Pater Kajetan

Pater Kajetan: Roman po ustnih, pisanih in tiskanih virih Fran Govekar

Besedilo je v celoti prepisano. V besedilu prvega dela manjkajo samo številke posameznih rimskih podpoglavij, enako kot v originalu.

Izdano:	1924
Viri:	Jutro, 1924, št. 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVI DEL.

I.

»Eha, eha! Drži, drži, pravim!«

»Saj držim, kolikor morem ... O, o pomagajte, no, gospod fajmošter.«

Na tleh je ležala z vrvmi zvezana krava. Hlapec Jože ji je skušal s cunjami oviti krvaveča parklja, ki si ju je ranila ob kosi, hlapec Janez pa je z vso silo držal brcajočo nogo ter odletaval, kadar je krava sunila z vsem telesom.

Župnik je urno slekel talar ter se vrgel na steljo, zgrabil ranjeno kravjo nogo in veleval:

»Zdaj, zdaj — zavij, zaveži! — Tako — še enkrat okoli! — Dobro — ha!«

»Ali ne bo nocoj res nikogar za mizo? Moj Bog, tak nered!« Je zajavkala Malka na stopnicah župnišča. In dvignila je svoj glas:

»Gospod župnik, zvitki že stoje na mizi ... Kje pa je gospod Svetlin?«

Župnik si je otepal hlače, zapenjal talar, si obrisal potno čelo in hitel k Malki:

»Že grem ... Pa da še ni Svetlina? Kod se potepa? ... E, pri Čadi se menda že začenja. Nocoj bo ... Prav radoveden sem, kako se je obnesel naš novi bik!«

Šla sta v obednico. Župnik si je v naglici umil roke in sedel za mizo.

Tedaj so se odprla spodaj župnijska vrata, in pritekel je kaplan Svetlin.

»O, o, gospod Janko, kakšna zamuda!« — Kuharica Neža mu je dobrodušno požugala s prstom.

Na kuhinjskem pragu je stalo lepo dekle, se smejalo lepemu kaplanu in gledalo za njim; on pa je ni niti videl, Micike, Bezlajeve Micike.

Kar preko dveh stopnic je skakal, da mu je odletavala suknja, in planil v obednico.

Zagledal je župnika za mizo, prtič je imel privezan pod vratom in glasno je srebal s krožnika.

Malka je stala tik župnika in pravkar mu je menda jemala las z ovratnika.

»Dober večer! Oprostite, prosim ... Cerkvena ura zopet stoji, na svojo žepno uro pa sem pogledal tri minute prekasno.«

Kaplan je sedel na konec mize nasproti župniku, se prekrižal in tiho molil.

Malka mu je molče nalila juhe in položila tri zvitke na krožnik, a odgovorila ni nobene besede. Župnik je večerjal, a tudi on ni izpregovoril.

Svetlin pa je bil dobre volje. Ko se je prekrižal znova, se je namuzal Malki in vprašal:

»Pa kje je gospod Torkar? — Kakor vidim, nisem zadnji. Zato se nikar ne jezita, prosim.«

»Moral je iti izprevidet Grudna, ker vas ni bilo domu,« je odgovoril župnik očitajoče.

»Kaj pa je Grudnu naenkrat?« se je začudil kaplan.

»Ne vem. Konec ga bo — tega predrznega brezverca,« je dejal župnik ostro in si nalagal na krožnik.

»Brezverec je Gruden?« se je čudil Svetlin še huje. »Jaz pa sem ga videl vsako nedeljo pri svoji maši.«

»Samo zato, da je vohunil!« je odsekal župnik. »V liberalne liste je pisaril ta pogubljenec ... Napadal je nesramno mojega rajnega prednika in mene ... za bralno društvo je agitiral ... strupeno se je norčeval iz članic Marijine družbe ... Med poslednjimi volitvami pa je govoričil po vseh krčmah naravnost bogokletno. Bog ga sedaj kaznuje!«

»Tega nisem vedel ... Parkrat sem govoril ž njim, in zdel se mi je prava izjema med tukajšnjimi kmeti.«

»Da, da, bil je volk v ovčjem kožuhu!« je naglašal župnik. »Videti je bil miren in trezen, a v resnici je bil strastnež, ki je uprav divje sovražil katoliško cerkev in njene služabnike. Prepovedujem vam, občevati s takimi propaleži ... Mar ničesar ne veste, kako se je pravdal zaradi gozdnih mejnikov z mojim prednikom?«

»Ničesar,« je priznal Svetlin.

»Ali niste brali, kako je pisaril po liberalnih listih celo o meni?« je vprašala ogorčeno gospodična Malka, sedeča župniku ob desnici.

»Ničesar.«

»O, o! Strašno! Nezaslišano!« sta vzkipela obenem župnik in Malka.

»Pa zakaj vendar? — Prosim, poučita me nekoliko, da ne bom taval v temi!« je dejal Svetlin in se sklanjal nad svojim krožnikom.

Resnično ni bil čital ničesar; samo slišal je, da župniku očitajo preveliko prijaznost do sestrične, gospodične Malke, lakomnost, častihlepnost, da je bolj kmetovalec in živinorejec kot župnik ter da ima zlasti proti naprednjakom zelo slabe manire.

O vsem tem je Svetlin pač slišal govoriti, da pa se je celo pisarilo, tega ni vedel, niti ga ni zanimalo. Na svetu je toliko zlobe in zavisti, kletetanja in podtikanja, da je najbolje, zatisniti si ušesa in nosnice ter živeti le svojemu poklicu. In Svetlin se je zato posvečal ves le svojim duhovniškim dolžnostim.

Svobodni čas pa je porabljal, da je mnogo čital knjige, igral na klavirju ali zahajal v naravo in razmišljal. Z lastno marljivostjo in s pomočjo plemenitih dobrotnikov se je spravil skozi gimnazijo. Mnogo je instruiral in ker je bil izvrsten dijak, je prišel v najboljše ljubljanske hiše. Po zunanjosti visok, zdrav in lep mladenič gostih kodravih črnih las se je v dobrih obiteljih naučil tudi duševne higijene, ki se izogiblje umazanosti.

Za politiko se sploh ni brigal. Bil je šele tretje leto kaplan in v Zalesje so ga poslali pred dobrima dvema mesecama. Tudi njegov prvi župnik v Dolu ni bil politik, nego blag starček, ki je smatral za svojo edino dolžnost: biti tolažnik bolnikov in bednikov, učiti vernike medsebojne strpnosti in odpustljivosti ter jih krepiti v veri v božjo pravičnost, ki dobrote plačuje in hudobije kaznuje. Prav dobro sta se razumela z blagim starcem, in težko je bilo Svetlinu, ko se je moral preseliti v Zalesje.

Mirno in tiho se je živelo v Dolu; župnija ni bila velika, delo sta izlahka opravljala dva duhovnika, ljudje so bili dobri in miroljubni poljedelci, ki so se bavili z živino in čebelorejo ter so dajali brez godrnjanja Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Skromno sta živela župnik in kaplan v malem župnišču, a ker sta bila nerazvajena, sta bila zadovoljna.

Zalesje pa je bila velika in dolga vas, središče bogate fare; ljudstvo se ni bavilo samo s kmetijstvom, nego je gojilo tudi razne obrti, zlasti čevljarstvo in mizarstvo. Na koncu vasi je stala ob potoku celo mala tovarna za izdelovanje vreig, sekir in cokelj ter nova vrvarna.

Šola je bila štirirazredna z nadučiteljem Strojarjem, učiteljem Grčarjem in dvema učiteljicama. V kaplaniji sta stanovala v prvem nadstropju dva kaplana, v pritličju pa organist in cerkvenik, v velikem župnišču, sličnem graščinici, je prebival župnik Zdražba s sestrično Malko in kuharico Nežo. Poleg hlevov na dvorišču sta imela sobo dva hlapca.

Pri župniku sta bila na hrani oba kaplana: Torkar je bil čmeren starejši mož, Svetlin pa mladenič komaj petindvajsetih let. Živeti in delati je hotel v Zalesju, kakor je živel in delal v Dolu; zato se je posvečal le cerkvi in šoli. Doslej je občeval le z učiteljem Grčarjem, bivšim tovarišem na gimnaziji.

Med ljudstvom še ni imel znancev in nocoj, po dolgem izprehodu z Grčarjem po polju, je prvič vprašal župnika o rečeh, ki je slutil o njih, da polnijo predstojnikovo dušo. A še to pot je vprašal bolj iz spodobnosti, nego iz resničnega zanimanja.

»Zalesje vam je pravo gnezdo brezverstva,« je začel župnik. »Na eni strani liberalci, na drugi socijalisti ... A mi jih že uženemo!«

K sreči je v tem hipu priletela v obednico kuharica Neža in prinesla radostno novico, da je vrgla mlada krava plemenite pasme pravkar veliko tele.

Župnik je veselo plosknil in se zasmejal. Liberalci in socijalisti so bili pozabljeni. Veliko tele, mnogo mleka, rejene krave, debeli prašiči, lepi močni konji, dobra letim m predvsem ugodne tržne cene so bile župniku vendarle se važnejše nego cerkev in vera.

