Pedenj dolg, laket dolga brada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pedenj dolg, laket dolga brada
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bili so trije bratje, ki so hodili k pedenjčloveku-laketbradi po vodo. Ko je prišel prvi brat k njemu po vodo, rekel mu je pedenjčlovek-laketbrada,da mu je da, ako mu pové, kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bode. Brat je uganjeval, pa ker mu ni vedel pravega povedati, pograbil ga je pedenj elovek-laketbrada,vrgel ga ob tla ter se nanj vsedel. Ker prvega brata ni bilo nazaj, šel je drugi, pa je zahteval od pedenjčioveka-laketbrade, naj mu da brata in pa vode. „Dam ti oboje", odvrne mu pritlikovec, „samo mi moraš povedati, kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bode." Ker pa mu tudi srednji brat ni vedel pravega povedati, zgodilo se mu je, kakor prvemu.Pa je prišel tretji brat. Ta veli: „Pedenjčlovek-laket dolga brada! daj mi brata in vodo!" Pedenjčlovek pa mu pravi: „Povej mi prej, kaj ni bilo in nikoli ne bode". Najmlajši pomišlja in pomišlja pa jo izmisli ter mu ročno odgovori: „Kuhal sem leto dnij vražji bob, pa se ni skuhal. Potem sem ga posejal,pa je zrasla mladika do neba ; med tem se mi je narodil oča, pa sem šel po tisti bobovi bilki k Bogu po botra. Ko sem bil že gori v nebesih, prišla je požrešna koza, pa mi je spodjedla bobovo bilko in tako nisem mogel več doli. Iz usmiljenja mi je Bog dal jedno pest mekin (otrobov); splel sem iz njih vrv,a ker ni bila dovolj dolga, vzel sem natihoma še jedno pest. Dokler sem plezal po oni vrvi, ki je bila spletena iz mekin, katere mi je dal Bog; bilo je dobro; ko pa sem prišel na uni del, za katerega sem si sam vzel mekin, vtrgala se je vrv, padel sem pa sem se do pazduhe vdrl v zemljo. Šel sem domov po rovnico ter sem se odkopal. Vrgel sem pa to rovnico v ogenj, a glej! železo je zgorelo, ročnik pa je ostal cel. — Ko je to slišal pedenjdolg, laket dolga brada,dal mu je brata in ročko vode.