Peš po Franciji pred 40 leti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Peš po Franciji pred 40 leti

Lani smo priobčili nekaj prav zanimivih spominov s potovanja po Italiji našega znanega kmetijskega strokovnjaka, svetnika g. Franceta Goričana. Letos nas pa povede peš po Franciji, kjer je pisec tedaj študiral na kmetijski šoli v Montpellierju.

Po drugem šolskem letu sem moral na orožne vaje v Kornneuburg. V San Michele na Tirolskem sem se vračal tedaj preko Trsta, da vidim nove kraje. Ladja je odhajala v Benetke o polnoči. Do njenega odhoda sem imel še dovolj časa, pa sem krenil v neko »osterio«. V večji družbi, ki je govorila nemško, opazim znan obraz in spoznam narednika Franca S., rojaka iz iste vasi. Naglo stopim k mizi, mu ponudim roko v pozdrav:

»Na , kdo bi si mislil, da najdem tebe tukaj. Tako sem vesel, da ti ne morem povedati.« Prav gotovo mi je ves obraz žarel od veselja. Ogovorjeni vstane, me premeri od nog do glave in reče:

»Ich habe nicht die Ehre sie zu kennen.« Jaz mu nisem ostal dolžan, temveč sem mu zalučal v brk:

»Me pa v uho piši!« Rekel sem mu seveda malo drugače, kakor pa že pravi naš narod. S tem Francetom sva namreč hodila skupaj v ljudsko šolo, da celo v eni klopi sva sedela.

Pozneje sem večkrat premišljeval, zakaj me je ta France zatajil. Mar so bili tisti pri mizi sami slovenožrci, ali pa se je bal, da bi ga prosil za kakšno uslugo. Sramovati se me menda ni bilo treba, saj sem bil stanu primerno oblečen. Beda in malo stradanja me pa nista mogla tako spremeniti, da bi me stari znanci več ne spoznali. Pozneje, zlasti pa med vojno je pa marsikdo videl, spoznal in morda na lastni koži občutil temu Francetu podobne »habedierovce«.

Preko Verone in Ale sem se vrnil v San Michele. Z julijem smo zaključili šolsko leto in sem se od profesorjev pri odhodu lepo poslovil. Portele mi je dal svojo sliko v spomin, Samek se je celo češko poslovil. Od direktorja Macha sem dobil priporočilno pismo za lastnika takrat največje svetovne trsnice v Montpellierju.

Lepo število učiteljev in profesorjev sem imel v svojem življenju. Večino sem imel rad, nekatere sem celo tako spoštoval, da sem si večkrat mislil: »Oh, ko bi mene kdo kedaj v življenju imel tako rad in me tako spoštoval!« Tako sem bil od narave poln spoštovanja, da sem rabil kar 40 let, da sem to spoštovanje skoraj popolnoma izgubil. Večina liudi, sodim, pa ne more spoštovanja izgubiti, ker ga pa nikoli ni imela.

Po končani kmetijski šoli sem se odločil, da si poiščem službo pri obnovi vinogradov, uničenih po trsni uši. Ta strahoten škodljivec se je pojavil v Franciji 20 let prej kakor drugje v Evropi. Zato sem sklepal, da imajo tam že dobre izkušnje in sem trdno upal, da bom že nekje zlezel v kakšno trsnico, da se tam izučim in izvežbam.

Koncem julija sem dobil v Milanu vizum za potovanje v Francijo pri francoskem konzulu. Iz Milana sem se odpeljal v Turin, kjer sem menjal 100 avstrijskih goldinarjev in sem dobil 20 zlatov po 10 frankov. V avstriiski poštni hranilnici sem imel še 100 gold. Vse moje premoženje je znašalo torej 200 gold. Turin je napravil name utis, kakor da bi bil stavbenik narisal načrt za celo mesto, potem bi ga pa naenkrat postavil. Vse ulice so bile ravne in so se sekale pravokotno.

Od Turina sem šel peš do Carignana. Od tam pa s tramvajem preko Saluzzo do Cunea. Od tega kraja napred, ki sem ga zapustil 3. avgusta sem hodil peš ves čas, dokler nisem stopil zadnjega oktobra v službo. Od Cunea do Fontane je triinšestdeset kilometrov. Vso to pot sem premeril v enem dnevu. Med Limono in Tendo vodi cesta skozi 3 km dolg tunel.

Ob francoski meji pri Fontaini, me je ustavil stražnik. Ni bilo dovolj, da sem mu pokazal svoj potni list. Vse žepe sem moral obrniti. Pokazati sem mu morali tudi, koliko imam denarja. Če bi tega ne imel, bi me bil zavrnil nazaj. Od Fontane sem prišel preko Ventimiglije v prosluli Monaoo. Obiskal sem seveda tudi Monte Carlo kjer pa je bilo v tem času vse prazino in mrtvo. Ogledal sem si prekrasne vrtove in nasade, igralnico pa samo od zunaj okoli in okoli, ker je bila zaprta. Prenočil sem zelo slabo, ker so mi delali roji stenic nezaželeno druščino.

Drugi dan sem jo krenil preko Niizze in prispel v Antibes. Ti kraji so že tisočkrat opisani, zato rečem le eno: prekrasni so. Ogledal sem si v Antibesu kmetijsko šolo, kjer so se pečali največ z vzgojo cvetlic, kar me ni tako posebno zanimalo.

Iz Antibesa sem krenil v Cannes, za kjer sem imel pismo na g. Tilija. Bil je to mlad mož. absolvent kmetijske šole, ki je služil pri nekem vrtnarju. Prav tedaj, ko sem se zglasil pri njem, je preseval kup mešanca skozi mrežo. Vzel si je dopust za popoldan in me vodil po okolici. Prenočil sem pri njem. Stanoval je v neki prazni, napol podrti hiši ob pokopališkem zidu. Za večerjo nama je spekel ovčje zrezke. Kako velike so razlike v običajih in prehrani od kraja do kraja in od naroda do naroda! Po vsej Franciji se dobita dnevno v vsako gostilni od najpreprostejše do najimenitnejše domač zajec in ovčja pečenka. Kolikor sem spoznal delavskih družin, vsaka se je bavila z zajčjerejo. Kako imenitno in na koliko načinov znajo zajca pripraviti! Zakaj neki se pri nas ta reja ne more tako razširiti in udomačiti?

TTJIi si je vse sam kuhal ki tudi pospravljal. Uvidel sem, da mi ta pač ne more kaj prida svetovati, kaj šele pomagati, saj je bil v podobnem položaju kakor jaz. Nekaj let po najinem vi _____________vrnil v Slovenijo, kjer je dobil službo v Kutiijevi pri Ptuju pri g. Wimmerju. Naučil se je popolnoma našega jezika in je umrl pred leti, kot oskrbnik Klenaškovih vinogradov v Radgoni.

Od Cannesa sem potoval do Frejusa nad 35 km po zelo pusti in žalostni pokrajini. Gotovo imajo ti kraji zalo slabe učitelje. Znano je namreč, da imajo velik delež na zaostajosti in zanemarjenosti pokrajine vprav slabi učitelji prav tako, kakor se da iz zanemarjene črede sklepati na slabega pastirja.

Imel sem pa tudi jaz slabe učitelje. Kot ljudie so bili dobri in pošteni, niso pa imeli daru, da bi se učenci mogli od njih kai prida naučiti. Nekateri so bili mehke dobričine. Kakor v mehki zemlji miši, tako se zaredijo pod mehkim vodstvom lenuhi. Najboljši toda pogosto tudi najslabši dar narave je dobro srce in mehko.

Prav posebno pri slovenščini smo sleparili profesorja. Otrok še pač ni pri pameti, kdo bi mu štel to v greh. Ko sem čez dolga leta pisal članke in prevajal knjige, tedaj sem se šele zavedel, kakšno krivico nam je storil profesor dobričina.

Za rastlinstvo sem imel povsod slabe učitelje. Učili smo se na pamet kaj raste v Aziji, Avstraliji, Afriki in Ameriki. Kako bi bil srečen in zadovoljen, ko bi namesto njih poznal v naravi vsaj vse rastline, ki rastejo samo v moji domači občini Višnji vasi.