»Nocoj, Malka, ga bom pa še polulitrček na tako srečno novico! Bogu hvala, da me obdaruje za vse križe in težave včasih tudi s svojim blagoslovom!« je dejal župnik in se lotil z novo vnemo kuhinjskih dobrot.

Tudi gospodična Malka je postala dobre volje in večerja ie potekala med šalami in smehom.

Toda naenkrat so se odprla vrata in bled kakor mrlič se je opotekel v obednico kaplan Torkar. Niti ziniti ni mogel spočetka; samo na stol je omahnil in buljil predse.

»Torej je Gruden umrl?« je vprašal prestrašeni župnik. »Da, smrt liberalca je vedno grozna.«

»Hudič — hudič — je prišel ponj ... Sam je prišel ponj ... Sam sem ga videl!« je jecljal Torkar in očividno mu je stal po mrtvaškobledem čelu pot, roke pa so mu drgetale kakor elektrizirane.

»Bog in sveti križ božji,« je zavzdihnil župnik in se začel urno križati, Malka je prebledela in se stisnila k župniku, kaplan Svetlin pa je vzkliknil:

»Saj se ti blede! Kaj vendar govoriš? V hudiča ne veruje noben pameten človek več!«

»Tako govore brezverci, jaz pa sem hudiča videl in slišal!« se je branil Torkar.

S tresočo roko je zvrnil čašo vina vase in začel pripovedovati, kaj je doživel.

Ko je stopil s sv. popotnico v hišo, kjer je ležal bolnik Gruden, je bilo že popolnoma tema. Edino okno v kamri je zakrival zastor, na mizi pa je brlela lojevka. Kakih deset ljudi je klečalo v sobi pred kamro in glasno molilo. Ko ga je Gruden zagledal, je planil z blazine in gledal divje kakor blaznik; razmršeni lasje so mu napol pokrivali kosmati obraz in začel je vpiti na ves glas:

»Ali si že tu? Pomagajte! Spodite ga ven! Saj ni res, da sem prestavil gozdni mejnik! Bog mi je priča, da se ga nisem dotaknil! Lažeš in tudi rajni župnik je lagal! O, pomagajte mi vendar! Mar ne vidite hudiča? Izpod postelje zija name in me hoče vzeti!«

Tako je vpil Gruden in Torkar ni mogel niti misliti, da bi bolnika izpovedal in obhajal.

Še je tulil bolnik, skočil kvišku in se stiskal k steni.

In kaplan Torkar je videl, da vlečejo nevidne roke resnično odejo s postelje. Obenem je slišal strašno izpod postelje, grčanje in kruljenje, pihanje in godrnjanje.

»Pomagajte, gospod!« je kričal kmet in se tresel. »Saj ste duhovnik! Preženite hudiča, ako ste res božji služabnik!« Torkar se je tresel prav tako kakor bolnik — ljudje v sosedni sobi pa so začeli vreščati, jokati in bežati iz hiše.

Tedaj je pograbil Torkar škropilnik, ki ga je držal v drgetajoči roki cerkvenih, in začel škropiti pod posteljo, po postelji in po bolniku:

»Beži, satan! V imenu sv. Trojice in Jezusa Kristusa, beži — satan!«

Toda hudič je renčal in grčal še strašneje, odeja je lezla pod posteljo m tudi cerkvenik je pobegnil.

Naenkrat je ugasnila sveča.

Izpod postelje se je zasvetlikalo dvoje peklensko žarečih oči, bolnik je pretresljivo kriknil se zgrudil na posteljo in nato — je pobegnil tudi kaplan Torkar in bežal, bežal ...

»Pred hudičem si zbežal in na Boga si popolnoma pozabil?« je vprašal Svetlin mirno. »Kje si pa pustil Najsvetejše?«

»Vse stoji še na mizi tik ugasle sveče ... Jaz ... jaz nisem mogel več ostati ... Bilo bi preveč grozno!«

»Kjer je Bog, tam vendar ne more biti hudiča!« se je jezil Svetlin. »Ali ne veruješ, da je on pravi, resnični, živi Bog?« 

»Seveda verujem ... ampak verujem tudi, kar sem videl in slišal!« je odgovoril Torkar in ga pogledal ogorčeno.

»Bog sam hoče biti priča, kako jemlje hudič v pekel tega brezverca iu sovražnika sv. cerkve, je dejal župnik. »Zdaj naj vidijo ljudje, kakšna kazen zadene liberalca in socijalista. Bog je z nami! Z božjo voljo odnaša hudič grešnika pri živem telesu v večni ogenj.«

»Oprostite, gospod župnik, Bog sam je dejal: Jaz nočem smrti grešnikove!« je ugovarjal Svetlin.

»Ako se spreobrne!« je zarežal župnik. »Gruden pa se ni spreobrnil. Hujskal je proti meni, smešil moje pridige, pisaril v brezverske liste, in njegova krivda je v prvi vrsti, da nisem bil jaz izvoljen za poslanca nego liberalec! Zato ni prav nič čudno, da je zdaj Bog prepustil Grudna — ljudem v svarilen vzgled — živemu peklenščku. Čudna so božja pota ...«

»Gospod župnik, vaš Bog je torej maščevalen strankar? Vaš Bog je politik?« se je čudil Svetlin. »Ne, ne! Moj Bog je neskončno usmiljen in dober, moj Bog ne pozna ne liberalcev, ne klerikalcev, ne socijalistov, ne komunistov. Moj Bog je večna plemenitost, živa dobrota, ki ljubi kakor oče vse svoje otroke enako ... Gruden je bolan — halucinacije ima — grozne fantazije — blodne sanje. Zdravnika mu je treba ... jaz pa vam takoj dokažem, da ni hudiča pri njem.«

In ne da bi se pokrižal, je Svetlin pograbil svoj klobuk in stekel iz župnišča.

»Kam greste, nesrečnik?« je klical župnik za njim. »Stojte! Stojte, Svetlin!«

»Tudi on je brezverec!« je dejal Torkar, njegove sive oči pa so plapolale kakor blaznežu.

»Nečuveno! Nesramno!« je tožila Malka in letala po sobi.

Župnik pa je planil k oknu, ga odprl in klical za Svelinom na temno cesto: »Ukazujem vam, da se vrnete! Prepovedujem vam, pečati se s hudičem! — Opozarjam vas, da morate imeti škofovsko osebno pooblastilo, da smete nastopiti proti hudiču! Naznanim vas knezoškofijskemu konsistoriju, ako si predrznete brez dovoljenja krotiti hudiča ...« 

In še je vpil župnik v temo, a Svetin ga ni poslušal in se ni vrnil.

II.

Na vasi je ležala temna noč, da ni videl kaplan Svetlin niti pedi pred seboj.

Nebo je bilo oblačno, mrzel veter je pihal in majal košate vrhove dreves, po vseh bišah so spali ljudje in le v daljavi je zavijal pes jezno in tužno.

Svetlin se je spotikal nad debelim kamenjem po cesti, včasih je zaškrtalo v vejevju, preko poti je švignila črna žival ali je prhnila po zraku nad njim skrivnostna ptica.

Toda kaplana ni bilo strah. Vedel je, da škrtajo veje, ker jih maje piš in drgne vejo ob vejo, da je črna žival zaljubljen maček in da je pošastna ptica le koristni čuk ali sova, ki lovita miši.

V duhove, ki bi se sprehajali ponoči po svetu, ni verjel; ob vsaki nočni uri je že hodil po samotah, celo ob pokopališču. A nikdar ni videl, niti ni slišal nikoli ne duhov, ne mrličev, ne okostnjakov, ki bi se vlačili okoli in strašili.

Vedel je, da so vse take prikazni le izmišljotine strahopetnih tepcev ali slabe vesti, storije, ki se jih je polastila ljudska fantazija in jih zavila v bolj ali manj pesniško odejo.

Verjel pa ni niti v hudiča, niti v pekel, nego je v srcu pomiloval one svoje stanovske tovariše, ki so strašili in begali s hudičem in peklom neomikane vernike ter nekateri med njimi celo sami sebe.

Tako je stopal Svetlin urno in pogumno proti koncu Zalesja. Tam je bolni Gruden imel svojo hišo, čedna gospodarska poslopja in velik sadni vrt.

Že od daleč je zagledal temne gruče ljudi, ki so šepetaje stale v primerni oddaljenosti pred hišo.

Nekaj žensk je klečalo blizu hišnega praga in glasno molilo rožni venec. Te so bile najbolj srčne. V hišo pa si ni upal nihče več, saj se je v nji boril nesrečnež Gruden s samim peklenščkom.

»Dober večer!« je pozdravil kaplan. Ali vas ni sram, da ne pomagale bolniku? Čemu tukaj postajate in prodajate zijala? — Mar ste vi res možje, ki nosijo hlače?«

Svetlin je stopil na prag, nihče si ni upal ž njim, a že so se obesile nanj ženske in ga rotile:

»Nikar, gospod! Hudi duh jemlje Grudna! Bežite! Tudi gospod Torkar in mežnar sta pobegnila.«

»Kje je bolnik?« — A že je slišal na levi strani veže glas, ki je bil tako grozen, da bi bil tudi Svetlin pobegnil, ako bi njegova nejevera v hudiča ne bila prav tako trdna, kakor vera v Boga. Slišal je, kako se bori Gruden resnično na vse kriplje s hudičem, ki ne odneha.

