Pehanje za srnami

Pehanje za srnami James Debevec

Izdano:	Ameriška domovina 42/37–39, 42, 44–60 (1939)
Viri:	dLib 37, dLib 38, dLib 39, dLib 42,dLib 44, dLib 45, dLib 46, dLib 47, dLib 48, dLib 49, dLib 50, dLib 51, dLib 52, dLib 53, dLib 54, dLib 55, dLib 56, dLib 57, dLib 58, dLib 59, dLib 60
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dolgo sem se otepal s temle mojim poročilom o izidu lova. Trdno sem upal in v srcu lepo prilival želji, da bi se izmazal in nič ne poročal. Veste, če kdo misli, da je takole poročilo kak dojužnik ali domača zabava s hrenom, naj kar poskusi. Pa končno bi se to že kako prestalo in trud pozabil, pa človek ne ve, je-li tako branje za naše naročnike ali ni. Se reče, kar je lovcev že nekako prestanejo, ampak te naše ljube ženske stvarce se morda nič kaj zadovoljno ne pasejo v takem čtivu. Zato sem pa res okleval in nalašč gledal drugam, ko mi je ta ali oni zažugal: kdaj boš pa pričel? Tone Vatovec iz Jutrovega me je kar brez pardona hudo napadel, zakaj da čakam. Cenjeni newburški novičar se je celo prigvišal, da ne bere drugih lovskih potegavščin razen mojih in prijatelj, g. Ivan, je pa kar trikrat prišel potrkat k meni: no, ali bo kaj, ali ne bo nič, lenoba nemarna!

Hudimana vendar, potem pa morda res ne bo napek, če se zganem in izdam v javnosti mične skrivnosti o našem lovu v pennsylvanskih brdih, ki smo ga vršili v dnevih lanskega leta, ko se je prelomil november v december. Veliko smo prestali hudega, od mraza in drugih nevšečnosti, da nikoli tega. Pa tudi srce so dosti prestale pred nami in če so bile kdaj divje, so bile divje tiste dni, ko bi si bile skoro izrabile noge do podpazduhe, ko so galopirale s hriba v hrib in nazaj, okrog ušes so jim pa brenčale tiste sitne svinčene muhe, ki pičijo, da nikoli tega — kadar pač pičijo.

No, da, pa naj bo.

Menda še ni šlo clevelandskih lovcev toliko v sosedno Pennsylvanijo nobeno leto toliko kot lani. Nekaj radi tega, ker drugega pod vsem božjim soncem niso imeli početi, nekaj pa radi tega, ker so bile prošlo sezijo na odstrelu samo srne, ki jih je res toliko, da so druga drugi v napotje in da mora človek dobro paziti kam stopi, da ne pohodi srne. Kakopak in menda ja!

Meni se strašno čudno zdi, da ni še padlo administraciji v Washington v glavo, da bi postavili lovce na WPA, da bi bili plačani od vlade za tiste hude dni, ko se njih duše martrajo po pečinah in skalinah za to ubogo divjačino. Saj to vendar ne gre, da bi morali lovci sami nositi te stroške, ko je vendar v blagor dežele in domovine, da se preveč ne zaredi te divjadi, ki bi nam lahko postala v nadlego, da bi nam že skoro v hiše silila.

Lov se je pričel 28. novembra in končal 3. decembra, torej je trajal en cel teden, kar je včasih preveč, včasih pa premalo, kakor je sreča. Dogovorili smo se, da gremo že v nedeljo, da si tako preskrbimo vse potrebno in v pondeljek zjutraj brez zadržka začnemo s svojim rokodelstvom. Naš cilj je bil Maroltova lovska koča nad Sheffieldom, kjer smo si že lansko poletje ogledali teren in vzeli Maroltovo posestvo v najem za en teden.

Sledeči so se vpisali v našo zeleno bratovščino: Krist Mandel, Fred Jazbec, Albin Filipič, John Lampe in moja pomota. Prav za prav nam je bil sveto obljubil sodelovanje pri dobrem in hudem naš predsednik, Jim Šepic, pa se je bil zadnji hip zbosil in skujal in ni šel, naj mu ne bo zamerjeno, ki nas je spravil ob četrtega za marjaš ob večerih v Maroltovi kempi.

Ker nismo bili gotovi, če bomo prišli vsi skupaj domov, smo se odpeljali v dveh avtomobilih. V našem smo bili Jazbec, Filipič in jaz, v drugem, Dolenčevem, Mandel, Lampe in Dolenc. Ti so odstopili pedenj prostora do Pennsylvanije še dr. Bill Urankarju, ki se je bil udinjal pri Baragovi armadi, ki je bila odšla zdoma že v soboto. En dan so šli prej menda zato, da so se jim srne privadile.

V nedeljo zjutraj ob osmih sem napovedal svoj cenjeni obisk pri Albinu Filipiču in se mu tudi zagvišal, da ga ne bom nič čakal, če ne bo stal pri vratih pripravljen za odhod, ko se raportam tam.

Ko sem se peljal mimo rezidence našega predsednika Jima, sem nalašč pogledal v Zalarjevo pekarijo na nasprotni strani ceste, tako sem bil jezen, ker mi ga je šel Jim tako polomit. Želel sem samo, da bi stal Jim pri oknu in bi me videl, kako moško se držim za volanom in da bi se mu od samega hudega začele cediti sline po prijetnih časih, ki jim hitimo naproti. Kakor sem pozneje zvedel, ni Jim zatisnil očesa tri noči in je od pondeljka do četrtka prestal vsak dan po deset ur na pragu in gledal proti vzhodu, kjer so postavili državo Pennsylvanijo, kateri sicer ne bi prav nič škodilo, če bi bila malo bližje Clevelanda. Kakor se je govorilo, je bil Jim v sredo že tako na kraju s svojo potrpežljivostjo, da so ga morali domači držati, da ni ušel za nami. Prav mu je, pokori!

Ko sem ravnal avto po Waterloo Rd., je izgledalo, da se bo začel led po cesti topiti, kar me je zelo veselilo, ker sem imel še vedno v spominu tisto prekrasno vožnjo v Pennsylvanijo pred štirimi leti, ko je bila pot taka, kot tla najbolj zbiksane plesne dvorane in se je zadnji konec avta vedno kregal s prvim, hoteč jo udariti po svojim potih, najraje v obcestni jarek ali pa v kako drevo ob poti. No, pa imam že tako srečo in jo imam, da ni bilo zdaj nič boljše, če ni bilo še slabše. Še zdaj se mi dobro zdi, da smo prišli celi domov in avto tudi.

Pri Filipičevih je bilo vse lepo tiho in mirno, da se mi je kar škoda zdelo ljudi motiti. Na moje brcanje v vrata, mi pridejo odpreti mati, ki mi povedo, da Albin še lepo ajčka in če želim, ga bo pa zbudila.

"Mati," sem rekel, "če si hočete pridobiti na tem svetu nekaj dobrih del, potem poslušajte mene, ki vam pravi, da balite gori v spalnico, vrzite tisto klado leno s postelje, jo privlecite za noge doli po stopnicah, potem pa si pa zamašite ušesa in bom jaz eno rekel, da se Albin še obuti ne bo utegnil."

Mati so me ubogali in v gornjem nadstropju je bilo res slišati precej ene debate. Kmalu zatem priletita doli po stopnicah dva precej dobro okovana škornja, za njima pleten jopič, zatem lovska kapa in končno pridrsa lastnik vseh teh stvari, sam velespoštovani naš gostilničar, ribič in lovec, prijatelj Albin.

Široko sem zinil, da bi začel z zmivanjem, pa me je on prestregel z nedolžnim vprašanjem: "Ali ga bo en kvort zadosti, pa en zaboj pilznerja?" Moja usta, ki so bila namenjena bruhati iz sebe prekoristne nauke in dvomljive naslove, so se mahoma zaprla kot past, v katero se vjame polh in nemo sem prikimal velikodušnemu namenu, ki ga je imel Albin v mislih. Prav polahko sem mu rekel, naj se malo požuri, čeprav se sicer tako zelo ne mudi, ker sem se bal, da bi v vihravosti lahko pozabil tista namigavanja o kvortu in pivu. Še celo takrat, ko so mu mati postavili na mizo strašno veliko skodelo vroče kave in je hodil Albin okrog nje, kot bi se je bal, nisem nič rekel. Končno se je toliko opogumil, da je postavil žličko v kavo in jo začel mešati, potem mi je pa začel pripovedovati svoje lovske doživljaje, katere so mi šle prav toliko do srca, kot če bi mi pripovedoval o kitajsko-japonski vojni. Kar vrelo je v meni same nepočakanosti, ampak reči mu nisem hotel nič, dokler mi ne izroči v varstvo tistega potrebnega materiala, ki človeka pogreje v ušesa in v kašči.

Po dolgem čakanju sem dočakal srečen trenutek, ko je Albin vstal in začel iskati nogavic. Ko je tiste srečno našel, se pa ni mogel odločiti, ali bi obul gumne čevlje ali usnjate škornje. Odločil se je za prvo in bi bil tedaj ves opravljen, če bi bil mogel najti pravi jopič. Mati so jih znesli kakih pet, izmed katerih si je enega izbral, ki je bil nekaj bolj ofrten.

No, zdaj pa bo, sem si misil. Pa sem prehitro potegnil črto pod računom — Albin je šel namreč iskati puško. Ker je bila velika in ker ima Albin zelo lepo navado, da spravi svoje stvari v take kraje, da mora najeti detektive, da mu jih najdejo, smo se šli slepe miši precej časa. Končno pa le privleče od nekje neko stvar, ki je na prvi pogled izgledala kot bi bila puška, če si pa zadevo pogledal bližje, si pa dvomil, da bi mogel iz tega praviti kaj več kot nekaj [nejasno]. Res je imela stvar cev in tudi nekakšno kopito, pa sem sodil, da cev ni votla, ampak da je [nejasno] mo navadna cev za plin ali za vodo, s črnim prebarvana. Edino kar me je motilo, sta bila dva petelina, kot sem jih že videl pri tistih puškah, ki so jih rabili pri Napoleonovih vojskah, [nejasno] ne arkebuze. Tiste puške so bile jako pripravne in za tiste dneve, ko je šlo vse bolj počasi, zelo priporočljive. Tehtale so približno toliko kot danes en srednje vrste kanon.

Kadar je prišla četa, oborožena s takimi puškami pred sovražnika, je poveljnik zapovedal nabijanje pušk. Pa so vrli [nejasno] postavile puške na tla, stre[nejasno]cev nekaj smodnika, potem pustili notri svinčene kroglo, zamašili vse to s papirjem, katerega so najprej žvečili v ustih, [nejasno] bila kepica bolj trdna, nato so vzeli v roko nabijalnik ali pa [nejasno] šeštokovnik in začeli s tistim nabijati v cev. Kadar je bilo še to tako trdno, da je nabijalnik sam odskočil iz cevi, je bila puška nabita. Če je sovražnik ves ta čas lepo pohlevno čakal, [nejasno] pa če je opravljal enako delo [nejasno] bilo že še, drugače je bilo pa zagotovo kaj napek.

Ko je bila enkrat puška pravilno nabita, je vsak vojak vzel [nejasno] meter dolgo rogovilico, jo je nosil s seboj, jo zasadil pre[nejasno]boj v zemljo in v rogovilce potisnil puško, katere zadnje [nejasno] si je pritisnil v ramo. Potem je poškilil z enim očesom po cevi in začel iskati sovražnika. Ko je poveljnik videl, da je vse v redu je zakričal: ogenj! In če so se vžigalne kapice vnele in če je užgal smodnik, je sfrčala [nejasno] naravnost proti sovražniku in če se ni ta pravočasno umaknil ali se skril za grmovje. Če so [nejasno] pa krogle le preveč sitne se je nad sovražnika navadno zaslišalo "Ljudje božji, kaj ste neumni, kaj ne vidite, da smo mi pazite kaj streljate!"

Torej tako nekako je izgledala Albinova puška. Ampak on je bil zelo ponosen nanjo. "Edino " je pripomnil, "malo preveč jo nese." O tem sem se tudi [nejasno] je na lastne oči prepričal, ko sem gledal Albina, kako je srno dvajset korakov pred sabo. Pomeril je naravnost v glavo in sem natančno videl, da se je zarila krogla tri korake pred srno v zemljo.

"Pa boš tole nerodo vzel [nejasno] boj v Pennsylvanijo?" ga vprašam.

"Aha! jo bom, pa eno ka[nejasno]ko najnovejšega modela. [nejasno] ne ve, kaj se urajma in bo mi tale še prav prišla."

"Vzemi kar hočeš," mu pravim "samo daj no, da se bova ulovila. Ferdo gotovo že stoji [nejasno] na vogalu in po štajersko [nejasno]nja vesoljnemu svetu, da sva [nejasno] pod milim nebom, samo [nejasno] stvari ne."

Albin je potem stopil v skladišče po tisti kvort, prinesel še en zaboj finega pilznerja in odpeljala sva se proti Euclidu, da pobereva še tretjega pasažirja, Ferdota Jazbeca, pobiča iz zelenega Štajerja.

Pred svojo moderno urejeno mesnico naju je že čakal ljubi naš Fed Jazbec, ki nosi pri našem lovskem klubu šaržo tajnika in je imel kot tak vse telesno blagostanje svojih sobratov v denarnici. Zato tudi ni kazalo cenjenega rojaka spravljati v slabo voljo ali v zamero, ker je takoj lahko kaj narobe.

Ko se je parkrat po štajersko "odrešil" in nama voščil vse hudo na tem božjem svetu na duši in na telesu, ter priporočil v varstvo generalnemu štabu žveplene armade, je začel nositi telesna dobra dela na avto, "da ne bomo sirote lačne." Skrivnostno nama je šepnil na ušesa, da nam je njegova gospa (to pravim jaz, on ni rekel "gospa") spekla pitano gosko, katere bomo imeli dovolj za tri dni, če bomo jedli kot poštenjaki in zmerni ljudje. Za oba dela ekspedicije je naložil mesenih klobas in ne vem še kakšne ropotije vse. Še posebej sem ga opozoril, naj nikar ne pozabi vzeti s seboj par kant "župce," brez katere zame ni življenja na tem svetu. Se reče, najrajši imam doma skuhano z lizanji, ampak po svetu pa tudi ona iz kant ni od muh in tri krožnike jo je zame ravno dovolj, če nisem ravno tešč.

Ferdo nama je povedal, da je ona polovica naših fantov telefonirala, da nas bo počakala pri Lampetu in naj se malo požurimo, če hočemo še to leto priti v Pennsylvanijo. Ferdo se je še malo ozrl gori v okna, če ne bi morda zagledal kak obraz, ki se mu skozi solze smehlja in mu vošči srečno pot, pa ni bilo nič. Morda je bilo res kje za zastorom gori v Jažbečevem stanovanju kako srce, ki si je mislilo: Bog te nesi! bo vsaj par dni božji mir v hiši! Se reče, saj ne vem, ampak tako sodim po sebi in po tem, kako sem se jaz poslavljal od naše Johane, ki je prav tisto jutro nekam na trdo prestavljala kastrole po kuhinji. Aha, potem so pa noč in dan vzdihovale, da bi srečno prišli domov. Saj vemo kako so te naše ženice. Na zunaj se drži ko hudo leto, znotraj je pa mehka kot kuhana repa.

Naravnal sem avto doli proti bulevarju proti Lampetovi vili. Nismo bili pa še tam, ko srečamo Lampetovega Valterja, ki nam pove, da so se nas naveličali čakati in da so kar odpeljali. Jih bomo že došli. Torej smo šli kar sami naprej po cesti št. 20, skozi Willoughby, Painesville, Genevo, Ashtabulo in Conneaut. Šele v Conneautu smo jih došli, ko so počivali in nas čakali.

Pot je bila zopet taka, da sem parkrat namignil, da bi ne bilo napek, če bi se vrnili, pa bi šli na lov drugo leto. Cenjena sopotnika sta se pa temu mirovnemu predlogu uprla in sta rekla, naj kar vozim, bo že kako. Pot je bila cementirana z najlepšim ledom, ki si ga more človek misliti. Če sem vozil kakih 25 milj na uro, je bilo še nekako. Če sem pa malo bolj pritisnil, si je pa zadnja prema takoj začela domišljati, da mora biti ona prej v Pennsylvaniji kot prva. Včasih je kar brez vsakega vzroka odkočila, kot bi jo kdo vščipnil in potreba je bilo velike previdnosti, da se nismo peljali naprej po zavrteh.

Tolažili smo se edino s tem, da se počasi tudi daleč pride in ker imamo še ves dan pred seboj, bomo do noči že v Sheffieldu. V Conneautu smo za pazili ob cesti naše fante, ki so tam čakali na nas. Pozdravili smo se, kot bi se bili prvikrat videli v tem našem življenju. Vsi smo bili enih mnenj, da bomo vozili počasi, da bodemo s celimi udi na cilju.

Kmalu onkraj Conneauta smo zavili na cesto št. 6, ki pelje naravnost do New Yorka, torej tik mimo Maro[nejasno]ga hotela v Sheffieldu. [nejasno] je zavozil naprej, jaz za [nejasno] in po par miljah se mi je [nejasno] lenčev Janez izgubil izpred oči. Vedno sem upal, da ga bom kje dohitel, a bilo je, kot bi se bil udrl v zemljo. [nejasno] smo vozili počasi, pa [nejasno] in točno ob treh zavijemo [nejasno] ste pred Marolta v Sheffield. In prav v istem hipu vidim pred seboj avto, ki poskuša najti parkanje pred Maro[nejasno]. Ker je bil avto ves bel od snega in ivja, nisem vedel kdo kdo to je. Ko pa stopimo iz avta [nejasno] pridejo tudi iz onega avta [nejasno] žirji ven in to so bili naši bratje, o katerih smo mislili, da so že davno pred nami tam.

V gostilni nas Marolt prijazno sprejme in prvo njegovo zatrdilo je bilo, da je srn kot listja in trave. V gostilni pridobimo tudi Toneta Bara, ki nas je čakal. On je bil takisto od prejšnjega dne ter je [nejasno] bil tudi že vsa lovska [nejasno]Ijena za svojo družbo in [nejasno] za par izmed nas, ki se [nejasno] bili tozadevno naročili. Mi [nejasno]gi smo bili pa bolj mod[nejasno] smo rekli, da si bomo že še dobili licence, kot si še vselej. Veste, smo se [nejasno] da bi Tone kaj računal [nejasno] lo.

Ker je bila nedelja [nejasno] postavi prepovedano vsak[nejasno]čenje opojne in napol opojne pijače, smo obupno tožili [nejasno]roltu, naj stori svojo [nejasno]sko dolžnost, če ne želi, da bi šest Clevelandčanov pri njem umrlo od žeje in bo imel [nejasno] nosti, če bo hotel naša trupla odposlati domov. Gostilna je bila polna ljudi, največ lovcev, ki so se prišli gret in šat lovske baharije. Zato nam je Marolt "po naše" [nejasno] naj se izmuznemo drug drugim doli v klet in naj bomo tam kot bi bili doma. Razen če bi bili toliko prijazni, da bi šteli steklenice, ki jih bomo izpili, da ne bo potem kake pomote.

Ker se v takih slučajih vedno držim bolj nazaj, sem šel zadnji v klet in tam [nejasno] prizor, ki me je ganil do srca. Videl sem namreč [nejasno] fante, ki so stali v krogu in vsak je strmel v strop. Mislil sem, da je kaj narobe v [nejasno]pu, ali pa da jim je kaj stopilo v tilnik, če se mar ne spravljajo h kihanju. [nejasno] sem stopil bližje, sem [nejasno] kako vsak z vso ihto [nejasno] steklenico, v kateri se je hranilo fino pivo.

"Fantje hornisti!" jim božno zakličem, "ne pozabite, da je tukaj še ena revna [nejasno]ša, ki se je prišla [nejasno]te, od Boga pozabljene in kateri zdaj praska po grlu, kot "zogar" v starem [nejasno]ju po suhi cesti. Naj vas [nejasno] potiplje, kjer ste najbolj potrebni, če boste vse sami popili, kavke!"

"Na, pij!" je vpil Tone Baraga, ki je imel besedo, čeprav se je pozneje dokazalo, da smo to pijačo plačali mi, ki smo si izgovorili lov v svojem [nejasno]sebnem revirju. Tudi jaz sem pogledal gori v strop in [nejasno] motril grče v deskah, da se je steklenica močno spodbila in mi je bilo zopet prijetno [nejasno] v jedilni shrambi in gornjem ovinku, ki veže ta svet z notranjim položajem.

Šele potem sem bil toliko pri moči, da sem dregnil Toneta Barago, kako kaj žival tukaj.

"Ti misliš srne? Joj, kaj takega pa še ne! Prav nič se ne bom zlagal, če vam povem, fantički, da sem imel včeraj popoldne sila dela, da sem si iz črede izbral svojo. Nobena se mi ni zdela prava. Šele, ko sem jih prepodil kakih pet sto, sem videl eno prilično in si jo zapomnil za jutri zjutraj. Je že kar moja! Če vam bo šlo kaj narobe, kar tudi pričakujem, kar meni povejte in jih bom jaz zamahal za vas par ducatov."

"Tone, ti jih kar zase mahaj," ga zvrne Mandel, ki je prisegal na naš revir in izjavil, da boljšega lova ni nikjer na svetu.

"Kaj bo tam," vpije Baraga, ki je Grahovec in kot tak pove vse glasno in razločno, "tam še miši ne boste videli, pa nikar še srn!"

"Bi tudi jaz mislil, da ne bomo slabo lovili v našem revirju," polahko pripomni Dolenčev Janez, ki nikdar ne zine za prazen nič in še takrat zelo nerad.

"To boste pa potem povedali," doda Tone moško, ki je vedel kaj govori.

"Tonček," pritakne Ferdo po štajersko, "za pet dolarof stavim, da jih bomo mi imeli toliko, da jih bomo morali metati proč. Saj veste, kje bomo zato le k nam pridite tje v sredo, če vam bo kaj manjkalo srn." "Na, ta je pa lepa," odgovori Tone potem, ko je naglo odprl še eno steklenico, "pa si upaš meni, staremu lovcu kaj takega reči, ki še ne ločiš srne od teleta! Aha, vi boste že lovili, pa nič kje!"

"Če imam jaz enake pravice kot imam dolžnost z vami, mi dovolite, da bom eno zinil," se oglasi takrat Lampe. In ne da bi čakal dovoljenja, naravnost in brez ovinkov zapoje po črnovrško:

"Kaj smo se prišli kregat v Pennsylvanijo? In smo si za te debate izbrali ravno Maroltovo klet, ko imamo prostornejše kleti v Clevelandu, kjer bi lahko čivkali 24 ur skupaj? Gmah dajte, vam pravim in glejmo, da gremo kam naprej od tukaj!"

"Tako bo najboljše," se prištuli Filipič, "in naj Baraga lovi po svoje, mi bomo pa po svoje!"

Zelo pametne in potrebne besede, ki so našle spoštovanje v naših srcih.

Ko smo zadostili svojim najnunejšim potrebam, smo zlezli iz kleti, da še gori malo povasujemo. Vprašali smo Marolta, če imajo v Pennsylvaniji tako čudno, toda sila potrebno navado, da se ob nedeljah tudi popoldne sede k mizi. Potolažil nas je češ, da ima kar si le poželimo. Po dolgem prerekanju smo dognali, da drugega nima kot chili-con-carne in ta da je prav dober. Previdno sem ga vprašal, če ni še tisti, ki sem ga jaz poleti jedel oni večer, ko nam je pripovedoval o svojih doživljajih v svetovni vojni in smo med njegovimi zgodbami prav pridno mlatili po tej slavni rihti. Vinc je rekel, da bo skuhal nalašč za nas prav svežega.

K nam stopi nek domačin in se nam ponudi za vodnika na lovu. Rekel je, če mu damo vsak po en dolar za ves dan, da bomo imeli v pondeljek vsak svojo srno.