Pri vseh dobrih lastnostih, ki dičijo francosko ljudstvo, sem pogrešal eno odliko, s potovanju povabil neki kmet na kozarec vina. Prav gotovo se je pretakala po njegovih žilah kakšna kapljica gostoljubja slovanske krvi.

Preko Cuersa, Soliersa in Ponta sem prišel v Toulon, lepo mesto, kjer je velika pomorska bojna luka. Še isti večer sem jo mahnil do Beaussela. Tam raste vinska trta brez kolja. Na nas, ki smo vajeni okoličenih trsov, napravi to prav poseben utis. Sorti aramon in carignan, ki ju tukaj gojijo, imata prav močne rozge, ki se dolgo držijo pokoncu. Dokler se rozge ne upognejo, se vinogradi okapajo večinoma s konjem. Pozneje ni več potrebno okapanje, ker je v teh krajih malo dežja in ne bohoti plevel tako kakor pri nas. Pot me je vodila skozi Aubagne, kjer so velike opekarne. Ker je bilo ves čas lepo poletje, nisem iskal po deželi preničeš pod streho, temveč sem prav udobno prenočeval v kupili sena na travnikih. V Marseilleju sem šel mimo hotela RivoM. Pri vhodu stoji vratar, pa ga kar tako mimogrede vprašam:

»Kaj pa stane pri vas soba?«

»Od 30 do enega franka.« 

Zdelo se mi je, da je nekako šaljivo pomežiknil z očmi in ker nisem verjel, da bi v tako velikem hotelu imeli tudi sobe po franku, pa mu rečem, naj mi pokaže sobo za en frank. Vzpenjala sva se po neštetih stopnicah, dokler nisva prišla prav na podstrešje. Tam mi odpre sobico, ki je imela samo nad vrati malo okence. Ostal sem tam tri noči, ker je bila postelja dobra in snažna in brez stenic. Šele zdaj sem spoznal, kako napačno sem dosihmal ravnal, ker sem prenočeval v gostilnah boji slabe in skromne zunanjosti. Stalo je isto, samo slabše in nesnažno je bilo.

Marseille je eno redkih velikih mest, ki mi je zelo ugajalo. Lepo je, pestro, zelo glasno in živahno, življenje pa prav poceni. V trgovini »Ala belle Jardiniere« sem kupil obleko za 32 frankov, v ulici Canabiere pa uro za šest in pol franka. V San Michele sem imel uro za dva in pol gold, moj prijatelj Makslim je imeti pa zlato za 300 gold. Toda vedno je on mene vpraševal, koliko je ura. Njegova je redkokdaj šla in še tedaj ni kazala prav. V teh dneh sem si ogledal, kolikor je pač to mogoče, znamenitosti mesta. Razgled s cerkve »Notre Dame de la Garde« me je najbolj očaral. Še otok, ki je znan vsem čitateljem povesti »Grof Monte Cristo« sem si ogledal od daleč.

Iz Marseilleja sem jo mahnil v Valabre gledat kmetijsko šolo. Imel sem dva priporočilna pisma: za ravnatelja g. Crespina in učitelja g. Moutteta. Ker so bile že počitnice, seveda nisem našel nobenega doma. Ogledal sem si šolo in nasade ter odšel naprej proti Aixu in Salonu. Za tu sem imel priporočilno pismo na nekega g. Amiensa, sina kmetskega posestnika in absolventa kmetijske šole. V to pismo sem stavil velike nade. Če drugega ne, sem računal z vso gotovostjo, da me bo povabil, naj ostanem nekaj dni pri njem. Pomagal bi mu pri delu in tako dobil malo vpogleda v življenje in gospodarstvo francoskega kmeta. Kmetskega dela v tujini sem bil bolj željan kakor kdaj pozneje ne __nejšega veseljačenja. Ko sem ga našel, je baš zmetaval voz sena. Pozdravil sem ga in vprašal, ali je ta in ta. Ko je pritrdil, da je sem mu dal pismo. On ga je mirno vtaknil v žep ne da bi ga odprl. Ni rekel ne bev ne mev, temveč je zmetaval naprej.

Imel sem načrt, da bom pri tem prijatelju mojega prijatelja ostal nekaj dni, pomagal pri delu in dobil vpogled v življenje in gospodarstvo francoskega kmeta, se z njim porazgovoril in za nekaj dni prekinil potovanje. Želel sem si kmečkega dela; rad bi bil delal prav pridno in brezplačno.

Čakam še na cesti, ga gledam, kako zmetava, a on se zame ne zmeni. Mislim si, ali je mogoče to francoska fraternite (bratstvo), in odidem skrajno razočaran, potrt in žalosten naprej. To obnašanje sem si razložil tako: Maksim, moj prijatelj in njegov sošolec, mu je že poprej pisal, da ga bo ta in ta obiskal in me toplo priporočal, naj se zame zavzame, mi gre na roko in tako naprej. On se je te sitnobe ustrašil, in ker je gotovo brez trohice čuta gostoljubnosti, se me je na tak oduren način otresel. Prepričan sem, da nimamo v vsej naši državi niti enega absolventa kmetijskih šol, ki bi se v enakem primeru tudi tako obnašal.

Od Salon do St. Martina de la Cran je močvirna pokrajina, žalostna, polna komarjev. Preko Arlesa in Tarascona čez reko Rhone pridem v Beaucaire. Tu je stanovala rodbina mojega sošolca iz Sam Micheleja, mati in dva brata. Priporočilnega pisma nisem imel, ker se nisva marala. Čeprav sva stanovala v isti sobi in skupaj obedovala, nisva čez eno leto ne občevala ne govorila. Tudi ob koncu leta, ko je on šel v Rusijo, jaz pa v Francijo, se nisva poslovila. Bil je strašno zagrizen nacionalist. Samo Francija in Francoz, vsi drugi narodi so manjvredni. Tega vsega mi je bilo nazadnje preveč. Prenehal sem z njim občevati, on pa z menoj. Na ta način sva do konca mirno skupaj živela brez vsakega prepira.

Okleval sem nekaj časa, ali bi jih obiskal ali ne. Odločili sem se in jih poiskal. Računal sem pravilno, da on o najinih odnošajih sploh ni pisal domov. Sprejeli so me nadvse prijazno in ljubeznico. Zelo sta mi bila všeč mati in starejši brat Guillaume (Vilko). Med njima in mojim sošolcem pa ni bilo duševnega sorodstva. Drugi dan, na Veliko mašo, mi je razkazal Vilko mesto in vse zanimivosti. Predstavil me je kakšnim desetim posestnikom, pa nisem mogel dobiti zaposlitve. 0n kakor vsa njegova družina so bili poljski in vinogradniški delavci in so živeli samo od zaslužka svojih rok kot dninarji. Noša provensalskih deklet je prav posebna; same čipke so jih. Ugajala mi je izredno. V Beaucasaju je tudi vsak ponedeljek zjutraj delavski sejem (borza dela). Na določenem javnem prostoru se zberejo vsi, ki iščejo delo, in tja pridejo vsi delodajalci. Pogodijo se za en teden. Dva dni sem ostal, potem sem se poslovil od prijazne in ljubeznive družine.

Preko Grand Cabane in St. Gilesa sem šel ob reki Rhoni in ob vodnem prekopu do Agues Mortesa (Mrtve vode). Odtod sem potoval ob vodnem prekopu na Lunel in dospel v Montpellier.

Drugi dan sem tu obiskal visoko šolo za vinarstvo. Gospodje so bili prijazni in mi vse razkazali. Zelo mi je ugajalo. Želel sem si, da bi lahko to šolo vsaj nekaj časa obiskoval. Potem sem se napotil k Richterju, tedanjemu predsedniku največjega trsničarskega obrata na svetu. Zanj sem imel zadnje priporočilno pismo od ravnatelja Macha. Ni ga bilo doma. Oglasil sem se isti dan še enkrat, ob šestih zvečer. Bil je zelo prijazen gospod in me je povabil za drugi dan ob šestih zjutraj. Prenočeval sem v »Hotelu de Nord« skoro brez spanja, ker je bilo polno stenic, komarjev in miši.