»Joj, pusti me! Ničesar hudega nisem storil! Jezus, usmili se me! Marija, pomagaj! Sveti Jožef in vsi svetniki, stojte mi na strani! Ne, ne — nočem — ne grem — ne grem!« je vpil z jokajočimi vzdihljaji Gruden.

Svetlinu je postajalo tesno pri srcu, a prižgal je vžigalico in posvetil predse. Prizor, ki se mu je nudil, je bil v resnici strašen: Gruden je bled kakor rjuha, s spačenim obrazom, z razmršenimi lasmi, ves potan, z očmi, ki so mu stopile izpod čela in bile polne nepopisne groze, v raztrgani srajci stal na prstelji, se pritiskal s hrbtom k steni in mahal z obema rokama, kakor bi se šiloma otepal nekoga, ki ga hoče potegniti na tla.

A že je ugasnila vžigalica, in Gruden je zakričal še huje. Svetlin je vžgal novo vžigalico in iskal svečo na mizi. Ugledal je svečnik s svečo, tik nje razpelo, pred njim ciborij ... Hitro je nevidna sila upihnila luč.

Toda samo zacvrčalo je in vžigalica je ugasnila.

Vnovič in vnovič je poskušal kaplan Svetlin prižgati, a vselej je nevidna sila upihnila luč.

Gruden pa je stokal na postelji, kakor bi čutil v lastnem mesu peklenščkove kremplje.

Tesno je postajalo kaplanu, in naenkrat je zaslišal še nov: glas, da je zadrgetal in mu je hipoma postalo vroče. Izpod postelje je zagrčalo, zacmevkalo in siknilo.

V prste je kaplana speklo, sem s praga so ljudje zacvilili in zakričali v novi grozi, Gruden pa je kakor blaznik tolkel s pestmi po zidu ...

Svetlin se je premagal z zadnjimi močmi, a z neko obupno trmo si je dejal:

»Ako pa je res hudič tu, naj vzame še mene: ne odneham pa ne!« In instinktivno se je prekrižal, nervozno segel v žep, kjer je nosil srebrn križec — in začutil v njem hkratu ploščnato reč, na katero se doslej ni spomnil.

Bila je električna svetiljka, s katero si je svetil ponoči po stopnicah ...

»Zdaj upihni luč, ako imaš dovolj sape!« si je mislil kaplan in pritisnil na gumb električne baterije.

Po kamri se je razsvetlilo. Kaplan je obrnil svetiljko pod posteljo; tam je ležal na kupu odeje, na rob rjuhe pa se je s kremplji obesil ter togotno pihal in grčal — velik črn maček. To je bil torej živi hudič.

Svetlin ga je brcnil, da se je maček bolestno zadrl, odletel po zraku v sosedno sobo, padel ondi zviška na hrbet, se bliskoma postavil na noge in skokoma zbežal skozi na stežaj odprta vrata.

Tedaj se je dvignil zunaj pred hišo nov vik in krik. Ljudje so se razbegnili kakor jata kokoši, kadar pade izpod oblakov mednje strašni kragulj: videli so živega hudiča v mačji podobi, ko je drl iz hiše.

»Jojmene, gospod so hudiča panali!« je kričala stara ženska in drgetala kakor šiba ob vodi. Trideset oči je švignilo za črnim peklenščkom, ki pa se je udrl v zemljo, da se je pokadilo in zasmrdelo po žveplu in gnoju. In vse ženske so sklepale roke: »Hudiča so panali gospod kaplan! Čudež! Gospod kaplan so svetnik! Molimo!«

Res so začele nekatere ženske znova glasno moliti, moški pa so izjavili pogumno:

»Zdaj pa že gremo lahko v hišo ... Nič bati se! Ajmo!«

Gnala jih je radovednost, ki je urno ustavila tudi žensko molitev. Vse je drlo v sobo in drhteč strmelo v kamro.

Svetlin je bil medtem že pomiril bolnika. Gruden je bil z lastnimi očmi videl, kako je kaplan sunil „hudiča“ in ga zapodil iz hiše. Legel je. Kaplan ga je odel, mu z rjuho obrisal debele kaplje potu, potem pa ukazal:

»Prinesite prav mrzle vode! Polagajte mu na čelo in prsi mrzle obkladke ... Gruden je težko bolan ... Jutri na vse zgodaj naj se pelje kdo v mesto po zdravnika. Morda ga še reši. Menda ima vročinsko bolezen ali tifus. Zato se mu tudi tako blede.«

»Bog vam poplačaj, gospod! Rešili ste njegovo dušo ... A kaj, če se ljudi duh zopet vrne?« je vprašala Grudnovka vsa bleda in prepadla.

»Maček se ne vrne več,« je dejal kaplan. »Mislim, da ima za vedno dovolj, ker sem ga brcnil z vso silo. Ako ne pogine, ga v hišo gotovo ne bo več. Vas vseh skupaj pa naj bo sram, da ste se bali mačka in ste bili tako neumni, da ste tako paro imeli za pravega peklenščka!«

»Saj so tudi gospod kaplan Torkar tako mislih in tudi oni so zbežali,« je ugovarjal mlad kmet.

»Vem. To je še prav posebno žalostno,« je priznal Svetlin. »Ampak gospoda Torkarja ste zastrašili vsi vi. Nič ni čudnega, da je naposled ob takem tuljenju in kričanju tudi gospod kaplar izgubil glavo in so ga izdali živci. V temi je celo junak boječ.«

»Pa zakaj je ugasnila sveča?«

»Čemu niste niti vi mogli prižgati sveče?«

»Poglejte sami, zakaj! Vsa miza in vsa tla so zmočena ... tu pa leži še škropilnik!« je odgovoril kaplan in pobral posrebreni škropilnik izpod mize. »Sveča ne gori, ker je pač preveč polita z blagoslovljeno vodo ... Tako, le hladite bolniku vročino ... jutri pa na vse zgodaj po zdravnika, da ga reši, če že ni prepozno ... Ciborij vzamem s seboj: obhajati in izpovedati bolnika ni mogoče, dokler ni pri popolni zavesti. Za poslednje olje pa je še prezgodaj ... Jutri pridem zopet pogledat k siromaku. Ko se pripelje zdravnik, me pa pokličite! Lahko noč! Hudiča ni bilo in ga ne bo.«

Kaplan Svetlin je vzel ciborij z mize, stisnil klobuk pod pazduho in odšel.

Strmeč so gledali ljudje za njim. Resnično, imponiral jim je. Duhovnika, ki bi bil vpričo njih hudiča ‘panal’, potem pa govoril mirno o njem kakor o mačku, ki se ga z nogo brcne, še nikoli niso videli ...

Še dolgo so se razgovarjali o svetniku Svetlinu in vsi so bili istega mnenja: čudno, čudno, da je kaplan Torkar brez moči proti hudiču in prava reva v primeri s Svetlinom, čeprav je Torkar tako čemeren in strog gospod.

Svetlin je medtem korakal mirno domov. Poklical je skozi okno cerkvenika Podlipca, naj mu gre cerkev odklenit, da bo mogel spraviti ciborij v tabernakelj.

Cerkvenik pa je prižgal dve sveči, ju postavil na obe strani križa na mizi ter je na tleh klečeč molil in drgetal.

Ko je Svetlin potrkal v pritličju na okno, je cerkvenik zakričal in se zgrudil po tleh. Mislil je pač, da prihaja sam črni rogatec nadenj.

Svetlin pa ga je poklical po imenu in mu razložil svojo željo.

»A hudič? Ali ste ga videli?« je grgotal strahopetec, ko je dvignil glavo izpod mize. Trepetajoč je čepel na vseh štirih na tleh in mežikal nezaupno v okno.

»Nobenega hudiča ni bilo, Podlipec, nego le hudobna, menda na pol stekla črna mačka ... Sunil sem jo z okovanim čevljem tako, da zdaj gotovo že poginja za kakim plotom ... Pojdite in odprite mi cerkvena vrata! Pozno je že, utrujen sem in rad bi šel spat.«

Cerkvenik Podlipec je po dolgem obotavljanju vendar prišel iz hiše in skoraj tiščeč se kaplana šel v cerkev. Niti za korak se ni upal odstraniti od kaplana.

Končno sta spravila ciborij v tabernakelj in se vrnila iz cerkve.

V župnišču je bila razsvetljena v prvem nadstropju samo ena soba. Bila je župnikova spalnica.

Svetlin je obstal pod oknom. Rad bi šel poročat, kako je opravil. Že je hotel poklicati župnika. Tedaj je zaslišal Malkin glas. Prav razločno se je zasmejala, a dobrikavo kakor grlica.

Kaplan se je ozrl po cerkveniku. Ta pa se ga je držal za suknjo in se plašno oziral po cesti. Na glas se mu je zasmejal Svetlin in zaklical močno:

»Lahko noč, gospod župnik! Hudiča ni bilo.«

Samo še hip in v prvem nadstropju je luč ugasnila ...

Naslednjega jutra je moral Svetlin že na vse zgodaj vstati, da je dospel pravočasno do dobravniške podružnice, kjer je imel maševati.

Podružnica je ležala v hribih in do cerkvice je moral stopati zložnih korakov skoraj dve uri navkreber.