"Eh, kaj," vtakne vmes Mandel, "ni ne potrebujemo nobenega vodnika. Kje si ti še bil, ko smo mi že srne lovili!" Vodnik se je samo malo na muzal in skomignil z rameni. Da se ne pozabi, naj kar tukaj povem, da smo ga čez par dni še prosili, da bi nas vodil in nas tudi je, pa plačali smo mu, pa srne smo dobili. Razlika je bila samo ta, da smo vrgli par dni po nepotrebnem proč in se skoro za badavo podili za vetrom po tistih goličavah. Pa o tem pozneje, ko bo čas za to.

V gostilniški sobi, ki je precej prostorna, je bilo zbranih več lovcev, domačih in "priseljenih." Vsakemu se je videlo na obrazu, da mu teko ure strašno počasi in da bo noč silno dolga. Vsak bi najraje kar takoj pohitel v gozd po srne. Tu se je premlevalo vsakojake lovske dogodljaje, ki so bili nekateri taki, da so ti pri poslušanju stali lasje pokonci. Seve, Bog ne daj, da bi si upal podvomiti o resničnosti istih. Večinoma so bile take kot tista Maroltova, ko je ustrelil srno z enega hriba na drugega, čeprav ni videl od srne drugega kot nekaj belega koncu repka. Čudno je to, da noben poslušalcev ne ugovarja istinitosti pripovedovalčevega pripetljaja. Kvečjem, da mu v povračilo pove kako še bolj debelo češ, pa ti to glodaj nekaj časa.

Opazoval sem našega gazdo, Vinca Marolta, ki se je modro držal in vsakemu moško potrdil rekoč, da je vse mogoče. Saj je mogoče celo to, da si človek sam sebi nos odgrizne, čeprav tega nihče ni tvegal, niti poskusil. Mi ki smo bili iz drugih krajev, smo samo poslušali in kadar je bila kaka posebno "moška," smo se dregnili s komolci in si pomenljivo pomežiknili tako, da tega ni nihče opazil. Veste, ni prav [nejasno]no igrati neverjetne Tomaže, kadar so lovci posebno razbe[nejasno] in v svojem elementu.

Zelo smo se začudili, ko je nekdo povedal, da so ukazalr [nejasno]ske oblasti v teh krajih, da v pondeljek zapro vse višje šole. "Kako pa to?" se začudi [nejasno]lenc, "saj ne bomo zalezovali divjačine po šolskih dvoriščih, da bi bila mladež v nevarnosti. "

"Saj ni tisto," popravi Mandel "šole bodo zaprli za en dan [nejasno] da gredo višješolci lahko na lov. " "Ni strela!" zazija Jazbec. "A bodo spustili par tisoč študentov v gozd, potem bo najbolje za vse, če jutrišnji dan lepo prespimo v kempi. Jaz se niti pri oknu ne bi pokazal, da me ne bi kdo [nejasno]dočih državnikov in politikov napačno razumel in videl v meni pravo podobe srne."

"Saj morda res," se zasmeji Lampe, "posebno še, če bomo nes zvečer kaj dlje čuli, boš jutri precej čudno obličje. " "Bo lahko res kaka pon[nejasno] modruje Mandel, "ker so letos odprte samo srne in ne bo treba gledati na rogovje.

"Jaz pa pravim, da imamo enake pravice," doda [nejasno] "Kolikor imajo študentje pravice pucat na nas, imamo isto pravico streljati nanje. Se bomo pa udarili. Pet se jih ne bojim.

Nadaljno debato o tem velikem vprašanju prekine hrup pri vratih. Vrata se odpro in v sobo se prislonita dva lovca, katerih eden je imel klobuk na glavi tako na levo uho pomaknjen, da se je bilo vsak čas bati, da bo padel z glave. Vendar je znal dobro loviti ravnovesje, [nejasno] klobuk se ni niti premaknil, [nejasno] je lastnik glave in klobuka [nejasno] ko naglo krenil z glavo. [nejasno] je bil oblečen pa v navadno nedeljsko obleko, obraz v prijaznih potezah, samo z levo roko [nejasno]mo je nekako previdno [nejasno] ter pazno gledal, da ni [nejasno] sobratstvo ali ožje spoznal kakih trdim predmetom. [nejasno] stena, steber ali pa bara.

Vsi smo planili kvišku in veselo pozdravili naša pri[nejasno] slavna barbertonska lovca. [nejasno] ta Lekšana in Jerry Žu[nejasno]pec je oni, ki ima klobuk [nejasno] na glavi vedno od severa proti jugu, Lekšan je bil pa nap[nejasno] rod, ker mu še rama ni bila dobra od nezgode v tovarni [nejasno] poskušal, če bi lahko vso težo prestavil na rami za nekaj dov. Povedala sta nam, da sta imela sila "lepo" vožnjo in se čutita srečna, da sta končno pod streho. Prijazno smo ju prosili, naj bi šla pečlarit z nami v Maroltovo kempo, pa sta [nejasno]ležno odklonila, ker da pripeljeta še nekaj prijateljev [nejasno] bertena in da bi bilo za vse premalo prostora v kempi.

"Kakor želita, mila naša prijatelja," se vtaknem vmes "ampak tega nama pa vendar ne bosta odrekla, da ne bi [nejasno] nami k mizi na fino kosilo, ki ga pripravlja Marolt."

"O, kajpak, tisto pa že, saj sva potrebna," govori v imenu obeh Jerry. Šepnil sem našemu Jazbecu, naj se po kosilu hitro zmažejo, ne da bi plačali in naj ostane ceha za Barbertončana, ki imata. Ferdo se je široko zasmejal in moj predlog mu je močno ugajal. Kdo je potem tisto kosilo plačal ne vem, ker jaz sem se prvi izmazal od mize.

Tisti slavni chili-con-carne je zelo priporočljiva jed za take, ki radi pijo. V jedi je namreč glavni junak ali junakinja paprika, tista rdeča, ki ti da žejo in vročo sapo, da pri vsaki žlici odpiraš usta ko žolna in se pri jemlješ za mizo, ko drvi jed v spodnje prostore. Lovci, ki navadno tudi radi pijejo, zelo obrajtajo to jed, ker jim bistri možgane in grlo.

"Mandel," namignem našemu vodji, do katerega smo imeli vsi zelo veliko spoštovanje, ker je bil najstarejši in najbolj vnet lovec, "ti, Filipič in jaz še nimamo lovskih licenc. Preskrbimo si jih, da bomo jutri lahko s patentom lovili."

"Saj res! Marolt, kje bi se dobilo najhitreje licence?"

"Jih boste lahko kar tukaj v Sheffieldu dobili. Kar našemu fantu dajte denar in pa svoje avtomobilske licence, pa jih bo prinesel."

Imenitno! No, zdaj se nam Baraga ne bo več smejal, ki je rekel, da smo ga polomili, ker nismo njemu dali poverenje za nakup lovskih dovoljenj. Kaj on neki ve, štrama!

V petih minutah je bil fantiček nazaj in rekel, da so mu stric rekli tam v prodajalni, da nimajo nobenega "lajsenca" več.

Tri sto milijonov! Samo da Baraga ne bi slišal! Pa je oprezoval in vse vjel na uho.

"Aha, se vam že oteplje, fantički !" vpije Baraga tam od bare. "Kar v Kane se boste morali peljati. Šestnajst milj tje, šestnajst pa nazaj, pa v tem vremenu, pa še ponoči! Kakopak, ki vse bolje veste ko jaz. Šika se vam!"

Kaj smo hoteli, kot požreti besede zabavljača. Da bi se mu le hudo godilo na tem svetu!

Pa kar nič se nismo obirali. Filipič, ki je vedno jako komod človek in ne napravi nobenega koraka brez potrebe in še takrat zelo nerad, mi je prijazno in zelo preudarno povedal, da moram iti jaz z avtom v Kane tako ali tako in če že grem, naj tudi zanj kupim lovsko dovoljenje. Kaj bi vsi hodili! No ja, kakopak!

Marolt se je ponudil, da bo šel z Mandelnom in menoj, da bo pričal za naju, da sva fajn človeka, da bo prisegel, da sva ameriška državljana in tudi prisegel, če bo potreba, na vse, kar se bo od naju zahtevalo, vnic ali naravnost, pa niti fige ne bo v žepu držal.

In odpeljemo se. Bilo je že precej mračno in sneg je naletaval, da je bilo kar fletno. Nič težjega ni, ko voziti ponoči, če sneži. Luči se odbijajo samo na snežinkah, ki frfotajo pred teboj in se veselo poigravajo, da ne vidiš niti pedenj pred seboj. Treba je silno previdno voziti, ker v takem vremenu je vse belo: cesta, graben poleg nje, brzojavni drogovi, ograje pri mostovih in sploh je naravi vseeno, če voziš po cesti, ali pa zraven.

Tako nas je precej vzelo, da smo prevozili tistih šestnajst milj in dospeli v čedno mestece Kane. Marolt nama je povedal za prostor, kjer prodajajo lovska dovoljenja in šli smo tje. Bila je to lekarna, kjer prodajajo razno mehko pijačo, tobak, sladoled, revije in časopise in najbrže se dobi tam tudi zdravila, saj morala bi se.

Prijazen uslužbenec nam hitro in precej razumljivo dopove, da so že vsa lovska dovoljenja pošla in da pričakujejo nova šele v pondeljek popoldne. O križana gora! Baraga, tvoje besede gredo v klasje in tvoje prerokovanje se vedno bolj uresničuje. Naj te pes opali, mulc!

Zelo potrti gremo proti domu in še bolj počasi sem vozil, ker sem vedel, da imam čas polnih 24 ur, saj na lov itak ne bom mogel.

Marolt se naenkrat domisli, da bi šli pogledat nazaj v Warren, ki je 12 milj od Sheffielda, morda je tam po pomoti kak uradnikov občinski pisarni, kjer imajo vso zalogo lovskih licenc in jih od tam razpošiljajo na razne kraje.

"Saj smo se vozili skozi Warren popoldne," sem rekel, "in tudi svetoval sem svojim dragim rojakom, naj bi najprej tam vprašali, pa so fantje zelo odprte glave in so rekli, kaj bi se mudili, ko se dobi licence lahko skoro na vsaki tepki."

Naši fantje so nam že na obrazih brali, da smo prišli prazni domov. Sreča je bila, da je bil Baraga že odšel, kajti sicer nas bi bil snedel in nas deval v nič, da bi bili pedanj manjši kot osovnik.

Ampak kadar se Marolt nečesa poprime, tudi ne izpusti, dokler mu položaj ne liže iz [nejasno]. Udari na telefon in pokliče okrajnega blagajnika iz [nejasno] rena, ki ga osebno pozna iz[nejasno]gove bare. Zmagoslavno se obrne k nam in reče: "Saj sem rekel, da jih bomo dobili v Warrenu, za kaj mene ne poslušate!"

Že sem zinil, da bi prip[nejasno] da ni on ničesar omenil po Warrenu in da je sam sugestal iti v Kane, pa sem raje molčal, ker nam je bil Marolt še [nejasno]ben, da nam bo šel pokazat občinsko hišo v Warrenu.

Ni kazalo drugače, zopet sem moral zapreči in peljati v zimo in temo proti Warrenu. [nejasno] bom kratko povedal, v občinski hiši je blagajnik že posloval, lovci so si kar vrata podajali, ker so iskali dovoljenja. V par minutah sva bila z Mandelelnom potrjena, da sva lovca in [nejasno]bina sva dobila "taublih [nejasno]".

Zdaj se je pa že bolj [nejasno] vozilo in Mandel, ki je bil [nejasno] ko lepo tiho, je naglas razlagal načrt za lov za ves teden in je tudi že kar videl lepo rejene srne, ki se hlade na verandi Maroltove kempe.

"Veš kaj, Krist," sem ogovarjal Mandelna, ko smo se vozili iz Warrena, "tebe bomo izbrali za kapitana naše. Tako ne more iti, da bi ko krave brez pastirja. [nejasno] mora biti v kempi, ki [nejasno] prvo, drugo in zadnjo [nejasno] pa naj bo to glede reda [nejasno]pi, ali pa pri lovu. Veliki smo preveč navajeni ameriške bode, zlasti, kadar smo Predloga:Kjer, kamor ne seže oblast ljubih ženic. Takrat [nejasno] biti vsi voditelji in [nejasno] vse najboljše."

"Nisi neumno povedal, vodnika oziroma kapitana potrebujemo v kempi, " je rekel Krist. "Pa ne vem. A bi moral biti ravno jaz. "

"Veš, ti si najbolj [nejasno], poznaš te kraje."

"Pa me boste ubogali, če bom kaj ukazal?"

"Tako bomo šli na tvoje besede kot ovce na sol!"

"Okidoki, bom pa vprašal če bodo tudi drugi zadovoljni s tem."

"Le name se zanesi [nejasno]. Jaz bom še danes velel stvar pri mizi tako naglas [nejasno]lagal, da si ne bo upal noben kandidirati proti tebi."

Res je bilo, da smo pričakovali diktatorja, ker [nejasno]cev v kempi, kjer [nejasno] svojo pamet in misli, [nejasno] skupaj. In kolikor sem [nejasno] vseh nas šest, bodo [nejasno] voljni, da se izvoli kapitana. Vedel sem pa tudi, da bo šaržo vsak rad prevzel. Skupaj je šlo s to častjo tudi to, da kapitanu ni bilo treba pomivati posode, ne nositi drv v [nejasno], ne opravljati kaka druga hlapčevska dela, ki so nevšečna za naše telo, [nejasno] za nas moške, ki se ne [nejasno], da smo za to na svetu [nejasno] da, zakaj pa potem [nejasno]pira tri vogale hiši [nejasno] mož opravil vse delo, vas vprašam.

Da sem ponudil to veliko dostojanstveno Kristu Mandlu, sem mislil napraviti kot politično potezo. Kar [nejasno] nepotrebnem prišel k [nejasno]su, se me je politika prijela kot siromaka mraz. Pri politiki je namreč glavno [nejasno], da nikoli ne rečeš kar misliš. Tako tudi jaz nisem mislil zares, ko sem Mandlu nudi diktatorstvo. Toda [nejasno] bil sem, da on ni političen in to tudi nisem računal. [nejasno] takoj sprejel naš gosposki položaj. Upal sem, da bo rekel: "Beži no, kaj bodo mislili, kar ti sprejmi!" [nejasno] pa tega Krist ni rekel in sem lepo ostal na [nejasno].

Toda nisem bil še pogorel na vsej črti. Imel sem še ene klešče v ognju. Zidal sem na Mandlovo hvaležno srce, ki me ne bo pozabilo, ker sem bil jaz tisti, ki sem mu najprej ponudil kapitansko čast. Z izrazom ameriških politikarjev sem torej jaz prvi skočil na njegov "band wagon," torej sem tudi lahko pričakoval nekaj povračila za to v tem, da mi bo odkazoval lažja dela, da bom kvečjem pometal zjutraj hišo ali pa da me bo pošiljal v mesto po pijačo, kar je vedno vesel dogodek. Pogledal bo pa mimo mene, kadar bo napovedana tlaka za preskrbo polen, za nošenje odstreljene divjadi v kempo, za pomivanje črepinj in kidanje žametov, ki jih bi sapa nanosila čez noč okrog kempe.

Torej če se mi je prva politična poteza izjalovila, se mi pa druga ni. Saj je druga še skoro boljša. Saj vidimo pri politikarjih, kako se hvaležne izkažejo onim, ki prvi skočijo za njegov komat in kričijo živijo. V čast in priznanje mojemu varovancu moram priznati, da je upošteval mojo politiko in nisem ravno preveč trpel, posebno če še izpregledam, da nisem imel zjutraj nobenih posebnih privilegijev, ko je trobilo k vstajenju. Pa mu ni sem zameril, ker tukaj naš kapitan res ni mogel delati izjeme, ker je potreboval vseh nas, če smo hoteli pripeljati kak rep domov.

Mandel je bil tako vesel te svoje nove šarže, ki jo je imel že kar v žepu, kot sem mu prisegal, da je hotel po vsej sili, da bi na to enega pila. Ker smo bili v avtu, je bilo bolj nerodno s pijačo, pa sem se spomnil, da ga je ostali še precejšen del v Filipičevem kvortu, ki ga je bil spravil pod sedež za ugodno in potrebno priliko. Ta kvort sem izvlekel in dal Kristu v roke z resnim namenom, da ga bova vsak pol.

"Na zdravje novega kapitana!" je vzkliknil Mandel in potegnil glavo nazaj.

"Bog daj," sem odzdravil in držal desno roko pripravljeno, da poprimem kvort, kadar bo on odtrobil. Dolgo je teklo in žuborelo po sosednem grlu in ko je po dolgem času odstavil, je globoko vzdihnil, se obrisal okrog ust in vrgel steklenico skozi okno s prijazno pripombo: "Ravno prav ga je bilo, pa fajn štof je."

Tako je, če je človek pri vsaki priliki gentleman in daje drugim prednost. S kako bridko žalostjo v srcu sem se spomnil ljubeznivega pregovora; da je Bog najprej sam sebi brado ustvaril in sem zelo zameril tistemu, ki je ta pregovor patentiral, ko je vendar tako zanič. Pa že bolj upoštevam zdaj tisti rek, ki te tolaži: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Malo sem se potolažil, ko se je oglasil tam z zadnjega sedeža Marolt, ki je prav nalahko potipal: "Kaj se ni tukaj nekaj govorilo o nekakšnem kvortu ?"

"Aha, se je," ga potolažim škodoželjno, "in tisti kvort zdaj že v miru poživa v snegu pol milje za nami z sodelovanjem našega dragega rojaka Krista Mandla."

"Pa bi vendar ljudje imeli nekoliko sočutja do svojih rojakov," je momljal Vinc, takole bolj sam zase.

"Kar tiho!" je ukazal naš novi diktator, ki je nekje bral, da mora nastopati diktator brezobzirno in brez ovinkov, "kaj sta vidva za kapitana, ali sem jaz!"

"Ti si, seveda!" hitro primaknem, "kdo pa bo drugi."

"Torej če sem jaz, potem pa tiho in pogovarjajmo se o čem drugim."

K sreči smo bili že pred Maroltovo gostilno, kjer smo izpregli in stopili v sobo. Naši fantje so nas veselo pozdravili in prav zadovoljni so bili, ko je Mandel naznanil v širni svet, da smo taublih. Fantom se je videlo, da niso samo sedeli gori v sobi in skozi okno gledali, ampak da so prav pridno pregibali svoje ude, hodeč doli po stopnicah v klet, kjer je bilo za to nedeljo pribežališče vseh žejnih in potrebnih. Kakopak, jaz moram pa po vsej Pennsylvaniji drveti za lovskimi licencami in moram. Pošast naj vzame še take pripetljaje, ne bodi grdo rečeno.

Dolenčev Janez mi je namignil, naj denem verige na kolesa, če sem namenjen gori v Maroltovo kempo. Pot da je taka, da kavčug ne prime čisto nič v ledu in snegu v tistih klancih. Na, to imaš, če voziš na svojo roko. Vedno pride to pa ono, drugi pa lepo pri peči sede in nimajo drugega dela kot da sedejo v avto, te sem pa tje malo ozmerjajo, če ne voziš po paragrafih. Kadar pa ustaviš, so pa takoj pri kakih jaslih, ti pa konja napajaj in mu pretipavaj rebra, če srce še prav bije in druge stvari.

Ker se je držal avtnih [nejasno]lov pod ogrodjem sneg in [nejasno] naj povem, da ni bilo devanje verig na kolesa prav nič dopadljivo delo. Treba se je spaziti pod avto in kar predstavljajte si, da stojite pod kropom brez dežnika. Tako nekako je pod avtom, od katerega se cedi, ne mleko in med, ampak čisto navadna plebejska [nejasno]dra. Pri tem je tudi zelo čudno to, da mrzle kapljice [nejasno] raje smuknejo človeku za vrat, kot bi ne imele prav nikamor drugam, pa ko je vendar toliko prostora na naši zemlji.

Devanje verig na kolesa v snegu je tudi od te strani neprijetno, ker moraš opraviti delo z golimi rokami, da so po končanem delu tvoji prsti ravno tako trdi kot verižni [nejasno]pi. Če pa natakneš rokavice, pa sklepov pri verigi ne najdeš. Zato ni nič čudnega, da se je izpod avta slišalo srce segajočega stokanja [nejasno]di še kaj drugega, da se je avtomobilček kar zibal v svojem ogrodju. Ljudje, ki so [nejasno] mimo in slišali to avto[nejasno]jo, so se radovedno ozirali okrog, ker so besede pač [nejasno] posredovalca istih pa [nejasno].

Še bolj se mi je milo [nejasno], ker sem pri tem delu mislil na svoje cenjene [nejasno]ke, ki zdaj lepo pri peči sedijo, tu pod avtom se pa [nejasno] poštena krščanska duša [nejasno] pridobiva dobrih del za olajšanje časa v vicah.

No, vsaka stvar nekaj trpi in tudi verige so se oprijele koles, da bodo [nejasno] skale po klancih in varovale avto pred poželjenjem [nejasno] cestnih grabnih, ali pre[nejasno]cevanju po strminah, ki ni bilo nič kaj prijetno v [nejasno] čeprav je ta navadno [nejasno] pa bi ne bilo priporočljivo naša spočita telesa, ki niso vajena butanja ali na [nejasno] postavljanja, odkar smo odpovedali pastirski šarži.

Lahko si mislite, da nisem [nejasno] jim ljubim sopasažirjem [nejasno] okrog vratu, ko sem prišel v gostilno, ampak sem se bolj na tak način, ko bi [nejasno] bolel. Morda bi bilo prišlo med nami do kake zamerljive [nejasno], da ni Ferdo predlagal še [nejasno] obisk spodnjih prostorov, [nejasno] pa odkrevsamo v hribe. [nejasno] pod zemljo smo se tudi dobili z Maroltom, da nam bo [nejasno] nekaj tekočega provija[nejasno] se je bilo bati, da njegov [nejasno] pri kempi pozimi ne dela pijače pa vendar ne [nejasno] ljubil je, da bo že naložil [nejasno] vaj, da ga kdo ne vidi, [nejasno] pač nedelja in je on pod [nejasno] obvezan, da strogo gleda [nejasno] da hodijo ljudje [nejasno] in žejni. Ve pa in je iz dna prepričan, da nas ne sme pustiti kar tako od hiše.

Tudi to je bilo končno v redu in smo se odpravili iz Sheffielda in takoj onkraj mosta zavili v hud klanec. Vse naokrog je bela snežna odeja pokrivala zemljo in na obzorju so se odražali po grebenih vrhovi smrek. Verige so krepko prijele in kar lepo smo jo rinili gori v klanec. Včasih je enemu sklepu pri verigi spodletelo, pa je takoj prijel drugi. Brez verig bi pa sploh nikamor ne prišli.

Kmalu smo bili na vrhu in zavozili smo po ledeni poti v gozd. Verigam pri kolesih ni bilo treba več toliko pomagati, pa so lepo pele svoj šeketi, šeketi, da je bilo kar dopadljivo slišati.

Kmalu smo zavili ceste na domačo pot, ki pelje do Maroltove kempe. V kempi je bila luč, kar se nam je čudno zdelo. Marolt, ki se je peljal z nami, nam je pojasnil, da ima oskrbnika Johna, ki pazi na kočo, obenem pa krmi prašiče, ki jih ima nekaj, napravlja drva in strelja srne, če mu ravno katera pride na pot.

Res nas v koči prijazno pozdravi oskrbnik visoka kraška duša, s katerim smo si bili kar takoj prijatelji. Potem smo znosili svojo prtljago v kočo ob svitu žepnih svetilk in kmalu zatem smo sedeli za mizo v topli sobi. V odprtem ognjišču je gorel vesel ogenj, ki je dajal tako vročino, da si jo čutil prav na drugi strani sobe.