Drugo jutro sem se javil pri Richterju. Napregel je konja in mi razkazal vse svoje posestvo in vinograde, raztresene daleč v okolici mesta. Popoldne je bil večji sestanek vinogradnih posestnikov, nekakšen tržen dan za prodajo vina. Vzel me je s seboj in priporočil menda šestim veleposestnikom. Nihče me ni sprejel. Nazadnje mi je rekel še Richter: »Zelo mi je žal, vsa mesta imam zasedena, ne morem vas zaposliti«. Ko sem se mu pri slovesu zahvalil za njegovo izredno prijaznost, je menda videl, kako sem žalosten in potrt, pa mi je rekel: »V začetku novembra odide eden mojih delavcev k vojakom. Če do tačas ničesar ne najdete, vas vzamem na njegovo mesto. Pošljite mi vaš naslov. Plače je šestdeset frankov na mesec«. To je bilo 20. avgusta ter sem imel do nastopa celih 70 dni.

Še isti dan popoldne sem odpotoval proti Cetteu. Tam sem se oglasil pri ruskem konzulu Winbergu in avstrijskem Schaid de Wachterju in ju prosil zaposlitve ali pa priporočilnih pisem za večje posestnike. Od nobenega nisem dobil ne enega ne drugega. Kakor sem čul, so bili vsi konzuli v teh vinorodnih krajih vinski trgovci. Gostilne in prenočišča so bila tod izvrstna in zelo poceni.

Od Cettea sem potoval preko Agdea, Beziersa, Coursonneja, Narbonneja, Sijeana, Solacesa kar po pesku ob morski obali. Po treh dneh sem prišel v Petpignan pod Pireneji ob španski meji. Prenočil sem v majhni, toda izvrstni, da, dosihnal najboljši gostilni: Benoit Sivieude rue de l' ancien Seminaire faubourg Notre Dame. Večerjal sem prvič »table d' hote«. To pomeni, da sta kruh in vino prosta, jestvine raznolike. Gostje večerjajo vsi skupaj in si vsak vzame od tiste jedi, ki mu najbolj ugaja. Ker so meni vse ugajale in sem bil lačen sem si postregel od vsake jedi. Večerja je stala 1 frank: čedna in snažna soba prav toliko.

Preko Estalagesa in St. Martina sem prišel do Guiilana. Kraj je zelo hribovit, nič vinogradov, sami posestniki. Gostilna v Guillanu izvrstna. Za liter vina, kruh, juho, klobaso, pečenko in posteljo 1.25 franka.

Pri Alletu se začnejo spet vinogradi. Pot me je vodila preko Limouxa, Carrassomea in Castelnaudarya. Tukaj sem videl prvi parni cestni valjar. V Franciji nisem videl nikjer gramoza na cesti. Vse glavne ceste so bile že takrat valjane. V tem kraju sem naletel tudi na oranje s parnim plugom. Na vsakem koncu njive je stala velika parna lokomotiva. Na trebuhu je imela vsaka veliko vodoravno kolo, na katerega je bila navita več sto metrov dolga vrv iz železne žice. Enkrat je vlekla ena lokomotiva, potem pa druga. Na plugu je sedelo pet moških za ravnotežje. Bil je to tako zvani balančni plug, sestoječ iz dveh trupov. Pri oranju sta se pluga menjavala, da ni bilo treba obračati. Od časa do časa so lokomotivo prestavili za nekaj metrov naprej. Ostal sem nekaj ur pri tem oranju.

Preko labastide in Avignoneta sem prišel v Villafrancho. Tu je bil pravkar živinski sejem. Tako lepe in snažne živine še nisem do tedaj nikdar in nikjer videl. Pregledovanje teh živali mi je bilo veselje in užitek. Hodil sem po sejmišču tako dolgo, da je bil zadnji rep odgnan. Ob cesti je stalo veliko križev z napisi: »V spomin! N. N. se je smrtno ponesrečil na tem mestu«.

Naprej do Toulousa! Lepa pokrajina, krasno polje. Tu sem imel eno najhujših noči. Nadstropje gostilne, kjer sem prenočeval, je bilo leseno s tisoči in tisoči stenic. Prestavljal sem posteljo, se vlekel v sredo sobe na tla, se spravil na mizo, požigal stenice s svečo. A nič ni pomagalo. Proti taki armadi je človek brez moči. Dnevno sem napravil 40 kilometrov. Tako utrujen, pa še ponoči več trpeti kakor podnevi, in še za to en frank plačati, je vendar preveč. En frank mi je pomenil že majhno premoženje, saj nisem vedel, kdaj bom prišel do zaslužka. Zato sem rajši pretrpel hlad in mraz in prenočeval po večini na prostem. Če bi imel vsaj kakšen plašč ali nahrbtnik, bi mi bilo prenočevanje laže, pa nisem imel drugega kakor lahko letno obleko in palico. Preko Grysollesa, Moissaca in Agena sem pri Aguillonu Marmandeu zašel v aredino vojaških manevrov in se pogovarjal z zaostalimi vojaki.

Iz La Reole v Castres! Tu sem srečal nekaj mul, vpreženih v telege. Prvi trenutek se zdi zelo čudno. Za zelo slabe kamenite ceste pa mora biti ta način praktičen, ker je orje pritrjeno k telegi in ne bije po živini.

Od Toulousa v Bordeaux sem prišel v petih dneh. Trdno sem upal, da bom v teh krajih našel zaposlitev. Iz knjig sem dobro poznal vso pokrajino, kje se prideluje svetovno znano bordoško vino.

Nastanil sem se v mali gostilni M. M. Bibes route de Bayonne. Soba je stala dnevno en frank. Zadel sem prav dobro. Drugi dan sem hodil po mestu in šel tudi čez most, ki drži preko reke Garronne. Ko se čez nekaj časa vrnem po isti poti nazaj, opazim, da reka teče v nasprotno stran kakor poprej. Ker se mi je kaj takega zdelo nemogoče, sem že mislil, da sem se zmotil. Zapomnil sem si, v katero smer teče voda zdaj. Drugo jutro navsezgodaj grem na most, in voda je tekla spet v drugo smer. Ker si nisem znal sam razložiti te reči, sem vprašal nekega gospoda, ali sem prav opazil, da te voda izpreminja tok, zdaj v eno zdaj v drugo smer in teče precej deroče. Gospod mi je to potrdil in še pristavil, da je to plima in oseka Atlantskega morja. S plimo pridejo velike trgovinske ladje v Bordeaux, z oseko se pa odpeljejo spet nazaj na morje. Kaj je plima in oseka, sem dobro vedel, da pa vpliva to tako daleč, nisem mogel razumeti, saj je Bordeaux oddaljen celih 110 km od morja.

Potem sem se napotil k avstrijskemu konzulu, ki je bil obenem tudi nemški. V vinorodnih krajih so bili vsi konzuli vinski trgovci ali pa je država imenovala vinske trgovce za konzule. Takle vinski trgovec se je čutil počaščenega s tem naslovom, posle je pa opravljal prav tako dobro kakor pravi konzul, a je delal poleg tega še napol zastonj. Menda mu tudi ni bilo toliko za denar, saj si je s samo vinsko trgovino dostikrat naredil premoženje.