V dolini je še ležala lahna megla, po holmih pa je bilo jasno in razkošno svetlo v jutranjem svitu. Rosnata trava se je svetlikala kakor posuta z brilijanti, po drevju pa so prepevali kosi, strnadi in kobilarji. Jate vran so se izpreletavale in se zibale od solnca, ki je naglo vstajalo izza smrek vrhu Višave.

Svetlin je užival. V svobodni, prekrasni naravi ga je obšlo pobožno čuvstvo vselej najmočneje, in vsaka njegova misel je bila ponižna zahvala Stvarniku, ki je oče vseh lepot in dobrot.

Naenkrat je začul iz gošče ženski krik in težke stopinje. Po gozdni poti, ki je prihajala z desne, se je bližal konj, na katerem je sedela na moški način ženska.

Obstal je, stopil za hrast in čakal, da se mu je približala. Bila je mlada, črnolasa in črnooka, temne polti. Oblečena kot kmetica, je nosila okoli vratu več nizov žoltih jantarjevih in rdečih koščenih jagod, okolu pleč pa rdeče in rumeno izšaran robec. Nekaj divjega, izzivajočega je sršelo iz vitkobujnega telesa te ženske. Sedeča na zelenem, z vrvico privezanem kocu vrhu konjevega hrbta, je kazala lepooblikovane noge.

Konj je bil brez uzde in stremen, in jahalka se ga je le s par prsti držala nalahno za grivo.

»Hejo! Hejo!« je zavpila nazaj in se spustila v kratek dir. Prožno je odskakovala na kocu in se spretno s koleni oklepala hrbta živali, da ni zdrknila na tla. Očividno je bila izvrstna jahalka.

Kdo je ta ženska? je razmišljal Svetlin in gledal za njo.

»Se čudite, gospod? Hvaljen bodi ...!« se je oglasil tedaj postaran kmet s sekiro preko leve lehti. Stopil je pravkar iz gozda in v pozdrav duhovniku z desnico premaknil ponošeno klofeto.

»Amen ...« je odgovoril kaplan. »Zares se čudim. Nisem je še videl. Odkod je?«

»He, he, farovška dekla iz Višave je,« je odgovoril kmet in se pridružil kaplanu. »Saj greste k nam na Dobravo maševat?«

Ko je kaplan potrdil, je kmet nadaljeval:

»Sam vrag je obsedel gospoda Janeza Kočevarja, višavskega župnika.«

»Vrag? Ej, ne verjamem.«

»Baba vrag, gospod, verjemite! Pohujšanje se godi na Višavi, da je strah in groza. V vražjih babjih krempljih tiči gospod in revež je ves zgubljen.«

»O višavskem župniku govorite? O našem sosedu?« se je čudil Svetlin. »Moj gospod župnik zatrjuje, da je gospod Kočevar najboljši duhovnik.«

»I kajpada: vrana vrani oči ne izkljuje!« se j zasmejal kmet. »Sicer pa nisem ničesar rekel, gospod.«

Svetlin se je ozrl po kmetu, ki je naenkrat umolknil:

»Le govorite! Ne bojte se me!«

»Če ju tako branite ... S sodnijo človek noče imeti opravka,« se je izdal.

»S sodnijo ima opraviti le, kdor laže in kleveta ... resnice pa ne preganja nihče.«

»Ej, ej, proti duhovnim gospodom tudi resnice ni varno govoriti,« je ugovarjal kmet. »Kmalu bom šesdeset let star, a na jezik me še niso lovili: jaz govorim zmerom le resnico.«

»Tukaj ni sodnije, in jaz ne povem nikomur, kar zvem od vas,« je silil kaplan. »Čemu ste torej rekli, da sta Zdražba in Kočevar dva enako črna vrana?«

»Zato ker sta: Zdražba ima Malko za ženo na levo roko, Kočevar pa kar dve taki levi ženi, kuarico Katro in tole mlado ciganko.«

»Ciganko?!«

»Da, pravo ciganko in paganko! Pomislite, katoliški župnik! A Zdražba in Kočevar drug o drugem sleparita škofa, da sta vzorna gospoda. In žalostno je, da jima škof verjamejo. Sta pač oba enaka priganjača za škofovo stranko in hujskača proti vsem, ki so jima upajo količkaj ugovarjativ ... Vi ste še zelo mladi, gospod. A verjemite mi, da boste morali tudi vi ...«

»Jaz nikoli, oče! Nisem in ne bom ... Toda povedati ste mi hoteli nekaj druzega ... O tejle ženski, kakor vi pravite, o tejle ciganki ...«

»Da, da — ... pred poldrugim letom se je priklatila na Višavo in kar ostala je v farovžu. Kuharica Katra se je morala kar vdati. Celo nekaj fantov je znorelo za njo ... stepli so se že parkrat pod njenim oknom v farovžu ... Pravijo, da prihaja zdaj k enemu, zdaj k drugemu. Parkrat jo je že pogrešil fajmošter in jo potem naklestil z gorjačo. Ciganko ima rad kakor bi bil zacopran. Zanjo bi se stepel z vso vasjo. Ljubosumen je, zalezuje jo in če jo najde v moški družbi, jo spodi domov ter jo potem pretepa kakor zakonski mož zakonsko ženo. Pohujšanje, gospod! Vsa vas se smeje, jezi ali križa. Včasih se tudi Katra in ciganka spreta. Potem se psu je ta ob odprtih oknih z groznimi besedami, vaščani, ženske in otroci pa vse slišijo.

Na Višavi so imeli še predlanskim le šolo za silo. Otroke je meštral župnik, kadar se mu je ravno vzljubilo ... Farani so dolgo prosili za šolo, vsaj enorazrednico z dvema oddelkoma; hodili so h glavarju, namestniku, celo k škofu. Končno so izmoledovali šolo in mlado učiteljico.

Uprl pa se je župnik ter s prižnice napadel gospodično, da je brezverka, da se je po Ljubljani vlačila z liberalci in da je kot Sokolka nastopala javno in napol gola. Svaril je starše, naj ne pošiljajo otrok k učiteljici v pohujšanje! In tožaril je gospodično v Ljubljano, da se klati ponoči po krčmah s kmetiškimi fantini. Reva pa je imela le hrano v neki gostilni, sicer je živela čisto sama zase.

Večina faranov se je fajmoštrovi togoti na šolo in učiteljico le smejala. Pošiljali so otroke mirno dalje k učiteljici. Tedaj se je naenkrat postavila proti nji še ciganka. Enkrat je metala kamne skozi okno, drugič je nagnala čedo ovac in koz pred šolo, da so živali ondi meketale, tretjič je učiteljico, skrita za grmovjem, obkladala z nesramnimi psovkami in očitki. Tako ji je ciganka nagajala mesece in mesece. Hotela jo je pač s silo pregnati. Celo okna njenega stanovanja je pobila. Baje je ponoči s pračo streljala v njena okna in razsula prav vsa stekla. Dokazati pa tega ne more nihče.

Učiteljica je pisarila oblastvem v Ljubljano, prosila orožništvo za pomoč, a bilo je zaman.

Župnik je razkačeno branil svojo deklo, ciganka pa je jokala, se besno pridušala, da je nedolžna, ter prisegala maščevanje učiteljici, ki da jo je obtožila po krivici.

Naposled pa je učiteljica le morala izginiti iz vasi. Zgodilo se je namreč nekega jutra, ko so prišli otroci in učiteljica v šolo, da jih je kar vrglo nazaj in da so se kričeč razbežali. Soba, vse klopi, miza, tabla in tla, celo kljuke vrat so bile na debelo namazane z blatom in polite z gnojnico.

Vsa vas je bila pokonci. Par dni je ostala šola zaprta. A kmalu je bila soba ponesnažena drugič in še huje. Učiteljica je jokala in se jezila, da je zbolela. Obenem pa ji je gostilničarka odpovedala hrano. Kar naenkrat, češ, da ne utegne več in da se ji ne izplača. Govorilo pa se je, da je župnik gostilničarki prepovedal, dajati hrano učiteljici brezverski. Nekaj tednov se je preživljalo revše skoraj s samim mlekom in kruhom. Poskušala si je kuhati sama. Potem pa so pričeli prihajati noč za nočjo neznani moški trkat na njeno okno, jo klicat in strašit. Neko noč so hoteli celo vdreti v njeno sobico in so ji izteknili okno. Tako ji ni bilo obstanka in odpeljala se je domov. Vrnila se ni več.

Šolo pa ima zopet, kadar se mu ljubi, gospod župnik, ki je s prižnice napadel učiteljico, jo zmerjal s pohujšljivko in zbrezverko, ki je hotela zastrupiti faro z liberalnimi listi in celo s Sokolom, češ, samo od tam prihaja vse: pohujšanje, greh in večno pogubljenje.

V farovžu pa žive dalje po turško fajmošter Janez, kuharica Katra in dekla ciganka. Kreg in tepež, zmerjanje in očitanje ...«

»In ljudje se ne pritožijo?« je vprašal Svetlin.