Seve, prva zadeva je bila večerja. Na mizo je prišla šunka in druge take stvari, naju s Filipičem je pa povabil Ferdo na gosko. Dasi je bila miza precej obširna, smo se mi trije vendar vsedli precej daleč od cenjenih sorojakov, ker smo kmalu videli, da je prevladovalo splošno mnenje, da je goska prinesena za vse in ne samo za nas tri. Ferdo je dal pa naravnost in brez ovinkov razumeti, da je goska tako tako spečena, da zadostuje ravno prav za tri osebe. Rekli niso sicer nič, razen da je Lampe nedolžno vprašal, če je kaj razlike med gosjim in kokošjim mesom. Ferdo mu je rekel, da je precej razlike, ni imel pa namena tega dejansko dokazati.

Tukaj le sem naj bi prišel kak ameriški milijonar, ki toži, da nima nobenega teka. Bi videl, kaj vse spravi vase ena takale oseba, ki ima zdrav želodec in dobre zobe. To se je mlatilo, da se reče.

Ko smo prišli malo k sebi, sem jaz takoj poprijel za besedo in povedal, da imam nekaj važnega v mislih. Mandel me pogleda in pravi, da se ne bomo zdaj nič pogovarjali. Močno ga su nem pod mizo naj molči in me je takoj razumel.

"Saj res," je popravil Mandel, "naj Jaka pove kar misli."

"Takole je, fantje, da se meni vidi potrebno in prav, da se organiziramo."

"Živijo!" je zavpil Lampe, ki je mislil, da je pri kaki seji.

"Šerap! " mu ustavi aplavz Mandel.

"Da, organizirati se moramo," nadaljujem. "Saj ste zadosti stari, da boste vedeli, da ima vsaka krava zvonec, da se ne izgubi na paši. Moja misel je taka, da bi si izbrali nekakega kapitana, ki bi nas vodil po pravi poti do zasluženja in zmage!"

"Tako je!" kriči Ferdo, ki je spil prav takrat enega kratkega in eno steklenico pive in je imel glas ko zvon.

"Pa ne samo do zmage in do uspeha, ampak da bo tudi v kempi red, ne pa da bi izgledalo kot v kakšnem svinjaku."

"Da, red mora biti povsod," tiho pokima Dolenc in močno potegne iz cigare.

"Kapitana potrebujemo," rase meni pogum, ko vidim, da gredo fantje zelo za mano. "Kapitana, ki nas bo vodil po revirju, da ne bomo divjali okrog brez glave kot kozli."

"Kozli is right!" se vtakne vmes Albin, ki rad kako po angleško reče.

"Takega kapitana," zijam jaz naprej, "ki ima besedo in veljavo, ki ga bomo ubogali in poslušali kot otrok svojo mater, dokler je še majhen, seveda. In ker vidim, da ste vsi takega mnenja, bom kar takoj predlagal enega, ki bi bil kot nalašč za to stvar." Takrat sem se ozrl po tovariših in videl Mandla, ki se mu je kar samo smejalo, ostali štirje so pa v zadregi gledali v tla in čakali, kdaj bo predlagano njih ime. Čakajte, fantički, zdaj vam bom pa eno zagodel, sem si mislil in povzel:

"Da, jaz ga poznam in vsi ga poznate, da je mož, fin lovec in v vseh ozirih človek na svojih lastnih nogah. In ta človek bi bil, po mojih mislih, naš Krist Mandel."

Samo za hip sem se ozrl po cenjenih solovcih in videl, kako je bil vsak močno razočaran. Ampak, koval sem železo, dokler je bilo vroče, zato sem kar naprej govoril:

"In ker vidim, da ste vsi za to, proglasim izvoljenim našim kapitanom našega ljubega Krista! Ker nima nihče ugovora, je Krist izvoljen in potrjen!"

Sedel sem in segel po steklenici, da sem gledal v strop in tako prezrl par grdih pogledov, ki so mogoče streljali sem proti moji strani. Pa kaj so hoteli, ugovarjati niso mogli in podali so se. Amerikanci pravijo takim narodnim volitvam "štimroler." Je prav praktičen, da se reče. Potem je Mandel vstal in govoril : "No ja, če že ne gre drugače, bom pa prevzel to šaržo, čeprav nerad. Ampak to vam povem, fantički, da me boste ubogali, če ne bo druga pela. Če me pa ne boste poslušali, pa sami sebi pripišite če ga bomo polomili, da bo še naš tretji rod o tem govoril in čez nas zabavljal."

Seve, obljubovali smo mu večno zvestobo in absolutno pokorščino, česar je bil Krist tako vesel, da je ukazal prinesti vsakemu eno steklenico piva. Za strežaja se je prostovoljno javil John, ki je potem opravljal ta posel vse štiri dni. Saj se je morda kesal potem, pa smo se ga bili že privadili. Kot smo videli tiste dni, kar smo prebili in prestali v Maroltovi kempi, je bil naš oskrbnik ali varuh John oseba, ki bi težko dobil naslednika. Tam nekje od Sežane je doma, pa še samec, močan in grčav ko dren. Besedo postavi važno in počasi in po dolgem premišljevanju. Zato pa tudi ne popravlja kar enkrat zine.

Čisto sam je gori v gozd pozimi in poleti. Kokoši oskrbuje, drva napravlja in prašiče hrani. Zdaj je imel posebno enega enakega "rojaka," ki ga je [nejasno], da se je že komaj premikal. [nejasno] 500 funtov je moral potem, ko so ga poslali kmalu po [nejasno] odhodu v koline. Vsega skupaj je imel pet prašičev, kar mu je dalo dovolj opravila za ves [nejasno] posebno še, ker jim je tudi koristilo. Prašiči najbolj obrajtajo, {{nejasno}|je} rekel, juho od srn. Zato je [nejasno] vedno po kako srno v zalogi [nejasno] kaj mesa je sam pojedel, drugo je pa proč vrgel. Pa Bog ne [nejasno] da bi šel srne nalašč streljat [nejasno] ne, saj je strogo prepovedano izven sezije. Zato je pa vzel [nejasno] rabinko in takole proti večeru streljal v tarčo. In kaj more pomagati, je rekel in tudi to pravim, če je prav tedaj poletela mimo kaka srna ali srnjak, in se je zaletel naravnost v kroglo po pomoti zato izgubil vidnosti. Kaj morajo srne prav tam skakati, kjer John, strelja v tarčo? Ko je vendar po celotni Pennsylvaniji dovolj prostora.

John nam je obljubil, da bo on skrbel, da bo vedno gorel [nejasno]sel ogenj v odprtem ognjiščnem parlorju, drv bo vedno dovolj za kuhinjsko peč, postelje bodo zjutraj vedno postlane, hiša pometena, vse črepinje pomite. Torej z eno besedo: prav nič [nejasno] še se nam ne bo godilo in [nejasno] toliko bomo imeli dela kot ga imamo doma, kjer nas naše ljube ženice nosijo na rokah in nam strežejo na vse mile viže, da ne renčimo in ne zabavljamo.

Eno samo slabo lastnost ima ta oskrbnik John, kot sem videl in ta je, da premalo pije. Če se mu vsilili enega kratkega ali kozarec piva, pa se je že tako [nejasno] kot bi se mu bogve kaka krivica godila in da se je žrtvoval nam na ljubo. Se reče, ta njegova slaba navada nam je včasih prav hodila, ker smo lahko svoje skrbi pustili svojo zalogo v [nejasno]pi, odkoder smo šli zjutraj [nejasno] prišli šele pozno popoldne nazaj. Če bi bil oskrbnik kak [nejasno] človek, ki ima takole samo vprečno žejo, bi nam bilo [nejasno] hodilo in bi bili morali bi prišli zvečer napol mrtvi domov, najprej spravljati oskrbnika k zavesti, potem pa nasekati drva in opraviti druga taka opravila.

Zato ni čuda, da smo kar zijali, ko je John svečano izjavil: "Eden je ravno prav na dan!" Zato se pa John tudi ni čudil, ko smo hodili zjutraj tako kislih obrazov iz kempe in hodili ko sence, dokler nam ni svež in mrzel zrak malo pretipal kosti in spravil glavo v čisto razumevanje. Dolgo smo čuli prvo noč v kempi. Naš diktator je bil šel bolj zgodaj spat in tudi Filipič se je kmalu splazil v gornje nadstropje, kjer smo imeli svoje jerperge, drugi smo pa še sloneli na mizi in se pogovarjali. Parkrat je sicer zagrmelo iz višjih sfer: spat! pa se nismo zmenili, ker je bilo natančno določeno, da nastopi naš kapitan svojo službo šele v pondeljek zjutraj. Torej smo bili v nedeljo večer še ob svojem in smo si to svojo zlato prostost tudi dobro privoščili. Še celo redkobesedni Dolenčev Janez se je bil nekam razsoril in je precej na gosto govoril.

Oskrbnik John nam je povedal da ima sveže stegno od srne, katerega si lahko drugi dan spečemo. Aha, to pa to! Takoj je bil izvoljen za našega kuharja Charlie Lampe, ki ima v tem pogledu največ koristne izkušnje. Torej bomo imeli za večerjo v pondeljek srnino pečenko. Akrabolt, če ne bo to rihta! Jaz sem se pa ponudil, da bom fantom opražil krompir, da takega še niso jedli. Povedal sem jim, da sem topogledno dobil bogate izkušnje in diplomo tiste čase, ko je bila naša Johana na romanju v Rimu. Sicer znam še druge jedi pripraviti, ampak bom za enkrat samo pri krompirju ostal.

Naročil sem Johnu, naj da v pondeljek opoldne kuhat takole en dober jerbas debelega krompirja. Naj vre kake pol ure, potem naj ga pa odstavi in pusti, da ga dobim jaz v roke, ko pridem z lova.

Ferdo se je sicer vsajal, da packarij iz mojih rok ne bo jedel. "Pa še rad," sem pripomnil in je res tudi mlatil po njem drugi večer, da ga je kar okrog pasa bolelo.

Končno se je začelo tudi nam zdeti, da niso postelje samo radi lepšega in smo se začeli počasi odpravljati spat. Pogledali smo še malo ven na vreme in videli, da precej močno sneži.

"Gazili ga bomo jutri in žival se bo tiščala pod smrečjem," je važno ugotovil John.

"Jo bomo že izbezali na plan," meni Charlie.

Maroltova kempa ima v gornjem nadstropju dva predala, v vsakem po nekaj postelj. V frontni sobi je bilo odkazano ležišče Jazbecu, Lampetu in meni, drugi so bil pa tam preko. Lepo so jo fantje že žingali, ko smo šli potiho mimo njih prenočišča. Veste, ni nič bolj nevarnega kot zbuditi človeka iz sladkega spanja. Posebno je to nevarna zadeva pri lovcih, ki imajo vedno pri roki kak okovan škorenj, ki je pripraven pripomoček. Pri vsem tem je velika sreča, da v tej deželi ne poznajo zajcev, ki so priprošnjik za sezuvanje škornjev in so kaj pripravni tudi za v roke, kadar je sila in okoliščina.

V naši sobi sta stali dve postelji in eno teh sem zi izbral za polaganje svojega telesa teh par noči, ki jih bomo tukaj prebili. Parkrat sem sunil od sebe in sem bil pripravljen za v posteljo. Dobro se zavijem in zaprem oči v prijetni zavesti, da se ne bo napek počivalo tukaj. Takrat pa pade na zapadni del postelje silna teža, da me je kar zatrkljajo v dolino, ki je nastala radi tega. Ves začuden odprem oči in vprašam:

"Nekaj čez sto milijonov postelj je v Zed. državah in kdo si je izbral ravno mojo? Kdo se martra tukaj?"

"Bom jaz pri tebi ležal," mi sladko pove Ferdo in brez nadaljnega se zasliši od njegove strani sopihanje in jamranje, ko se sklanja, da bi spravil noge iz čevljev in mu je pri tem v veliko napotje njegova jedilna shramba.

"Pa misliš, da bi kaj slabše spal, če bi položil svoje telo k Lampetu?" ga vprašam.

"Bom kar tukaj, ker je širša postelj," se na kratko [nejasno] že položi svoje telesce poleg mene. Kaj sem hotel, kot lepo [nejasno]no požreti par mislih, ki sem jih imel že na jeziku. Ferdo se je začel obračati in udevati, [nejasno] si dobil ugodneje ležišče iz [nejasno]lu sem bil čisto na robu postelje, kjer sem moral paziti, da se nisem zvalil na tla. Absolutno ni bilo prostora, da bi se bil premanil. Pozneje, kadar se {{nejasno|hotel} obrniti, sem moral vstati [nejasno]ven, da sem se obrnil in [nejasno] legel poleg milega sostanovalca.

Se bo že kako prestalo tele noči, sem si mislil in se postavil v položaj, kakor mi ga je [nejasno] bela usoda. Trdo sem zaprl oči in se trudil, da bi hitro zaspal. In res sem bil že v nekaki vatici, ko me naenkrat spravi k [nejasno]ni zavesti neko grmenje. Prašam, kaj bi to bilo. Grmenje je bilo čuti, kot bi prihajalo iz daIjave in se vedno bolj primikavalo. Naenkrat se je grmenje spremenilo v močno bučanje, da se je kar hiša tresla. Potem pa močan tresk, nakar se je grmenje počasi oddaljilo in za nekaj trenutkov potihnilo. Nevihta je bila mimo.

Pa ne za dolgo. Zopet se je začelo, toda zdaj v drugi [nejasno]. Zaslišal se je piš, kot takrat kadar se narava pripravlja k nevihti. Piskalo je in tulilo, [nejasno] in stokalo in ko sem [nejasno]val, da bo zdaj pa zdaj [nejasno] je samo še enkrat milo zapelo, potem pa parkrat vzdihnilo in zopet je bilo vse tiho.

Kaj je bilo to? Veste kaj? Nedo je smrčal! Adijo spanec, sem si mislil in skrčil nogo, jo no zakolebal in treščil ž njo [nejasno] beca v bedra.

Kar zastokal je, se sklonil pokonci in zavpil: "Kaj pa je?" Jaz sem bil pa lepo tiho in mislil, da bom morda jaz zdaj zaspal kot on, potem jo [nejasno] reže po svoji mili volji, saj [nejasno] ne bom slišal. Tiščal sem se skupaj in se trudil, da bi [nejasno]. Pa me je zopet Ferdo prehitel. Zopet je začel prav na [nejasno] zdaj pa ni pričel z gromom ali bliskom, ampak prav visoko v tenorju in tako milo, da se mi je kar srce tajalo. Včasih je bil sunil iz sebe, kadar je bil ton previsok in ga ni mogel [nejasno]. Po tem je parkrat hlastel globoko po sapo in začel v [nejasno] bokem basu. Kaka škoda, sem si mislil, da se tukaj po nepotrebnem porabi toliko sape. Še močnejše orgle bi lahko prispevale kaj zraven, pa bi bilo sape na preostajanje.

Zopet sem butnil z nogo [nejasno] do je zajavkal, pa se ni prebudil, samo obrnil se je. Nekaj časa je bilo vse tiho in že sem si predstavljal, da so moje brce spravile bebeca do tega, da bo spal brez delovanja hude ure, ko se na enkrat zasliši od tistega krota so počivale Lampetove [nejasno] kako pogrkavanje in [nejasno], ki je bilo nekako tako, kot [nejasno] Charlie v ustih veliko kost [nejasno] po nobeni viži ne more požreti. On ni vlekel tako [nejasno] go kot Ferdo, ampak se je [nejasno] taval bolj v kratkih [nejasno] kot konj, ki ne more [nejasno].

Tako sem bil zdaj med dvema ognjema in na jok mi je šlo, ko sem premišljal, če ne bi kazalo iti spat ven na sneg pod milo nebo, kjer je vsaj tiho in mirno. Prav takrat je Ferdo ponovil svoj koncert in sicer je zdaj začel na flavto, s katero je izvajal prav nebeško lepe melodije. Vmes je brundal v globokem basu Charlie tako, da si lepšega koncerta ne morete misliti. Le zakaj ne spita skupaj, ki se njiju glasova tako lepo vjemata?

Na vsak način je treba nekaj storiti, sicer bom res ob spanje. Z brcanjem se ne opravi nič, kot sem videl, treba je kaj drugega. Domislim se nečesa, ki bo pomagalo. Stopim k oknu in ga odprem na stežaj. Potem pa skočim nazaj v posteljo in se dobro zavijem, pa še svoj težki lovski kožuh sem vrgel nase.

Tako, zdaj pa le trobita, če se vama ljubi, si mislim. Bosta kmalu brihtna kot junijske Leskovičeve rože na Hubbard Rd. Res sta se začela kmalu obračati in se premetavati po postelji. Jazbec je v spanju grabil za odejo, da bi si tudi mojo polovico prisvojil. Toda, ker nisem komunist, sem trdno držal in mu držal fige v obeh pesteh. Lahko si mislite, da ni ravno prijetno prestajati v sobi, kjer ni nobene peči, poleg tega je pa še okno odprto, skozi katero se vali mrzla ledena sapa.

Res ni bilo dolgo, ko koncert mahoma preneha in poleg mene zajavka mila prošnja:

"Kdo, za strelo nesrečno, je pa okno odprl?" Ker je bilo vprašanje stavljeno na splošno občinstvo in ne direktno name, je umevno, da sem lepo molčal. Oglasi se pa Charlie, ki poprime:

"Kaj vas pošast moti, da odpirate okna v tem mrazu? Zaprita!"

"Charlie, ti si bližje, pa ti zapri?" prosi Ferdo.

"Kakopak, vse Charlie! Kuhal naj bi vam, črepinje pomival, zdaj naj vam bom pa še za pestunjo. Ferdo, kar sam zapri okno."

"Jaz ga že ne bom, že raje zmrznem, kot bi vstal zdaj iz gorke postelje."

"No, saj vem, da se okno ne bo samo zaprlo, vzdihne Charlie in zobje so lepo udarjali drug ob drugega, ko je tipal proti oknu in ga zaprl s tako silo, da se je koliba zamajala.

Aha, prej ko bosta zdaj zaspala, bom spal tudi jaz, si mislim in menda sem res prej zaspal, ker nisem tisto noč nič več slišal od svojih sosedov, ne take ne take. Nirvana me je prijela pod pazduho in me vodila po pravljični livadi.

Zdelo se mi je, da sem samo za par minut zaprl oči, ko se zbudim, hlastajoč za sapo, krileč z rokami po zraku, da sem pri tem parkrat nemilo trčil ob Ferdotov nos in spravil tudi njega na dan, da je treščilo iz njega :

"Kaj pa oteplješ okrog seba kot krava z repom?"

Jaz sem pa šel globoko po sapo, se oddavil in odkašljal in spravil iz sebe:

"Hiša gori!"

"Ni poštajna! " vzklikne Ferdo in se zvali s postelje, naglo pograbi hlače in zdrdra doli po stopnicah. Pa se že obrne nazaj in me potolaži: "Saj ne gori hiša, ampak samo v peči se malo smodi." Že sem se mislil vleči nazaj ko se zasliši zapovedujoči Mandlov glas:

"Alo, le pokonci, fantički! Že pol ure vpijem in razsajam, pa se toliko zmenite za moje prošnje, kot bi trobil v prazno. Zato sem pa rekel Johnu, na j zakuri v peči, pa dimnik zapre, da vas je malo odimilo in spravilo pokonci."

Tudi z drugih postelj se je zaslišalo potrkavanje in od vseh strani so letele zabavljice na tako hišo, ki nima pravega dimnika, da se mora človek zadušiti kot polh v luknji. Strašno grdo smo se držali, ko smo se počasi zbirali v sprejemnici in si mencali oči. Komaj je bilo nekaj čez peto zjutraj, pa smo morali že vstati. Naš kapitan nam razloži, da bo vzelo precej časa, predno se bomo opravili, si skuhali zajtrk in oblekli svoje lovske uniforme. Od sedmih moramo biti pa že v gozdu.

"Sem mislil, da sem prišel tu sem na počitnice, zdaj bom pa vstajal ob petih," godrnjam in iščem desni škorenj, levega sem imel pa že obutega.

Če si mislil, da si prišel na počitnice, se boš moral preseliti tje v Baragov revir, ker tukaj bomo delali, če smo lovci in če nočemo priti prazni domov," me pouči Mandel.

"Jaz imam pa tako navado, da grem zvečer malo prej spat, pa zjutraj malo dlje poležim," pojasnjuj e Albin.

"Kar je je, jaz vam bom napravil zajtrk, vi se pa lepo očedite, da ne boste šli v gozd kot kaka strašila" ukaže Lampe.

"Kaj bomo pa jedli?" bi rad vedel Ferdo, ki je ješč človek.

"Boš že videl in dobro se ti bo godilo, ko bom postavil pred te zajtrk. "

Pa smo se začeli opravljati in si pripravljati vse potrebno za lov. Tam s peči se je oglasila kmalu tista všečna godba, ki tako lepo dene praznemu želodcu in duh po slanini in masti se je kmalu razvil po vsej hiši. Kmalu je ukazal Charlie n j si pridemo pomagat. Vzeli smo si vsak svoj krožnik, poiskali vilice in nož in se vstopili v vrsto pred pečjo. Charlie je vsakemu odmeril po nekaj koščkov slanine in po tri ocvrta jajca, kar smo lepo nesli k mizi, kjer se je že nahajala velika posoda z vročo kavo. Fin zajtrk je bil, to vam rečem. Brez vsake posebne nesreče se je zajtrkovanje končalo, če izvzamemo pripetljaj, da sem jaz nasul v kavo mesto sladkorja soli, ki je bila na mizi od prejšnjega večera in je bila v prav taki posodi kot sladkor. Pa ne bi bil vedel, da sem si osladkal kavo z soljo, če ne bi bil začel kritizirati kavo in onega, ki jo je skuhal. Ker so drugi rekli, da je kava imenitna smo prišli kmalu na sled moji pomoti. No, da, dobil sem drugo kavo in nekaj posmeha od tovarišev.

Ko je bilo vse lepo pospravljeno in lovci napolnjeni, je v kratkih besedah Mandel razvil program in povedal, da bomo začeli loviti kar takoj za hišo in potem pa, kakor bo kazalo. Oskrbnik John je rekel, da bo vse on pospravil za nami, zato smo se kar odpravili. Vzeli smo puške in naboje, se dobro zavili v kape in lovske suknjiče, pa stopili ven v gozd.

Precej je naletavalo in nič kaj vesel dan si nismo obetali. Po lovec se ne ustraši malo enega in ne dežja. Res je bilo med nami nekaj takih, ki bi bili takoj planili nazaj na gorko, če bi bil le eden sprožil to prekoristno idejo. Pa noben ni hotel začeti, ker se je bal zamere in zabavljic. Pred kočo smo začeli devati naboje v puške, ker se bo lov začel par sto korakov od kempe. Tam od one strani, kjer se je oboroževala Jazbečeva armada, se je zaslišalo neko godrnanje, potem bolj glasno zabavljanje in nazadnje se je šlo prav zares, ko je Ferdo vzkliknil:

"Nekaj je narobe tukaj! Ali so naboji preveliki, ali pa cev premajhna; naboj ne gre v cev pa ne gre, naj [nejasno] upali oboje skupaj, ali pa vsako posebej."

Obstopili smo ga in videli, da najboji res ne gredo v cev.

"Ferdo, po kladivo pojdi, pa udari po naboju, boš videl, da bo šel naboj notri," mu prijazno svetuje Filipič. Ferdo ga grdo pogleda, potem se pa obrne k meni:

"Kakšne ušive patrone si [nejasno] pa prinesel? Kaj ti nisem rekel, da jih kupi pri Šepcu pa take kot so za tvojo flinto.

"Saj sem prav take prinesel, ampak vprašanje je, če je tvoja puška taka kot je moja. " Stopili smo nazaj v [nejasno]to in tam smo videli, da je bila Ferdotova puška pač enakega izdelka kot moja, ampak novejšega modela in za spoznanje manjšo cev ima.

"Na, kaj bo pa zdaj!" joka Ferdo, "zdaj bom pa moral loviti srne z golimi rokami, pa ki nisem še posebni amater."

Tedaj se pa s preudar[nejasno] oglasi Albin: "Vidite, pa ste se mi smejali, ko sem vzel dve puški na lov. Aha, zdaj pa vidite, da hodim jaz po svetu z odprto glavo. Na, Ferdo boš vzel mojo karabinko, jaz bom vzel pa svojo arkebuzo dva ognja. Me zelo veseli, da sem se izkazal previdnega lovca, zlasti še zato, ker vem in poznam te naše solovce, ki hodijo brez glave na lov."

