Pavel in Olga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pavel in Olga
Lili Liljanova
Izdano: Slovenska žena 1912
Viri: dlib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dijak Pavel Senjor je bil l. 1809 vpisan na Franc Karlovem vseučilišču v Gradcu, kjer se je učil pravdoznanstva. Bil je čas, ko se je tresel svet pod kopiti francoskih legij in je korzijski orel meril Evropo in vihral po deželah, da je senca njegovih peroti zakrivala kraljestva in so se lomili v viharju prestoli in so padale v prah vladarske krone. Tudi skozi Gradec so hrumele francoske čete, vendar se niso nikoli ustavljale dolgo časa, in so imeli meščani in meščanke samo kratko priliko videti slikovitost častniških uniform in mlado silo vitkih grenadirjev.

Neko poletno popoldne je slonel dijak Slovenskih goric na oknu svojega stanovanja, in njegove oči so s hrepenenjem in tiho togo strmele proti jugu, kjer se je v megleni dalji, za gorami in planinami skrivala njegova domovina. V mislih je gledal in pozdravljal lepoto in božja čuda teh v solnce in tajno, neizrekljivo bleščobo potopljenih gajev in vinskih bregov, kamor so se ulivali žarki z razkošno silo in mehkim čarom ter so objeli z zlato ljubeznijo ves kraj, gorice in polje, ter opojili vse z življenjem in veseljem.

Zamaknjena in zadivljena je blodila njegova duša po solnčnih goricah, prepreženih z zelenjem in ovitih z bohotnimi in kipečimi venci in brajdami, kjer so se svetili po rebrih in varnih zaklonih tihi in veseli hrami. In nad vsem je sijalo solnce in božje oko je z ljubeznijo objemalo čisto in nedotaknjeno krasoto. Dijak je videl polja, bleščeča in z rožami popisana, in je slišal petje in vriskanje poljskih ptic, ki so se v zraku kosale med seboj in vinjene od svetlobe in zlatega zraka pele in rajale kakor nebeški svatje. In odtod je poromal v belo vasico in pozdravil dekle, rožnolico in bujnostaso, ki je stala na pragu:

„Bog s teboj, Olga! Skoči k meni, da pijem tvojo lepoto in s tvojimi poljubi opijanim svoje srce in dušo. Ti deklica, rožna in zlata, vsa v lesku svojih dehtečih las, vsa v žaru nebeške milobe in nedolžnosti! Dušica, življenje mojega življenja!"

In sprehajal se je v njenem objemu na tihi in senčni kraj ob žuborečem potoku, pod široki, mogočni in košati hrast, kjer so bile doma njegove sanje in vzori in hrepenenje.

„Glej, ljubica, to je moja božja pot s svetnico v objemu. Vsak dan je v mojem srcu velika nedelja, zmeraj in povsod hodi z menoj moja domovina, sveta in neskončno velika kakor so nebesa. In v Jeruzalem je moja pot, slavna in neizmerno lepa, vsa posejana z rožami in solncem in petjem, kakor je bila pot Jezusova. In z menoj hodiš Ti, Olga, kakor radost in sreča in živa ljubezen, brez začetka in konca."

Pavel Senjor je slonel na oknu in bil je slep za vse okoli sebe, videl je le, kamor ga je vedel duh, kamor je šlo neutešeno in neutešljivo hrepenenje njegovega srca. Nosil je v sebi ves čar in zmagovito silo svoje domovine, njeno solnce in zvezde, njeno trpljenje in veselje, bolečine in sladkost.

„O, domovina, moja večna mladost in večno življenje — —."

V tem trenotku je šla po cesti francoska četa, in mogoče je bil dijakov pogled tako tuj, poln divnega zanosa in srepe zamaknjenosti, oddaljen na milje in milje vsemu, kar je bilo okoli, da se ga je ustrašil vojak, mogoče da se je puška sprožila po naključju, dijak je padel znak v sobo, zadet v čelo od grenadirjeve krogle. Njegovo telo je bilo v hipu mrtvo, ali njegov duh ni bil navzoč in je ostal v domovini, v večni mladosti in življenju.