»Kajpada se. Neštetokrat so se že. Bili so pri vladi in pri škofu, a ne pomaga vse nič ... Pritožnike imenujejo lažnivce in klevetnike, par kmetov je bilo celo obsojenih zaradi žaljenja župnikove časti, nekaj jih je iz strahu pred kaznijo vse utajilo ali preklicalo. Nekaj pedrepnikov je celo podpisalo slovesno prošnjo, naj se Janeza Kočevarja za božjo voljo nikar ne premesti drugam, ker je vsa višavska fara z blagim in pobožnim svojim župnikom čez vse sile zadovoljna. Podpisali so, da ni boljšega Kristusovega namestnika na svetu ...«

Molče sta stopala mladi kaplan in stari kmet skozi redki gozd. Solnce je prodiralo globlje in globlje skozi smrekova in bukova debla, z višine se je oglasil zvon in po stezah so z raznih strani prihajale ženske in otroci, tupatam tudi kak starec, a še redkeje mlajši mož.

»Strašno, strašno!« je vzdihnil Svetlin, globoko žalosten. »Vera peša, pravijo. A ubijajo jo prav oni, ki bi jo morali v srcu ljudstva krepiti ... Kako naj ljudje spoštujejo duhovnike, kako jim naj zaupajo, ako gledajo greh prav ondi, odkoder bi jim morala prihajati vzglednost? Saj morajo misliti, da smo vsi enaki!«

»Ne, tega ne. Ljudje dobro vedo, da so tudi dobri, pošteni duhovniki. Redki so, a te spoštujejo in ljubijo tem bolj. Bog in vera sta v duši človeštva neomahljiva navzlic slabim duhovnikom. Brez vere bi se pač moral svet poživiniti,« je dejal kmet.

Svetlin je podal kmetu desnico in je tužen odšel v žagrad, da se pripravi in preobleče za sv. mašo.

Žalosten se je tudi vračal v Zalesje. Kar mu je povedal stari kmet, ga je morilo. Saj je že slišal in tudi čital o razuzdanih duhovnikih, a vse je smatral za opravljanje, za pretirano obsojanje redkih izjem, za sramotne slučaje, izvirajoče le iz trenotnih zmot. Toda tu je čul naenkrat kar o dveh uglednih župnikih da živita brez sramu javno v divjih zakonih! Prostovoljno sta prisegla večno devištvo, a živita v grehih, ki razširjajo pohujšanja preko mej njunih fará. Ta dva moža pridigujeta proti nečistosti, a sama počenjata vpričo župljanov vse ono, kar prepovedujeta drugim. In taki ljudje naj bodo duševni in srčni voditelji ljudstva?

Mislil je tudi nase: nikoli ni imel niti sence slabe vesti glede čistosti. Kot dijak je par let sanjaril o nedolžni lepi deklici; a vse njegovo hrepenenje je bilo idealno, platonično — poezija življenske pomladi. Pokleknil bi bil pred njo in bi bil neskončno srečen, ako bi bil smel poljubiti konce njenih prstkov. A niti to mu ni bilo mogoče.

Potem se je odločil brez vsakršnega pritiska in iz čistega navdušenja, da stopi po maturi v duhovniško semenišče. Na vseučilišče kot revež ni mogel, a vsi drugi poklici so se mu zdeli preveč realni in dolgočasni. Duhovniški poklic je smatral za najidealnejši. Neodvisen od lastne obitelji, svoboden m močan v svoji osamljenosti je hotel voditi ljudstvo k Bogu, večni lepoti, dobroti in resnici. In od radosti in ponosa sta plakala oče in mati ter sta bila presrečna brata, ko jima je razodel svoj sklep. Brez najmanjše duševne borbe je sprejel na svoje rame križ svojega vzvišenega poklica in ga nosil izlahka.

Tako je živel mirno in brez izkušnjav, vršil svoje dolžnosti z resnično pobožnostjo, vestno in točno.

Nič ga do sedaj ni vznemirjalo razmerje župnika Zdražbe do njegove sestrične Malke. Ker je bil Svetlin sam pošten, je verjel, da so tudi drugi poštenjaki. Le hudobijo je videl doslej v očitanju, da sta si župnik in Malka preveč prijazna. Vpričo njega sta se vselej vedla pravilno, kakor starejši, očetovsko dobroten mož do mlajše sorodnice, sirote brez očeta. Zakaj bi naj plačeval župnik tujko kot gospodinjo, ako se laže zanaša na sestrično, ki je omikana in za gospodinjstvo tako vneta, kakor bi skrbela in delala za lastni dom?

Nič slabega ni videl torej Svetlin v dejstvu, da živi Malka z bratrancem župnikom pod isto streho. Niti sinočnji doživljaj, da je čul Malkin smeh ponoči iz župnikove sobe, ga ni napolnil z grdim sumom. Šele stari kmet, ki je govoril s toliko gotovostjo in mirnostjo, da živita župnik in Malka v divjem zakonu, ga je osupnil.

Mar je res tako naiven, da ne vidi pred nosom, o čemer govore že po okoliških hribih? — Kam je torej zašel? — Kako govore lahko ljudje o njem, ki je mlad, ko so znane take tajnosti starih župnikov!

Žalosten in potrt se je vrnil Svetlin v Zalesje. Gredoč preko polja, je opažal, kako vstajajo kmetje in kmetice iz brazd in jamolčev ter gledajo za njim.

Kaj neki imajo?

A ko je stopal po vasi, je zijal skoraj skozi vsako okno obraz, ženske so stale pred hišami, se mu klanjale ter ga nekam strokoma pozdravljale in otroci so bežali za vogale.

Svetlin je hitel najprej h Grudnovi hiši. Hotel je zvedeti, je li že dospel zdravnik in kaj je povedal. Dospel je ravnoprav. Pred hišo je še stal star koleselj, s katerim se je bil pred nekaj minutami pripeljal okrajni zdravnik.

V veži, ki je bila obenem črno okajena kuhinja z ogromnim obzidanim kotlom, v katerem se je kuhalo za živino, in z ozkim ognjiščem, na katerem se je kuhalo za družino, je stala mlada dekla. Ko je zagledala kaplana, se je zdrznila, vzdihnila: »Hvaljen bodi ...!« in naglo zmuznila skozi dvoriščna vratca.

Svetlin je šel na levo v hišo in obstal v prvi sobi. Bila je prazna, iz kamre pa je slišal zdravnikov glas:

»Vročinska bolezen ... v najhujši stopnji ... Menda je pil gnilo vodo ... Odkod zajemate vodo?«

»Iz domačega vodnjaka,« je odgovorila Grudnovka jokaje. »Ni mogoče, da bi bila gnila.«

»Ni mogoče? Pojdiva gledat!« je dejal zdravnik in prišel v prvo sobo. Zagledal je duhovnika in hotel s poklonom mimo. Svetlin pa se mu je predstavil in se pridružil.

»Ah vi ste?« se je razveselil zdravnik. »Čisto pravilna je bila vaša diagnoza: tifus. Zdaj treba le še dognati, odkod ... Preiščem vodo... Nevarna je menda za vso hišo in okolico.« 

Šli so k vodnjaku, ki je ležal le par korakov od hleva.

»Evo, jasno je!« je vzkliknil zdravnik. »Živinska gnojnica je pričela pronicati skozi zemljo v vodnjak ... Čudno, da niste zboleli že vsi. A kar še ni, gotovo še bo ... Vodnjak se takoj uradno zapre in zasuje, mati ...«

»Ljudje so pa mislili, da je Grudna obsedel hudič!« je rekel kaplan in odpovedoval zdravniku svoj doživljaj z mačkom. Zdravnik se je smejal, nato pa se je obrnil h kmetici: »Maček ni hudič, ampak hudič je vaša neumnost, vaša nevednost. Ta pa je strašnejša kot najčrnejši hudič ...«

Kaplan se je poslovil in se vrnil v kaplanijo. Pričakovala sta sa dva moža iz Tomaževca v sosednji fari. Nestrpna sta že bila in očividno sta se ga razveselila.

V krčmi sta bila zvedela, kako je gospod kaplan sinoči pri Grudnu „panal“ hudiča, in zdaj sta prišla, dasi tujca, po pomoč, ker tudi onadva trpita zaradi hudičevih hudobij. Lepo ga prosita, naj ju posluša in potem naj poišče pravi žegen, ki bo zalegel tudi proti njunim hudičem.

Svetlin se jima je smejal ter jima je odkritosrčno povedal, da ni bilo pri Grudnu prav gotovo nobenega peklenščka in nikakega pananja, nego le težka, nevarnonalezljiva bolezen, ki povzroča bolestne halucinacije. Te domišljije in strašne slike je črni, zlobni maček čisto slučajno le še pohujševal. Tudi zdravnik, s katerim je govoril ravnokar, je potrdil, da ni Grudnove bolezni krivo prav nič drugega, nego voda, ki jo je zastrupila gnojnica iz hleva tik vodnjaka.

Moža sta Svetlina pozorno poslušala, prikimavala, a odsloviti se nista dala.

Strojar Glavan, bister mlajši možak, je zatrjeval celo, da je naprednjak. Najrajši bere napredne liste in tudi v cerkev zahaja le še ob nedeljah in praznikih. Hujskarij ne more poslušati in hinavcev noče gledati. Ampak še hujši je njegov mlajši brat: ta sploh ne hodi več v domačo cerkev, se vozi k spovedi in obhajilu le enkrat na leto, a v Ljubljano, piše v »Rodoljuba« in je župniku vpričo ljudi povedal, da se ne boji ne biriča, ne hudiča.