"Albin," ga opomnim "kadar boš užgal s svojim topom stopi za drevo. Nič se ne [nejasno] kakšne muhe ima takala zverina, ki morda ni streljala odkar je bil Radecki fratar. "

"Vi kar sami nase pazite, jaz že vem, kaj moja [nejasno] in premore. In kadar boste slišali bum-bum, tedaj veste, da je nekaj padlo."

"Zadosti je zdaj tega pogovarjanja," nas opomni kapitan. "Kar pojdimo v gozd, da dobimo srne še pri zajtrku. Zdaj si bodo še menale oči in tudi plašne ne bodo in jih bomo lepo pokladali po tleh, kot bi drva skladali. "

Počasi lezemo proti gozdu, ki se začenja kmalu od Maroltove kempe. Tam nas [nejasno] zopet ustavi in razdeli svojo hrabro četo tako, da [nejasno] Dolenca in Lampeta na [nejasno], da zajameta vogal gozda in poganjata nazaj, mene postavi nekako v sredo, da bom prijel od te strani ter pazil, da se kaka srna ne spozabi ali plane iz gozda, Jazbeca je postavil nižje od mene, on in Filipič gresta pa naprej, da bosta postavila v rebri na stran malega grabna in prestregla vse, kar jima bomo poslali v naročje. Kapitan je še ukazal, da začnemo [nejasno] čez dobrih dvajset minut in ne prej, da bosta s lipičem dovolj časa, da se postavita na čakališče.

Stal sem v snegu in skril vrat za ovratnik, da se [nejasno] mogoče ubranim znežink, ki jih je veter prav pridno [nejasno] po zraku. Jutro je bilo prazno in žalostno, ne sicer [nejasno] preveč mrzlo, vendar pa dovolj neprijetno, če si dlje podržal mrzlo karabinko. [nejasno] se bo tiščala v zavetju, si mislim, treba ji bo potrkati [nejasno] na polkna.

Kmalu se oglasita Dolenc in Lampe in začel se je naš slavni lov. Malo sem počakal, da sta prišla v črto z menoj, potem sem pa tudi jaz pritisnil od te strani, kmalu zatem se je oglasil v visokem tenorju še Ferdo in počasi smo gazili proti smeri, kjer smo upali, da bosta Mandel in Filipič sprejela sovražnika. Ni bila prijetna hoja po gozdu, kjer je bilo vse tako lepo zameteno z snegom, da nisi nikdar vedel, če boš stopil na skalo, ali na ravno zemljo, ali pa se boš udrl v kako kotanjo do vratu. To slednje se je večkrat pripetilo in prav nič prijetno ni bilo kobacati se iz snega in se oprijemati za grmičje in drevesne veje, od katerih si stresal sneg. Pa na take slučajnosti se ne gleda, kadar preganjaš divjad. Venomer upiraš oči le predse, pričakujoč vsak čas, da se ti bo zdaj pa zdaj prikazal kak rep, ali pa glava srnice, ki te bo gledala z široko odprtimi očmi, ali pa te bo zavohala že prej in boš videl samo še zadnjo premo, ki bo ravno izginila za veliko skalo ali med debelim drevjem.

Nismo še mencali sneg dolgo, ko se zasliši od one strani, kjer sta čakala naša lovca na preži, najprej tenek "plink" in kmalu zatem še v globokem basu: buum, buuum! Aha, si mislim, najprej je streljal Mandel in brez nič ne bo, ker on zelo nerad strelja zastonj, najmanj pa v prazno. Na oni strani, kjer je užigala Albinova baterija je bilo pa že bolj vprašanje, ne toliko radi njega, kot radi arkebuze, za katero ni nikdar vedel, kam bo usmodila.

Zdaj pa le hitro tje, da vidimo, kolikokrat sta rekla zapik. Spustim se v graben in čez malo vodico in se zaženem gori v brežiček. Sape je bilo kar takoj toliko, da bi lahko pognala največjo lokomotivo in na vrhu postanem toliko časa, da spravim iz sebe: ho-hop! Blizu mene se oglasi iz grmičja Jazbečev ho-hop in ko pride do mene, mi pove, da ima Mandel že lepo srno, Filipič pa luštkanega srnjačka, ki ni protipostaven, ker ima prav toliko rožičkov, da komaj gledajo iz dlake.

Greva proti oni strani, kjer se bo Mandel bahal s svojim plenom in tam je bila zbrana že vsa naša ekspedicija, ki je občudovala lepo srno. Z [nejasno] nevošljivimi pogledi smo smotrili plen.

"Si jo? " rečem napol vprašaje, napol zatrjevaje Mandlu.

"Kakor vidiš, sem jo. Tudi lepo je prhnila iz gozda kar naravnost proti meni, da je bil res lep cilj. Samo enkrat sem upalil, pa je padla. Pri tem je užgal pa še Albin, ima srnjaka malo višje od tod."

"No, kaj jo zijate!" se oglasi Lampe. "Treba je srno pripraviti, da jo bomo lahko odvlekli domov. Saj menda bo to kar moje delo, kot vsako."

"Saj res, Charlie, kar ti [nejasno] vzemi drob ven, ki si bil [nejasno]sih za mesarja," potrdi Mandel.

"Smo že spet na tistem: [nejasno] Charlie, vse Charlie! Enkrat vam bom poslal račun za vsa ta moja izvanredna dela." [nejasno] če Charlie, si zaviha rokave in se spretno loti dela.

Ni vzelo dolgo in srna je bila v redu. Zelo debela je bila, kot smo videli.

"Kako jo bomo pa spravili iz tega grmovja in skal na poti?" sem ves v skrbeh vprašal.

"I, kako jo bomo," reče Mandel, "eden sam jo ne zmore. Treba bo količek in nanj nositi srno, potem pa prime eden spredaj, drugi zadej."

"Ne bo lahko po teh skalah in čez podrta debla, pa skozi grmovje, ko človek še brez tovora ne more dobro stopati, " podam svoje pomisleke.

"Bo že šlo, vsak nekaj časa nesel, da pridemo do [nejasno]ti, potem bo pa lažje," pravi Mandel.

Tukaj je treba pa nekaj previdnosti, si mislim.

Oglasi se Dolenc z važno [nejasno]zo: "Vi ste tukaj štirje, pa boste že zvlekli tole stvaro k poti. Jaz grem pa Filipiču pomagat, ki je sam.

Aha, ta se je že izmazal, sem si mislil. Saj dobro ve, da je [nejasno]binov srnjak prav blizu poti, medtem ko je Mandlova srna v tistem grmovju, med skalami in starimi podrtimi debli, čez katere bi se najlažje prišlo le z [nejasno]plani. Jaz bom sledil Dolencu, brihtni glavi, zato svetujem:

"Tista dva, ki bosta nosila kozliča, bosta imela dovolj opravila. Zato bi jaz priporočal takole, da bom jaz nosil vaše puške in stopal pred vami, da vam bom izbrskal najlažji prehod. Kar za mojimi stopinjami boste šli, pa bomo kaj kmalu gori na poti."

Moj predlog je bil na prvi pogled videti zelo pameten in so ga fantje kar takoj sprejeli. Seveda moje ukane so se jim posvetile v glavi šele potem, ko je bilo prepozno.

Lampe odlomi nekak [nejasno] zvežejo srnine noge in vtaknejo količek skozi. Mandel in Lampet vzameta vsak en konec količna na rame, Jazbec je šel zadej za preprego in za rezervo, jaz sem si pa oprtil vse štiri puške in začel delati pot skozi grmovje. Imel sem proste roke, ker sem si povesil puške čez rame, pa sem še [nejasno] dovolj opravka, da sem z rokami odrival gosto grmovje, ki se mi je zdelo kot bi hodil med [nejasno] nagosto posejanimi svečami. Včasih sem se zagnal čez kako skalo in stopil na podrto deblo, kjer mi je kaj rado spodletelo in sem stopil zraven in do ramen zaril v sneg.

Pa meni je še nekako šlo, ki [nejasno] sem težko nosil, ampak uboga nosača tam zadej. Posedno zadnji je trpel, ki sploh ni videl kje stopa, ampak je moral kar slepo slediti prvemu. Bilo je nekako tako, kot dva junca v jarmu: kamor eden potegne, tja mora drugi in če ne gre, se pa vlečeta vsak sebi, da bi skoro kambe [nejasno], če ne bi bile tako trdno narejene.

Prav tako sta nosila naša fanta srno. Kadar je prvi videl varno stopinjo pred seboj in se je zagnal na skalo, je potegnil zadnjega tovariša za seboj, da je moral ta stopiti, pa naj je že stopil v kotlino, na deblo ali na skalo. Če se je pa zadnji zagnal na skalo, ki se mu je prikazala pod nogami, je porinil prednjega tovariša naprej, da je moral ta stopiti, ne glede kaj je bilo pred njim. Zato ni prav nič čudno, če je prišlo med njima do zabavljanja in očitanja, kot: krevlja, kam pa siliš! Oklešček trapasti, kaj me pa vlečeš nazaj! In druge take podobne. Kadar je prišlo le do prehudega zmivanja, sta vrgla srno na tla in Jazbečeva rezerva je bila poklicana v oblezvanje. Fantje so si oddahnili, si brisali potna čela in nikdar ni pri tej priliki ta ali oni pozabil poslati za mano kako pikro, kot. "Kakšno pot pa izbraš! Kaj nalašč iščeš prehod skozi na j gostejše grmovje in čez največje skale? Kajpak, tebi je lahko, ki prazen hodiš!"

"Je že prav, fantje, saj nisem jaz srne ustrelil, če jo hočete imeti doma, jo boste že prinesli. Sicer pa če bi srno streljal jaz, je ne bi v takem od Boga pozabljenem svetu. Pa naj bi jo bil Mandel zvabil bolj k poti!"

"Kakopak! S peharjem soli naj bi jo zvabil do kempe! Pa kaj še do kempe! Naravnost v parlor na zofo naj bi se prišla vsest tebi v naročje," je kričal Mandel, ki je imel ušesa rdeča od napora in od mrzle sape.

"No, kar je je. Če mislite, da bo srna sama prišla h kempi, potem kar sedite, če ste pa trdno prepričani, da jo morate nositi, jo nosite. Jaz bi jo lahko sam zadel na ramo in jo nesel deset milj daleč, pa se mi noče," jim odjezIjam nazaj.

"Šur, ti pa ti, ko bi bilo komaj, da bi te kdo v samokolnici vozil tod po revirju, pa bi še mislil, da boš od vsega hudega proč prišel," je zabavljal Lampe.

Tako smo se malo oddahnili in zopet poprijeli. Priznati moram res, da sem nalašč iskal največje skale, najgostejše grmovje in najdebelejša debla, ko sem delal pot našim fantom. Zdaj to lahko povem, ker mislim, da so naši lovci že pozabili na svoje trpljenje in mi te nagajivosti ne bodo šteli v hudo.

Dolgo nas je vzelo, da smo prišli gori na pot. Tam sta že čakala Filipič in Dolenc s svojo zverino in se nam smejala, ko smo prišli gori, kot bi rinili poln voz drv na Triglav.

No, da ne boste rekli, da sem prišel sem zato, da se bom redil na vaših žuljih, bom pa jaz zdaj nosil, ko vidim, da vas je srna tako zdelala. Pa še Dolenc bo poprijel," sem se ponudil. Seve, zdaj se bo že nosilo po lepi gozdni poti! In sva jo nesla z Dolencem, da se je morda še srni fletno zdelo. Dva sta prijela še Filipičevo stvar in vriskaje bi bili šli proti kempi, da se nismo bali odpreti ust radi naletavajočega snega.

Doma smo obesili srne na verando, da bo lahko ves svet videl naš uspeh. Mandlova je bila res velika in je skoro segla od strehe do tal. Se reče, res da je kempa precej nizka, ampak srna je bila res precej v obilnem stanju, da jo je Mandel gledal in venomer tipal, pa govoril: "O ja, take se pa že spodrtiči, ki nekaj zaležejo!" Filipičev je bil bolj pri tleh, ampak za pečenko pa nimate na svetu boljšega mesa kot mladega srnjačka, ki potegne kakih 75 funtov.

Potem smo šli pa v kempo, kjer smo naglo napravili ogenj v štedilniku in si skuhali čaja, da nas bo malo pogrel, ker smo nameravali zopet ven v gozd. Čaj je kuhal Delane in je napravil takega, da smo v skodelice vlili dosti viske, notri pa par kapljic čaja. Po takem čaju greš lahko golorok v gozd sredi najhujše zime.

Jaz sem bil eden tistih, ki bi bil rad dal dva para volov, če bi mi bil kdo rekel, naj ostanem v kempi. Pa ker ni nihče zinil, sem se tudi jaz odpravil s tovariši ponovno v gozd, da ne bi kdo zijal, da sem tako mehak. Se reče, saj je morda tudi komu drugemu rojila taka pregrešna misel po glavi, samo reči ni hotel noben. Pa tudi bali smo se našega kapitana, ki nas je naganjal ven češ, da se za mizo v gorki sobi navadno ne strelja srne. Pa kakor se je pozneje izkazalo, bi bili lahko brez skrbi ostali doma, ker zvečer smo prišli prazni domov, pa nič koliko zbiti in zelo slabe volje.

Mandel nas je gnal naravnost na tisti kraj, kjer je zjutraj ustrelil srno. Zastonj smo mu dopovedovali, da ni milje naokrog zdaj žive duše več, ko smo tam take počenjali, vpili in se kregali.

"Se nič ne ve," je ukazal naš kapitan in smo šli. Razpostavil nas je v švarmlinijo doli pri jarku in v bojni črti smo naskočili hrib po ravno tistih skalah in deblih kot zjutraj. Ko smo prišli napol mrtvi gori na hrib, nismo imeli kaj pobrati ne nositi. Potem nas je gnal na drugo stran hriba, kjer nas je štiri razpostavil ob robu in koncu doline, on in pa Filipič sta pognala pa gori po dolini, kjer je bilo nekaj drevja.

Ustavil sem se v nekih skalah doli pod robom, odkoder sem imel razgled po vsej dolini. Naslonil sem se ob debel štor, da sem imel hrbet zavarovan pred vetrom, razgrebel sneg in se vsedel na kamen. Tukaj bom, dokler ne bosta fanta pognala skozi, ampak naj nikdar več ne jem, če bom streljal, ako se zapodi po pomoti kaka srna v te skale. Sem že zjutraj imel šolo in dobro vem, kaj se pravi vlačiti srne po skalah in grvinah.

Se reče, saj mi te prisege ni bilo treba izpolniti, ker se je bila obrnila žival, kar sta jo spodila, gori v breg tam, kjer je stal Jazbec in en par pa tam, kjer je prežal nanje Lampe. Videl sem naša gonjača, kako sta kobalila po razbitem terenu in ko sta bila nekako sredi doline in nista spodila ničesar proti meni, sem na svojo roko zapustil čakališče in šel obiskat stražo na moji desni, Lampeta in Jazbeca. Lampe je pripovedoval, kako sta pokukala izza obronka srnjak in srna. Od srnjaka je videl samo rogovje, od srne pa samo ušesa. Čakal je, da bosta pokazala malo več, pa nista. Najbrže sta ga zavohala in sta se lepo štuknila nazaj in si poiskala prehod na varnejšem prostoru. In prav tista dva sta menda prišla potrkat k Jazbecu, ker je povedal, kako se je naenkrat znašla pred njim krasna srnica, ki se ustavi kakih petdeset korakov pred njim in ga tako zvedavo pogleduje, kot bi ga poznala, pa da se ne more domisliti, kje da ga je že videla.

In mesto, da bi bil Ferdo galanten človek, se odkril, lepo priklonil in srno pozdravil z lepim pozdravom: "O, dobro jutro, gnadljiva gospa! Ste že vstali? Kako pa kaj pri vas doma?" pa je šel, pokora nemarna, pomeril tako tje v en dan in sprožil. Pink! je reklo in krogla iz karabinke je zavrtala močno luknjo v zrak, kakih deset čevljev nad srno. Srna lepo mirno stoji naprej in čaka nadaljnega razvitja svetovnih dogodkov. Ferdo pa stoji tam kot drog, ob katerem rase hmelj na Štajerskem ali pa kje drugje. Menda je čakal, da se bo srna zvrnila in da se je samo tako prestrašila, da je pozabila pasti. Tako se nekaj časa gledata iz oči v oči in ko srna vidi, da ne bo nič, dvakrat poskoči in izgine pod obronkom hriba.

In tedaj, ko je Ferdo videl, da bi moral meriti v prazno, če bi se ga še prijela taka želja, je začel grabiti za glavo in bi bil vrgel kapo ob tla in jo pohodil, če bi se ne bil bal, da se ne bi prehladil. Kakršne je pa potem govoril sam sebi in vesoljnemu svetu v naznanje, sem pa pogruntal po tem, ker je bilo tam, kjer je on stal, vse kopno. Od samih njegovih vročih besed je sneg skopnel.

Potem, ko sem na vse strani izrazil Ferdotu svoje simpatije in sožalje nad njegovo krivo roko, sem predlagal, naj bi šli v kempo. Mraz je bilo ko sama poštajna in nobenega izgleda ni bilo, da bi kaj dobili.

"Kaj bosta pa, Mandel in Filipič rekla, ki podita žival po onile globeli, pa bosta videla, da ni nobenega na čakališču?" poizveduje Lampe.

"Kapitan bo res razsajal in vpil za žive in mrtve, pa se bo ložje prestalo kot pa če bi stali tukaj še uro ali dve v snegu," dokazujem. "Sicer pa itak moramo malo prej domov, da bova z Lampetem pripravila večerjo. Charlie mora speči srnino stegno in ta pa vzame precej časa. Sicer imamo pa že dve srni in za en dan je to dovolj."

Ozremo se še enkrat doli v globel, kjer sta Mandel in Filipič kobalila preko skal in se prerivala skozi grmovje, podeč [nejasno]nega sovražnika pred sebo, v dobri in trdni veri, da bomo mi prestregli, če kaj spodita. Jej da bi bila vedela, da se pehata zabavo in da sedimo mi lepo na gorkem, med tem, ko ona to [nejasno] ščinkovca na nosu in otepata z rokama okrog sebe, da jima ne zamrzne kri v žilah. Sicer so pa prišli pod Mandlovo [nejasno] do šele tisti dan in nihče ne more zahtevati od ljudi, da bi [nejasno] koj prvi dan privadili [nejasno]ni. Saj se še junci, ki so [nejasno] navadna živina, ne [nejasno] jarmu prvi dan, ampak lepo polagoma.

Napol zmrzli se privlečemo do kempe in sami sebi delamo poklone, da smo bili toliko pametni, da znamo ločiti zakurjeno peč od zasnežene poljane, po kateri hladni veter ledene kosmiče.

Komaj da smo odložili [nejasno], nam je že segla roka po zdravilih, ki so na svetu nalašč za to, da segrejejo človeku njegove notranje prostore. Malo prej smo imeli ušesa rdeča od mraza, zdaj so postala pa že malo bolj rožnate barve, ki je vselej [nejasno]nje notranjega pokoja in pogostitve črvičenja. Midva z Lampetom, sva morala biti pri [nejasno] precej zmerna, ker sva bila mandirana v kuhinjo, kjer more biti človek pri pravi pameti, da ne sede po pomoti na štedilnik misleč, da se je vsedel na divan. Ker pa Ferdo ni imel nobenega posebnega dela nakazanega ne iz proste volje domenjenega, je obljubil, da bo pil za vse tri, torej naj greva brez skrbi v kuhinjo. Ferdo je sila dober človek in vedno ustreže rojaku.

"Charlie je šel v klet po srnino stegno, ki je bila kaj lep [nejasno]. Za dvakrat ga bo dovolj, je pravil naš kuhar. Začel ga je oblikovati v razne uniforme in [nejasno], da bo boljši okus in meso postavil v pečico pod štedilnikom. Sam sem začel pa lupiti krompir, nisem prav vedel, koliko bi ga užil, samo slutil sem, da bo [nejasno] družina šestih, ljudi ta večer [nejasno] lačna. Zato sem izračunal na vsako osebo po štiri ogromne krompirje, ki bi v normalnih merah eden zadostoval za [nejasno]nje velikega junaka. Pa nisem maral, da bi mi kdo očital, da jim merim krompir, ki je [nejasno] pa se ga človek tako naje, posebno še, če ga je dosti v skledi.

Polovico krompirja sem olupil, drugo polovico sem pa spravil za drugi dan. Potem sem še lepo zrezal na koščke v [nejasno]sko kastrolo, ki sem jo [nejasno] omari. V kastrolo sem namazal masti, da bo vsak košček [nejasno]rja tako namazan, da bo [nejasno] brez posebnega prizadevanja [nejasno] grlu. Narezal sem nekaj [nejasno] malo popopral in osolil in krompir je bil pripravljen za [nejasno].

Ker zadostuje kake pol ure, da se krompir izpraži, sem moral čakati, da bo pečenka popečena, ker sicer bi moral krompir čakati, kar bi mu precej vzelo na okusu. Vprašal sem Lampeta, v kolikem času bo srna pečena.

"Kake dve uri in pol, ker je stegno precej debelo," mi je povedal. Torej čez dve [nejasno] bom že lahko začel svojo [nejasno]žbo pri štedilniku.

Ker se nisem hotel vtikati v nobeno drugo zadevo kot v krompir, sem izroči [nejasno] v varstvo Lampetu in [nejasno] Ferdotu za mizo, ki si je na vso moč prizadeval, da bi kakor mogoče največ ječmenovca spravil s tega sveta. [nejasno] sem se bal, da bi se pri [nejasno] preveč ne utrudil, sem mu skočil na pomoč in prevzel polovico napornega dela na svoje rame. Lampe je pa [nejasno]tal po kuhinji, odpiral in zapiral vratca pri pečici in robantil nad pečjo, ki ne [nejasno] prav, ker da se srnino [nejasno] niti ne gane in da je meso vedno enako.

"Počakaj," sem mu rekel, "da pride vročina enkrat v pravo veljavo. Sicer pa ali dobro veš, da se razumeš na take peči, v katerih se kuri z drvmi?"

"Oh, boš ti meni pravil, kaj je taka peč!" je godrnjal Charlie in letal po kuhinji iz kota v kot in iskal to pa ono stvar, pa nobene prave ni mogel najti. Je strašno nepočakljiv človek, ta Charlie.

Tako smo v miru božjem prestajali težke čase in čakali nadaljnih dogodljajev, ki so se začeli razvijati prav kmalu. V vas je prišel Vine Marolt iz Sheffielda, ki jo je primahal peš gori čez hribe. Spotoma je gledal za srnami, pa ni nobene videl. Kmalu zatem so se pa oglasili zunaj pred kempo glasovi naših ljubih lovcev: Mandlov, Filipičev in Dolenčev. Po glasovih se je poznalo, da si ne bomo padli okrog vratu, ko si bomo pogledali iz oči v oči, ampak da bo najprej nekaj stvarne debate in zanimivo predavanje.

In res, na verandi se zasliši močno otrkavanje čevljev po deskah, potem pa se odpro vrata in najprej zagledamo mili obraz našega kapitana, ki se je držal, ko bi se bil pravkar srečal z samim peklenščkom. Najprej pogleda gospod kapitan po mizi in v hipu prešteje vse prazne steklenice, potem naglo presodi v kvortu, koliko manjka od vrha doli, potem skočijo njegove oči od Ferdota na mene, vjamejo s konca še Charlita, ki je slonel ob štedilniku v kuhinji, nato pa se odpre na široko zatvornica in na nas se vsuje ploha hudih besed:

Cepci! Otroci! Babe! Šleve!" Cepci! Otroci! Babe! Šleve!" — tu je šel po sapo in naglo nadaljeval: "Tok tako! Jaz se peham za žive in mrtve, letam po hribih in dolinah, padam in vstajam čez skalovje, gazim sneg do kolen, se plazim skozi grmovje, da imam roke in obraz poln prask, vi pa tukaj le na gorkem sedite in žrete! Krave!"

