Patra Feliksa zdravilo
| Patra Feliksa zdravilo Rudolf Maister |
| |||||||||||
Ruši mesta, trge sultan
Sulejman, car turški slavni,
pali sela in pustoši.
Pade gradov mnogo belih.
Dere dalje vrag osmanski,
ko povodenj se razliva
črez gorice vinorodne,
črez poljane žitorodne.
V Mariboru, mestu lepem,
poje maše pater Feliks,
moli Bóga ljudstvo plaho,
da odvrne mu nadloge.
Krije megla v jutru polje,
polje širno mariborsko.
Tiho čete so osmanske
na prostranem taborišču,
sultan slavni spi nemirno …
Moči pot mu bledo čelo,
bledo čelo, lica bleda.
Tare huda bol mu dušo,
muči glavo sivolaso.
Hekimov je broj krog njega,
varijo mu tajne leke,
da izgnali bol bi trpko,
ohladili glavo vročo.
Zarožljajo krive sablje,
zablesté se v solncu zlatem,
vjele straže so vohuna …
Ta jetnik je pater Feliks,
pater Feliks, stari lečnik,
ki slovi po mestu širnem,
da izvrači vsako rano.
Priženó ga k paši Sali,
gleda mrko patra paša,
bije ób tla z ostro sabljo:
«Hočem glavo ti razklati,
vreči truplo psom na cesto!
Toda čuj me in pomisli:
Prosta pot ti je in varna,
če ozdraviš Sulejmana,
naše vojske gospodarja.
Slišim, da si lečnik slaven!»
Misli dolgo pater Feliks,
misli dolgo in premišlja …
Gleda pazno Sulejmana,
turške vojske gospodarja.
Reče pater paši Sali:
«Sultana ti pač ozdravim,
toda nimam s sabo leka!
V belem mestu, v domu svojem,
tamkaj hranim dobre leke.
Pusti me, da jih donesem,
vrnem se ti v kratkem času.»
Ostro gleda paša patra
čelo guba, pa besedi:
«Lice tvoje, gjaur, je resno
in poštenost sije z njega.
Pojdi torej po zdravilo
vrni brzo se mi v tabor!
Varati pa me ne hoti,
stroga kazen te doseže.»
In odide pater Feliks,
vrne brž se — mož-beseda.
«Slavni hekim, hekim stari,
dobro tvoje je zdravilo!
Kdo ti dal je čarodejstvo:
bol izgnati meni bridko,
ohladiti glavo žgočo?
Paša Sali, daj cekinov
hekimu sto mošenj težkih!
Ti pa, dragi, stari hekim,
še prinesi mi zdravila,
da se šejtan upokoji …
Daj, še več mi daj krepčila!
Plačam z zlatom ti rumenim
rad zdravila vsako čašo!
Evo tisoč ti cekinov,
tisoč daj mi zanje čašic!»
In prinese mu premnogo
pater Feliks s sabo leka.
Sužnji štirje jedva, jedva
v šator so mu ga znosili …
Ko pa sultan to ugleda,
pravi patru ves radosten:
«Alah, Alah! Stari hekim!
Je li res to vse zdravilo,
kar blesti se toli krasno
v steklenicah zornočistih?
Kaj ti pravim, modri lečnik —
V Ištambul se vozi z mano!
Tam moj hekim bodeš prvi!
Plačam s srebrom rad ti službo,
plačam z zlatom ti zdravilo.
Odaliske boš mi lečil
in vezirje moje slavne!
Redov dam ti polno svetlih …
Videl morje boš bizantsko,
polno ladij obloženih,
gledal ženske belolične,
črnooke, črnolase …
Ne žaluj mi po domovju!
Pridem večkrat še v te kraje
in na vsaki poti moji
spremljal boš me, hekim modri,
da spet vidiš dom svoj stari …»
Ugovarja pater Feliks,
noče iti med Osmane.
Sultanu se čelo zmrači,
zmrači čelo, kri vzkipi mu …
Trene z okom paši Sali.
Prihitijo koj Osmani,
položé na zemljo patra,
vklenejo ga v spone težke …
Krije megla gosto cesto,
prah vali se proti nebu.
Rodnih sinov četa verna
se pomiče proti Turku.
Sprime zdaj se vojska z vojsko.
Kreše se ob jeklo jeklo,
«Alah!» vpije turška četa,
kliče Boga ljudstvo naše …
In za Turkom pada Turek –
Strah prešinja Sulejmana,
turške vojske gospodarja,
z vsem pobegne, kar mu drago.
Bliskajo se v divjem begu
podkve svetle konj osmanskih.
Med begunci vsemi prvi
Sulejman je — sultan slavni –
in zaklade dragocene
vozi voz, za njim drdraje.
Pater Feliks, hekim stari,
veze se na vozu zvezan,
poleg njega pa zdravilo,
ki je Turka ž njim izlečil.
V Ištambulu v dvoru belem
spi nemirno spanje sultan,
moči pot mu bledo čelo,
bledo čelo, lica bleda.
Hekimov je broj krog njega,
várijo mu leke čudne,
da bi vraga mu izgnali,
Diše težko sultan bolni.
glava trudna, trudna duša …
Stiska bol mu huda prsi,
žge spomin ga bitke krute,
da izgubil je tisoče
svojih srčnih janičarjev.
Dal prignati si je patra,
da ga leči on edini,
kot ga lečil je pred bitko.
Dal mu Feliks je zdravilo,
kar ga hranil je pri sebi.
Velel piti mu je mnogo,
da umiri se mu glava
in izgine iz spomina
zmaga slavna gjavrov vernih
tam na polju mariborskem.
Srebal sultan je zdravilo,
srebal je — jeruzalemca,
vince zlato ljutomersko!«