Pavla

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pavla
Vilko Mazi
Izdano: Slovenski narod 25. junij 1910, letnik 43
Viri: 142
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zasmejala se je prešerno pomlad po vsej moji duši, ko sem te zagledal in v tvojih očeh sem bral, da si občutila takrat tudi ti svež poljub Lade.

Kako naglo, kako nehote se je vse to primerilo! V opoldanskem solncu se je topila dolina, ki sem jo ugledal prvikrat tisti dan. Bela cesta, stokrat zavijužena s klanca, se je tesno oprijemala strme rebri. Gori so se klicale kukavice in čisto v dnu je šuštela voda v ozki, skopi, z grmovjem zagrnjeni strugi. Po tisti beli cesti sem romal s pomlajeno dušo, neutrudnih korakov sem našel mesto in tebe, Pavla. Nisva govorila toliko, kolikor sva občutila, menda sploh tega ne, kar sta se pogovarjali najini duši. In naposled je bila tudi prijaznost najinega slovesa čisto vsakdanja laž.

Pavla, morda sem se preveč osmelil, ko sem ti vzel za spomin robec s tvojim monogramom. Ali ne zameri: vzel sem ga, ker se mi je zahotelo v tisti uri, imeti od tebe spomin. Saj bi ti vzel rajši kaj drugega, toda v tisti naglici ni bilo nič tako napriliki.

In tako sem prinesel tisti robec domov. Na mizi leži zdaj zganjen in v robu se ponaša rdeč monogram »P. B.«

Danes se dolgočasi zunaj oblačno nebo, cvetje dremlje po drevju in po gredah in zeleno polje je usnulo že opoldne. Ne gane se v njem detelja in ne zove prepelica; škrjanec se je stisnil h gruči v razoru in si ne upa dahniti. Moja duša pa ni trudna ne zaspana. Nemoteno se poigravajo v tem mrtvem miru moji pogledi s tvojim monogramom na robu. Živo slika fantazija tvoje fine, drobne, mehke prstke, kako so previdno pretikali to rdečo nit, vidim tvoje lepe, modre oči, kako so sladko sijale tisto uro in je z njimi lahno utripalo srce in so podrhtevale v slasti tvoje lahkokrile misli.

Tako te vidim, Pavla, srečno, mlado in brhko, kakor tisti dan, ko sva se tako nepričakovano prvič srečala. Lepa si bila, visoka in vitka kakor jelka v dragi, tvoje oči — dve jasni zvezdi, tvoja lička — dva rdeča, razposajena plamena, tvoji ustni — dve mavrici in tvoje grudi — dva holma, vskipela ob pestri pomladni zori ...

Pa zakaj si uprla vame tisto uro svoj pekoč pogled? — Sama si kriva, če sem ti vzel robec za spomin in če sem s toploto tvojega pogleda vriskal po srebrni cesti v mesečini. Zelene poljane sem klical, da so se zaspane ozirale za mano, belo drevje sem vzdramljal vrh rebri, da je pošumevalo oplašeno in v grmovju sem budil črne kose, da so me spraševali, kje sem se napil ljubezni! Jaz se pa nisem ozrl in nisem odgovarjal, naprej sem stopal brezskrbno in sem smelo vriskal v polnoč po serpentinah gori v brezkončni klanec. In še danes ne vem, kako sem potem pravzaprav priromal domov.

Vsa si se potopila v mojo dušo, Pavla. Ali si torej ti tisti ženski kerubim, ki sem ga tako dolgo iskal po neizmernih potih? In če si ti, zakaj sem govoril s tabo samo par vsakdanjih besed, zakaj ti nisem imel prilike povedati storijo, ki jo je hranila zate moja duša! Ločila sva se in bogve, če se še kdaj srečava ... Brez poljuba, brez objema sva se poslovila, vse tako naglo, kakor sva se nepričakovano in nehote našla.

Rad bi znal, Pavla, ali si tudi ti tako iskala mene, ali sva naletela kar tako slučajno drug na drugega ... Vame se je usulo zdaj čisto novo, prej nepoznano življenje, vse prepleteno pomladnih sanj in pesmi. — O, prav tebe sem iskal na svojih potih, pa zakaj sem zate pretrpel toliko skrbi in bolesti? Ali bo morda trdnejša zato najina ljubezen? Da bi bila!

A kdo ve, če se nisem grdo preslepil ob tvojih očeh? — Morda je moj cilj zavit še v brezdanjo daljo; skozi tebe je šla moja pot, pa sem se opijanil pri tebi, žejen potnik v obcestni krčmi in sem zaspal pijan v tvoji duši, dokler se ne iztreznim ...

Izpusti me, krasna zapeljivka, če še ni končana moja pot, da pridem še za dne, kamor mi je odločeno. Izpusti me in ne jemlji mojih moči! — Drug potnik bo prišel za mano in se bo vstavil pri tebi, ker bo dovršena pred tvojim pragom njegova pot. Pa mu postelji mehko postelj in da ga ne bo zeblo, ga odeni s toplo odejo ... pa ga upijani s sojem svojih oči in vso noč boš srkala njegov mozeg, do jutra ga boš zibala na svojih grudih s smehom. In ko se bo prebudil ob zori, okrepčaj ga, pa ga popelji v zeleno polje roko v roki, kjer valovi ves dan žito in podrhteva detelja. In ko bo prišel večer, ga boš spet upijanila in ga prižela na svoje alabastrovo telo ... Toda mene izpusti, Pavla, če še ni končana moja pot. Solnce se še ni vspelo vrh neba in ni že poldan; za dne bom še lahko na svojem cilju. Vrnil ti bom robec in vse, kar sem ti vzel še z njim, samo pokaži mi duri, da zagledam belo cesto, ki je še nisem prehodil ...

Nameril bi korake vstran, toda tvoje oči se mi zde tako dobre znanke. Čimbolj se potapljam vanje ob slovesu, tembolj jih poznam — poznam jih, kolikor daleč in kolikor globoko vidim vanje. Tam prav zadaj, tam prav doli se zdi skrita duša davnih stoletij ... prav do zenice sega njeno pestro življenje in diha mehko v svet. Pavla, ali se nisva tako videla že kdaj pred davnimi veki, kakor poje Rückert: »Und abermals nach fünfhundert Jahren will ich desselbigen Weges fahren.« Ali kakor pravi Spinoza: »Sentimus, experimurque, nos aeternos esse ...« Morda sva bila tiste čase dva svobodna metulja, preletajoča pisane loke, pa sva se izgubila na bregu in sva se iskala stoletne veke — tvoje oči so mi dobre znanke ... Morda sva tako romala v dveh meglicah pod visoko kupolo, pa je prišlo solnce in naju je razpršilo — tvoje oči so mi dobre znanke ... Morda pa sva se igrala v dveh cvetih in naju je razdvojila mrka sapa — tvoje oči so mi dobre znanke ... »Rien ne s'en va, qui ne revienne ...«

Ah, če si ti, Pavla, prava ljubica, ne pusti me več trepetati niti minuto! Zaklenila bova trdno duri in brez konca bova uživala naslado ljubezni, izgubljene v davnih dneh in spet najdene ...