Konzul Gröning in tajnik Brandtner sta bila zelo ljubezniva in zgovorna. Ker sem vedel, da ima konzul veliko vinsko trgovino, sem ga prosil, naj začasno za nekaj tednov brezplačno prakticiram v njegovi kleti. Mojo prošnjo je odklonili z raznimi izgovori. Potem sem ga prosil, naj mi da nekaj priporočilnih pisem za večje posestnike vinogradov. Dal mi je naslov nekega Eismeyerja, češ naj se nanj obrnem. Obiskal sem Eismeyerja in dobil pri njem dva Rusa, Lau-Ahenca in Mihajla Mihajlova. Lau in Eismayer sta mi dala nekaj priporočilnih pisem, ki so pa bila zame popolnoma brezpomembna. Od tistih, od katerih bi zalegla jih nisem dobil, pač pa so me ti napotili k drugim, katerih priporočila so bila brez vrednosti. Tako se ljubeznivo in prijazno znebijo nadležnega tujca in ga spravijo na slepi tir. Pregovor pravi: Ne obsojaj nikogar, dokler nisi bil sam v njegovem položaju. Če bi bil jaz konzul, bi prav gotovo pomagal in ustregel takšnemu mladeniču, kakršen sem bil jaz takrat.


Tudi danes obsojamo skoro vse vodilne može, čeprav ne vemo, kako bi se mi obnesli in kaj bi mi dosegli na njihovih mestih. Zase vem, da bi se udejstvoval, kakor sem se vedno in povsod v javnih zadevah. Če zadeva, za katero sem se zavzel, ni šla, sem pa jaz šel.


Rusa Mihajlova sem obiskal na njegovem stanovanju več kilometrov iz mesta. Hotel sem ga naprositi, da bi pri njem včasih prenočil, če bi drugje ne imel. Siromak pa je imel tako ubožno sobico, da sem to misel opustil. Prakticiral je v neki kleti in se mu je godilo le malo manj slabo kakor meni. Gostilničarja Bibesa sem naprosil, da smem pustiti pri njem svoj kovčeg, sobo pa naj oddajo, ker ne vem, kedaj se vrnem.


Odpotoval sem v Medoc. Ta pokrajina se razteza od Bordeauxa do Atlantskega oceana in prideluje znamenita rdeča bordoška vina. Obiskal sem skoro vsa večja vinogradniška posestva. Povsod so me sprejeli oskrbniki in mi dali pokusiti vina. Razkazali so mi kletarstvo in vinograde, zaposlitve pa nisem dobil nikjer. Pri Verdonu, ki je ob Atlantskem morju, sem se prepeljal čez zaliv reke Garronne. Prevoz je bil za mene silno drag, saj me je stalo 25 minut vožnje dva franka.


V Cozeisu sem si dal popraviti čevlje za en frank. Prevoz in popravilo čevljev sta bila izredna izdatka, zato sem porabil ta dan le pet soldov za kruh. Ob reki Dordogni, ki je umazanorumene barve, so bili lepi vinogradi, že vsi obnovljeni. Iz tamošnjih vin žgejo svetovnoznani konjak. V St. Andaisu de Cubzac sem pil prvič v Franciji dobro belo vino liter po osem soldov.


Preko Libcurnea sem se vrnil v Bordeaux. Z denarjem mi je šlo že precej tesno, zato nisem več prenočeval pod streho. Oblezel sem vso daljno okolico mesta. Dobil sem nekaj priporočilnih pisem še za Sauternes, kjer rase najboljše francosko belo vino. Vsi moji napori po zaposlitvi so bili zaman.


Pri teh pohodih sem srečal nekoč na cesti popotnika. Pri razgovoru sem mu povedal, kdo sem in česa iščem. Tujec se mi je predstavil: Napoleon Vanget, poklic: kotlar po rodu iz Belgije. Na tornistri, v kateri je imel nekaj orodja, je visel kotlič. Na moje vprašanje, čemu ima kotlič mi je odvrnil: »Mar misliš, da bom kar sirovo jedel? Tu in tam naredim pri kmetih kakšno popravilo Za plačilo dobim po večini živeža: moko, zabeto, jajca in kruh. Krompirja ne vzamem, ker ga dobim na njivi. Redko kdaj dobim kakšen sold za plačilo. Denarja ne dobiš od francoskega kmeta. Moral bi ga dati v stiskalnico, če bi hotel dobiti frank od njega.« 


»Imaš kaj denarja?« me je vprašal Napoleon.


»Kakšnih 12 soldov«, sem mu odgovoril. Imel sem več, pa nisem priznal.


»Oho,« je vzkliknil, »ti si cel bogatin nasproti meni, ki nimam niti solda. Jaz bom zakuril. Krompir imam, ti pa pojdi v vas in kupi za en sold soli in olja in za dva solda kruha.« 


Tisti večer sva večerjala osoljen krompir, ki sva ga namakala v olje, in kruh. V južni Franciji se dobi povsod zelo dobro olivno olje. Po večerji je predlagal tovariš, da greva na neko veliko vinogradniško posestvo. Tam se bo začela trgatev. Napoleon je menil, da dobiva vsaj za nekaj dni delo.


Neki ponedeljek sva prišla tja zgodaj zjutraj. Obširno dvorišče je bilo že polno ljudi. Pisarno so ljudje naravnost oblegali in prosili za delo. Nisva bila sprejeta. Šla sva še skupaj do Bordeauxa, kjer sva se ločila. Le tri dni sva bila skupaj, pa ga imam še zmerom v prijetnem spominu. Bil je srednje velik, širok in naseden mlad mož, zelo zgovoren in dovtipen.


Pozneje sem večkrat razmišljal o tem, kako je v Franciji urejena socialna oskrba. Dva meseca sem že hodil peš po Franciji in nisem nikdar našel ali srečal nobenega brezposelnega razen tega, a že ta si je sproti zaslužil živež. Razlagam si to tako, da je francoski kot starejši kulturni narod že davno spoznal, da se klatijo po svetu po večini le manjvredni in delomrzni ljudje in jim je celotni narod odklonil vsako podporo in odtegnil zavetje. Na ta način so polagoma izginili vsi ti pocestni klateži.


V mnogih drugih državah je prav nasprotno. Od meseca do meseca, od leta do leta jih je več a čez noč se človeku obesijo kar po trije, štirje. Neko sem prenočil mož,. ženo in osem njunih otrok. Nekateri so brez listin, drugi imajo samo vojne knjižice, tretji pa še samo platnice od poselske knjižice, a večina ima sploh prazne knjige. Posebno vrsto sestavljajo pogorelci, ki jim ni nikdar nič pogorelo. Ali bi bilo težavno, krivično in neizvedljivo, da bi nikdo ne smel na cesto od teh ljudi, če nima listin v redu in vsaj eno dobro izpričevalo o triletnem službovanju. Vsi brezposelni pa le niso slabi ljudje. Mehki so, brez smotra in trdne volje. Čeprav odrasli, potrebujejo še zmerom zunanjega voditelja in priganjača kakor deca. A to zato, ker notranjega priganjači nimajo. Za stare berače in postopače, sploh za ljudi, ki niso bili nikdar koristni člani človeške družbe in ki so nesposobni za delo, izdamo milijone in jih hranimo po predpisih tako obilno, da se v nekaterih zavodih naše države zraven vzredi z dobro človeško hrano še na stotine pitanih svinj. Na drugi strani imamo veliko število zapuščene dece, nešteto mladih in starejših pridnih, vse podpore vrednih brezposelnikov, ki pa ginevajo v obupu, bedi in pomanjkanju. Ali je to prav, ali je to pravična in smotrna socialna oskrba?


Za izvedbo boljše socialne oskrbe je pa treba načrta, volje, možnosti in sposobnosti. Do vseh teh bednih in ponižanih je treba najprej iskrene ljubezni, sočustvovanja in razumevanja, do posameznika pa stroge, pravične in neusmiljene brezobzirnosti, če je potrebna in če je na mestu. Vsak državljan ima pravico do dela in ne do podpore, to naj bo vodilna misel in podlaga socialne oskrbe. Na drug način je vsako izboljšanje socialne oskrbe nemogoče. Nekaterim državnikom je samo na tem, da se prebivalstvo razmnožuje, kako pa živi, jim je deveta briga.