Zato pa sta zdaj vendar oba nesrečna. Brata Tineta je namreč kar naenkrat obsedel vrag. Ni bil ne pijanec, ne babjek, a hudič ga je obsedel čisto tako, kakor se bere v sv pismu o obsedencih: oči zavija, pene tišči, krči ga lomijo in kriči, da leti vsa vas skupaj. Strah in groza ga je gledati in poslušati.

Poklical je k bratu že konjederko in zdravnike, a nihče mu ne zna pomagati. Eden pravi, da prihaja zlodej iz krvi, drugi da iz živcev, tretji da iz želodca, četrti da je iz podedovanosti, a brat je obseden dalje. Le fajmošter trdi vedno isto: da je to kazen božja, ker je Tine brezverec, ker pisari v liberalne liste in je na nje naročen.

»In vi verjamete, da je vaš brat obseden?« je vprašal Svetlin strojarja.

»Jaz ne verjamem ničesar, ampak vsa družina verjame,« je odgovoril strojar. »Saj trdi župnik, da je moj brat obseden in da bi moral priti le Kristus znova na svet, ker sicer bo pogubljen.«

»Ne, ne, niti Kristus ni izganjal hudičev, ker jih sploh ni bilo in jih ni,« je dejal kaplan. »Kadar se govori v sv. pismu o hudiču ali satanu, se misli vedno le na poosebljeni greh, na skušnjavo v podobi bitja, nikoli pa ne na resničnega, živega hudiča. V davnih časih so res mislih ljudje, da izhaja vse slabo, vse grdo in vse hudo na zemlji od zlih duhov, in se dandanes se najdejo nevedneži, ki verujejo v čarovnice, ki verujejo, da znajo duhovniki točo delati, hudiča ali ogenj panati, ki verujejo, da so bolni ljudje obsedeni in celo, da je obsedena bolna živina. Tudi vaš brat ni obseden, nego je le zelo bolan. Svetujem vam: naložite brata na voz in ga odpeljite v bolnico v Ljubljano. Tam ga bo preiskovala cela družba zdravnikov. Več ljudi več ve. Tam ga ozdravijo, ako je sploh ozdravljiv.«

»Že sam sem mislil,« je dejal strojar. »Zdaj pa res storim to. In včasih se mu kar zazdi, da je bolan v glavi — na možganih. Tudi naš ded po materi je bil baje zelo moder mož, a je zblaznel in žalostno umrl v blaznici.«

»No, vidite!« je vzkliknil Svetlin. »Morda je podedovana bolezen, in le prav storite, da rešite sebe, vso družino in vso vas razburjenja, bolnika pa spravite tja, kjer mu bodo učeni zdravniki trpljenje lajšali ali ga, ako mogoče, popolnoma ozdravili ... A kakšna je vaša želja?« se je obrnil k drugemu došlecu.

»Težko povem,« je dejal kmet Zalar, »ker pravite, da verujejo samo neumneži v obsedence.«

»Le govorite, ker vam rad svetujem in, če le morem, tudi pomorem!«

»Meni pa le hudič nagaja pri živini,« je dejal kmet.

Svetlin se je nasmejal: »Torej obsedene krave in teleta imate?«

»Vam se je lahko smejati, gospod, ker nimate živine,« je rekel Zalar; »a meni ni za smeh, ko trepetam, da mi pogine vsa živina in postanem berač.«

»Nič se ne smejem in le povejte, kako je prišlo, da mislite celo vi, ki ste pameten mož, na obsedenost svojih krav, telet in volov!«

»Stvar se je začela z deklo Mico,« je pripovedoval kmet. »Mica je bila prava tica in nekaj let naša dekla. Prav zadovoljni smo bili ž njo. Živina je bila zdrava in rejena ter vsa dobro ogleštana. Kar naenkrat pa smo dobili misijon in vse zadovoljnosti je bilo konec.«

»Zaradi misijona?«

»Ne, zaradi Mice. Saj nič ne rečem: zala punca je bila in živa, vesela ... ampak fante je pa le preveč štimala. Vsako soboto je trkal kdo na okence njene kamre tik hleva. Ozmerjala sva jo večkrat z ženo za to — Mica pa se nama je smejala, češ, ponoči lahko počne, kar hoče, spi ali bdi, da je le podnevi vse opravljeno. Ali mar nisva zadovoljna ž njo? Če nisva, naj ji kar odpoveva, za službo je ne skrbi ... Zelo zadovoljna sva bila ž njo, in odpovedati ji nisva hotela.

Potem pa je prišel sv. misijon. Pa se je vrnila žena prav žalostna od spovedi domov in mi je zvečer povedala, da ji je ljubljanski pater prorokoval, da se vse nesreče zgrnejo nad našo hišo zaradi strašnih grehov, ki se gode v njej.

Kar okamenel sem, saj sem mislil že, da sem grešnik jaz. Pa nisem bil, nego dekla Mica. Moja žena je namreč patru, ki jo je izpraševal natanko in o vsakem poslu posebej, povedala o Mici vse po resnici. In pater je zahteval, da spodiva Mico od hiše in najameva pobožno deklo.

Branil sem se, a naposled sem moral odnehati. Verjemite, tako težko nisem še nikoli nobenemu poslu odpovedal, kakoi Mici. Ampak pomagati si nismo mogli.«

»Pa je bila živina že obsedena?« ga je prekinil kaplan.

»Menda že. Zakaj Mica je grešila pač v hlevu. Samo obsedenost se je pojavila šele, ko je prišla nova dekla. Starikava je, vsako soboto hodi k spovedi, vsako nedeljo k obhajilu in celo med tednom je večkrat pri maši. Ampak Mica mora biti coprnica. Ker smo jo zapodili, se maščuje nad nami: zagovorila je mojo živino in s hudičevo pomočjo zacoprala.«

Strmeč je poslušal Svetlin kmeta in svojim ušesom ni mogel verjeti. Zato je vprašal tudi zdaj:

»In vi tole o coprniji dekle Mice res verjamete?« 

»Vsi pravijo, da je tako ..., najbolj pa to dokazuje Meta, nova dekla,« je odgovoril kmet. »Tako brumna ženska se gotovo na take stvari dobro razume!« 

»Pa kaj je vendar z vašo živino?«

»Ne prašiči, ne goveda ne uspevajo več; vse hira, noče jesti, se suši ... stoji klavrno ...« 

»A konja nimate nobenega?«

»Imam dva in žrebeta. A ti so vsi zdravi. Mica pač ž njimi ni imela opraviti, nego le hlapec.«

»ln je hlapec tudi tako pobožen?«

»O, ne, ta je vseh muh poln. Menda nobeno noč ne spi v svoji postelji.«

»A kako je sicer? Pri delu?«

»Priden, uren, vztrajen ... natančen pa tako. da je včasih že kar siten ...«

»Dobro. Danes ne utegnem več k vam ... Pravkar sem prišel z Dobrave. Ampak jutri po maši, okoli devetih, ako mi pošljete voz, pridem pogledat vašo živino. Mislim, da vam dokažem, da v vašem hlevu ni ne hudiča, ne coprnije.«

Kmet je bil zadovoljen in je odšel s strojarjem.

Pravkar je zazvonilo poldnevu. Mudilo se je v župnišče na obed. Svetlin se je hitel umiti in preobleči, nato je zaprl sobo in odhajal po stopnicah.

Na vrhu stopnic je srečal Bezlajevo Miciko. Nesla je na veliki, široki deski krožnike, pribor in več skledic, pod pazduho pa prt in prtič.

»Kam pa nesete?« se je začudil Svetlin.

»Vam, gospod kaplan.«

»Kako to? Saj grem lahko v župnišče ...«

»Gospodična Malka so rekli, da boste jedli odslej zmerom v kaplaniji, in jaz vam prinesem vsak dan vse, kar je treba.«

Micika, pomočnica kuharice Neže, je šla urno k vratom kaplanove sobe in je s komolcem pritiskala na kljuko, da bi odprla duri. A bile so zaklenjene in ključ je tičal v ključavnici.

»Kaj to pomeni?« je razmišljal Svetlin glasno, in ker je videl, da se dekle brezuspešno muči s komolcem, je hotel naglo odkleniti. Segel je po ključu, a se pri tem s prsti zadel ob Micikino nogo. Čutil je, da ima Micika na sebi le gornje krilo, ker v hipu se je zavedel, da je z roko močno zadel ob gorko in trdo meso.

Kri mu je bušknila v obe lici, postalo mu je silno mučno in skoraj zavpil je:

»Oprosti... tega nisem hotel!«

Micika pa se je zasmejala, stopila nazaj, da bi mu napravila prostor, in se zadela vanj.

»Kako si nerodna!« se je razjezil Svetlin, se umaknil okoli nje ter nato odklenil in odprl vrata.

»Oba sva nerodna... no, brez zamere!« je dejala Micika smeje in stopila v sobo. Nato je odložila desko na stol, pogrnila mizo in razstavila po nji krožnike in skledice. Medtem je govorila:

»Drugič pojde že bolje... Navaditi se je treba. Samo povedati mi morate, kako želite. Na kateri strani želite sedeti? Tule ... da ne boste gledali v okno med jedjo ... Prav, kajne? Zdaj pa kar začnite, da se ne shladi. Prinesem vam še vina in vode. Takoj se vrnem.«

Svetlin je hodil molče po sobi gor in dol ter se oziral po durih.