Zopet je šel vase, da zbere poln meh sape in odpre usta za nadaljevanje, ko mu naglo sežem v besedo:

"Ko si spodil tistih pet srn …"

"Kaj, pet sem jih spodil?" zazija Mandel in obraz se mu spremeni iz hude ure v najlepše spomladansko sonce. Takoj sem videl, da sem zadel na pravo nakovalo, zato naglo kujem naprej:

"Aha, tako imenitno in vneto sta gonila s Filipičem, da je planilo gori po rebri pet velikanskih srn. Najmanjša je bila taka ko krava. Jazbec je upalil, kot sta gotovo slišala, pa ni zadel, kar slišita zdaj. Tako naglo so jo vlile doli proti tistemu kraju, kjer si ti zjutraj dobil prvo srno, da nismo mogli drugi streljati. Ker smo pa mislili, da se bodo kje pod kako smreko ustavile, da si malo odpočijejo, smo šli naglo za njimi. Vse smo prebredli, pa nismo nobene več videli. Ker smo bili že blizu kempe, smo mislili, da bi ne bilo pametno hoditi nazaj k vama, pa smo šli v kempo, kje nismo še več kot pet minut, kaj pet minut, ravno toliko, da smo prišli. Nata, spijte vsak enega, ki sta bila tako pridna in potrebna sta ga tudi."

"Torej le ni bilo brez divjadi v oni globeli" reče Mandel ves srečen, da ni poganjal zastonj in kar takoj je pozabil na ostalo pridigo, ki jo je gotovo študiral na pamet vso pot do doma.

"Dobro si nas izrezal," mi reče natihoma Ferdo in porine steklenico z visko proti' Mandlu in Filipiču.

"Ampak vseeno se mi zdi, da niste storili prav," hoče ostati Mandel pri svoji avtoriteti, čeprav je govoril zdaj bolj po očetovsko, "naj se pelje mimo vas sam vrag s šestimi pari konj, vi morate ostati na svojem mestu, dokler ne pridejo gonjači do vas."

"Imaš prav," pritrdim, "in nikoli več se kaj takega ne zgodi. Za prvič nam moraš oprostiti, ker nas je pogled na lepe srne tako razpalil, da smo v naglici pozabili na svojo lovsko dolžnost in disciplino."

In da bi se sitna zadeva kolikor mogoče naglo pozabila, sem se obrnil do Lampeta in ga vprašal:

"Charlie, že bo dve uri in pol, kar sediš s tisto pečenko v peči. Zdaj bi morala biti po vseh receptih prilično gotova in bo čas, da začnem svojo domačo zabavo s krompirjem."

"Sam ne vem, kaj je to, da se pečenka ne gane nikamor. Vsakih pet minut dregnem v meso, pa je še prav tako, kot sem ga del v kožico. Kakšno strelo pa imaš mesto peči? " se)brne" Charlie do Marolta, ki je sedel pri mizi.

"Da ne peče, praviš? Je pa kaj drugega narobe, [nejasno] peči je ni boljše v vsej deželi Pennsylvaniji," trdi Marolt in gre v kuhinjo. Tam oodpre pečico in vzklikne: "Šur, saj ni čudno, če se meso ne peče, ko imaš pa pečico zaprto, da ne more gorkota do nje!

Vsi smo se zasmejali, ko smo zvedeli, kako je hotel Charlie peči meso samo na prepihu. Marolt odpre [nejasno] kmalu je začelo lepo cvrčati v ponvi in tedaj sem se pa jaz spravil na krompir. [nejasno] nikoli ga nisem pražil na peči, v kateri gorijo drva. Tiste se še ženske, ki poznate [nejasno] take peči, boste vedele [nejasno] vročino daje taka peč od sebe, kadar je enkrat dobro prebeljena. Nekaj časa je že [nejasno] kmalu me je začelo greti, da sploh nisem, mogel niti blizu. Komaj bi bilo šel stat ven na ven na verando, od tam mešati krompir [nejasno] či. Kastrolo sem postavil še na rob peči, pa je bilo še [nejasno] več vročine.

Z eno roko sem držal Kastrolo, z drugo sem pa prčal krompir, da se ni [nejasno] kastrole. Ker je bilo krompirja za pet podov [nejasno] boste vedeli, da sem moral precej obračati in kmalu sem bil ves moker od vsega [nejasno]. Da se ne bi poleg krompirja še sam spražil in včasih zlil na razbeljeno [nejasno] hladilo, ki mi je zelo dobro delo.

Ker sem prilival poleg krompirju tudi sebi, zato ni bilo čudnega, če sem obračal krompir z veliko močjo in [nejasno]. Krompirja je bila veliko pica, kastrola pa bolj [nejasno]mere, zato ni bilo zemer[nejasno] je stopil kak krompir in kastrole po peči, ali pa na peči na tla. Take svoje [nejasno]neže sem vselej lepo [nejasno] in jih del nazaj v kastrolo, da bi vsak košček posebej [nejasno] ni kazalo, ker bi bilo zamudno. Sicer se pa itak zopet lepo zameša in se ne pozna, pa tudi tako [nejasno] ne sme biti človek v kempi [nejasno] le ni bilo hujšega, ne [nejasno] kot tam, kjer je ženi, je pri ognjišču kadila fajfo in ji je ta padla v zelje. Ko je prinesla zelje na mizo je prijaznno rekla mlatičem: "Fajfa mi je padla v lonec. Kdor jo bo zajel, naj mi jo da nazaj, ker nimam druge."

Dobre pol ure sva se s [nejasno]litom vrtela okrog peči in velikokrat prišla drug drugemu v napotje, da je vladalo v [nejasno] nji res pravo soglasje, [nejasno] Charlie vpil name, naj se umaknem, jaz njemu, naj gre s poti, če ne mu bom stresel krompir s kastrolo vred za vrat, vmes je pa pel [nejasno] svojo lepo pesem, [nejasno] pečice je pa udarjala mila melodija cvrčečega mesa. Ne razumem, zakaj se ne more zastopiti pri peči tašca in [nejasno]ha, ki bi radi obe kuhali. Charlie je še enkrat [nejasno] z vilicami v meso, potem pa zavpil čez ramo:

"Alo! Klade lene, napravite mizo in pripravite krožnike in drugo! Večerja bo v dveh minutah na mizi!" To so planili fantje na noge. Nesla sva na mizo in blaženih obrazov pričakovala pohvale, ki je res prišla iz ust naših fantov, ki so na vso moč hvalili večerjo. Potem sva prisedla še midva. S Charlijem sva hvalila in ponujala vsak svojo robo. Charlie je ponujal krožnik s srno češ, le vzemite, jo je dosti. Jaz pa krožnik s krompirčkom: le jejte, fantje, takega še niste jedli. In fantje so si pomagali, da se reče. No, srne nismo zmagali, ker jo je bilo preveč, krompir smo pa ves predihali. Lampe je povedal, da bo ostalo srno zrezal na koščke in napravil za torek večer srno v omaki.

"Kaj pa je to, omaka? " vpraša oskrbnik John, ki je tudi prisedel.

"Omaka? To je beseda ženskega spola, ki se ji tudi lahko reče polivka."

"Kaj je pa polivka?"

"Polivka je pa isto kot omaka."

"Bom jaz povedal, kaj je omaka," se oglasi Ferdo, ki je bil za komija v stari kontri in so komiji vsi študirani ljudje in v starem kraju veliki gospodje. "Omaka je po naše zos."

"Aha, zdaj pa vem," reče John, "in ni boljše rihte kot je srna v zosu."

"Posebno, če jo skomandira Lampe," se prikupuje Filipič.

"Tako se govori, Janez, kaj boš pil!" je bil ves srečen Charlie.

Po večerji smo posedli okrog ognja v odprti peči in Marolt se je pravkar pripravil, da nam bo kaj povedal, ko prideta dva iz Sheffielda in že pri vratih kriči eden nad Maroltom: "Vinc, kaj te strela moti, da tukaj posedavaš, salun imaš poln ljudi, pa nobenega človeka, da bi jim stregel!"

"Da so ljudje v salunu, praviš?" se začudi Marolt, ki mu novica očividno ni ugajala.

"Kar tare se za baro, pa sta samo tvoja dva fantička pri pijači. Zato sva pa naglo prišla z avtom, da te peljeva doli."

"Vidite, tako je," tarna Marolt. "Ves svet je danes v gozdu za srnami, samo jaz naj bi bil doma. Komaj sem stopil v gozd, pa sem že pozabil, da imam doma salun. Sicer pa če so ljudje žejni, bodo že počakali."

Tak je naš Marolt. Začni ž njim pomenek o lovu, pa bo pozabil na vse drugo. In če je on enkrat zasledi za divjadjo, bo šel za njo do konca sveta, dokler je ne dobi. Nam je bilo žal, da je moral domov, ker marsikaj kratkočasnega bi nam bil povedal, nekaj resničnega, nekaj pa ne.

Ostali smo sami in Mandel nam je razložil načrt za torek ter važno pripomnil, naj gremo k počitku, ker zdaj vemo, da ni noben piknik letati za srnami po teh krajih.

"Škoda, je povzel Dolenc, "da ni tukaj tako kot v Indiji, kjer sedijo lovci lepo komod v košarah na slonih in kar od tam pucajo na divjad."

"Saj bi bilo tudi tukaj tako," ga pouči Filipič, "če bi imeli slone." Tako smo še nekaj časa modrovali in se kmalu odpravili pod stražjo. Ta večer sem bil srečen, da sem prej zaspal, predno sta nastopila Ferdo in Charlie s koncertom. Temu je gotovo pomagalo pehanje ves dan po gozdu.

O petih zjutraj je že trobil Mandel budnico in nas izganjal iz gorkih ležišč. Iz vsake postelje posebej je hodila deputacija s protesti, pa ni vse skupaj nič pomagalo. Blagrovali smo oni dve milijardi ljudi po širokem svetu, ki jim ni treba vstajati ob petih zjutraj in se tolažili potihoma, da se drugo leto, če bomo še učakali lovsko sezijo, ne vstajalo ob petih, pa tudi ne ob šestih in ne ob sedmih. Tudi enkrat po osmih bo eden vprašal, če je že dan in kakšno vreme je. Če bo že sonce, bomo vstali, če ga pa še ne bo, ali če bo kaka vremenska nezgoda, si bomo naročili zajtrk v posteljo in potem počakali lepo naprej. Enkrat [nejasno] pred poldnem bodo stopili za nekaj minut v gozd, naglo nastrelili nekaj srn in šli zopet hitro nezaj v kempo. Komur to ne bo všeč, lahko gre kempat drugam.

Naš kapitan je bil zelo dobre volje, ko nam je zapovrstjo voščil dobro jutro. Malokateri mu je odgovoril, ker smo se zavedali, da ni zdravo na tešče odpirati usta. No, ko nas je povabil [nejasno]lie v krušno vrsto k zajtrku, smo bili že malo bolj razgibani in ko je bil zajtrk pospravljen, smo bolj svetlo gledali in se [nejasno] se ne ustrašimo nobenega [nejasno]na in nobene še tako grde [nejasno].

Dan je bil komaj do [nejasno] smo že lezli drug za drugim [nejasno] gozdu. Zopet nas je zagnal [nejasno]del v tisto skalovje, ki nam [nejasno]lo še v tako živem spominu prejšnjega dne. Zopet smo mu skušali posredovati, da tako ne bo nič, pa ni pomagalo, [nejasno] smo v skale. Kot je bilo [nejasno] ni šlo Mandlu iz spomina, da sta tukaj pred enim letom [nejasno] kar in Lekšan stresala [nejasno]ve svinca v čredo srn doli v grmovju in to brez vsake [nejasno]. Mandel si je mislil, da ravno tiste srne še danes tukaj [nejasno]jo na naše občestvo in [nejasno] čakajo. Lekšan je že vedel, zakaj ni prišel lovit tu sem [nejasno]. Mlakar se nam pa gotovo na onem svetu smeje, ko sedi [nejasno] zapečku pri sv. Hubertu, priprošnjiku lovcev, in kaže na nas, ki matafirimo tod.

Ko smo pognali skozi in se zbrali na vrhu, smo se spogledali in molčali. Godrnjati in popravljati ni kazalo, ker bi nas [nejasno] naš kapitan na vsem lepem pustil na cedilu. To bi bilo [nejasno] nerodno, ker samo on je poznal te kraje na pamet. Zato smo se ga morali držati in lepo [nejasno].

Obrne se k Dolencu in pravi "John, vzemi tole uredniško moto in pojdita naokrog pa da prideta zadej za tistole [nejasno]ko, katere vršiček vidita [nejasno] mi je lansko leto Lekšan [nejasno]som spodrtičil tistega [nejasno]njaka. Zajemita revir do sem in gonita proti tej [nejasno]. Mi bomo pa malo počakali. ob tem se bomo pa raztegnili [nejasno] sto in šli vama naproti. [nejasno] bosta lahko tam, če se ne [nejasno] spotoma ustavila [nejasno] kempi, kar bi bilo čisto [nejasno] tem času."

Udarila sva jo z [nejasno] vprek čez gozd in kmalu [nejasno] deželno cesto, ki pelje doli [nejasno]neste, kjer smo pred [nejasno] lovili medvede, kakor se spominjate. Ob tej cesti je tudi taborišče, kjer sva naštela več kot dvajset raznih poslopij [nejasno] ro kar cela vas. To taborišče je zelo lepo urejeno in je [nejasno] kaj do 600 taboriščnikov, ki popravljajo ceste, delajo [nejasno] sajajo smreke in opravljajo ga taka dela, od katerih [nejasno] dežela nekoč silne koristi.

Ko prideva do kraja, kjer je do ceste vodila v gozd slaba [nejasno]diva iz platna postavljeno dvorišče lovcev in na smreki [nejasno] visele tri lepe srne. Štirje [nejasno] so stali pred svojo kempo in se pripravljali, da gredo v gozd po eno srno. Vprašava [nejasno] so jih staknili. Povedo [nejasno] v gozdu spodaj.

"Vidiš, John, kaj vam [nejasno] pravil, da moramo v ta [nejasno] srne, ne pa v tiste skale [nejasno] vim Dolencu.

"Kar je je, saj niso [nejasno] brali," modruje John, ki [nejasno] spravi zlepa kaka stvar [nejasno].

Gozdna pot vodi nizdol in kmalu mi John ukaže, naj grem tukaj v gozd in naj lepo gonim po robu globeli, da bom obvladal dolino in vrh. On da bo šel pa prav doli in po dolini pognal srne proti našim fantom.

"Ko boš prišel do ene prav debele smreke," mi reče John, "vedi, da je tam pogodil lani Lekšen svojega mogočnega srnjaka."

"Kaj mi pa to pripoveduješ? Naj mar tam na tistem kraju postanem in zavpijem trikrat živijo v slavo in čast prijatelju Jožetu Lekšanu, v katerega kroglo se je zaletel srnjak, ki je sicer hitel Mandlu v naročje, ki je stal nekoliko višje?" vpijem Dolencu, ki mi je pa samo pomahal v slovo in polzel doli v dolino.

Kmalu sem prišel do tiste smreke, kjer se je poveličevala lovska sreča in izurjenost predsednika barbertonskih lovcev, Lekšana, in nehote sem malo postal ter se skrbno ozrl okrog, če bi se morda kak sorodnik ranjkega Lekšanovega srnjaka po opravkih ne mudil tod. Pa ni bilo nič, kot da mi je veter nasul z smreke nekaj snega za komat. Kmalu sem moral lezti na malo vzpetino, kjer se mi je pripetila mala nezgoda, ki me je za nekaj časa spravila v zelo slabo voljo, da sem želel vsej divjadi na svetu, posebej pa še srnam v Pennsylvaniji kar največ hudega in slabega. Pri tem tudi nisem pozabil izreči iskrenega pozdrava našemu kapitanu, ki je ravno mene izbral za te kraje.

Pred menoj je ležalo debelo in dolgo deblo, ki si je gotovo po dobrem premišljevanju izbralo to lego, da se je lepo položilo po tleh, kot bi vedelo, da se bo nekega dne pehal po teh krajih vse komodnosti vajen urednik Ameriške Domovine. Gledal sem, da bi ga obšel, pa so bile na vse strani take skale, da ni bilo nikjer drugje misliti za prehod kot ravno čez deblo. Torej poprosim za pomoč leskov grm, ki je rasel onstran debla, se naslonim na puško, katero sem postavil tesno ob sebi na skalo in se zaženem kvišku, že sem bil vrhu debla in še enkrat potegnem za vejo, da dobim ravnovesje, ko se veja zlomi. Ker nisem maral nazaj, naprej pa nisem mogel, začnem vrteti z rokami, nekako tako kot dela petelin z peruti, kadar se pripravlja, da bi zavriskal, ali pa predno zleti na plot. Pa ni vse skupaj nič pomagalo, privlačnost zemlje je prišla tukaj do polne veljave in potegnila nase telo spoštovanega lovca, da je treščilo nazaj v grmovje, in je reklo z močnim glasom: tresk in štrbunk.

Kdor je že kdaj videl, kako se podira drevje v gozdu, ki pada v sneg z močnim hruščem, ta si bo lahko predstavljal to scenerijo, ki se je igrala v pennsylvanskih šumah. Prav zares je velika škoda, da ni bilo občinstva, ki bi imelo ob tem prizoru gotovo užitek, ki bi bil vreden primerne vstopnine. Topel aplavz bi gotovo ne izostal.

Nekaj časa sem ležal, potem se pa začel prhati in pihati, da spravim z obraza sneg, potem sem se začel pa previdno otipavati, če se ni kaka kost pregrešila v mojem telesu. Pa se je še vse držalo skupaj. Z velikim trudom sem si pomagal iz snega in grmovja, našel puško, ki je odletela na tla na svojo pest in se zarila globoko v sneg tam blizu. Skrbno sem jo očistil, izpihal iz cevi sneg, potem še stepel sneg izza vratu, ušes in z obleke in po dolgem preudarku zopet naskočil trdnjavo. Najprej sem porinil puško čez deblo, potem sem se pa z obema rokama prijel za močnejše veje, katere sem še prej poskusil radi varnosti. Držale so in zopet sem se zagnal kvišku. Zdaj sem obstal vrhu debla, skočil na oni strani doli, pobral karabinko in si pomagal po položni rebri navzgor.

Kmalu sem bil na vrhu in tam se mi je odprl lep razgled po vsej dolgi dolini, ki je poraščena večina z nizkim grmovjem, ob vsaki strani dolge globeli je pa večje drevje, bukve, smreke in gaber. Ustavil sem, da naprej s pogledom preštudiram vso dolino, če ni morda kje kakega sovražnika. Kri mi zastane po žilah, ko zagledam ob nasprotnem bregu lepo srno, ki se pokaže izza grmovja. Bilo je precej daleč in nisem dosti verjel strelu, pa vseeno dvignem puško, da bi streljal, ker včasih se tudi tak cilj urajma. Pa komaj sem prislonil puško k licu, že mi je srna zopet izginila za drugim grmovjem. Med grmovjem je bilo samo toliko presledka, kolikor je srna dolga. Povesim puško in hočem v vročih besedah prijeti usodo za ušesa, ki mi je pokazala cilj, pa mi ga prav tako naglo zopet vzela, ko se prikaže še draga srna izza grma. Sam sebi nisem verjel, da bi moglo biti to res in predno sem mogel verjeti, da je res, je tudi že ta srna izginila v grmovju.

Vidite, če bi bil streljal na prostor, kjer je bila prva srna, bi bila krogla priletela na prostor ravno ob pravem času, da bi bila pičila drugo srno, ki je šla lepo za svojo tovarišico. Tako sem pa lepo zamudil obe. Tolažil sem se pa s tem, da itak ne bi bil zadel, ker je bilo predaleč. Kakopak! Čakal sem, da bodo streljali tovariši, ki so šli nama z Dolencem naproti, pa ni bilo nič. Najbrže sta jih zavohali in krenili vstran.

Počasi sem prodiral proti vzhodu in v dveh urah smo bili že skupaj z našimi fanti. Povedali smo si, da smo gazili sneg zastonj, bodi Bogu potoženo. Malo smo še tam brskali po grmovju in ker nismo spodili nič, smo šli v kempo, da se malo ogrejemo.

V kempi smo našli na naše veliko začudenje Filipiča, ki se je lepo grel pri ognju ter se na vso moč ukvarjal s kvortom, v katerem je bilo še nekaj viške.

"Aha!" ga pozdravi naš kapitan, "si stopil iz naše zadruge in prišel sest lepo na gorko, mi se naj pa podimo v tem mrazu za srnami. Lep komarat si, prijatelj Filipič."

Albin je pa držal strašno kisel obraz in skoro na jok mu je šlo, ko je začel pripovedovati, da ga je tam v gozdu, kjer je stal na čakališču, začelo na vso moč zavijati in črvičiti, da ni mogel po nobeni viži več prestajati. Ni kazalo drugače, da je šel nazaj v kempo, kjer si je skuhal čaja in si deval gorke obkladke čez jedilno shrambo. (Pa nič kakšne obkladke!)

"Sam ne vem, kaj me je prijelo, ampak najbrže mi je storil hudo krompir, ki ga je napravil sinoči Jaka."

"O, da bi si odgriznil jezik, predno rečeš tako grdo natolcevanje čez moj krompir! Kako pa da nas ostalih ni črvičilo, a? " se jezim na vse pretege in globoko užaljen nad mojo kuharsko umetnostjo.

"Naj bo kakor hoče, jaz pravim, da mi je krompir hodil narobe, ki sem se ga preveč najedel," trdi Albin.

"Tebi bo še marsikaj narobe hodilo," mu zasolim. Še pregrešil se boš, ko [nejasno] nič tako jed, kot je bil ta sinočnji krompir. Prav [nejasno] va se mi, da te je nekaj drugega pregnalo v kempo, pa naj molčim. Drugič si boš pa sam kuhal!"

Za popoldne je napravil [nejasno] kapitan malo drugačen red. Rekel je, da bosta šla z [nejasno]becem malo dlje v desno stran od kempe in mi pa da se bomo postavili pod robom po [nejasno]ni. Dolgo smo čakali, da sta se oglasila in začela goniti. [nejasno] da se je slišal njiju glas, tako daleč sta bila. Mi smo poslušali in napeto čakali, da bosta kaj spodila. Kake pol ure sta gonila, če ne več, mi smo pa tiho ždeli in čakali. Bilo je že prav blizu naše črte, ko sta njiju glasova naenkrat utihnila. Stali smo tam morda kako uro in ker jih ni bilo nikoder, smo se sklicali skupaj in klaverno odšli v kempo. Tam nam je oskrbnik povedal, da sta prišla Marolt in Jazbec že davno domov [nejasno], da smo jo tudi mi popihali na gorko, ker se nismo [nejasno]. Potem sta pa zopet odšla na lov na drugo stran.

"Zopet bo nekaj narobe nocoj v naši kempi," je [nejasno] povedati Lampe, "ker se je nja izjalovila. Tisoč [nejasno] je še, da je bil Mandel [nejasno] kempi kot mi."

"Well, mi lahko dokažemo, da smo čakali skoro [nejasno], torej če je bilo kaj [nejasno] sta stvar zakrivila samo povzel Dolenc.

Z Lampetom sva se lotila kuhinje in za trenutek smo pozabili, kaj nam prinese [nejasno]. Lampe je zrezal srnino stegno na lepe koščke in [nejasno] omako, ki je ne bom [nejasno], ker tudi ne vem nje [nejasno]. Jaz sem se pa zopet lotil krompirja.

"Albin," se obrnem do Filipiča tedaj, "zdaj boš pa po pravici povedal, ali ti je res moj krompir škodil, da te je pognalo v kempo?"