Odgovorni višje ljudje (pod višjim razumem može, ki zavzemajo višji položaj z obširnim delovnim območjem, v katerem lahko napravijo mnogo dobrega, pa tudi veliko slabega, nižji so pa na postojankah z majhnim delovnim področjem) ne uporabijo koristno tisočev delovnih dni, kar povzroči ogromno izgubo na narodnem premoženju. To pomeni, da nimajo pravega smisla za socialno oskrbo. Če so se kedaj učili v šoli narodnega gospodarstva, so se ga samo za šolo, da napravijo izpit, ne pa za življenje. Imamo dve izobrazbi. Prva je šolska, druga praktična-življenjska, ki sloni na prvi in se pridobi navadno med dvajsetim in petintridesetim letom v življenjski borbi in metežu. Toda življenskih izkušenj žal marsikomu manjka, in vendar je to glavno. Kdor ima samo prvo izobrazbo, to je šolsko, je manjvreden povsod, kamor ga usoda postavi. Ker pa je malovredno blago običajno lažje kakor polnovredno, splava na vrh kakor pri žitu, če ga vržemo v vodo. Kar je v drugih državah slabega, še posnemajo. Predvsem se držijo starega kolovoza, čeprav je poln jam. Za krčenje novih potov niso, ker nimajo volje in sile.


Časopisi prinašajo čedalje več poročil in povesti, ki pa niso ne zabavne ne poučne, samo da napolnijo prostor. Zakaj se ne piše natančno in podrobno o tem, kako so rešile in rešujejo nekatere države socialno oskrbo. Le malokdaj beremo v listih razprave o tem. Med preprostimi čitatelji po deželi so tudi taki. ki želijo tečnejše duševne hrane.


Prvega oktobra sem spoznal, da mi bo zmanjkalo denarja in da si ne morem pomagati. Zato sem pisal prijatelju Maksimu v San Michele, naj mi dvigne, kakor sva se dogovorila, mojih zadnjih 100 goldinarjev v postili hranilnici in mi jih nemudno pošlje, ker sam v skrajno mučni stiski. Iz previdnosti sem pisal tudi prijateljici G. B., Riva via Florida, za 20 goldinarjev posojila. Maksimu sem rekel v pismu, naj pismeno prosi svojega očeta graščaka baltskega Rusa, ki je bil zelo bogat gospod, ali bi mi mogoče hotel posoditi toliko, da prevzamem domačijo. Pisal sem tudi Richterju v Montpellier, da še nimam službe in da čakam na obljubljeno mesto. Naslov: Bordeaux, poštno ležeče.


Odpotoval sem iz Bordeauxa v oddaljeno okolico, v kraje, v katerih še nisem bil. Imel sem zelo dober zemljevid vse Francije. Računal sem, da dobim denar v osmih dneh. Desetega oktobra sem bil oddaljen od Bordeauxa še 36 km. V mesto sem hotel dospeti šele drugi dan. Ker sem pa pisma in denar pričakoval v silni nestrpnosti, sem šel nazaj še tisti večer. Pošta je bila odprta vedno do polnoči. Okoli 22. ure sem prišel do pošte in dobil tam le eno priporočeno pismo. Da prejmem odkod denar, sem bil trdno prepričan. Ko sem pismo odprl, sta bila v njem moja odpovedna knjižica poštne hranilnice in pismo od Maksima ki mi je pisal: »Bil sem na pošti v San Micheleu, pa je gospodična rekla, da ne gre, da bi jaz za tebe podpisal. To sem tudi jaz vedel, le tega ne, da ji bo šel na nos obešat, da hoče podpisati zame. Naročila mi je, naj ti pošljem odpoved, ti pa meni potrdilo. Potrdilo sem dal poštni gospodični, ki ga pošlje na Dunaj. Naročil sem ji še, da naj denar, ko pride, ona pošlje naprej.« 


Poleg prvega pisma je bilo še pismo od Maksimovega očeta, katerega sem prosil, če bi mi posodil denar proti vknjižbi, da bi lahko prevzel domačijo. Pisal je pismo, ki ga imam še danes nekje shranjeno: »Kdor nima niti pridnih hlač na sebi, naj si nikar ne domišljuje, da bi lahko posestvo kupil in na njem gospodaril«.


Nisem bil razočaran, ker nisem niti najmanj računal na posojilo. In zdaj vidim, kako prav je bilo takrat, da nisem dobil tistega denarja. To bi bila zame največja nesreča. Vrglo bi me bilo iz začrtanega tira v čisto drugo smer.


Čudne so življenske prigode in naključja Ti bogatini so imeli svoje premoženje naloženo v Berlinu in Petrogradu in vse izgubili, jaz sem pa vzlic vsemu nekaj let pozneje rešil dom in očeta propada.


Na pošti sem podpisal odpoved in napisal kratko pismo Maksimu, naj skrbi, da dobim denar čim hitreje. Nisem mu pisal, kako zelo me je zadelo drugo pismo. V njem ni bilo toliko razumevanja za moj položaj, da bi bilo pismu priloženo vsaj 10 goldinarjev. Koliko gorja bi mi bilo s tem prihranjenega. S pošte sem odšel kakih 12 km daleč, da sem prišel iz območja mesta in prenočil pod veliko staro hruško, ki mi je bila že znana.


Najbolj me je bolelo, da nisem dobil iz Rive ne pisma ne denarja. Drugo jutro sem prišel v mesto in šel v mojo staro gostilno, kjer sem imel shranjen kovček. Najel sem sobo. Da mi ni Maksim priložil vsaj nekaj goldinarjev, zlasti pa da nisem dobil iz Rive niti odgovora, me je tako potlačilo, da sem legel v posteljo in ležal ves dan in še prihodnjo noč brez vsake hrane kakor otrpel. Tedaj sem spoznatl, da sem za telesne bolečine, križe in težave neprimerno bolj odporen kakor za srčne in duševne. Vedno sem potreboval precej časa, da sem imel koga resnično in iskreno rad. Spet pa je dolgo trajalo, da sem ga pozabil. O značaju ljudi, ki so mi bili bližji, se nisem skoro nikoli zmotil. To me je pa tako poparilo, da sem sklenil, da bom tako malce še imel mogoče koga rad, toda iskreno, globoko in prisrčno ne, ker nenadno razočaranje preveč boli.


Naslednjih šest dni je bilo nekaj najhujšega v mojem življenju. Vse to gorje pa sem vendar zakrivil sam. Bil sem že nekako štiri mesece v Montpellerju, ko sem dobil priporočeno pismo iz Rive. V njem je bil ovoj pisma, ki sem ga bil pisal iz Bordeauxa na naslov G. B., Riva via Florida. Kar ne morem razumeti, da sem bil pri oddaji pisma tako nepazljiv, površen in lahkomišljen. Pozabil sem namreč napisati Avstrija ali vsaj Evropa, če že ne pravilno Florida ob Gardskem jezeru, pa je pismo romalo v Ameriko na polotok Florido. Moja znanka mi je pisala: »Zdaj razumem tvoj molk. Lepo pa ni, da si tako slabo mislil o meni. Vse, kar imam prihranjenega, ti je na razpolago, samo piši.« Besen sem bil sam na sebe, po drugi strani pa spet vesel, da se je še tako razpletlo. Denarja si potem nisem, izposodil, čeprav je bilo moje življenje težavno. Dolgov delati nisem nikdar maral. To svojo površnost sem si pa zapomnil za vse življenje. Za takšno malo nepazljivost sem dobil od življenjske usode kar s kolom po glavi, po srcu in po želodcu. Marsikoga želodec boli, ker je prepoln, mene pa je bolel, ker je bil preprazen.


Računal sem, da dobim denar v desetih dneh. V žepu sem imel samo se en frank in štiri solde, vsega skupaj torej 24 soldov. Dnevno sem smel porabiti le dva solda. V gostilni sem povedal, da me nekaj dni ne bo. Sobe nisem plačal. Na pomolu, kjer se ladje razkladajo, sem mislil, da dobim morda kakšno priložnostno delo, a ni bilo nič. Vse polno domačinov je čakalo vsak dan na najmanjši zaslužek.