»A gospod Torkar?« je vprašal.

»Gospod Torkar jedo že z gospodom fajmoštrom in gospodično Malko,« je odvrnilo dekle in odhitelo.

Svetlin se je zdrznil: izključen sem za kazen! — Haha, zato, ker sem vzlic župnikovi prepovedi hudiča „panal“? Pre-neumno! — Zato moram danes jesti sam. Kakor neubogljiv otrok, ki ga pošljejo v kuhinjo jest! Imenitna disciplina!

Samo zmota je, gospod župnik: jaz nisem bil neposlušen, jaz nisem hudiča panal, ker ga sploh ni bilo. Kaznovan sem torej po krivici. Takoj po obedu vam jo razložim. Nič drugega nisem storil kakor to, kar bi bili storili tudi vi in vsak pravi katoličan. Telesno dobro delo usmiljenja. Bolniku sem pomagal in dal poklicati zdravnika. Storil sem torej golo človeško dolžnost in si ne lastim prav nobene zasluge.

Zamišljen je sedel za mizo in brisal s prtičem krožnik. In ko je vrtil z roko po krožniku, vedno od leve na desno naokoli, se je naenkrat spomnil:

»Ali — Micika je rekla: odslej bom jedel vedno sam v kaplaniji! In ona mi bo stregla vsak dan!«

Torej popoln prelom — za vselej? Obsodba brez zaslišanja in preiskave. To je nasilje, teror! In zdaj naj se še ponižam in morda lepo prosim odpuščanja? Čemu neki? Župnik Zdražba, resničen zdražbar ste videti, ampak tudi jaz sem — mož! Kakor hočete. Meni prav zares ni posebno zanimiva vaša družba. Ljubih prijateljev imam tukaj dovolj. (Ozrl se je po svoji knjižnici.)

Hm, pravzaprav ... celo mučno bi mi bilo po vsem tem, kar sem zvedel davi na poti na Dobravo, kaj več občevati z župnikom in Malko. Kar dobrodošel mi je tale sporček. Poslej bomo pač občevali le službeno — v ostalem pa hodili vsak svojo pot. Se vsaj ognem nevarnosti, da bi me ljudje metali z Zdražbo in Kočevarjem v isti koš ... Kako že pravi nekje Henrik Ibsen: ‘Najmočnejši je mož, ki stoji v življenju sam!’ — Pa stojim! In kdo mi more kaj? —

Hlastno je začel jesti. Lačen je bil. Hodil je dobre tri ure po zraku in po maši na Dobravi užil le skodelo mleka in kos kruha.

»O, kaj še niste gotovi? Saj bo vse mrzlo.«

V sobi se je zopet pojavila Micika s četrtinko vina in pol litrom vode. Zamišljen se je ozrl Svetlin nanjo in opazil, da je lepo dekle. Stala mu je nasproti, jedra, mlada, komaj petindvajsetletna, zardelih, zdravih lic z jamicami, močnih, belih zob, ki so se ji svetili med rdečimi bujnimi ustnicami. Črne nekoliko majhne oči so se ji neprestano smejale in glavo ji je pokrivalo dvoje debelih kit črnih las.

Gledal jo je pav hipov, potem molče jedel dalje.

»Gospod kaplan, zakaj ste pa vedno tako žalostni? In tako tihi? — Glejte, gospod fajmošter so zmerom dobre volje in prav radi se pošalijo in smejejo ... Včeraj so me tule celo vščipnili, da imam še danes rdečo liso ... Ali vidite?«

V hipu si je zavihala rokav in pokazala nad komolcem zardelo polt.

»To me prav nič ne zanima,« jo je zavrnil Svetlin. »Pa ... ste rekli poprej ... Ne, je že dobro. Lahko pridete po posodo čez pet minut.«

»No, saj utegnem počakati. Gospodična Malka so rekli, da se lahko za vas brigam, kolikor le hočete. Ona pa vas noče niti videti več, je dejala. Ne vem, kaj ste se ji tako zamerili. Tudi gospod fajmošter in gospod kaplan Torkar, sem slišala, sta se jezila na vas ... Da bo pisal, še danes pisal, je pripovedoval gospod fajmošter, ko sem prišla po vino. Potlej so se pa vsi triJe na glas smejali. Jeze pač gospod fajmošter ne znajo držati. Gospodična Malka je nedavno pripovedovala, da znajo biti, samo če hočejo, zabavni za deset fantov, čeprav niso več tako mladi in že precej osmukani, hihihi ... Vi pa ste še mlajši od mene ... vsaj dve leti. Tak fant ste, da bi se moralo vse smejati na vas ... Ali ne boste več? — Bom pa pospravila. Ampak zdajle pojdete nekoliko počivat, kajne? — Pripravim vam posteljo in kdaj naj vas pridem zbudit?«

Že se je sklonila nad posteljo in potegnila pokrivalo k sebi, Svetlin pa je sunkoma vstal in skoraj zarežal:

»Le pusti! To je moje delo ... Kar hitro odnesi in pusti me samega!« — Zavedajoč se svoje osornosti je še dostavil. »Hvala za tvoj trud. Ne hodi več k meni! Tudi hrano mi bc prinašal od jutri nadalje cerkvenik.«

»Torej mene ne marate?« — V oči sta ji stopili dve resnični solzi. »S čim sem vas razžalila? Prosim, povejte mi, kaj vam ni prav, in ravnala se bom po vaši želji. Tako rada bi vaM stregla ...«

Rekla je to s toliko iskreno tugo, da je Svetlina zabolelo. Spoznal je, da to kmetiško dekle ni preračunljivo koketno in vsiljivo, kakor se mu je zdelo in kar ga je odbijalo, nego da ga ima resnično rado in da mu je brezmejno vdano. V njem Micika ne vidi duhovnika, nego le človeka, posebno simpatičnega in lepega, kakor ga ni videla še nobenega. Blazna živalca!

Svetlinu se je zasmilila. Zato je odgovoril s prisrčnostjo: »Micika, žaliti te nisem hotel. Toda, ker hočem dobro tebi in se sam nočem izročati ljudem v zobe, ne smeš več priti k meni. Ljudje so zlobni, in izgubljene časti bi nama ue mogel vrniti nihče, čeprav bi ostala popolnoma brez krivde. To ve vendar najbolje gospodična Malka ...«

»Ah, saj me je ravno ona poslala k vam! Vpričo gospoda župnika mi je dejala, da vam bom prinašala zajtrk, obed in večerjo, da naj vam pospravljam sobo in strežem v vsakem oziru ... Gospod župnik pa so prikimavali in mi rekli, da naj le grem in naj vam bom poslušna, kakor bi bila vaša strežnica.«

Svetlnu se je jasnilo. Strašen sum mu je vzrastel.

»Tako torej: onadva sta te poslala k meni. Pa zakaj ravno tebe. Micika? — Priznaj odkritosrčno, priznaj tako resnično, kakor pred Bogom v spovednici: ti si včasih govorila o meni, — v kuhinji si me vpričo gospodične Malke pohvalila!« 

Micika je povesila glavo in se v zadregi nasmehnila.

»Ali priznaš, da si rekla, da sem ti všeč?« 

»Da, res je.« 

»In kaj si rekla?« 

»Ne, tega pa ne povem.«

»Povej! Nič se ne sramuj. To moram vedeti.« 

»Rekla sem gospodični Malki, da ... da ... da ste lep gospod ... da imate krasne lase, pa ... pa ... ne, nič drugega, gospod.«

»Ne laži, Micika! Še nekaj si rekla: kar povej — vse, vse!« 

»Pa ... pa ..., da bi hotela biti, kadar postanete župnik, vaša kuharica.«

»In kaj je rekla nato gospodična Malka?« 

»Da sem hudo neumna.« 

»In kaj še?«

»Da ste pustinar in dolgočasnež, čeprav ste mladi ... Da je gospod župnik za deset Svetlinov in da vi bržčas sploh nikoli ne postanete župnik, gospod župnik pa da prav gotovo postane Še kanonik ali prošt. Prav hudi sva bili nanjo z Nežo in povedali sva ji svoje mnenje.