Albin se previdno ozre okrog sebe, če ni kake nepoklicane priče v bližini, potem mi pa zaupa:

"Beži, beži, krompir mi ni prav nič škodil. Naveličal sem se bil stati in zmrzovati v snegu, pa sem jo lepo popihal v kempo. Ker sem pa vedel, da bo Mandel kričal name, ker sem jo odkuril s čakališča predčasno, sem moral najti vzrok in najbolj primeren se mi je zdel tvoj krompir. Saj ne more nihče dokazati, da ni res."

"Pa kaj moraš ravno mene v nič devati? Zakaj se pa nisi izgovoril na Lampetovo srno?"

"Aha, nad mojo pečenko naj bi se bil spravil, pa bi se bila lovila okrog kempe, da bi bilo kar fletno," dokazuje Lampe, ki je sila ponosen na svojo kuharsko umetnost.

Daljšo debato nam je prizanesla usoda, ki nam je prinesla na ušesa sem proti kempi vriskanje in na korajžo klicanje. V prvem hipu sem mislil, da gredo fantje na nabor, ali pa da se vrača narod s piknika. Vsi skočimo k oknu in naše oči se pasejo na lepem prizoru, ko vidimo, kako ponosno neseta proti kempi Mandel in Jazbec lepo srnico. Moško jo vržeta na tla, potem pa obesita na verando k prvima dvema, ki sta že tam viseli.

"Fantje, zdajle jih bomo pa poslušali," imam še čas omeniti, potem se pa vrata odpro in v sobo stopita naša lovca s takimi obrazi, kot bi bila našla zlato rudo, ki ju bo v petih minutah napravila milijonarja.

"No, fantički," odpre debato naš kapitan, "koliko jih je padlo za pečjo? Kakopak, kar lepo tukaj posedajte, midva z Jazbecem vam bova pa srne nosila skupaj. Kaj ne Ferdo? "

"Menda ja!" odvrne ta moško. "Kar nama prepustite lov od danes naprej. Ves dan se pehamo za prazen nič po gozdu, midva pa samo pogledava v pravi kraj, pa že drve srne od vseh strani proti nama, da morava dobro paziti, da naju ne pohodijo."

"Kdo pa jo je? " vpraša zvedavo Dolenc.

"I, kdo neki," se ponosno udari po prsih Ferdo, "talele jo je useknil z enim samim strelom."

" Pa kje in kako?" leti od vseh strani na naša lovca.

"Ko sva videla, da ste zopet ušli s čakališč, sva prišla najprej v kempo, če vas bova mogla tukaj vjeti in gnati nazaj. Ker ni bilo pa nikogar doma in je bil dan še velik, sem rekel Ferdotu, da bi stopila še malo gori nad kempo v tisti kot, kjer je konec Maroltovega posestva. Jaz sem stopil malo po gozdu, Ferdo se je ustavil pa na prelazu. Zdaj pa ti govori naprej, Ferdo."

"No, da! Prislonil sem se ob debelo smreko, odkoder je bil precej dober razgled na tri strani in čakal. Kar zagledam gori na poseki tistole stvarco, ki je pazno stopila iz gošče, se ozrla na levo in desno, dvignila glavo in potegnila vase zrak, da bi ji vonj povedal, če je vse varno. Nič ni slutila in prestopi se po preseki od mene proč.

"Punca, sem rekel, tako ne bo prav, v zadnjo [nejasno] bom užigal. In kakor bi mi notranji glas rekel, naj se obrne, se je res obrnila in prav tako stopala naravnost proti meni.

"Preljubi sv. Hubert, priprošnjik in zaščitnik vseh lovcev, vodi tole srnico še par korakov, pa se bo vse prav izšlo. Stal sem ko ukopan [nejasno]ljo in krčevito stiskal [nejasno] sebi. Kolena sem stisnil skupaj, da ne bi začela [nejasno] in da ne bi rožljanje [nejasno] kolenskih kosti izdalo srni mojo pričujočnost.

"Vedno bolj se mi približuje, lepo korak za korakom. Zdalje bo pa cilj! Pazljivo namerim tje za pleče in [nejasno]. Srna začudeno pogleda okrog sebe, brcne z zadnjo nogo in pri tem pa poskoči in plane za grmovje. Križana gora, samo zdrava ostani srnica, si [nejasno]. Pa v tistem trenutku [nejasno] zgrudi in obleži.

"Jauuuu!" je planilo [nejasno] ne, da je kar završelo [nejasno] hovih smrek in odmevalo od bližnjega hriba, da je [nejasno] 25 milj naokrog takoj [nejasno], da je nekaj narobe tukaj.

"Jo že imam!" dodam par besed, da bi Mandel slišal katerega noge so mešale grmovje spodaj pod obronkom.

"Koga imaš, Ferdo?" slišal si Mandlov glas.

"Srno imam, koga [nejasno]

"Oprezno grem proč dobro pripravljen, da pomagam na tla, če bi si še premislila. Pa se ni ganila. Boste že razumeli, da se v tistem trenutku [nejasno] je lovske sreče za pol [nejasno] landa, tako sem bil [nejasno] ponosen. Kako ne! [nejasno] prišel k meni Mandel in [nejasno] sva vzela srni ono, kar [nejasno] da drugam kot večerjo, ter jo odnesla [nejasno].

"Čestitamo!" smo kislih obrazov Ferdotu [nejasno] stiskali roke. No, zdaj imamo že tri in jutri dobimo eno pa bo naše delo dopolnjeno. To se lahko reče, a narediti pa drugo.

Z Lampetom sva postavila večerjo na mizo, srno [nejasno] s praženim krompirjem [nejasno] hom iz kante. Akrabolt [nejasno] ia to rihta!

Po večerji se oglasi [nejasno].

"Mandel, zdaj le povej fantom, kaj vse si danes [nejasno] vel."

"Saj res, skoro da sem pozabil. Veste, fantje, se ni treba preveč ustrašiti, če vam [nejasno], da sem danes videl medveda.

"Ni mogoče!" se začudimo vsi hkrati. "Kje pa? Saj tukaj ni medvedov."

"Da jih ni? Čakajte bom povedal vse [nejasno] jutri zjutraj ga bomo šli pogledat, če je še tam."

"Če je še tam, naj bo tam, ti samo povej, [nejasno] kje si ga videl," sili Ferdo.

"Veste, ko sva začeza z Ferdotom goniti z onega hriba, sem šel jaz malo bolj severno, Ferdo pa bolj [nejasno]. Če so kje na tem svetu [nejasno] tane skale na enem [nejasno] tok tam so. Kmalu sem prišel med takimi skalami sploh nisem mogel [nejasno] sem se mislil že vrniti in bi drugje poiskal prehoda. Zapazim, da je nekaj [nejasno] med dvema ogromnima drevesoma. Ravno toliko, da gre človek lahko skozi. Splezam [nejasno] le in stopim v preseko, na enkrat nekaj zagodrnja pri mojih nogah v globokem tonu. Nekako tako je bilo slišati, kadar Baraga bas poje.

Pogledam doli k čevljem in lahko si mislite, kako sem bil presenečen, ko zagledam [nejasno] skalo, kaka dva čevlja [nejasno] jih nog velikega črnega medveda, ki je ležal tam v klobčič."

"Jaz pa v smeh!" vzklikne Lampe, ki je napeto poslušal.

"Nič v smeh," nadaljuje naš kapitan, "ampak če vi fantički mislite, da sem se ustrašil, potem me še ne poznate."

"Kako je bilo pa s kapo takrat? Je bila še na glavi?" bi rad vedel Dolenc.

"Nekaj me je res zašegetalo v laseh, da bi se bil že skoro popraskal, pa nisem imel časa."

"Razumemo, razumemo, da ni bilo časa," se prištulim zraven, "ker Mandel je imel prav takrat dovolj opravka, da je vzel svoje noge pod pazduho in jo vlil na vse mile viže."

"Prav nič je nisem vlil! Veste, kaj sem napravil? Naglo sem snel puško z rame, jo napel in obrnil cev naravnost na medvedovo tikvo. Kakor boš hlastnil po meni, sem si mislil, tako boš ranjki! Počasi sem šel naprej in sicer tako, da sem imel fronto vedno obrnjeno proti medvedu. Medved se ni ganil, samo gledal me je s svojimi malimi očmi."

"Rad bi vedel, kateri se je bolj ustrašil, ti ali medved?" hoče vedeti Filipič.

"Če so se medvedu kaj tresle hlače, ne vem, to pa vem, da meni se niso," se moško odreže naš junak. "Ko sem prišel iz tiste preseke, sem res malo hitreje stopil. To pa samo zato, da sem premagal skušnjavo, ki mi je tako vneto prigovarjala, naj malo posvetim medvedu. To pa vsi veste, da zdaj ni lov nanje odprt in prav nič se mi ne ljubi, da bi za medvedov kožuh plačeval visoko kazen."

"Jaz bi streljal, pa če bi bil tudi ob vse," zatrjuje Filipič.

"To praviš zdaj, ko si lepo na gorkem v kempi," ga zavrne Mandel.

"Ferdo, zdaj pa še ti povej, ki sta z Mandlom skupaj poganjala, kako se je pa potem naš slavni kapitan obnašal?"

"Naenkat je začel vpiti name, naj pridem k njemu in njegov glas se mi je zdel nekako precej drhteč. Ko sva prišla skupaj, mi je prav tole povedal in me silil, naj grem nazaj ž njim, da bom videl medveda. Jaz sem mu pa vse do pičice verjel in nisem hotel iti gledat. Se nič ne ve, morda ga je res videl."

"Jutri boste šli z menoj in si ga boste lahko ogledali, ker medved ni šel nikamor. Tam bo čakal pomladi in vas, če vas je volja imeti zastonj lepo predstavo."

Soglasno mnenje je bilo, da se medveda ne gre gledat, ampak se vzame dokazovanje našega kapitana na znanje in zapiše v protokol kot verodostojna zadeva.

Kot nam je drugi dan povedal Marolt, je res dosti črnih medvedov v tem kraju in jaz sam sem sredo popoldne naletel na sveže medvedje stopinje, katerih pa nisem zasledoval, ampak sem šel precej naglo v nasprotno smer. Naj se veseli življenja, živalca, sem si mislil. Kakopak in menda ja!

V torek večer smo šli zopet kmalu spat. Nekaj časa smo se silili z marjašem Ferdo, Charlie in jaz, pa sta kmalu odnehala češ, da nista prišla zato v Ameriko, da bi skrbela za moj relif. Pa sem čisto gotovo računal, da si bom prislužil za ta lovski izlet. Za par templancev sem pa vseeno zaslužil.

V sredo zjutraj smo zopet zgodaj vstali. Lampe je bil komandiran v kuhinjo, pa je že nekaj namigaval, da se bo odpovedal tej časti in da si vnaprej lahko sami kuhamo, če nočemo biti lačni. Jej, sem si mislil, kako bi zdaj prav prišla Travnova Ančka in pa Tone Vatovec, ki sta se mi ponujala, da bosta šla z nami in nam kuhala. Ančka bi bila prav pripravna pri peči, za Vatovca bi bilo pa nekoliko nerodno, ker je silno dolg [nejasno] in ker je v Maroltovi kempi [nejasno] peč, bi se moral vedno v drugi držati, ali pa sedeti pri štedilniku. Pa bi tudi to, zadnje, [nejasno] za Toneta priročno, ker [nejasno] imel kam svojih dolgih nog [nejasno] ker gre peč prav do tal. [nejasno] ven bi bil pa za potiljanje postelj v gornjem nadstropju bi mu ne bilo treba hoditi po stopnicah in bi kar spodaj [nejasno] deval v red naše spalnice na vsak način bo treba [nejasno] nekaj ukreniti prihodnjič, vendar ne gre, da bi [nejasno] povedal službo takoj drugje. Res je, da je bila bolj slaba ča, ampak je bila pa čast toliko večja, da sme kuhati [nejasno] lovcem.

Naj še povem, da mi je [nejasno]tov Gašper dal oni dan jako pameten nasvet za v kempo. On je že dosti prekuhal po kempah in ve, kakšne sitnoti so s tem [nejasno] zi, zlasti pa pri kuhi. Se [nejasno] že dobi tega ali onega, ki [nejasno] nekaj vrteti okrog peči [nejasno] pride na vrsto vprašanje [nejasno] vanja črepinj, je pa vsak napek. Tega dela se vsak [nejasno] brani, posebno pa moški. Vem tudi iz lastne izkušnje. [nejasno], sem bil jaz komandiran v kuhinjo, sem kuhal toliko časa, dokler je bilo kaj čiste posode, po tem sem pa pustil. Kaj bi pomival črepinje, ki sem nerodnih rok in bi sproti kaj razbil.

Torej prijatelj Gašper je svetoval, naj si prihodnjič vendar bomo šli še v kempo, pridobimo kakega psa. Ko bomo pojedli, naj zložimo krožnike in sklede lepo po tleh in pes jih bo tako lepo polizal, da ne bo treba drugega kot malo obrisati, pa še tisto ne, in deti v [nejasno] tem bo opravljeno dvoje delo, pes bo sit in črepinje bodo pomite. Meni se ta nasvet zelo dopade in kadar me bo morda zopet doletela kakšna taka čast, da bom komandiran v kuhinjo, [nejasno] skrbi, kdo bo pomival posodo. Zlasti za pečlarje je to pomenljivo. V imenu kemperjev na tem mestu iz dna srca [nejasno] Gašperju za tako iznajdljiv in dopadljiv nasvet.

Ko smo se odpravljali, [nejasno] nam je ukazal naš kapitan, da bomo šli to jutro delat na drug kraj. Dolenc in jaz pa sva imenovana za prva gonjača. [nejasno] labolt me je rezala ostra zima v ušesa in nos, ko po neki vzpetini. V debeli [nejasno] bila na vrhu in se sestala na riši, ki so povedali, da sva zapodila nekaj srn in Mandel je ljal po eni, pa je bila srna prehitra. Napravili smo [nejasno] gonje za bohlonaj in šli v kempo na čaj. Za popoldne smo se pa zmenili, da bo bomo šli [nejasno] v gozd, kjer smo bili prvi dan. Tukaj je pa [nejasno] la za ta sladke tista [nejasno] najraje drži pri lovcih, pri katerih ima vedno lepe uspehe.

Sklenili smo, da bo lovil vsak na svojo pest. To se pravi, da gre lovec v gozd, stoji nekaj časa in oprezuje, pa gre zopet nekaj korakov naprej. Tako vzdigne kako srnico, ki ni preplašena in kaj rado pride do strela. Kadar pa gonjači gonijo in se derejo na vse grlo, je pa žival splašena in leti na vse kraje. V takem slučaju prideš težko do strela. Najbolj priporočljivo je, kadar zagledaš srno, ki se pelje z ekspresom mimo tebe, da daš od sebe približno tak glas, kot ga da koza ali pa ovca, to je tisti slavni in vabljive: meeee! Devetkrat izmed desetih slučajev se bo srna ali pa srnjak ustavil in gledal po žlahti, ki ga kliče. No, da, takrat pa pali če si živ. Tudi jaz sem tisto popoldne meketal za eno, da se mi je kar fletno zdelo, pa se srna ni mogla ustaviti, ker je bila v prevelikem zaletu in še nizdol je pobirala. Kar poskusite se ustaviti, kadar jo ubirate doli po rebri. Jaz sem enkrat poskusil, ko sem se bil zaletel doli po Slivnici nad Brezjami v slavni Menišiji. Sredi hriba bi bil rad zapremzal, pa se ni dalo in sem se ustavil šele spodaj, pa še takrat bi morda ne bil, da se nisem zaletel v Trepkovo hišo. Saj ste poznali Trepka, brežiškega cerkovnika, ki je bil širji ko dalji.

Malo me je zaneslo vstran, pa saj imamo, čas in se lahko kaj več pomenimo, saj smo sami. Doli po dolini smo se postavili. Potem je pa eden ostal tu, drugi se je ustavil malo dlje, jaz sem si bil izbral pa prostor pod obronkom hriba, kjer sem prejšnji dan videl od srn razkopan sneg, ki so razkopavale za travo in praprotjo. Lampe se je bil ustavil za debelo bukvijo, jaz sem šel pa nekoliko višje. Ustavil sem se pod strmino, odkoder sem imel lep pogled na vse strani, samo nazaj dosti ne. No, saj srn nisem pričakoval izza hrbta. Pogledal sem proti Lampetu, ki je sedel desno od mene. Ker se mi je zdelo nevarno, da bi bila tako blizu in bi bilo lahko kaj napek, če bi streljala v smeri drug proti drukemu, sem se pomagnil za neko grvino.

Tam sem stal na preži. Hrbet mi je kril širok grm, pred seboj sem imel pa precej svetlobe, da sem videl precej daleč v gozd med redko drevje. Puško sem imel čez ramo na jermenu, roke v žepih in sem obračal oči po prostoru pred seboj ter čakal, da se kaka stvar prikaže iz gozda. Včasih sem se ozrl tudi nazaj v breg, ker se prav lahko primeri, da mi pride tudi od te strani pet podoknico kak srna. Seve, obračal sem se zelo počasi in premišljeno, da ne bi mojega obračanja telesa zapazila srna, če bi slučajno matafirila tod. Veste, nagle kretnje žival takoj opazi, če ste pa pri miru, vas lahko smatra za kak štor (kar ne bi bilo nič čudnega) in pride do strela.

Tako se je primerilo, da sem obračal svoje telo okrog svoje osi proti levi, ne da bi noge količkaj premaknil. Z očmi sem plaval po gozdu in potem gori po rebri. Kar se mi zdi, da je moje levo oko vjelo v past nekaj črnega za menoj. Kar mraz mi je šel po kosteh in nepremično sem obstal. Potem sem pa krenil tikvo do skrajnosti nazaj čez rame, silno počasi in previdno, da natančneje vidim, kaj stoji za menoj, ono stran grma. In tedaj je moje levo oko prav natančno opazilo dva velika ušesa, ki sta bila z odprtino obrnjena naprej. Drugega nisem videl nič, samo ušesa.

V možgane je treščila nagla misel in spoznaje: srna stoji za menoj, tako blizu, da bi ji bil lahko segel v roko. Po hrbtu so mi začeli gomazeti mravljinci, kakor sem že nekoč zapisal: bilo je tako, kot bi mi po hrbtu lezlo devet milijonov mravljincev in bi prvi fano nosil, za njim pa bi igrala godba radeckimarš.

Tok tri dni lovim in se peham za to živaljo, zdaj mi pride pa stat za hrbet, ko je vendar toliko praznega prostora pred menoj in na desno ter levo od mene. Kar čutil sem, kako me srna gleda in čaka, kdaj se bo ta "štor" premaknil. Kaj naj storim? Kakor hitro se količkaj premaknem, jo bo srna ucvrla nazaj čez rob in mi v dveh skokih izginila izpred oči. Na večno pa tudi ne moreva tako stati in čakati, kateri bo prej začel, kot pri fižolčkanju.

Vrat me je začel boleti, ker sem tako napenjal vratne mišice, zato sem prav počasi spravil glavo naprej, kot je pravilno in pametno. Vidite, tukaj bi bilo zelo prav prišlo, če bi imel človek tudi zadej oči. Strmel sem predse in po glavi so mi švigale misli in ukane, kaj naj storim. Vedel sem, da nekaj moram pač storiti, toda kaj?

"Oh, oče Turkov iz Waterloo Rd.," sem si mislil, "kje ste zdaj, da bi mi dali pameten nasvet, ki ste bili v starem kraju velik in izkušen lovec? Če bi bil kje blizu telefon, bi vas poklical in vprašal za pravo pot iz te zagate."

Zadej za menoj še vedno vse mirno. Srna si ni upala naprej, ker le ni prav zaupala tej stvari, ki je stala pred njo, debela in bolj pri tleh. Rekel sem si, če se naglo obrnem, snamem gredoč puško, bom morda še lahko zadel srno, predno bo zakolebala gori čez rob. če pa čakam, da bo napravila srna prvi predlog, bo pa lahko precej narobe. Če bi vedel, da bo stopila naprej mimo mene, bi si ne mogel misliti boljšega. Prav komod bi ji lahko dovolil par korakov izprehoda in prav udobno nameril svojo baterijo v njena rebra. Ampak kaj bo, če se obrne nazaj v hrib?

Tako sem tam stal in kolesje v mojih možganih je delovalo s polno paro, da bi pogruntal pravo. Ko bi bil takrat tam Tone Grdina in bi bil vzel sliko od tega prizora, bi bil napravil s to sliko lahko milijone, ker bi bila edina take vrste na svetu. Le pomislite, kakšen je moral biti moj "ksiht," ko sem zabodeno buljil predse v praznino, za menoj stoji pa srna in čaka odrešenja. Pa najbrže bi taki sliki nihče ne verjel, ker si ne bi mogel nihče misliti, da je kaj takega na svetu sploh mogoče. Sicer je bil Tone obljubil, da bo šel z nami s svojo kamero, da nas bo uvekovečil na platnu, pa se je skesal in lepo doma čakal na lovce. Tako nimamo zdaj drugega za pričo kot tole moje pisanje, kateremu nekateri verjamejo, nekateri pa ne. Kdor ne, pa naj pusti in ga je lahko sram.

Čeprav sem stal že kako uro v snegu in mi je mrzel veter [nejasno]tel okrog ušes, mi je bilo kljub temu vroče, da sem bil ves moker po životu. Seve, to vse samo radi prevelikih ukan, ki se [nejasno] kresale v glavi. Bal sem se [nejasno] da me obidejo slabosti in da bom omagal in klecnil v sneg srni pred noge, zato je bilo treba storiti [nejasno] gel konec tej situaciji. Zato sem šel še enkrat globoko vase in sklenil tole, pa naj bo že potem kar hoče. Napravil bom hiperobrat na desno, snel gredoč z [nejasno] puško in užgal v srno. Zanesel sem se nase, da bom to izvedel brez vsakega pogreška, saj [nejasno] še ostalo nekaj v kosteh od tistih časov, ko sem delal obrate in telovadbo s puško pod poveljstvom, visoko cenjenega frajtarja [nejasno] vežbališču. Jej, kako mi bo zdaj prav prišlo! Bil sem [nejasno] da mi bo zapela karabinka [nejasno] me v roko kot ena dve. Najbolj siten frajtar bi me pohvalil, ko bi me videl. Tista slavna [nejasno] da: "in di he!" (in die [nejasno]) bo prišla zdaj do vse svoje veličine in koristi.

Torej, fant, zdajle pa [nejasno]. Nisem utegnil pogledati če [nejasno] me, če je sovražnik še za mojihm hrbtom, ampak sem močno potegnil skupaj tiste tri škrbine čeljustih, se naglo okrenil in v tistem hipu je bila že tudi karabinka v dlani, gredoč sem pa zaril v srno, ki sem jo zdaj [nejasno], od vrha do tal in pritisnil na petelina.

Pa če mislite, da je srna [nejasno]la, da bom izvedel po vsej [nejasno]nosti te lepe okrete, se boste močno zmotili. V tistem hipu, ko se je moj hrbet zganil je srna tudi planila, pa ne nazaj v [nejasno], ampak prav mimo mene proti gozdu. Nepopisna sreča je bila naklonjena v tem, da [nejasno] na skočila vendar tako [nejasno] mene, da se ni zaletela v moj komolec.

V puški ni reklo nič, [nejasno]no nič! Strašno lep načrt sem bil napravil in ga tudi izvedel do vse potanjkosti, samo na eno stvar sem bil pri tem pozabil, ki je zelo potrebna v takih situacijah namreč, pozabil sem bil [nejasno] varnostno zaporo pri puški, [nejasno] kakor smo rekli stari [nejasno] šperklapo sem bil pozabil odklopiti. Tako sem vlekel za petelina in bi si bil skoro prst odlomil ko sem sledil s cevjo za smo, ki je drvela mimo mene v silnih skokih.

Okrenil sem se torej z [nejasno] lesom za srno, naglo vzel puško v roke in iskal varnostno zaporo. Gotovo mi boste verjeli ko vam povem, da sem povsod iskal tega vraga, samo tam ne, kjer sem vedel da je. Pri tem [nejasno] hotel pomagati tudi z nogami in sem parkrat poskočil, kakor [nejasno], kadar se mu kam naglo mudi, pri tem je posegla v situacijo [nejasno] ja zvesta tovarišica smola in naredila, da mi je desni škorenj [nejasno]knil s skale in sem se pošteno vsedel v sneg.

