Patriarh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Patriarh
Josipina Turnograjska
Ob sedemdesetletnici smrti Josipine Turnograjske objavil Fran Levec z naslovom Iz literarne zapuščine Josipine Turnograjske. Drugi del manjka. V sklepni pripombi Levec zapiše, da je besedilo Turnograjska napisala leta 1851 in želela objaviti v Janežičevem Glasniku, vendar se je pozneje premislila.
Izdano: Slovenec let. 52, št. 251, 1924
Viri: 251
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor se stopetindvajsetletnice Prešernove smrti razen H. Wendla ni spomnil menda nihče, tako je šla popolnoma neopaženo mimo nas tudi sedemdeseta obletnica smrti nadarjene naše pesnice in pisateljice ter do najnovejše dobe edine slovenske komponistke Josipine Urbančičeve - Turnograjske. In vendar bi ta nenavadno nadarjena, izredno pridna in v vsakem pogledu velesimpatična mladenka zaslužila vsaj ob tej priliki nekoliko dostojnejšega spomina, nego ga ji je zmašil pred par leti v svoji neužitni mešanici resnice in nevednosti, točnosti in praznega besedičenja — dr. Iv. Lah. Sicer se o drugih naših pesnicah in pisateljicah ni pisalo niti toliko še kot o Turnograjski, a kljub temu še do danes nimamo niti zadovoljive njene biografije, kajti kar so sestavili dr. Lah in njegovi predniki, je docela nerabno, ker mrgoli v teh »življenjepisih« napak ali pa puščajo čitatelja na cedilu v najvažnejših točkah. Toda življenjepis njen bom skušal napisati drugod, za danes naj mi bo dovoljeno objaviti zgolj dve kratki »povestici« (kakor je nazivala svoje spise sama) iz njene literarne zapuščine, da se je vsaj na ta način spomnimo. Obnavljam jih natančno po rokopisu:

»Do verha je polna miza tvojih pregreh! Tvoia ošabnost kliče maščevanje z nebes!« Te strašne besede zagromijo mehkužnemu Carigradu, in večna previdnost sklene z močno roko njigovo svobodo v mnogoletno sužnost, njegovo srečo v strašno nesrečo spremeniti, ter tako prevzetnost ohladiti, s ktero so njigovi prebivavci na zapadne kerstjane pihali.

Sila božja Turkov obsuje leta 1453 carigradsko mesto. Dni in dni že terpi kervavi boj, ktiri turške in kerščanske vojake požira. Vendar kerstjan ne omaga in Turk ne obupa. Kar rine še enkrat Turk z grozovitno močjo na oslabljeno mesto. Z nečloveško divjostjo pobija junaške branitelje, da njih kerv v potokih lije. Kerstjani beže in — Turki so v mestu. Strašno upitje divjakov pride do ušes Konstantina, greškiga cara. S pogumom kteriga le obup v človeškem sercu užgati zamore, dere taj Turkom naprot. Zadnji curek svoje kervi je pripravljen za kerstjane preliti, pripravljen je zmagati ali pa mertev pasti v roke brezdušnega vraga. Po risje se bije. Ne čuti ran turških sabelj, ne čuti njih bolečin, le to čuti, da se za svoje drage bojuje. Ali le kmalu vidi, da je zastonj njegovo bojevanje. Zaporedoma beže kerstjani pred Turkom, in kmalo je Konstantin — sam. To viditi zaupije: »Oh, ali ni nobeniga kerstjana, da bi mi glavo odsekal!« Te besede izreče in zadnji greški car leži mertev na tleh prehoden od sto turških sabelj.

