonjena ob zid, tako da bi človek, če bi se napravil majhnega, zlezel zanjo; s težavo res, ali zlezel bi. Jaz pa sem bil droban, da sem komaj razločil svojo senco. Sestra je ostala na zapečku ter gledala s sklonjeno glavo in stisnjenimi ustnicami, roke uprte v tla.
»Zlezi zad!« je svetovala tiho. »Napravi se majhnega in se splazi hrbtoma!«
Tako sem storil in bil sem v temi; spreletel me je občutek, da sem strahotno sam.
»Potrpi malo, da spregledaš!« je svetovala dalje.
Ali še preden se mi je oko privadilo mraku, je šepnila strahoma:
»Beži!«
V trenutku sem stal mrzel in trepetajoč sredi izbe: nekdo je hodil s težkimi koraki po veži, nazadnje je zakašljal ter šel. »
Zdaj pa naredi brž, kar misliš; zdaj je že vseeno! Zlezi zad, tam na oni strani, kjer je pehar, je en žebelj odnehal; potegni ga ven, pa odsloni desko!«
Storil sem brez misli in volje vse, kakor je ukazala. Če bi mi bila v tistem hipu rekla:
»Pojdi na cesto in skoči pred voz!« - Bi bil šel ter skočil.
Odslonil sem desko, otipal pehar, zagrabil pest hrušk ter jih stlačil v žep; nato še eno in še tretjo, tako da sem imel obadva žepa nabasana. Ko sem spet prislonil desko ter se izvil izza omare, sem bil zasopel in poten.
Šla sva s sestro za hišo, legla sva na travo kraj plota ter sva jedla. Ali nisva se spogledala ves čas in tudi smejala se nisva. Tako sva se gostila dan za dne, pod večer, ko so se drugi podili po »mesarjevih kladah«, ko je bila mati pri sosedi, oče pa v krčmi. Občutek greha se je bil skoraj popolnoma izgubil; že sva se smejala ter govorila nebrzdano o svojem skritem početju.
Nekoč, v nedeljo po veliki maši, je odklenila mati omaro ter se čudoma začudila.
»Sama ne vem, kaj bi to bilo!Saj je bil vrhan pehar, da so dol drčale, zdaj pa je že kar do roba usahnil! Miši jih pač ne jedo, saj ni nobena obglodana!«
Držala je pehar z obema rokama ter se ozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimi očmi in odprtimi usti, sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, meni je šel mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika.
»Kdor je storil, povej sam!«
Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah grožnje, palice, še manj, temveč nečesa neizrekljivega, daljnega, silnega. Spregovorila je sestra Lina:
»Ta je bil!«
In je pokazala s prstom name.
Mati je postavila pehar na tla. V lastni omotici sem videl čisto, da je prebledela. Še je vprašala:
»Kdo je bil?«
»Janez!«
Je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost v obraz.
»Kako da si naredil, še to povej!«
Je ukazala mati. Noge so se mi tresle tako močno, da nisem mogel vstati. Odgovoril pa sem razločno, da sem poslušal čudoma sam svoj glas.
»Zlezel sem zad, potegnil žebelj ven, odslonil desko in otipal pehar. Že od torka, vselej pod večer!«
Takrat se je zgodilo nekaj, kar me prešine z neznano grozo še ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni rekla žal besede; sedla je na klop, skrila obraz v dlani ter zajokala, da so tekle solze izza belih prstov.
Sestra Lina je bila natihoma smuknila iz izbe: jaz edini sem jo videl, kljub omotici in od bolečine slepim očem. Šel sem za njo počasi, ker so mi bile noge zelo težke. Napotil sem se naravnost za hišo; tam se je bila skrila pod jasminov grm za plotom; rdeča nedeljska ruta jo je izdala. Prišel sem do nje, zgrabil jo za dolgo kito ter jo vlačil za seboj po vrtu. Ni kriknila ves čas, še zavzdihnila ne. —
V poznejšem, prevar in bridkosti polnem življenju, me je goljufala in izdala marsikatera ženska; Bog jim greh odpusti, jaz jim ga vsem do zadnjega kraja. Toda vseh učenosti najgrenkejša učenost je abecednik.