Pavel in žena drugega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Pavel in žena drugega
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 4. maj 1910 (43/100)
Viri: dLib 100
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zbrali smo se stari samci, vdovci in invalidi ter si pravili svoje štorije. Kdo zmed nas je imel največjo srečo ali smolo pri ženskah, kdo je prišel najbolj pleziran iz nekrvavega, a ljutega boja?

Prijatelj Karavankar ni doživel posebnega: Neka natakarica ga je nekje in nekoč hotela poročiti, in to bi se bilo tudi zgodilo, da se ni premislil. To je bilo resnično, kar nam je povedal. Ko se je napil vina, pa se je začel lagati, in si je izmišljeval takšne čudovite in neverjetne stvari, da smo majali z glavami in se čudili toliki njegovi iznajdljivosti. Ljubil je nune in se shajal ž njimi na samostanskem vrtu, trikrat se je bil s sabljami in petkrat streljal s pištolami, zapeljal je toliko in toliko nedolžnega blaga in onečastil toliko in toliko posvečenih, v svetem zakonu se veselečih žen.

Jaz sem povedal povest svoje prve ljubezni:

Zaljubil sem se v tiho, belo črnolasko. Ljubil sem jo s solzami, poljubljal sled njenih stopinj in hrepenel, hrepenel po njeni bližini. A kaj se je zgodilo? Orjašk in silen domobranski častnik je začel zahajati k njej, in preden je minilo leto, je moja tiha, bela črnolaska povila dvojčke. Tako prozaično in tako žalostno se pač še ni kmalu končala prva ljubezen. To je vse, kar sem jaz izkusil pri ženah, in kar vem o njih. Vse drugo so sanje.

To sem torej povedal: moji znanci so se krohotali in mi čestitali.

Za menoj je bil na vrsti prijatelj Pavel. Pravil je tako:

"Na ves glas se je smejala, ko je stopila k meni v sobo tisti dan žena mojega prijatelja. Bila je to krasno razvita, debeluhasta, vesela ženka. Malo takšnih sem še srečal na svojih dolgočasnih potih.

"Ha - ha, moj stari je spet pijan, rečem ti, navsezgodaj se je nasekal brandy-ja. Vso noč lahko ostanem pri tebi, in niti pogrešil me ne bo."

"Vidiš, to mene veseli," sem hitel zagotavljati svojo ljubo prijateljico. "To mene veseli. Kar na kanapé sedi, in če Bog da, bo to še lep večer in še lepša noč. Toliko počakaj, da napišem drobno pisemce svoji nevesti, in prekrasno —"

"Prosim, prosim," je zažvrgolela s svojim glaskom. "Ampak, povem ti, da sem skoro ljubosumna na njo. Čakaj, čakaj!"

V tem sem jaz hitel zagotavljat svojo nevesto najzvestejše, ljubezni in udanostjo, ki je mogoča pod zlatim solncem in pod modrim očesom božjim.

Ko sem dogotovil to stvar, sem se odpravil na kanapé k svoji premili in predragi.

Odpel sem ji svilni podvezek nad kolenom in jo vzel v naročje. Smejala se je neprestano in razposajeno se me ovijala okoli vrata. Kar zaslišiva nerodno hojo po stopnjicah. Nekdo se je opotekal in se težko bližal mojemu stanovanju. Utihnila je in posluhnila. Prst na ustnih, vsa razdražena in vznemirjena, je strmela proti vratom.

"On je! To je on, moj mož. Poznam ga po korakih. Slišiš, kako sope in se lovi po stopnjicah?"

"Res, to je on! Kaj hočeva?"

"Ali si zaprl, da ne more k nama?"

"Dvakrat sem zavrtil ključ."

V tem so že zadoneli udarci po vratih, in zaslišal se je glas mojega prijatelja:

"Zakaj se zapiraš? Vem, da si doma. Videl sem te skozi okno. Odpri, s seboj imam steklenko brandy-ja."