Krasna, veličastna cerkev sv. Sofije je že komaj dosti velika, toliko ljudi dere med tem v njo, da bi ondi pri majki božji varstvo dosegli. Trepet in groza vsakiga prešine, ko sliši, da bodo kmalo kmalo Turk gospodar celiga Carigrada. Vse dere tedaj v sveto Sofijo. Patriarh, cesarjeva žlahta, gospoda, menihi in nune, in cvet carigradske lepote — vse leži na kolenih v cerkvi in kliče Marijo k pomoči. Molitve, gorke molitve se uzdigajo proti prestolu vsemogočniga vladarja nebes in zemlje. Vsako serce je tesno, vsako lice bledo, vsako oko zalivajo grenke solzice. Le jedno občutje, le jedno vročo prošnjo imajo vsi zbrani kerstjani. Zdaj pouzdigne sivi patriarh svoj glas. Njegove solzne oči so proti nebu obernjene. Milo nagovori zbrano ljudstvo, in mu reče, da naj z njim vred s skesanim sercem prosi Boga odrešenja in zmage.

Ali čas usmiljenja je že pretekel. Njih poprejšna prevzetnost in sovraštvo do drugih kerstjanov, to je priklicalo ojstro kazen z nebes.

Silna množina srditih Turkov se vali proti cerkvi sv. Sofije. Divje sučejo ti nečloveki svoje ojstre sablje, divje upijejo, divje rinejo v zaperte cerkvene vrata. Zapahi jenjajo sili, in merzel pot stopa na čelo tistih, ktere obdaja cerkveno zidovje. Obup gospodari v njihovih sercih, ko vidijo strašne Turke v cerkev planiti. Vse človeško občutje zapusti turške serca. Strašno divjajo po svetišu. Ni jim sveta siva glava starca. Prošnje mlade matere, po kteri njeni nedolžni otročiči svoje majhne ročice spenjajo, solzne oči in blede lica mladih deklic, ktere Turke tako živo milosti prosijo, jih ne ganejo, da bi komu prizanesli. Vsi morajo ali pod ojstro sabljo strašniga Turka umreti, ali pa v težke verige vklenjeni nepopisljive muke svojih bratov gledati. Ano strašnejše kot drugo!

Tresijoče roke siviga patriarha sežejo po svetem rešnjem telesu. Mislil je ubogi, da bode to saj njih divjost enmalo krotilo. Ali zastonj. Ravno pridere druga turška truma v cerkev sv. Sofije. Na njenem čelu je Turški car Mohamed sam. Naravnost divja taj proti oltarju, pred kterim stoji stari patriarh s svetim rešnjim telesom rokah — in v drugem trenutku že tiči terdo jeklo v persih siviga starčika. Studenec rudeče kervi se ulije iz njegovih pers na tla in z njo pojema curek življenja njegoviga. Na tleh leži sivčik. Njegovi srebrnobeli lasje, njegova siva brada se v kervi barva rudeče. Vse misli, da je njegova duša že pri svojim stvarniku. Ali zdaj se začne njegova glava gibati — se uzdigne — njegove oči se zopet odpro, iz globočine pers si še zadnji glas z vso močjo pot predere, in strašno done zdaj besede umirajočiga njegovimu morivcu: »Prokleti pogan, prokletstvo bo tebe in tvoje naslednike spremljalo. Čez dvakrat dvesto let ravno na današnji dan bo velki ozmanski duhoven ravno na tem oltarju umorjen. Turška deržava bo z mestom vred taj dan padla in mohamedanske vere bo — konec!«

Debela solza zdaj pade na njegove blede lica — z zadnjo besedico tudi sivčik svojo dušo izdihne. Molitve še pričujočih kerstjanov so ji perutničice na kterih se gori k svojimu viru vračuje.

Oj Slavljani! čigavo bo carigradsko mesto, kadar se spolnijo besede umirajočiga patriarha? – –


Pripomba: To »povestico« je napisala Turnograjska meseca februarja 1851 in jo je nameravala objaviti v Janežičevem »Glasniku«, toda pozneje se je premislila. Prepis je poslala tudi svojemu ženinu L. Tomanu v Gradec, ki ji je nasvetoval nekaj, deloma umestnih, deloma neumestnih izprememb, ki jih je pisateljica tudi le deloma sprejela in upoštevala.