Na pristanišču so kuhali na več krajih kar na prostem brez strehe, v velikih kotlih, večjih, kakor jih pri nas rabimo za svinje. To je bila nekakšna mešanica povrtnin: krompirja, korenja, pora in sličnega. Iz tega je nastal neke vrste močnik. Precej obilna porcija je stala dva solda. Najedel se pa je človek tega prav pošteno, saj je bilo tako gosto, da je žlica notri stala. Druge sem videl, da so si kupiti poleg še za en sold črnega vina, ga prilili tej mešanici, dobro zmešali in so imeli na ta način juho. Pet dni sem živel ob tem močniku. Čeprav sem bil vse življenje pri zelo dobrem teku, mi ni nikoli pozneje nobena hrana tako dišala. Vsak večer sem se napotil prenočevat k svoji stari hruški.


Denar še ni sreča, sem večkrat slišal in čital. V mojem položaju je pa bila huda nesreča, ker ga nisem imel. Ampak ta življenska šola je bila zelo prepričevalna, bolj kakor najlepši nauki o vrednosti denarja in štedljivosti. Tu sem se nazorno in praktično naučil, da ima denar glavno besedo v življenju, posebno še v tujini. Z menoj je poredko, na kratko in le kar mimogrede izpregovoril. Včasih me je pozdravil: »Dober dan!« takoj ali kmalu za tem pa: »Srečno, pa zdrav ostani, Franček!« in izginil.


Blagor ubogim na duhu, ki malo mislijo in nimajo bujne domišljije, ker niso podvrženi mučnim duševnim bolečinam. Že sama misel na to, da bi Maksim mojega pisma ne prejel ter da bi jaz denarja sploh ne dobil, ker se pa lahko pripeti eno ali drugo, mi je povzročila neznansko trpljenje. Odločil sem se, da pojdem iskat urad za vpis v tujsko legijo. Ko bom prav na koncu, se bom javil, sem sklenil.


Ko sem iskal to pisarno, sem se spomnil, da mi je rekel eden izmed ruskih sošolcev, ki jih je bilo tedaj v San Micheleju šest, da ba on najbrž tudi prišel septembra ali oktobra prakticirat v Bordeaux. Poiščem ruski konzulat in ogovorim konzula po rusko, pa opazim, da me ne razume. Bil je Francoz. Vprašam ga, ali je g. Junk v Bordeauxu. Potrdil je in mi povedal, da stanuje v hotelu Imperialu. Odpravil sem se v hotel. Vratar mi je povedal na moje vprašanje, da je res stanoval tukaj, dan poprej pa se je preselil v privatno stanovanje. Naslova ni pustil. Spet sem moral pod hruško.


Drugj dan sem šel spet k ruskemu konzulu in mu povedal, da Junka ni več tam. Tajnik, prav prijazen gospod, mu je rekel, da bo tovariš v teku dneva prav gotovo prijavil svoje novo bivališče, zato naj pridem drugi dan po naslov. Drugi dan sem res dobil prijateljev naslov in našel njegovo stanovanje. Gospodinja, ki sem jo vprašal no njem, pa mi je dejala, da je odpotoval na izlet in da se vrne šele ponoči. Prosil sem jo, naj mu pove, da ga išče sošolec in da naj me počaka. Spet sem moral ven iz mesta. Drugi dan, to je bil že četrti, sem ga našel in sva se pozdravila. Poznal sem se, da sem za agitatorja, agenta ali prosilca, če je šlo za lastno korist, popolnoma za nič. V tej strašni sili pa nisem prav nič okleval. Rekel sem mu kar naravnost:


»Ljubi moj, v hudi stiski sem. Pomagaj mi za nekaj dni! Ko dobim denar, ti takoj vrnem.« Tako se je ustrašil, da je kar prebledel.


»Ne, ne,« mu rečem, »nič se ne boj! Ne prosim morda za tisočak ali stotak. Samo dvajset frankov mi posodi«.


Opazil sem, kako se mu je kamen odvalil od srca. Bil je dober človek in mi je dal dvajset frankov. S temi sem šel v staro stanovanje. Nekaj dni sem še prebil tam in hodil vsak dan na pošto vpraševat, ali je že kaj prišlo zame. 22. oktobra sem dobil denar: 100 goldinarjev = 200 frankov, obenem pa tudi pismo iz Montpellierja, da me čaka služba: nastop prvega novembra in plača 60 frankov na mesec. To je bilo malo preveč za smrt in precej premalo za življenje. Bil sem že na koncu svojih moči, skoraj popolnoma obupan, da nisem videl nobene druge rešitve več kakor tujsko legijo. Naenkrat pa je prišla obojestranska rešitev: denar in služba. Moje veselje je bilo nepopisno proti prejšnji žalosti in potrtosti. S pošte sem šel naravnost k tovarišu Rusu. Vrnil sem mu dolg in se mu lepo zahvalil. Prav prisrčno sva se poslovila.


Ker sem imel do nastopa še devet dni časa, sem odpravil kovčeg po železnici v Montpellier, sam pa sem jo mahnil peš. Tako sem zapustil Bordeaux in departman Gironde, katerega sem prehodil v sedmih tednih na vse strani in doživel toliko telesnega in duševnega trpljenja in razočaranja. Potoval sem preko Castiltona, Bergeraca, Agena in Montaubana. Ker sem bil utrujen, sem se že ob šestih zvečer vlegel v nekem nizkem gozdu v gosto grmovje. Komaj sem zadremal, je začelo rositi. Nekaj časa sem še čakal, ker pa je začelo še huje deževati, bliskati in grmeti, sem se dvignil in napotil naprej. Pa sem videl ob cesti hišo, ograjeno s plotom. Lilo je tako, da bi imel vse žepe polne vode, če bi bili iz neprodirnega blaga. Čez plot sem torej zaklical, naj mi odpro, da povedrim do konca nevihte. Posestnik mi je pa zakričal, da bo streljal, če se takoj ne odstranim. Hiša je bila na samoti, ves kraj redko naseljen in pust.


Šel sem naprej. Ura je bila šele nekaj čez sedmo. Tema ko v rogu, lilo pa je kar naprej. Prišel sem do neke hiše. Bila je kavarna. Stavba je bila tako majhna, da bi zadostovala kvečjemu kakšnemu večjemu ptiču za gnezdenje. Naročil sem čašo absinta (neka vrsta žganja) in vprašal, ali bi lahko prenočil. Pa mi je rekla, kar je že bila, natakarica ali gospodinja, da ne, češ da ni prostora. Kakšne tri km dalje da je večji kraj in da bom tam lahko prenočil. Moral sem korakati dalje. Čez nekaj minut sem se pa že kesal, da sem zapustil streho. Mar bi bil vsaj pri mizi ostal. Bal sem se tudi, če me ni tista ženska le nalagala, da se me je znebila. Dež je kar naprej lil kakor za vesoljni potop. Za navadno deževje bi se niti ne zmenil. Zebsti me je tudi začelo. Pozneje me je v teku življenja večkrat dobila huda nevihta; čeprav je bilo še tako hudo, sem le vedel, da pridem domov, kjer me čaka vse, kar je premočenemu in premraženemu človeku potrebno. Tu pa me je najbolj mučila skrb, naravnost strah, če bom moral morda vso noč tavati okoli.


Šel sem z vso naglico naprej in res, ženska se ni zlagala. Prišel sem v Villemur. Krenil sem v prvo gostilno, na katero sem naletel. Zadel sem prav dobro. Gostilna se je imenovala, kakor bi se reklo po naše gostilna in mesarija pri Blažu. Čeprav je bila moja zunanjost strahovita, so me sprejeli prav prijazno in me posušili.


Drugi dan sem šel peš preko Bessiersa — Castresa — La Bastideja in Clermonta ter prispel zadnjega oktobra v Montpellier. Prvega novembra, na vseh svetnikov, sem stopil v službo. Z velikim plugom, v katerega so bili vpreženi trije pari konj, smo izkopavali cepljeno trsje. Delali smo vsak dan isti, ki smo imeli mesečno plačo, tudi ob nedeljah in praznikih, celo na božič in veliko noč do poldneva.