***

Dijakova ljubica, Olga, je tisto noč, ko se je to zgodilo, govorila s Pavlom. Prišel je k njej, ves zamaknjen in zatopljenih oči, ki so gledale v prazno daljino, in njegove ustne so govorile čudne in zanosne besede. In nazadnje je zaslišala grom puške, in Pavel je obstal nem, mrtvih oči, ki se niso še nagledale življenja. Tako so pile svetlobo in lepoto.

„Pavel, Pavel, kam gledaš, ali nimaš oči samo zame?"

In on je govoril o nerazumljivih stvareh, in ves je bil v ognju in objet od velike in nadnaravne glorije. Še nikoli ni Olga tako o njem sanjala, še nikoli ni bil tako veličasten v svoji tajni in neumljivi grozi.

Bilo je drugo noč, ko je prišel k njej Pavel s črno, zevajočo rano na čelu. In zgodilo se je, da se je začela svetiti rana, kakor da je vsa iz rubina, ali obrobljena od biserov, čistih kakor duša kerubova. Bilo jo je strah, ali ko ji je ponudil rano v poljub, se ji je zazdela tako krasna in sladka, in Pavel je bil zopet tako velik kot nikoli. Povabil jo je s seboj, in tam pod hrastom se je izgubil.

Tretji dan je Olga izvedela za njegovo smrt. „Saj ni mogoče", je odgovorila, „jaz tega ne bom verjela nikoli". In potem je padla v nezavest.

Opoldne se je zbudila.

„Ali niste dejali, da so ubili Pavla?"

In potem se je oblekla v najlepša oblačila, v lase si je zataknila rožo, in šla je, mlada kot rosni maj in lepa kot kresno jutro, na polje. Solnce je stalo visoko sredi neba, in gorice in planice so bile potopljene v jasno zlatnino poletnega dneva. Olga pride v dobravo, vsa v žarkih strujah in plamtečih pramenih, in od hrasta ji pride nasproti Pavlova palica, s katero se je dijak Pavel sprehajal, kadar je bil doma in je hodil po vinskih bregih in pšeničnem polju. In palica se zavihti veselo in razposajeno, zamahne ji v pozdrav, kakor da je v Pavlovi roki.

„Ali si ti?" je vzkliknila Olga. In palica ji seže v roko in zapleše okoli nje, kakor je to delal Pavel, v največjem veselju in razigranosti v njeni navzočnosti.

„Pavel, ljubček, ali si res umrl? Vsi pravijo, da si umrl, in da te ne bom videla nikdar, nikoli več. Veš-li, kaj se to pravi? Hotela sem že umreti s teboj, ker moje srce se je trgalo, v grozi se je topilo in v bolečinah. Pavel, pridi na moje srce!"

In glej, palica je pohitela čisto k njej, nagnila se ji na prsi in ustne, na lica in tilnik, šla je okoli pasa in jo objemala, se ji priklonila in — izginila.

S tihim veseljem se je vrnila Olga domov. „Vsi mislijo da je mrtev", se je smejala v srcu, „in le jaz vem, da to ni resnica. Ako živi celo njegova palica, kako naj bi potem on umrl!"

A ohranila je sama zase sladko skrivnost, o, nikdar, nikoli je ne izda očetu, ki jo resno in zamišljeno pogleduje, in tudi ne materi, ki stiska solze v očesu in nosi črno ruto. Olga ni marala žalnega krila, zakaj zdelo se ji je, da bi užalita Pavla, ako bi jo zagledal v črnini, in zato se je oblekla v najsvetlejšo obleko, čisto bel robec si je zavezala okoli glave, in njen predpasnik se je bleščal kakor sneg.

Solnce je žarelo zopet sredi vedre sinjine, in takrat je šla Olga k hrastu. Smejala se je, ker je trdno vedela, da pride Pavel. Komaj se je pokazala izza jelševja in gostega leščevja, že ji prihiti palica nasproti. In kakor včeraj se ji vihti in priklanja v pozdrav, se ji laska in objema in poljublja njene roke in lica.

„Dragi Pavel, ali ostaneš zmeraj pod hrastom, in ne boš pozabil nikoli svoje Olge, ki te tako ljubi in mrje po tebi in živi s teboj!"

