Pavel Golia, Srce igračk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pavel Golia, Srce igračk
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, Pavel Golia, Srce igračk. Uprizorjeno v Nar. gledališču v Ljubljani, Ženski svet, 1933, let. 11, št. 2, str. 44-45.
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Skoraj za vsak Božič nam podari Pavel Golia novo mladinsko igro, znano po svojih motivih, a vedno z nekim povsem posrečenim primeskom svoje pesniške, fantazije.

V njegovi najnovejši pravljici je uvod jako originalen: Gledališki ravnatelj (Lipah) razvname radovedno mlado občinstvo z neveselo vestjo, da je, predstava odpovedana, ker ni prišel glavni igralec Špiritus (Železnik); vendar pa se naposled v veliko veselje mladih gledalcev ta sam oglasi nekje med občinstvom. Ta uvod in pa konec igre sta pač najbolj posrečena domisleka, posebno še zaključek, ko prekrasna izložba igračk — punčk, živalic, vojakov in pajacev oživi in jame nastopati pred presenečene malčke, češ, da imajo tudi mrtve igračke srce za vsakogar in kako kruto je to, da jih siromašni otroci ne dobe v roke. Igračke pa čutijo za vsakogar, kdor sam čuti zanje.

Pavel Golia je predvsem lirik. Zato je prizor, ko igračke ožive in z milim glaskom prosijo, da bi jih razdelili med ubožce, pač na, višku. Iz tega razloga so po moji sodbi tudi njegove „Peterčkove poslednje sanje", ki so pisane v verzih, polnih poezije, Golijevo najboljše delo.

Osrednji motiv Golijevih mladinskih iger je uboštvo-dobrota in bogastvo-zlo. Ubožna mati (Gabrijelčičeva) z bolehnim sinkom, Andrejčkom (Mitjo Gorcem), na drugi strani bogata in prevzetna gospa Žabura (P. Juvanova) s svojima načičkanima sinovoma Lojzkom (Slavčeva) in Tončkom (Kukčeva). Vso igro pa vodita gledališki ravnatelj in igralec Špiritus, ki stojita vedno ob strani. Obe materi se srečata na cesti pred izložbo igračk. Andrejček je namenjen k zdravniku (Skrbinšek), ki stanuje v hiši nad izložbo. Žabura pričakuje s sinovoma kneza (Cesar) in knežnjo Majo (Vida Juvanova), ki naj bi prišla tam mimo. Razvije se prerekanje, vmes poseže stražnik, vse se klanja in ugodi bogati gospej Žaburi. Le ravnatelj in Špiritus sta na strani ubogega Andrejčka in njegove matere.

Andrejček z materjo pri zdravniku. Ta ju nahruli, češ, „sami listki" (bolniška blagajna), in ga ne utegne preiskati, temveč drvi na ulico poklonit se knezu, ki je medtem že dospel in se prijazno z vsemi spusti v pogovor. Seveda, ta knez je pravljično dober; zato povabi vse, tudi bolnega Andrejčka na svoj grad. Posebno knežnja Maja se zavzame zanj in naroči zdravniku, naj ga ozdravi. (Zdi se mi, da Mitja Gorec ni bil povsem srečno izbran za ubogega bolnega fantka).

Sprejem na dvoru. Dva lakaja, ki naj bi skrbela za smeh, sprejemata goste. Od gospe Žabure, ki ju dobro nagradi, dobita strogo naročilo, naj vržeta oba igralca in Andrejčka, čim se pojavijo, skozi vrata. Igralcev ne poznata; pač pa pahneta ubogega Andrejčka na cesto. Zakaj ni bilo fantka, vprašuje knez po končanem sprejemu. Gledališki ravnatelj in Špiritus razložiti knezu vso hinavščino in laž priliznjenih ljudi. Da bi pa ga o tem res temeljito preverila, preoblečeta kneza v berača. Majo pa v ubogega fantka. Najprvo ga povedeta v lastni grad. Oba pijana lakaja, ki prepevata „O, donca Clarca" (!) (zdi se mi neokusno, da bi se otrok zabaval in smejal ob pijancu), vržeta svojega gospodarja skozi vrata. Prav tako gospa Žabura in zdravnik, le ubogi Andrejček in njegova mati delita ž njima, kar imata. Knez uvidi zdaj, kje je resnična plemenitost, in posadi na prestol bolnega Andrejčka ter mu da za družico svoj hčerko Majo. Z milo kaznijo pa odslovi ostale priliznjence. H koncu pa še največje presenečenje: vse igračke v izložbi ožive, stopijo v ospredje in prosijo Andrejčka, naj, jih porazdeli med revne podanike.

Prekrasna Velika punčka (Meletova) in mala Picu-puci-pacica in bela punčka s kronco na glavi ter kositrni vojaček, ki pa ostane na straži, prav vsi so bili v pravo veselje otrokom pa tudi odraslim. Vendar pove malim pestra in živa slika neprimerno več, kakor pa še tako velike ideje, še taka propaganda za gledališče proti kinu, pacifizem kositrnega vojaka in podobno. Lepe, velike ideje, ki pa so šle, se bojim, precej neopazno mimo malih ušesc. Ostale pa so jim slike in vse, kar je bilo za smeh.

Igralcem, ki so se zavzeli za svoje ne baš pretežke vloge z veliko ljubeznijo in prisrčnostjo, je treba izreči vse priznanje; vsa hvala pa tudi prof. Šestu, ki je z okusom in razumevanjem pripomogel k uspehu te ne povsem nove, pač pa ljubke igrice, ki bo mnogo nedeljskih popoldnevov razveseljevala deco.