Najel sem podstrešno sobico. Bila je pusta, neprijazna sobica v četrtem nadstropju. Tla cementna, siromašna postelja, polomljena mizica, stol in nočna omarica. Plačeval sem 12 frankov mesečno brez vsake postrežbe.


Ruvanje trsja s plugom se ni obneslo, ker se ga je preveč polomilo. Izkopavali smo potem trsje s krampi na dva roglja, vsak mož svojo vrsto. Prve dni sem zaostajal, ker nisem bil vajen tega dela. Pa mi je rekel mlad sodelavec: Halo, Francois (beri Fransoa), hitro hitro!« Skraja mi je naravnost v ušesa bil ta klic. Kaj se ne sliši Franček neprimerno lepše, prijazneje in prisrčneje! Le počakaj, sem se mislil, da se le privadim. Ni še minil teden, ko sem bil že več metrov pred skupino. Pa mi je spet zaklical isti delavec: »Halo, Francois! Kam pa tako hitite? Mar hočete patrona (gospodarja) še bolj obogatiti, kakor je že?« »Ne«, sem mu odgovoril, »hotel sem vam samo dokazati, da zmorem isto kakor kdorkoli izmed vas, ki ste se zadnjič norčevali iz mene.« 


Z delavci sem se dobro razumel. Bili so prijazni in ljubeznivi z menoj, videč, da sem siromašen, ker delam za plačo. Po drugi strani so pa videli, da sem le začasno tam in jim ne bom kruha odjedal. Skoraj vsak delavec si je kupil dnevno svoj časopis, ki je stal en sold. Tam niso na časopise naročeni kakor pri nas, ampak jih kupujejo dnevno sproti. Pri opoldanskem odmoru so hitro pojedli, čitali časopise, potem pa politizirali. Pri tem opravilu so strašno kričali in se kregali, da sem s početka mislil, da se bodo stepli.


Vsak delavec je poznal vse ministre in druge vodilne politike po imenih, kaj zastopa ta, kaj oni, kaj zasleduje ta stranka, kaj ona. Temu sem se zelo čudil, posebno če sem to primerjal z našimi razmerami. Še danes ne vem, ali je ta južnjaški narod brihten od narave ali pa imajo boljše ljudske šole, kakor so bile naše.


Delali smo osem ur na dan od 7. do 18. V tem času je bilo tri ure odmora, da je ostalo osem ur čistega resničnega dela. Upravnik je priganjal in pazil na vsakega, da se je storilo kar največ mogoče. Vinograd in drugi nasadi so bili oddaljeni 12 km od mesta. Vsako jutro so nas naložili na vozove in popeljali, kamor je bito treba. Kupil sem si usnjato torbo, kakor so jo imeli delavci za prenos dnevne prehrane. Eden izmed delavcev mi je napravil poleg še mrežo in rekel: »Tole sem vam napravil, da se boste kdaj spomnili name. Imam še zdaj torbo z desetimi žepi in mrežo.


Vsak dan po končanem delu si je vsak delavec natrgal trave ali kakšne druge zelenjave in napolnil kakšno torbo ali vrečico. Strašno rad bi bil dognal, za kaj imajo travo. Za kozo bi je bilo premalo, na kaj drugega se pa spomnil nisem. Potem sem le vprašal. Vsak je redil doma kunce. Delavec, ki mi je napravil mrežo, Mazeile po imenu, me je povabil, naj ga obiščem v nedeljo popoldne. Prišel sem k njemu in žena mi je postregla z zajcem, pripravljenim na tri načine. Izvrstno mi je dišalo. Prinesla mi je tudi vina in menila, da ga ima za vse leto dosti. Razložila mi je zakaj. Imel je tam stanovanje brezplačno, da je pazil na vinograd posestniku. Čez teden je hodil na delo, čez nedelje pa v vinograd in tam kaj malega delal. Zato je imel brezplačno stanovanje, rožje od trsja za kurjavo in paberkovanje (smel je potrgati vse ostalo grozdje). Iz tega si je napravil vina, a iz tropin do 400 litrov kisa.


Živel sem zelo slabo. Hodil sem jest v kuhinjo za siromake. Bili sta dve. Prva za boljše ljudi, druga pa za siromake in berače. Čez ves teden nisem imel tople hrane. Dnevno sem pojedel en kilogram kruha, popil en liter vina; tudi sočivja sem imel in včasih za priboljšek košček slanine.


Vsi delavci so kadili cigarete. Že kot študentek sem rad kadil. Pozneje sem se zelo boril proti tej razvadi. Včasih se mi je posrečilo zdržati se kajenja Po kakšnih 14 dni, pa sem skušnjavi zmerom spet podlegel in začel kaditi. Tudi tu sem od časa do časa kupil duhana za nekaj soldov. Ta duhan pa je bil že na pogled slab, neokusen in se je sproti natehtal stranki. Nekega večera, ko sem prišel utrujen z dela, sem se spomnil, da sem v neki knjigi Tolstega čital približno tole: »Mladenič v slabih razmerah hoče na vsak način doseči boljši socialni položaj in strastno puši. Ta strast je bolj škodljiva kakor koristna, zato nepotrebna. Rad bi se odvadil, pa se ne more. Kako naj tak človek, ki nima niti toliko trdne volje, da bi dosegel tisto, kar je samo od njega odvisno, dosegel boljši položaj v življenju, kar je pretežno odvisno od drugih?« Mislil sem si: »To se pa prav mene tiče.« Vrgel sem zavitek duhana skozi okno in nisem kadil več kakor dvajset let. Mladini sem prigovarjal naj pusti kajenje. Cigareta, to je v papir zavit vražji plevel. Na eni strani je ogenj, na drugem koncu pa norec, ki vleče. Ob koncu vojne sem spet začel kaditi. Nekaj so krive čebele, nekaj pa brat, ki je pošiljal domov škatle egiptovskih cigaret, nekaj pa domneva, da je starejši moški brez vsake razvade in napake pust in dolgočasen.


Po enem mesecu sem prosil gospodarja, naj mi zviša plačo, ker le preveč stradam. On pa mi je rekel: »Le potrpite, vam bo pa pozneje enkrat zato bolje šlo. Tudi jaz, ko smi začel, sem trpel veliko pomanjkanje.« »Kaj mi to pomaga.« sem mu odgovoril »saj bom že prej propadel, preden bom dosegel boljše razmere.« Zvišal mi je za 10 frankov mesečno in sem imel torej 70 frankov.


Gospodarski preddelavec me je pogosto porinil k delu, ki me ni zanimalo: tja me pa ni postavil, kamor sem si želel. Nisem se mu imel s čim prikupiti. Enkrat sem gospodarja prosil, naj mu da nalog, da me zaposli tam, kjer je zame važnejše, on mi je pa odgovoril, da tega ne more. Pri tolikih ljudeh na upravniku vsak večer le navodila, kaj se mora drugi dan delati. Delavcu pa lahko on odkaže delo, kakršno hoče. Nekaj časa se mi je zdelo zanimivo voziti s konji, saj so tam drugačni vozovi in drugačna konjska oprema kakor pri nas. Vozovi so vsi na dve kolesi, ki sta visoki dva metra. Konji so upreženi drug pred drugim. Na voz so mi naložili 40 ali še več hektolitrov vina in vpregli tri do pet konj, ki so stali drug pred drugim. Ceste so zelo lepe, brez gramoza in gramoznih kupov. Že tedaj so bile valjane s težkim parnim valjarjem. Zelo mi je bilo hudo, da sem moral zaradi nekaj sto goldinarjev, ki jih nisem imel, opravljati vsa hlapčevska dela, ki sem jih že tako znal; prišel pa sem vendar zaradi tega, da bi se tam česa naučil. Premišljal sem, kaj naj ukrenem, da si izboljšam položaj. Odločil sem se pisati svojemu ravnatelju kmetijske šole g. Machu v San Micheleju. Žrtvoval sem 15 santimov za poštno znamko, čeprav sem bil prepričan, da ne bom dobil odgovora. Kratko sem opisal svoj položaj in ga prosil, naj me priporoča, da dobim kakšno štipendijo. Pisal sem, da bi rad šel v višjo vinarsko šolo v Motpellierju in da bi se tam še praktično lahko učil, kar me zanima.