Noben človek na tem [nejasno] svetu mi ne more zameriti, da sem takrat na ves glas [nejasno] močnim poudarkom: hudič [nejasno] nič drugega, zares da ne! [nejasno] sem se pobiral, sem tudi [nejasno] zaporo in sprožil gori v [nejasno]. Sicer sem še videl beli [nejasno], ki mi je prijazno [nejasno] zadnji pozdrav med drevjem, a ni bilo časa meriti. Da bi [nejasno] streljal, to pa ne, zato sem [nejasno] spustil tje pod milo nebo, [nejasno] že krogla kamor hoče [nejasno] tudi šla, če kaj vem.

V silnem obupu mi je ta hip treščila rešilna misel v glavo, da sem naglo in z vso bridkostjo zajamral za srno: meeee! Prvič sem rekel bolj nežno, kot bi klicalo nežno detece svojo mamico, ko sem pa videl, da se poštajna od srne nič ne zmeni za ta mili klic zapuščenega otroka, sem se zadri bolj kot kozel: beeee! In prav natanko sem videl, kako je srna pri tem zadnjem klicu poskočila še enkrat bolj daleč in izginila. Tri sto milijonov vagonov prosa in iz vsakega prosa tri sto milijonov hudičev naj te vzame!

Ko mi je srna izginila izpred oči, sem šel vase in si začel očitati, da sem streljal kozle in nič kakšne. Le zakaj mi ni prišlo na misel, da bi bil potipal, če je puška odprta, ko sem vedel, da nosim vedno zaprto do zadnjega hipa, ko je treba paliti? Prav lahko bi bil odprl zaporo in srno bi bil tako lepo položil po tleh, da bi niti ne bila vedela, da jo je kaj zadelo. Kaj hočemo, tako se primeri. Sicer je pa itak v navadi, da vsaka krogla ne zadene. Zato je pa lov toliko bolj zanimiv, če srne same iz proste volje ne skačejo v kastrolo.

"Zdrava hodi," sem si mislil in šel doli po njenem sledu. Čudil sem se silnim skokom, ki jih je delala srna. Po sledu v snegu sem videl, da so bili skoki najmanj 50 čevljev vsaksebi. Se reče, saj bi ne bili moji nič krajši, če bi bil jaz v srnini koži in bi kdo za menoj palil svinčen ogenj.

Šel sem k Lampetu, ki me je vprašal, če sem si s strelom prižgal cigareto, ali če se je samo užgalo, ker je videl, da grem prazen in precej obupanega obraza. Povedal sem mu dogodivščino do pičice natančno, pa je bilo škoda vsake besede, ker mi Charlie enostavno verjel, ni. šele, ko sem ga vlekel na tisti kraj in mu pokazal čisto sveže stopinje v snegu, je verjel napol. Sklicali smo se še z drugimi fanti in šli večerjat. Razume se, da sem se zelo pusto držal in globoko vzdihoval radi moje smole.

V kempi nas je čakal Marolt in ž njim je bil tisti vodnik, ki se nam je še v nedeljo ponujal na posodo. Dopovedovala sta nam, da tukaj ne bomo dobili naše kvote in naj pridemo zjutraj doli v Sheffield, odkoder nas bo peljal ta vodnik na srne. Domenili smo se, da bomo pri Maroltu ob sedmih zjutraj. Za večerjo so v sredo plantale kante, iz katerih smo vzeli fižol, grah, juho in druge podobne stvari. Z Lampetom sva bila "aufkindala" in povedala fantom, da je vsak sam svoje sreče kovač, če hoče kaj jesti. No, lačni nismo bili.

Po večerji smo viseli po stoleh ob ognju in vsak je tarnal o svoji smoli. Če bi bila vsaka krogla zadela, ki smo jo poslali srnam v škodo, bi bili že davno imeli kvoto, tako so visele na verandi pa komaj tri. Nekaterim se je mudilo domov, torej se bo treba v četrtek malo bolj potruditi. Naš kapitan pa ni dal posebne vere v tistega vodnika in je tudi ponudil stavo, da ne bomo dobili niti enega repa. No, drugi dan je drugače govoril in besedo nazaj jemal.

Precej žalostno je izgledalo v kempi. Govorica nam je zastajala, samo zehali smo na vse pretege. Iz tega mrtvila nas pa nenadoma zbudi kravji zvonec, ki je zvonil na vso moč po gozdu, vmes se je pa zaslišalo petje in vriskanje.

"Ali se peljejo sejmarji, ali pa balo peljalo," meni Lampe.

"Morda je bila pa peda v CCC kempi in so fantje veseli," ugiblje Jazbec.

"Kaj pa če je to divja jaga in vrag goni srne po gozdu," meni važno Filipič.

"Kje si pa spet to slišal, da bi delegacija iz spodnjih prostorov ponoči srne preganjala po gozdu?" vpraša Mandel.

"Veste fantje, noč ima svojo moč," se brani Filipič. "V krajih, kjer sem jaz doma, so polhi in stari očanci so nam pripovedovali, da priredi včasih hudoba divjo jago in preganja polhe po jazbinah. In če polhe preganja, zakaj bi pa srn ne," trdi Albin svojo.

Pa nismo imeli dosti časa za ugibanje, ker domača zabava se je bližala naši kempi. Pogledamo skozi okno in zapazimo luči dveh avtomobilov, ki se ustavita pred vrati.

"Sosednji becirk nas je prišel obiskat!" zavpije Charlie. In že zagrmijo po verandi težki okovani škornji naših cenjenih sobratov lovcev. Tone Baraga je pripeljal v vezite svoje občestvo. Najbrže so prišli pogledat, kako je kaj z našim lovskim plenom. Veselo so nas pozdravili: dr. Bili Urankar, Tone Baraga, Ciril Kunstelj, Jim Slapnik Jr., Frank Kramer in še nek drug Clevelandčan, ki ni Slovenec, torej si nisem njegovega imena zapomnil. Komaj so se zaprla vrata za njimi, je že Ciril Kunstelj intoniral: Fantje se zbirajo … Naš Ferdo je planil čez, drugi smo pa spodaj pritisnili in kempa, ki ni bila delana za koncerte, se je kar zibala v svojih temeljih.

"Aha, tega nam je manjkalo, tega!" vpije naš kapitan, ko smo odpeli zadnjo kitico. "Sam Bog vas je prinesel sem, da se bomo malo oživeli. Alo, pijače fantom na mizo!"

Stopil sem k Mandlu in mu potiho rekel, naj molči o pijači, ker je nimamo niti kapljice v kempi.

"O ti krave pijane!" zavpije Mandel na ves glas, "torej ste vse požrli! Jaz pa še ne vem, če sem jo spil eno samo steklenico. Kam je pa šla?"

"Kar posušila se je, menda je bilo preveč zakurjeno v hiši," sem se izgovarjal in skušal potihoma uravnati sitno zadevo, da ne bodo obiskovalci mislili, da imamo pijačo, pa jo ne maramo dati.

"Alo, Dolenc, napreži in skoči doli v Sheffield po nekaj mokrote!" ukazuje naš kapitan. Cenjeni obiskovalci, ki so bili kar nekam poparjeni, ko so slišali, da ni nič pijače pri hiši, so takoj dobili novega poguma in Ciril Kunstelj je že intoniral: Imel sem eno ljubco zbrano … Jej, kako se je to pelo! Oh, kaki glasovi so bili to! Posebno Ciril, ki je bil prevzel delo pevovodje, ima sila lep in močan glas. Saj ga poznamo še iz onih časov, ko je pel pri slavnem zboru "Bučevje." Ampak toliko moram pa reči, da sami ne bi opravili nič, brez našega tenorista Jazbeca ne bi šlo tako lepo. Kar je res je pa res.

Nekaj časa smo peli v zboru, potem je začel pa Ciril v solih, s spremljevanjem klavirja, katerega si je predstavljal v klopici, zbiti iz leskovih palčic. Rečem vam, da se gre vsak minstrel show ali show boat skrit. Kadar je pritisnil Baraga s svojim kontrabasom, sem ga peljal nekoliko proč od petrolejke, ki je začela kar pojemati, kadar je spustil Tone iz sebe na vso moč.

Med odmori je bila pa predstava s kravjim zvoncem ali burovžem, katerega je vihtel Ciril in naznanjal prihodnjo točko programa. Ne vem, kje so zvonec ukradli, najbrže so ga odvezali kaki farmarski kravi. Meni se je kar inako storilo pri srcu, ko sem zaslišal mili glas burovža, katerega nisem slišal že lepih let, no ja, odkar sem bil odstavljen od pastirske šarže tam pod Črvivnikom.

V tem se je bil pa že vrnil Dolenc s pivom in palenko in Ciril je takoj naznanil oziroma ukazal odmor. Napili smo si na dobro srečo in Baraga je začel takoj spraševati o našemu uspehu.

"Kaj, samo tri srne imate in že tri dni se vlačite po teh hribih!" je kričal. "K nam pojdite pogledat, pa boste videli cele skladovnice srn. Pa samo najlepše smo izbirali. Vsak ima že svojo kvoto, celo Slapnikov Jimmy je svojo vjel, ki je za dva palca večja kot je on. Edine skrbi nam je delal Ciril, ki smo ga vlekli ven v gozd in ga postavili na čakališče. Pa se pripeljejo pod pazduho tri krasne živalice in se zagledajo v našega Cirila. Jaz sem stal tam blizu, pa sem mu klical: 'Križana gora, Ciril, tok upali no! Kaj jih gledaš tako zabodeno!' On res pomeri, potem pa naglo pobesi puško in pravi: 'Jej, kako lepa živalca je to! Kaj bom streljal, naj se veseli življenja naprej!' Potem je pa snel kapo z glave in jo vrgel proti srnam, da so vse preplašene zbežale. Iz kože bi bil skoro skočil nad takim lovcem. On se mi je pa samo režal, potem pa začel na ves glas peti: Čez tri gore … Šele danes dopoldne sem ga po dolgi prošnji pregovoril, da je upalil na eno. Pa še tisto je samo po nesreči zadel. Pomeril je tje v en dan, zamižal in rekel: 'Naj bo, če ne gre drugače.' " "No ja," povzame Ciril, "saj je res škoda pobijati tako lepo žival."

"Aha, škoda, kakopak, ampak na krožniku se je pa le ne braniš, če kaj vem," ga podraži naš Lampe.

Dr. Urankar in par njegovih tovarišev se je bilo med tem izmazalo iz kempe. Precej dolgo jih ni bilo nazaj. Ko pridejo nazaj v sobo, si začno nekaj med seboj šepetati in se smejati. Kaj neki imajo? Kaj pravdanskega ne bodo skuhali. Sedel sem ravno pri oknu. Pogledam na verando in v svoje začudenje opazim, da visita tam samo še dve srni. Aha, si mislim, eno so nam odlomili. Čakajte, vam bomo mi zagodili eno z obrestmi od obresti. Pomigem Lampetu in greva v kuhinjo. Tam mu povem, da je Baragova ekspedicija snela s kavlja našo največjo srno in jo skrila. To je napravil dr. Urankar prejle, ko ga ni bilo toliko časa nazaj. "Ti vzemi oskrbnika Johna, pojdita pri zadnjih vratih iz kempe in tisto srno poiščita. Potem jo pa zanesita doli v klet. Nič ne sprašuj zakaj. Ko boš opravil, pridi nazaj."

Lampe se zadovoljno reži in gre ven, John pa za njim. Jaz se vrnem nazaj k družbi, in opazujem naše cenjene vasovalce, kako se drezajo s komolci in se skrivnostno posmehujejo. Le čakajte, saj vas bo kmalu minilo.

Kmalu pride Lampe nazaj in mi z desnim očesom pomežikne češ, da je zunaj vse v redu. Dobro, pa začnimo.

"Kaj boste vi, ki se bahate koliko ste jih nastrelili," začnem. "Mi imamo res samo tri srne, ampak te so pa take, da še mrtve po zraku frčijo."

"Ja, ja, po zraku frčijo, ko so že skoro v kastroli," doda Mandel in se veselo nasmeje.

"Posebno tvoja, Mandel, zdajle nekje frči, nič kje," se obrnem do Mandla in pokažem skozi okno na verando, kjer je visela na kraju, kjer je bila prej srna, samo še prazna vrv.

Mandel pogleda, pogleda še enkrat, potem pa skoči ven na verando, kjer začne šteti srne. Pa kakor šteje, vedno je naštel samo dve. Ene manjka in sicer ravno njegove, ki je bila največja. Takrat se pa obrne in pride nazaj ves razpaljen. Med vrati se vstopi in počasi reče:

"Tok tako! Po naše srne ste prišli! Pa pravite, koliko ste jih namlatili. Če ne bo moja srna zopet visela v dveh minutah na tistile vrvi, se bomo šli rokovnjače." Baragovi fantje so se muzali in rekli, da so hoteli samo pokazati, kako da smo nepazljivi, da bi nam lahko kdo vse srne vzel, pa ne bi nič vedeli za to.

"Tamle na avtu je srna in takoj jo bomo zopet obesili nazaj," reče dr. Urankar.

Trije gredo ven in zdaj je bila vrsta pa na nas, da se bomo smejali. Skozi okno jih opazujem, kako gredo gotovih korakov do njih avta, ko pa pridejo tje, obstoje kot ukopani. Srne ni nikjer. Vzamejo žepno svetilko in začno svetiti okrog po gozdu, pa — srne ni nikjer. Pridejo nazaj in vsi prepadeni jamrajo :

"Na avto smo srno vrgli, zdaj je ni pa nikjer!"

"Aha, zdaj je ni pa nikjer!" oponaša Mandel. "Bi se radi izmazali, kaj ne? Jaz pravim, da srno nazaj, ali bo pa nekaj narobe tukajle!"

Naši vasovalci so sedeli okrog mize v zadregi in niso vedeli, kaj bi napravili. Priznali so, da so srno vzeli, zdaj je ni pa nikjer. Oni so odgovorni zanjo. Z Lampetom se paseva na njih zadregi, ker sva samo midva vedela, kje je srna. Začeli so glihati, koliko bi hoteli za srno. Mandel pa ni hotel nič vedeti o kakem denarju, ampak je hotel samo svojo srno nazaj. No, ker so se nama z Lampetom začeli fantje smiliti, sva jim povedala, naj gredo v klet ponjo, ampak da jo morajo sami prav tje obesiti, kjer je prej visela. V petih minutah je srna visela na prejšnjem mestu in splošno veselje je spet zavladalo. Ciril je zopet vzel situacijo v roke in prijeli smo se za rame, ter jih rekli nič koliko. Bogve, koliko časa bi bili še peli, da ni pijače zmanjkalo. Ni kazalo drugače, da smo se poslovili in si obljubili, da se vidimo v Clevelandu, če prej ne.

"Zdaj pa že vidim, da bomo morali iti jutri drugam na lov," reče Mandel po odhodu naših prijateljev, "ker zdaj sem prepričan, da ni sto milj naokrog nobene srne več po takem špetkatlu, kot je bil nocoj v kempi."

"Je prav, da so bili prišli, smo se vsaj izpeli," reče veselo Ferdo, ki zelo rad poje in je tudi ponosen na svoj tenor. Dostikrat sem mu že rekel, da je zgrešil poklic, ker ni šel za opernega pevca. Vidite, kako bi se danes postavili, če bi bil Ferdo pri Metropolitan operni družbi. Seve, potem nas pa še pogledal ne bi in midva z Jimom Šepicem bi bila zelo prikrajšana pri marjašu.

Pol ure prej smo morali vstati v četrtek, ker smo morali biti za dne že doli v Sheffieldu. Lampe je bil na sedečem štrajku in kratkomalo povedal, da ima kuhinje za letos dovolj. Izvolili smo zastopstvo, ki naj bi se pogajalo ž njim, toda do poravnave ni prišlo. Sicer ni zahteval večje plače in tudi skrajšanje delovnih ur ne, samo kuhati ni hotel več. Tako smo prišli po dolgem prerekanju do sklepa, da si vsak sam ocvre jajca in slanino, če noče iti tešč na lov. Pa smo se vrstili pri peči, kakor je vsak vedel in znal. Ko sem pogledal po krožnikih, sem opazil, da so bila ocvrta jajca bolj podobna "kajzeršmornu," pa nazadnje je itak vseeno, samo da nismo bili lačni.

To je bil naš zadnji zajtrk v kempi. Po zajtrku smo se odpeljali v obeh avtomobilih v Sheffield in se ustavili pri Maroltu. Tam nas je že čakal naš vodnik. Tudi Marolt je obljubil, da bo šel z nami. Saj bi bilo konec sveta, če bi moral on ostati doma, mi bi šli pa v gozd na lov. Marolt je naročil svojima sinovoma, eden star dvanajst let, drugi kakih 14, naj pazita na salun, če hočeta, in odpeljali smo se.

Marolt nam je povedal, da se bomo peljali samo kaki dve milji po cesti. Potem pa zavijemo v gozd, kjer se začne svet, ki je last velike lesne družbe, ki seka tukaj drevje in vozi hlode na žago. Ta družba lastuje kakih 60,000 akrov gozda, kar je že precej ena flika. Povedal nam je tudi, da je družba dovolila lovcem, da smejo iti na srne in je v ta namen v pondeljek, torek in sredo prenehala z vsakim delom v gozdu. Gotovo je hotela ščititi svoje delavce, da jih ne bi lovci zamenjali za srne. Danes, v četrtek, so zopet pričeli z delom, toda naš vodnik je vprašal managerja, ki je dovolil, da smemo v gozd, pa da naj bomo previdni, in naj ne streljamo njegovih ljudi, razen v skrajni sili.

Kmalu se pripeljemo do male kempe, kjer je kuril zunaj na prostem velik ogenj paznik, ki nam je povedal, da moramo tukaj pustiti svoje avte in da moramo peš dalje v gozd. Če bomo kaj ustrelili, je rekel, naj pridemo zopet tu sem, pustimo puške pri njem in potem gremo lahko z avti po srne. Malo nerodno je bilo to, toda ubogati smo morali, ali pa se obrisati pod nosom za srne.

Torej se napotimo peš po precej lepi poti v gozd. Kmalu smo začeli srečavati velike truke, ki so vozili hlode iz gozda. Cesta je bila široka samo za en truk, [nejasno] so bili v malih razdaljah [nejasno] Ijeni izgibniki, kjer sta se bila izognila dva truka, ki sta vozila v nasprotno smer. Pot je bila močno ledena in nič kaj [nejasno] se ni hodilo. Jaz, ki sem bil neroden, sem se enkrat [nejasno] vsedel, da sem milo zastokal [nejasno] tisti del telesa, ki se navadno [nejasno] lo potrebuje pri sedenju, zelo čutil trda ledena tla. Nikoli nisem verjel, da se tako hitro [nejasno]. Kar na tleh si, kot bi te očesnila strela. Toliko, da sem levo malo posodil, da ni vsega nosil [nejasno] nosil moj zadnji del, pa čutil v zapestju še ves mesec potem bolečine. Samo da kaj hujšega ni bilo. Fantje so nekaj govorili o nekih nerodah, pa niso svojih opazk na naslovili direktno name, sem namigovanja enostavno prezrl in požrl, pametno je pa le, da nima človek zob zadej.

Hodili smo po ozki dolini, v katerih je žuborel živahen potoček. Na obeh straneh doline se je vzpenjala veriga strmih [nejasno] bov, poraščenih z zelenim [nejasno] dom. Aha, tukaj se bo pa še dobilo kaj srn, smo si obljubili.

Pod neko strmino nas je Marolt nekaj odbral in vlekel [nejasno] hrib, druge bo pa potem postavil drugje. Parkrat sem se prestopili, pa smo že dihali na kovaški meh. Marolt se je poganjal vkreber kot bi bil star petnajst let, dasi jih ima čez [nejasno] deset na ramah.

Zdelo se mi je, da bomo kmalu tako visoko, da se bomo lahko pogovarjali z angelci, ko naš vodnik določi mene, naj se tu postavim, druge pelje pa še višje. Iskrena hvala, Vinc, da si mi rešil življenje, ker sem že vsak čas pričakoval, da mi bo srce preraslo prsa, tako je nabijalo v [nejasno]. Veste, jaz zelo ljubim hribe in jih najrajši gledam na razglednici, ali pa v daljavi, kot sem pri jasnem dnevu gledal iz [nejasno] na Triglav. To je v teh letih, ko se človeka prijemlje štirideset ima notranje prostore [nejasno] ne z salom in špehom. Včasih [nejasno] bilo drugače, ko smo tekli še pred zajtrkom na Šmarno goro pozneje, ko smo šli vriskaje na strm Krn in še na plečih [nejasno] po kakih 50 funtov teže, če štejem zraven še puške. Zdaj pa celo krtine previdno [nejasno] in izbiramo ravno pot, bodi [nejasno] potoženo.

Precej časa me je vzelo, da sem vjel sapo in potem začel šele lovec. Puško sem del v naročje in odprl varnostno zaporo, da bi zopet ne prišlo do kake pomote kot je bila prejšnji dan.

Precej razgleda sem imel med drevjem in srna, če se slučajno zaleti v te kraje, ne bo imela priložnosti prilike za beg. Dan je bil mrzel in že naprej sem se [nejasno] lil, kako bodo začele moje [nejasno] mandrati po snegu ure, kadar bo pritisnil mraz [nejasno] zi dva para debelih nogavic, katerih so se zdaj še grele [nejasno] noge. Če pa stojiš nekaj [nejasno] snegu, se pa razume, da se kaj kmalu zmuzne skozi še tako debelo obutev ali obleko. Človek je najbolj občutljiv v nogah. Če ima noge gorke, si gorak po vsemu životu. Če te pa zebe v noge, se pa treseš po vsem životu in [nejasno] ko ti postane pri srcu, kot [nejasno] umrlo najdražje bitje na svetu – najrajši bi se milo zjokal.

Nekako v takem položaju sem bil jaz v kaki pol uri. Če ne bo prišla kmalu odrešitev, bom umanjkal. Napeto sem se oziral na vse strani in v mislih iskreno prosil srne, naj si izbero to bližnjico, ko bodo bežale pred zasledovalci. Ampak če ne bo katera prav kmalu prišla, bo puška v moji roki tako trepetala kot listje na trepetliki in takrat bom streljal v srne tako kot je savski Gaspari, ki je streljal vrabce, sprožil in s puško zamahnil kot bi repo sejal misleč, nekaj bo že zadelo.

Globoko v dolini so pričeli z delom v gozdu. Dognal sem po glasovih, da s konji vlačijo hlode k poti. Naenkrat plane gori do mene jasen in razločen glas:

"Hudič, kam pa štramaš s konji? Sem poženi!" Aha, me je veselo spreletelo, naši mili rojaki so pri delu! Kako da jih je prav sem zaneslo?

Prav takrat me pa pokliče Marolt: "Jack, kje pa si?" "Tukajle!" se mu oglasim. "Hitro pridi sem!" Naglo zadenem puško na rame in pohitim za glasom, že precej poti sem napravil, pa Marolta ne vidim.

"Vinc!" zavpijem, "kje te pa vranč drži?"

"Kar naravnost za menoj pojdi, pa ne obiraj se ko stara koklja pred dežjem!"' Hitim naprej, kolikor sem mogel po debelem snegu, skozi grmovje, čez globeli in vzpetine. Na obronku hriba ga šele dohitim.

"Kaj pa je, čemu si me klical?" ga vprašam. "Tiho bodi in za menoj se poganjaj, če hočeš dobiti srno. Eno sem oplazil tje pa ušesih, da je skočila kot bi ji šivanko zabodel v stegno. Ker je nisem preganjal, sem prepričan, da se je kmalu ustavila. Kmalu bova dobila njeno sled v snegu in lepo priliko boš imel, da boš pomeril, če boš pa kaj zadel, je pa od tebe odvisno."