Bil sem razburjen in sem molčal. Ona v mojem naročju se je tresla in bledela.

"Odpri! Brandy-ja imam, saj vem, da ga piješ rad kot jaz, če ne, te zatožim nevesti, da sprejemaš prijateljice na stanovanju. Čakaj me, kajon."

Še vedno sem molčal. Njegova žena se je samega strahu komaj zavedala.

"Zakaj ne odpreš? Pisal bom tudi tvoji nevesti, da podpisuješ menice na njen kredit."

"Saj ni res, lopov!" je bruhnilo iz mene. Ne da bi pomislil, sem se izdal. Ona je zadrhtela in bleda, smrtno bleda je padla po divanu.

"He - he, glejte ga lisjaka, kako sem ga izgnal iz luknje! Odpri hitro! Jaz umiram od žeje."

Vstal sem in miren in drzen stopil k vratom ter jih odprl toliko, da sem se izmuznil skozi odprtino k prijatelju. Bil je pijan, in z rokami se je opiral ob zidu, da je stal na nogah.

"Bog te je dal, dragi prijatelj," sem ga nagovoril in mu segel v roko. "Bog te dal, lepo te prosim, pojdimo domov k svoji ženi. Mlada sosedka je pri meni, saj veš! To bi klel dedec, če bi vedel! Prosim te, pojdi in, rotim te, ne pravi nikomur!"

"Ha - ha," se je zasmejal prijatelj, "že grem, že grem, in bodi brez strahu. Niti besede ne črhnem. Ha - ha, zares si lisjak!"

"Veš, da se boji moža. Rad bi te pustil v sobo, ampak zaradi nje ne morem. Tudi jaz bi pil brandy-ja, ali pustiš nama steklenko, meni in mladi sosedki."

"Vzemi, vzemi, saj lahko kupim drugo. Ha - ha! In dobro se imej!"

Smejal se je revež na vse grlo, nato se obrnil in počasi in oprezno stopal navzdol po stopnjicah.

"H a - ha, dobro se imejta! Ha - ha!"

Odprl sem vrata in se zaprl v sobo. Ona je plaho zatiskala oči in si ni upala dihati. — No, kmalu je bilo vse v najlepšem redu, in bilo je prekrasno, vam pravim. Ona se je smejala še bolj od njenega moža in spila je sama skoro vso steklenko. Jaz pa sem ji odpel še drugi podvezek. —"

Pavel je končal, a prijatelj Kobilar, ki edini še ni povedal nocoj svoje povesti, in ki je imel še doma hudo ženico, se je zasmejal porogljivo in zakričal:

"H a - ha, brate, dober spomin imaš! To je Wilke, to je Wilke!"

Prijatelj Pavel pa ga je zavrnil:

"Ne, to ni Wilke, to si ti!"

"Prisežem, da je to Wilke. Še nocoj ti dokažem. Sicer pa povej, kdo je bila ta žena, in kdo njen mož, ako je resnična tvoja povest."

"Povedal sem."

"Sicer pa vem, da lažeš, bratec Pavle, in dovoli, da grem in se vrnem v pol ure. Tedaj ti dokažem."

Prijatelj Kobilar je odšel, a Pavel se je ironično nasmehnil:

"Kakšen osel je! Tako je bil tedaj pijan, da se več ne spominja, kako je razbijal na moje duri! Samega strahu, vam pravim, bi mi bila kmalu umrla njegova žena v naročju.

"Ha - ha, torej on je bil to in njegova Helena? No, tudi k meni je nekoč zašla, in res — zelo šarmantna ženska!"

"Z njegovim konjakom, ne z brandyjem — to je bila mala mistifikacija — sem spravil gospo Heleno zopet k zavesti in dobri volji. Bilo je prekrasno."

Prijatelj Pavel je vzdihnil:

"Kako je bila lepa gospa! Pijmo v spomin njene mladosti!"