Poštno obratno sem dobil zelo ljubeznivo pismo, da on dobro razume moj položaj in da se bo takoj in zelo odločno zavzel zame. Najprej da se bo obrnil na ministrstvo, in če tam ne uspe, na štajerski deželni odbor. Nekje, mi je pisal, bova gotovo nekaj dobila. Pa ni bilo nič ne pri enem ne pri drugem. Pri štajerskem deželnem odboru je dobil v roke mojo prošnjo Ivan Balon, deželni vinarski komisar. Ker je deželni odbor prošnjo za štipendijo odklonil, jo je izročil Balon dr. Kaisersfeldu, ravnatelju Štajerske hranilnice v Gradcu.


Meseca februarja smo cepili ameriške korenjake na licu mesta. Kakih osem dni sem se kleče plazil po zemlji in cepil. Začelo me je že ščipati v kolenih, pa sem si mislil: bo že minilo. Nekega jutra nisem mogel vstati. Po kolenih me je začelo strašno trgati in me je neznansko bolelo. Ker ni bilo nikogar blizu, sem ležal ves dan in čakal, da se vrne sosed, ki je stanoval nasproti mene, a ga še nisem nikdar videl. Jaz sem šel vsak dan zgodaj od doma, ko je še on spal, kadar je pa prišel domov, sem pa jaz že spal.


Nekako po polnoči sem zaslišal korake in ga poklical. Prosil sem ga, da mi preskrbi dopisnico in jo drugo jutro odda, ker je zelo važno. To mi je rad ustregel. Pisal sem gospodarju, da sem zbolel in da si ne morem pomagati. Že dopoldne je prišel k meni gospodar sam. Ko je prisopihal do mene, je rekel. »Vi pa stanujete na svislih kakor kure.« Prvo me je vprašal, ali imam kaj denarja. »Imam še nekaj,« sem mu odgovoril. Dal mi je zlatnik za 20 frankov. Poprosil sem ga, naj me spravi v bolnišnico.


Bolnišnice sem se zelo veselil, čeprav še nisem bil nikdar do tedaj in ne pozneje v nji kot bolnik. Predstavljal sem si, da se tam, kjer je uprava republikanska, skrbi za vse oskrbe in nege potrebne prav po bratovsko. Predvsem, sem si mislil, se bodo zame gotovo prav posebno pobrigali, ker sem tujec, da bom lahko pravil, da se v republikanskih državah čisto drugače skrbi za pomoči potrebne kakor pa v monarhističnih. Sem bil pač pravi podeželski lahkovernež.


Takoj popoldne mi je poslal gospodar ko« čijo, dva delavca in oskrbnika Bretona po mene. Delavca, moja tovariša, sta me pri« jela in nesla na voz. Bolelo me je tako hu« do, da bi bil kričal. Ker sem pa vedel, da ves stok, jok in vpitje ne olajšajo bolečin, sem bil rajši tih. Ko smo se pripeljali na dvorišče bolnišni« ce, je šel oskrbnik, zelo prijazen in lju« bezniv gospod, v pisarno, da opravi po« trebno za moj sprejem. Cela večnost se mi je zdela, ko sem v bolečinah čakal na vo« zu, kdaj bo to opravljeno. Navsezadnje pa se je oskrbnik le vrnil: »Vas ne sprejmejo.« Kakor da bi bilo treščilo v mene Vse ti« sto lepo, kar me je pogosto bodrilo in to« lažilo: upanje, nazori, mnenje, prepričanje, ljubezen in spoštovanje, vse se je na mah zrušilo v meni. Peljali so me nazaj v moje stanovanje in me zanesli po ozkih stopni« cah v moj brlog. Breton je šel gledat, če bi bila v hiši kakšna ženska, ki bi mi za silo stregla, in jo je našel. Tedaj sem šele opazil, da sem stanoval v takšni hiši, kjer navadno stranke ne stanujejo. Revmatizem traja navadno šest tednov. Ta dogodek z bolnišnico me je duševno ta« ko potrl in razburil, da se je zgodil čudež: Čez dva dni sem šel že spet na delo — zdrav. Nekega dne mi je rekel gospodar, da ga je neki gospod vprašal, ali pozna koga, ki bi njegovega sina poučeval v nemščini, in ali bi bil jaz sposoben in pripravljen za to. Sprejel sem Tri večere v tednu sem pouče« val in v nedeljo, pa sem zaslužil večerjo in eno obleko. Nekega dne sem dobil pismo od Štajer« ske hranilnice, da mi je dodelila 1000 fran« kov štipendije za pet mesecev. Dobival sem torej po 200 frankov mesečno za obisk vi« narske šole. Šel sem takoj drugi dan v šolo in se tam vpisal kot izredni slušatelj. Šol« nine sem plačal za en tečaj 50 frankov. Lo« til sem se predvsem vinarstva. Tedaj se je obravnavala obnova starih vinogradov, ki jih je uničila trsna uš. V prostih urah sem hodil še vedno prakticirat k prejšnjemu go« spodarju. Ker sem zdaj delal brezplačno, sem si lahko delo sam izbral. Čeprav sem dobro obvladal francoski je* zik, vendar prvih štirinajst dni nisem bil v stanu cediti predavanjem profe« sorjev. 1'edaj sem šeie razumel, kako važno vlogo iima uho. Občeval sean do tedaj po večini le z delavci in uho je bilo navajeno na njih govorico. Ravnatelj zavoda je bil Foex. Spisal je knjigo o vinarstvu, ki je obsegala 1120 stra« ni, in sem si jo kupil. Za šolnino in to knji« go sem izdal več, kakor sem poprej pora« bil v dveh mesecih za hrano in stanovanje. Ko so se začeli izpiti, sem šel k ravnatelju v pisarno. Ravnatelj je bil velik obilen go« spod. Šel sem ga prosit, ali bom smel k iz« pitom. Izjavil je, da to pod nobenim pogo« jem ne pojde. To sem tudi dobro razumel, saj sem šele komaj začel. Potem sem ga prosil, naj me on sam privatno preizkusi o svojem predmetu in mi da potrdilo o uspe« hu. Rekel sem mu, da sem kupil njegovo knjigo in da znam celo na pamet po vse« bini. Upal som, da se mu bom s tem pri« kupil ali vsaj zbudil v njem radovednost, koliko znam. Nadalje sem mu razlagal, da meni ni dosti, če dobim potrdilo, da sem se tega in tega dne vpisal. Potemtakem bi la» hko dobil takšno potrdilo vsak, ki bi pla« čal šolnino, pa naj bi študiral ali ne Kakor po večini vsi sodimo druge po sebi, tako sem tudi jaz sodil, da bo ravnatelj storil, kakor bi jaz v takšnem položaju. On mi pa je z zelo visokim glasom dostojanstve« no in hladno odgovoril, da se s takšnimi rečmi ne bavi. Predpis je predpis, za drugo se pa uradnik ne briga. Ob koncu junija sem dobil pismo od štajerskega deželnega odbora, ali bi sprem« ljal neke vinarske strokovnjake po Franci* ji kot tolma in koliko bi zahteval za to. Odpisal sem, da sem pripravljen in da za« htevaim prosto prenočišče, hrano in vožnjo in tristo frankov. Nato sem dobil pismo od Balona, da so moji predlogi sprejeti in da se bosta pripeljala on in še neki drug go« spod. Dopisovala sva si nekaj časa in on mi je pisal, kdaj pride. Vlak je seveda natanč« no nemogoče označiti Pisal sem mu, da ju bom čakal pri vsakem brzem vlaku ponoči in podnevi. Da me bo pa lahko spoznal, bom stal natančno nasproti izhodu pri nekem poslopju. Imel bom srajco iz črnega satina in rde ovratnik. Vedel sem, da kaj takega ne bo imel nihče na sebi. na če bi jih bilo na tisoče.