Spustiva se v globoko grapo. Marolt je kar drsel v dolino, oprijemajoč se spretno za grmovje in ob drevje. Meni pa ni šlo tako hitro in zelo sem moral pritisniti na žlajf, da se nisem na vlak peljal v snegu. Komaj sem bil na polovici hriba, ko je bil Vinc že doli, kjer je nervozno stopical in čakal, da jaz skrevIjam doli. Ko sem končno le prišel, mi je pokazal svežo sled srne v snegu.

"Vidiš, tamle sem prišel z onega hriba, ko se dvigne pred menoj tale srna. Parkrat je poskočila, potem se je pa ustavila in me gledala. Nisem je hotel oziroma nisem je smel streljati, ker jaz že imam svojo kvoto za ta lov in če bi prišel lovski paznik, bi bilo precej narobe. Ti pa še nimaš nobene in če jo ustreliš, boš moral takoj privezati nanjo del svoje lovske licence, kjer boš zapisal svoje ime, čas in prostor ubijanja. To zahtevajo zato, da noben ne ustreli več kot ene srne. Se reče, ustreli jo že lahko, ampak gorje mu, če ga zalotijo. In tukajle se ni prav nič šaliti z lovskimi postavami.

Zato sem si takoj mislil, da bi bila tale prav zate. Če bi bila prišla naravnost proti oni strani, kjer si stal, bi jo bil pustil pri miru. Ker je pa zavila v stran, sem meril tje v njeno desno uho in jo česnil po slušalu, da je kar tresla z glavo, kot bi jo pičil [nejasno] celj in odskakljala v gozd. [nejasno] kor poznam srne, ni šla [nejasno] ampak kje v bližini koplje [nejasno] prot izpod snega. Lepo za njo pojdi, jaz bom šel pa za tabo. Ampak, pazi, ti pravim. Če ga polomiš, ne boš nikdar več lovil srne z menoj."

Zapisal sem si njegove [nejasno] besede v dna srca, napel puško in šel za sledjo. Pazil sem in obenem prodiral z [nejasno] gozd. Vinc je stopal [nejasno] menoj in pazil, da sem šel v pravo smer.

Nisva šla še dolgo, ko me naenkrat dregne s puškinim kopitom v hrbet, da sem se prestrašen obrnil in ga vprašajoče pogledal, če me je nalašč ali pomoti. V obeh slučajih sem bil pripravljen vrniti butanje [nejasno] del prst na usta in pokazal [nejasno] go roko v smer skupine srn. Šel sem z očmi v pokazano smer in tam zagledam lepo srno, ki je brezskrbno obirala vršiček od smrečice.

Niti dihati si nisva upala. Marolt mi namigne, naj streljam, dokler naju še ni zavohala. Zelo lepo se mi je nudila. Skoro preveč [nejasno] se mi je vse skupaj zdelo [nejasno] pleče je imela obrnjeno [nejasno] ni, kjer največ krogla [nejasno] sto nalahko mi je zadrgetala roka, ko sem dvignil puško. [nejasno] globoko po sapo, potem pa dvignil karabinko k licu in [nejasno]. Kar bo bo! Strel je zagrmel, srna na visoko poskoči, potem pa se zvrne v sneg. Samo [nejasno] brcnila z zadnjima nogama in obležala.

V hipu sva bila pri njej, [nejasno] na žival, samo za spoznanje manjša kot je Mandlova.

"Živijo!" sem dal duška svojemu lovskemu veselju in se zahvalil Maroltu, ki me je pripeljal do tako lepega plena.

"Daj mi nož," pravi [nejasno] bova vzela drob." Potipam za pasom, noža nisem imel, povem mu, da sem pozabil svoj nož doma. On ga tudi ni imel s seboj, ker ni mislil streljati, torej skleneva, da bova vlekla k poti, kjer bo posodil nož kateri mojih tovarišev.

"Odtrgaj zdaj hitro etiketo lovskega dovoljenja, napiši nanjo svoje ime in pa čas, ko si jo ustrelil, to je 9:45 dopoldne na dan 1. decembra 1988."

Odtrgam etiketo in začnem iskati po žepih za svinčnik. Kakopak, svinčnika tudi nisem imel. Kdo bo pa mislil za [nejasno] bi nosil s seboj po gozdu [nejasno] orodje, da ima le puško in [nejasno] je. Vinc tudi ni imel svinčnika. Domislim se, da so krogle iz svinca in svinec pa piše po papirju. Vzamem torej iz žepa en [nejasno]. Marolt mi posodi svojo hrbet kot pisalno mizo in na etiketo pišem v okornih črkah vse potrebno. No, bralo se je že in [nejasno] postavi je bilo zadoščeno.

"Zdaj pa priveži tole srno za noge," mi ukaže Vinc. [nejasno] po žepih in, seveda, nobenega koščka kake vrvice nisem našel.

"Kakšen lovec pa si!" godrnja Marolt, "da nimaš nobene potrebne stvari s seboj. Je prav čudno, da nisi pozabil puške doma." Potem pa izvleče iz svojega žepa dolgo vrv. Kak pedanj je bo treba odrezati, pa s čim, ko nimava noža. Pa je Marolt hudo kunšten človek, vzame vžigalico in vrvico prežge. Vidite, v gozdu si mora znati človek pomagati, če hoče kam priti.

Privežem etiketo srni na noge in zdaj pa lahko pride v vizite vsa postavodaja države Pennsylvanije, če hoče. Videl pa sem, da je bil Marolt v teh zadevah zelo natančen, kar je značilo, da ima spoštovanje do obstoječih lovskih postav. Morajo biti že stroge, sicer bi se ne bal tako. Seve, red pa mora biti povsod in ker država veliko zasluži vsako leto z lovom, je razumljivo, da pazno zasledujejo kršilce postave. Grešnik ne plača globe pet ali deset dolarjev, ampak je kar $200 in pa še gakega pol leta gre na ješprenj.

Potem primeva srno vsak za eno nogo in jo vlečeva po snegu doli k poti. Čeprav sva vlekla po snegu, sva vseeno težko vozila in sva morala večkrat počivati. Že blizu glavne ceste reče Marok, da bo šel doli k poti in od tam poslal koga na pomoč. Pustil me je samega s srno. Vsedel sem se na bližnji parobek in ogledoval lepo žival. Vesel sem bil svoje lovske sreče, menda ja.

Kmalu prisopiha proti meni Ferdo Jazbec, na katerega je naletel Marolt in ga poslal meni na pomoč. Ferdo je imel pri sebi nožiček in kot vešč mesar se je lotil srne in izvlekel iz nje drob. Zelo debela je bila in videlo se je, da do takrat ni bilo srnam še nič hudega. Seve, kadar pa zapade po pet in več čevljev snega, takrat jim pa slaba prede, ker ne morejo dobiti izpod snega trave in praproti. V hudi zimi jih pogine na tisoče. V krajih okrog Emporiuma, kjer smo lovili pred štirimi leti, je bilo tisto leto v januarju zapadlo toliko snega, da so skoro vse srne v tistem kraju poginile. Po pet in več jih je ležalo na kupu, kjer so v globokem snegu omagale in žalostno poginile.

S Ferdotom sva prijela srno vsak za eno nogo in jo [nejasno] doli k poti. Bila je zdaj veliko lažja, ker sva jo olajšala za precej funtov, ko sva ji vzela drobovje ven, toda še vedno je bilo treba precej [nejasno]. Pa se ni Ferdotu to vlačenje [nejasno] vlak nič dopadlo. Kar na lepem mi je službo odpovedal in odpel pas, ga privezal srni za vrat in si ga del čez rame [nejasno] je sam ložje peljal kot prej [nejasno] skupaj. Požrtvovalnemu in iznajdljivemu rojaku sem [nejasno] skal in ga hvalil za njim [nejasno], ker sem se bal, da bi se [nejasno] umanjkal. Pa se ni. [nejasno] poti je privlekel srno.

Tam sva potem čakala še druge naše fante. Slišala sva, kako je pokalo gori za [nejasno] vedela sva, po strelih sodeč, če je vsak deseti zadel, bomo dosegli svojo kvoto. Kmalu pride k nama Mandel, ki pove, da [nejasno] jo, vštevši mojo srno, že [nejasno] torej dovolj oziroma še [nejasno] preveč, ker smo imeli v [nejasno] že tri, tukaj pa štiri. [nejasno] pa najmanjšo dali oskrbniku Johnu, ker več kot za vsakega lovca po eno ne smemo imeti na avtih.

V pogovorih o tem in [nejasno] vidimo starega možička, ki krevsa počasi in udobno [nejasno]sti proti nam. Sem pa tje ga je malo zaneslo, kar sem jaz pripisoval ledeni poti, kakor sam zjutraj videl. Ko je prišel prav do nas, sem pa videl, da so možička zanašale po cesti notranje razmere, ki si jih je privoščil doli v Sheffieldu. Ko nas zagleda, nas [nejasno] ogleduje. Pa je bil menda tako navajen videti lovce, da ni rekel nič, ampak je hotel [nejasno] tako mimo nas. Tedaj pa stopi k njemu naš Mandel in ga ogovori kar po slovensko.

"Kam pa greste oče? "

Mož nas začudeno nekaj časa ogleduje, potem pa pravi:

"Nazaj v kempo!"

"Kje ste pa bili?" bi rad več zvedel Mandel.

"Eh, v soboto sem šel v Sheffield po opravkih, pa sem nekaj zamotil, da grem še danes nazaj." Torej malo [nejasno] en teden si je možiček privoščil počitnic in drugega, kar spada zraven.

"Kaj delale v gozdarski kempi?" ga vpraša naprej Marolt.

"Veste, žužek ima gozdarsko kempo in pri njem nas dela precej Krajncev. Dela je dosti pijača je pa bolj slaba kot [nejasno].

Mene je zelo zanimalo [nejasno] prav rad bi si bi šel ogledat slovensko gozdarsko kempo [nejasno] nisem še nobene videl. Pa je zmanjkalo časa. Radi bi bili še kaj zvedeli od moža, pa ni hotel dosti govoriti, ali pa ni mogel [nejasno] lo je zaslužil, pa je najbrž [nejasno] bote do četrtka pognal ves zaslužek zadnjega leta. Zdaj [nejasno] zopet trdo delal in hranil. [nejasno] imel nekaj nabranega, bo šlo zopet na počitnice.

Vprašali smo ga še, če imajo kdaj srno na mizi. Povedal nam je, da dostikrat in da so se srninega mesa že naveličali. Tako je! Mi se pa pehamo tako daleč za to živaljo. Se reče, saj ne toliko radi mesa, kot za to, da se malo porazgibljemo po večnem sedenju za pisalno mizo. Vsaj jaz hodim na lov samo radi tega in mi je absolutno vseeno, če prinesem kaj z lova domov ali nič. No, da, branim se ravno ne, če mi pride kaj pred puško, toda v prvi vrsti mi je le za to, da se nekoliko razmajem po gozdu. Prav škoda, da niso napravili Clevelanda tam, kjer stoji danes Sheffield. Zakaj so ga šli postavljat tu sem, kjer ni nobenega hriba, kaj šele gozda. Pa kar je je, zdaj ne kaže tega spreminjati in je treba potrpeti kjer smo. Kadar stopimo na kako krtino, si predstavljajmo, da smo splezali na Šmarno goro in kadar občudujemo grm kopriv, si predstavljajmo, da imamo pred seboj kak pragozd.

Od naše zadnje postojanke smo dobili ustno izročilo, da imamo dovoljeno kvoto srn. Napotimo se torej iz gozda in pri pazniku vestno izročimo svoje puške, nakar se odpeljemo z avtom po srne. Zapeljal sem naprej tje do Filipiča in Lampeta, ki sta stala na straži pri svojih srnah. Naložili smo jih in potem še mojo. John Dolenc je pa javil, da bo svojo sam pripeljal. Tako sem pobiral srne ob poti, kot včasih v starem kraju snopje po njivi. Zunaj gozda so prisedli še ostali naši lovci in odhiteli smo do Marolta v Sheffield.

Vinc je bil ves blažen, da se je lov tako lepo obnesel. Venomer je kričal, naj drugič njega poslušamo in ubogamo. Poudarjal je, da če on koga povabi na lov, da ne gre ta nikoli brez plena domov. To si je vredno zapomniti.

Pred Maroltovo gostilno smo ustavili in šli notri, da pijemo likof. Notri smo našli Baragovo ekspedicijo, ki se je napravljala proti Clevelandu. Ko nas Baraga zagleda, se nam na ves glas nasmeje in zavpije:

"No, fantički, boste šli samo s tremi srnami domov! Mi jih imamo pa naloženih zvrhan voz. Sem že spraševal tukaj po Sheffieldu, če bi se dobil kak porepnik, žrd in opasivnica, da bi povezali. Pa bi bili šli z nami in bi zdaj vriskali. Prav vam je, okleščki!"

"Tone," ga prime za besedo Mandel, "pa imaš danes dober vid?" "I kakopak da ga imam. Kaj misliš, da so mi vaša gnadljiva obličja vid vzela?"

"Če dobro vidiš, potem stopi tjele k oknu in malo pokukaj tje preko ceste k našemu avtomobilu. Tam boš nekaj videl, ki ti bo sapo zaprlo," reče veselo Mandel.

Baraga in vsa njegova družba planejo k oknu in ko zagledajo naš avto obložen z srnami, so kar omedlevali. Komaj da je Baraga spravil iz sebe:

"Kje, hudirja, ste jih pa dobili?"

"Na placu v Sheffieldu so se šle ringaringaraja, pa smo jih polovili," ga je podražil Filipič.

"Kdaj boste šli pa domov?" je hitro vprašal Tone, da spelje pogovor na drugo njivo. "Mi se zdaj odpravljamo."

"Moramo iti še v kempo po naše stvari, enkrat popoldne jo bomo pa tudi mi mahnili, če boste kaj videli naših ljudi v Clevelandu, jim povejte, da imamo srn ko drv," mu pripoveduje Ferdo.

Kar kmalu so se porazgubili naši dragi prijatelji, mi smo pa še ostali in srne zalivali. Tako je bilo prijetno sedeti na toplem in v zavesti, da je naša naloga dovršena, da bi bili skoro pozabili na dom. Pa je stegnil jezik Lampe, ki nas je priganjal, naj hitro opravimo, da ne bomo vozili ponoči. Kakšni so ti ljudje! Kar naprej in naprej! Jaz pa tako rad malo posedim in se odpočijem! Z Maroltom smo napravili obračun za pijačo, s katero nas je zalagal te dni, kempo in vso opremo gori nam je dal pa čisto zastonj. Prav poceni smo se prepečljali.

Odpeljemo se h kempi, kjer naglo zmečemo svoje stvari na avto. Mandel in Dolenc sta pa sklenila, da bosta ostala še en dan tukaj, ker se jima nikamor ne mudi. Nič ne vem, kaj sta počenjala tisto noč sama v kempi, zdi se mi pa, da žeje nista trpela. In kakšne zdravice nam je pel naš kapitan, ko smo se odpeljali, tudi ne vem. Vem pa, da se nam je vso pot do Clevelanda močno kolcalo in smo rekli, da nas ima nekdo močno v mislih. Kakor mi je oni dan naš bivši kapitan rekel, da bi šel rajši krave past, kot bi pa še kdaj vodil tako ekspedicijo, slutim, da mu nismo bili preveč k srcu prirasli. Pa do decembra je še daleč in marsikaj se v doglednem času pozabi. Kaj ne, Krist?

'Fantje," sem rekel, ko je bilo vse naloženo, "zdaj vas bom pa slikal, da bomo imeli kaj za spomin. Postavite se k srnam, puške v roke in udaril vas boni, da bodo slike dokazovale našo lovsko izurjenost in uspeh."

"Saj res," so rekli in se začeli postavljati v vrsto. Oskrbnik John je šel v kuhinjo celo po bel predpasnik, da se bo videlo, kdo nam je črepinje pomival in drva nosil. Obesili smo vseh šest srn na verando, da so lepo po vrsti visele in k vsaki se je postavil po en lovec, držeč puško v roki. Jaka čedna slika bo. Vzamem iz kovčega fotografski aparat, katerega mi je na veliko in izrečno prigovarjanje posodi moj sin Boby. En kvodriček sem mu moral dati, predno je dal aparat iz rok, ki ga je dobil nekoč v dar za god ali kaj že od tete Mary. Kupil sem bil dva filma in Boby mi je pokazal, kako naj ravnam z aparatom. Za pouk mi je tudi računal 25 centov in filme sem moral sam plačati. Ker sem precej neroden, je sina dolgo vzelo, da me je o fotografski umetnosti poučil in bi se bil sredi pouka gotovo skesal, da se ni bal zamere pri očetu. Tudi njegova mati, naša Johana, mu je prigovarjala, naj ima potrpljenje z očetom, ki je sicer neroden, drugače pa zelo dober človek.

Silno sem bil ponosen, ko sem se navadil fotografiranja. Kako se bom postavil, ko bom jemal slike od naših fantov pred kempo. Takrat mi bodo morali biti pokorni in se obračati po moji komandi, če še nikdar prej ne. Če ima kdo besedo, jo ima fotograf, ker vsak ga rad uboga, samo da bo stvar lepše izpadla.

Ko vzamem aparat v roke, začnem navijati filme in čakam, da se bodo prikazale pri odprtini številke od filma. V enem filmu je za osem slik in kadar vzameš prvo sliko, je treba zavrteti na številko dve in tako dalje. Torej vrtim in vrtim, pa nobene številke. Nekaj bo napek! Odprem škatljo in kako sem se ustrašil, ko vidim, da ni filma notri. Križ božji, kaj bo pa zdaj? V svoji gorečnosti sem najbrže pustil oba filma doma na mizi, kar se je pozneje, ko sem prišel domov, tudi izkazalo kot resnično in na mestu.

Fantje so stali kot v paradi, jaz pa s kamero v roki, pa brez filmov. Ali naj jim povem? Škoda bi bilo deti na te žareče obraze tako žalostno novico. Nič, kar molčal bom in jemal slike, kot bi bilo vse v redu. Bo že kako!

Modro stopim pred fante, naravnam aparat predse in pogledam skozi reflektor. Potem jih začnem pa sukati in komandirati: bolj skupaj, previsoko, ta se ne vidi dobro, postavi desno nogo nekoliko naprej, kape nazaj, da ne bodo zakrivale oči, ne smeh se držite, kavke, saj vam ni sile.

"Srne popravite, nerode, kako ste jih pa obesili, da visi ena previsoko, druga prenizko!" jim zavpijem. Skočili so in začeli dvigati in spuščati srne, kar ni bilo lahko delo. Močno so se fantje spotili, predno sem jim povedal, da so srne na pravem stališču ali visišču. Veste, sem moral tako nastopati, da so imeli fantje več vere v moj aparat. To je plačilo Mandlu, ki me je spravljal vsako jutro pokonci še predno so petelini peli. Nekaj plačila ne bo škodilo Lampetu, ki mi to jutro ni hotel ocvreti jajec. Nakaznica na račun Ferdotu, ki ni hotel v torek večer z menoj marjašat. Drugim pa tudi ne bo hodilo v škodo, če malo trpijo za lepo sliko. Koliko človek rad pretrpi za lepoto! Koliko bi, na primer, jaz rad dal, če bi bil lep človek, vitek in visok, belih zob in kravžljastih las. Pa sem ravno narobe od vsega tega in še precej narobe.

Fantje so se tako radovali slikanja kot otrok, ki gre k birmi. Prav je, da se človeku pomaga do nekoliko veselja v teh pustih časih. Dobro! Pogledam še enkrat v grupo, zakličem: pozor! in pritisnem.

"Zdaj bomo vzeli pa še drugo sliko in postavili se boste malo drugače, da ne bodo vse slike enake!" ukažem. Za drugo sliko so fantje pokleknili in vrgli puške na komolce, pripravljene na [nejasno]. Zopet je bilo treba precej pripravljanja, predno je bila slika v redu. Za tretjo sliko smo napravili zopet drugačno [nejasno]mo.

"Alabolt, bodo to lepe slike," sem rekel, "en par jih bom [nejasno] občil v Ameriški Domovini, vas bodo po vsem svetu videli junaci moji!" Jej, kako se je to fantom dobro zdelo. Skoro dve [nejasno] nas je vzelo to slikanje, ker je bilo dosti dela. Pa vse [nejasno]. Ker smo že ravno pri tem, naj kar tukaj povem, da sem potem ko smo prišli z lova kar lepo molčal o teh slikah. Kmalu so me pa začeli spraševati, kaj je s slikami, da bi jih radi videli. Povedal sem jim, da so se vse slike pokvarile, ker je bilo tam v gozdu malo svetlobe in da je sedem [nejasno] popolnoma praznih, na eni se vidi pa samo konec Mandlovega čevlja. Strašno je bilo fantom hudo za slikami, pa še bolj jim bo hudo, ko bodo to brali in bodo zvedeli vso resnico. Že [nejasno] pa lahko trdim, da se pred [nejasno] kamero ne bodo hoteli nikdar [nejasno] postaviti, da bi rekel. Bog [nejasno] če se je Tonetu Grdini že kdaj primerilo, da je slikal brez filma?

Potem smo naložili še srne in se zahvalili oskrbniku Johnu za zvesto službo in se odpeljali iz gozda, kjer smo preživeli [nejasno] tako lepih dni. Kar nekam [nejasno] nam je bilo, ko smo se poslavljali od lepega gozda, kjer je bilo sicer dosti trpljenja, pa vendar toliko lepega užitka in brezskrbnih uric v lepi zimski naravi ima sicer svoje muhe, pa [nejasno] lepo stran. Pa vse ob svojem času. Res je, da je [nejasno] Marjeta nekoč iz dna srca [nejasno] nila: "Bog daj vsak dan [nejasno] in po vsej senožeti senco," to bi bilo treba napraviti [nejasno] vrste koledar.

V Sheffieldu je izstopil Marolt, ki nas je še enkrat [nejasno], nato smo se poslovili od [nejasno]ga rojaka, ki nas je opomnil, naj drugo zimo zopet pridemo če bomo živi in zdravi. Menda [nejasno].

Bilo je že po tretji uri kar se podimo proti domu. Cesta je bila večinoma že kopna in prav lepo se je vozilo. Ponosno smo držali in pozdravljali ljudi, ki so občudovali štiri lepe srne na sprednjem koncu avta. Moji [nejasno] pasažirji so bili razigrane [nejasno] in ko sta se domislila v [nejasno] mestu Lampe in Filipič, da [nejasno] pozabili na kako popotnico, sta stopila v državno trgovino in popila nekaj kapljic. To jih je [nejasno]tilo potem do doma.

Nismo bili še v državi [nejasno], ko se je že stemnilo in treba je bilo bolj počasne vožnje, da pridemo srečno domov. Vse od [nejasno]neauta do Euclida so mili sopotniki zahtevali naj ustavim v kakem kraju, kjer bi dobili [nejasno]ko postrežbo. Jaz sem pa [nejasno] kar naprej in naprej, ker [nejasno] rad ne vozim ponoči težko [nejasno] ženega avta. In tako smo lepo [nejasno] drseli še pred deveto uro [nejasno] do Lampetovih v Euclidu. Tam smo se pustili najprej malo pohvalit, potem smo se odpeljali do Filipičevih, kjer je bila druga pohvala, nakar smo se ustavili še pri našem spoštovanem predsedniku Jimu Šepicu, ki bi bil gotovo vsakega posebej objel in kušnil, če ne bi bili vsi kosmati in umazani. Tako nam je pa samo roke stiskal in tipal srne, pa končno izjavil, da je ponosen na take fante. V tem svojem navdušenju je čisto pozabil na gostoljubnost, zato smo šli hitro naprej do Jazbeca, kjer smo izročili srne Ferdotovi [nejasno] varstvo in nadaljno akcijo.

Nazadnje smo ostali od cele družbe samo Ferdo, Charlie in jaz in mi trije smo stopili tje za vogal in zaključili to slavno ekspedicijo za baro. Rekli smo, da je bilo lepo in si dali roke, da [nejasno] to osorej gremo spet, če bomo dobili dovoljenje — doma. Bomo pa še takrat katero zapisali, če boste hoteli.