Palica se je priklonila, poskočila, kakor bi hotela obljubiti, in se žareči, da ne bo pozabila nikjer in nikdar.

„Pavel, Pavel, ali slišiš, kako te kličem in izgovarjam tvoje ime, ki je meni vse, vse — jaz in ti sva v njem. Slišiš, kako velika radost vlada v najinem velikem prelepem svetišču, škrjančki so vsi neumni, odkar jih hodiva vsak dan poslušat. Ali se ti ne zdi?"

Palica je zarajala in skočila v njeno roko, sklenila je desnico in levico in se stisnila v objem.

»Pavel, poljubujem Ti srce in se skrivam vanj in molim Tebe, Tebe — in si želim, ali veš, Pavel, česa si želim? Da bi lahko pela: „Pridi, pridi, grlica, boš mi sinka zibala!"

In bil je kakor zlat veter, ko se je palica spustila v krog in zaplesala okoli nje. Vsa je bila objeta od sladkega kolobarja, in čutila je natančno Pavlov dih in njegove poljube.

„Ljubi moj, preljubi! Glej, najino polje je lepo kakor Bog. Dehti in šumi in poje, a vse to samo nama! Tako mi je, kot da si Ti nad tem poljem, in da je od Tebe tako krasno. Tako visoko stojiš, na samem solncu, in jaz Te ne morem ovenčati, kakor bi si želela in morala. Ljubi moj, preljubi!"

Nizko, nizko se je sklonila palica, kakor da pokleka pred Olgo, in takrat jo je okitila z makom in poljskimi lilijami.

„Glej, ljubi moj, ljubi, stopila bom sklonjena, gologlava in pobožna v Tvoje svetišče in v srcu ponesem Tebe, svojega Boga. Tako goreče Te molim in klonem pred Teboj, in vse rožice klanjajo svoje glavice pred Teboj, Ti neizmerno ljubljeni Pavel!"

Olga se je zgrudila brez zavesti na zemljo.

***

„Zakaj pravite, da je umrl? On živi, in njegova palica govori in se sprehaja z menoj!"

„Kakšna palica? Kdo govori?" se je začudil oče.

„Pavlova palica. Vsako opoldne pride in se sprehaja z menoj. Pridite pogledat!"

Šel je oče z župnikom gledat, kaj je z dekletovo govorico: Olga se je lovila okoli hrasta, božala in poljubljala svojo senco. In šel je glas po vaseh in goricah o čudni dijakovi palici, ki hodi nazaj in se sprehaja pod hrastom, kamor je še za življenja najrajši zahajal. Od vseh strani so hiteli ljudje, da bi zrli nezaslišano čudo. In kmalu se je raznesel glas, da je videl ta in oni čudovito palico, nekdo je celo ž njo govoril, in nekomu je segla v roko.

Da odpravi to očitno pohujšanje, je dal župnik hrast posekati. A čudno: Še tisto noč je nekaj zagnalo župnika skozi okno, dobili so ga drugo jutro na kamenju zlomljenih udov.

Olga je zbolela, in čudna je bila njena bolezen. Ves čas je govorila s Pavlom: „Ali je bilo kdaj kaki nevesti lepše pri srcu, ko pričakuje svojega ženina, kot je meni sedaj, ko prideš Ti, Ti, moje zlato solnce! Kako se boš čudil moji deželi in se smejal, ker sem razprostrla povsod samo Tebe. Ha-ha!" Olga se je smejala, vse dni in noči.

„Jaz te moram zapeti, moja velika, solnčna pesem:

„Pridi, pridi, grlica,
boš mi sinka zibala!"

Opoldne, ko se je vsipal in utrinjal v sobo solnčni ogenj, je njen glas utihnil, in potem je govoril Pavel iz njenih ust, in tedaj je umrla:

„Bog s Teboj, Olga! To je moja božja pot, s svetnico v objemu. In v Jeruzalem vede, slavna je in neizmerno lepa, posejana z rožami in solncem, kakor je bila pot Jezusova. — O domovina, moja večna mladost in življenje —."