»Kakšno mnenje? Kako si se upala ugovarjati gospodični Malki?«

»No, saj smo se vse tri smejale in se nismo kregale. Povedale smo si pa le, kar smo mislile.«

»Ti si se torej potegnila zame?« 

»Da, pa tudi Neža se je.« 

»Pa kaj si rekla? In kaj je rekla Neža?« 

»Rekla sem, da niste pustinar in dolgočasnež, da znate tako krasno igrati na klavirju, da sem vas slišala že večkrat tudi peti ter da ste učen človek, ker imate veliko omaro, polno knjig. In Neža je rekla,da ste z vsakomer prijazni, da ne delale nobenih izjem in da zato v Zalesju vsakdo samo hvali gospoda kaplana Svetlina. Tudi vaše pridige da ljudje najrajši poslušajo, ker se iz njih marsičesa lepega in dobrega uauče in ker se v pridigah nikoli ne jezite in ne grozite, nego le učite in dajete poguma in ne zbujate strahu.«

»Takole sta govorili? Ej, preveč sta me hvalili. Tega resnično ne zaslužim. Pomislili nista, da sta obenem gospodično Malko žalili in poniževali po krivici gospoda župnika in gospoda Torkarja. Gotovo vama je zamerila.«

»Naj! Čemu je grdila vas? Medve sva govorili golo resnico.«

»Samo to mi še povej, Micika: mar si hodila tudi v mestne šole, da znaš tako gladko povedati svoje misli?«

»Da, bila sem dvakrat v Ljubljani. Hodila sem v dekliško šolo, pozneje pa sem se učila „pri Slonu”, kuhati. Hotela sem bršljise namreč omožiti, a sem zaroko razdrla.«

No, pa se le še omožiš. Škoda bi te bilo, da bi se postarala kot farovška kuharica. A verjemi: čim prej zapustiš farovž, tem bolj bo zate ... Morda ne bova govorila več, Micika. A vsaj ne toliko in sama, kakor danes. Bolje je za naju oba. Zbogom!«

Vzel je klobuk in odšel. Hotel je govoriti takoj z Zdražbo. Razložiti mu je hotel svoj doživljaj pri Grudnovih, obenem pa na nedvoumen način odkloniti nastavljeno past. Jasno mu je bilo, da sta mu župnik in Malka poslala neumno zaljubljeno dekle samo zato, da bi ga ujela, in potem imela popolnoma v oblasti. Svoj greh hočeta prikriti z mojim! Sokrivca jima je treba. A v njem ga ne dobita.

Hitel je v župnišče. Na levi strani obširne veže je ležala kuhinja. Stara Neža je že sedela za mizico in obedovala, dekla pa je pomivala posodo. Obed gospode je torej že minil.

»Ali je gospod župnik v pisarni?« je vprašal Svetlin.

»Ne. So šli spat,« je odgovorila Neža nekam žalostna. »Naročili so, naj jih ne budimo ... Imeli so vse dopoldne ljudi: zaradi Grudna in vašega sinočnjega vedenja in govorjenja. Zelo so se razburjali ... O, gospod, kako ste mogli reči neumnim kmetavsom, da ni hudiča!«

»Saj ga tudi ni. To je le starodavna pravljica, Neža.«

»Joj, joj, gospod kaplan, kakšne brezverske besede! Preklicati boste morali na prižnici, kar se sinoči zagrešili, in ker ste pametni, popravite, kar se vam je zareklo.«

»Ali misli tak preklic zahtevati gospod župnik? Kje ste slišali, da se to pričakuje od mene?«

»Gospodična Malka je bila tukajle in je rekla, da, ako tega prostovoljno v nedeljo ne storite, vas gospod župnik k temu prisili ali pa vas naznani samemu gospodu knezoškofu.«

»Tako ... Kje pa je gospodična Malka? Čemu se vtika v reči, ki ji niso prav nič mari?«

»Vprašajte jo! Meni pa ne zamerite — vedno sem vas branila ... Na vrtu je gospodična, ako hočete govoriti z njo.«

Svetlin je nekaj hipov premišljal. Potem pa se je odločil, da poišče župnikovo tajnico. Pove ji, da je njen načrt izpregledal in da ne mara, da bi prihajala Micka v kaplanijo. Šel je po hodniku in raznih ovinkih na dvorišče.

Razsežna planota tik za župniščem, posuta s peskom, je bila proti ozadju zaprta z visokim zidom, poraslim z gostim bršljanom; na desni so bili dolgi hlevi za konje in govejo živino, na levi je stalo poslopje za klajo, steljo, kleti, in poleg skedenj; za njmu se je razširjal velik vrt za zelenjavo, sočivje, vse grede obrobljene z ribizljem, pušpanom in rožnimi grmi. Cvetlic je bilo videti povsod. Ob zidu so rasle hruške in jablane in po kotih košati španski bezgi.

Svetlin je zagledal Malko na vrtu ob bezgu tik ob zidu. Na stolu je sedela s knjigo v roki in ni opazila bližajočega se kaplana, dokler je ni ogovoril.

»Oh,« je vzkliknila, »nisem vas opazila.« 

»Prišel sem vam samo povedat, da sem se Miciki zahvalil za njeno postrežbo. Ženske ne maram v svoji sobi. Zato naj mi že nocoj prinese večerjo cerkvenik.« 

»Gospod župnik so tako odredili!«

»Vem, on in vi ... A te odredbe ne sprejemam. Prosim, vzemite to na znanje!«

Malka se je ozrla naglo po oknih župnišča. Nikogar ni bilo videti. Stopila je dva koraka naprej, hipoma položila svojo roko na njegovo in se mu globoko zazrla v oči:

»Ali naj prihajam jaz k vam?« 

»Vi, gospodična, bi hoteli —?«

»Da, gospod Janko, bi, bi ... Samo recite — vse vam rada storim ...«

»Saj me vendar ne morete trpeti?«

»Ah, kako se motite! Nasprotno, vi ste do mene zmerom tako neprijazni in toliko, da me pogledate.«

»Sem pač samotar, pust, dolgočasen človek, ki za ženske nimam ne oči ne ušes ... Morda zato ne napravim nobene karijere niti kot duhovnik; gotovo pa imam čisto vest.«

Ostro jo je pogledal in se odmeknil, da ji je roka omahnila k tlem. Nikoli je ni doslej natančneje motril, in resnico je povedala, da jo je komaj videl; zdaj pa je pustil svojim očem da so tekale po njej sem ter tja, gor in dol.

Bila je visoka, bujna debeluška, izredno belopolta, velikih sivih, nekam plašnih oči in bujnih usten. Kakor kup močne posladkorjenega testa se mu je zdela, vsa mehka in brez kosti. Ia skoro se mu je zasmilila. Žrtev je, ki pri vsem svojem dobrem življenju ni srečna, nego kot sužnja gospodarjevih strasti izteza roko po slugi, ob katerem bi se morda odškodovala ...

»Ne razumem vas,« je dejala Malka. »Zdi se mi pa, da ste zelo pretirani... Pozabljate, da je duhovnik človek kakor vsak drugi.«

»Kdor vam je to dokazoval, vas je hudo varal in pred sodbo božjo bo za tak nauk težko odgovarjal. In tudi vi boste še obupavali, da ste kdaj verjeli komu tako laž ... Sicer pa se brigam le zase ... Prosim, da poveste gospodu župniku moj sklep: pred žensko postrežbo hočem imeti mir. Ako želi govoriti z mano, naj me pokliče, ker sem mu vsak čas na razpolago. Iskal ga pa drugič ne boni. Zbogom!« Obrnil se je in urnih korakov odšel.

VI.

Malka je pobledela, stisnila ustnice in sedla na stol:

»Ošabnost neumna! Čakaj, še zelo ti bo žal in želel si boš ženske postrežbe. In vendar: kako je lep v svojem ponosu. Prisegla bi, da se ta krasni tepček še ni dotaknil ženske ... Haha! Le čakaj, tudi ti se izpametuješ!«

Posluhnila je in ko je čula, da so se spredaj zaprla glavna župnijska vrata, je vstala in šla v poslopje. Hitro je stekla v prvo nadstropje in po prstih stopila v župnikovo stanovanje.

Težke preproge, paradno, a neokusno pohištvo, velikanski lestenec s petrolejko v sredi in s celo vrsto sveč naokoli, visoko ogledalo, mogočna zofa in fotelji, stoječa ura. slike v širokih okvirjih ... vse je kazalo, da je župnik imovit človek, ki ljubi razkošje in udobnost.

Tri velike sobe so bile odprte druga za drugo ter so tvorile nekako dvorano. Skozi čipkaste zastorje je sijalo solnce vanjo, da so se svetlikala povoščena parketna tla, dragocene zlate in srebrne posode v elegantni omarici skoraj iz samega stekla in pompozni zlati okvir velike slike nad zofo.

Ta slika je bila očividno župnikov ponos: predstavljala je knezoškofa v liermelmskem ornatu in z velikim zlatim križem na dolgi verigi okoli vratu. Lepi, goli in izredno dolgi obraz je kazal prisiljeno pobožnost in hkratu največjo samozavest.

Malka je zaklenila za seboj, šla kolikor možno tiho na levo k zaprtim vratom, obstala in poslušala.

»Ali si ti?« — je vprašal župnik v spalnici.

»Jaz. Ali smem?« — Niti ni čakala odgovora, odprta je duri in stopila v mračno sobo ...

Janko Svetlin se je medtem vrnil v kaplanijo. Nekaj časa je nameraval poiskati tovariša Torkarja. Že je stal pred durmi njegovega stanovanja. Toda spomnil se je pripovedovanja Micikinega in Nežinega. Zamahnil je trmasto z desnico in odšel v svoje stanovanje.

»Prav nikomur se ne bom opravičeval,« si je dejal. »Prav nikogar ne bom iskal. Kar sem dejal in storil, pri tem ostanem. Kdor želi govoriti z menoj, naj me pokliče ali poišče!«

Navadno je po obedu vsak dan, ako je utegnil, legel za pol urice. Danes pa je bil vendar toliko razburjen, da se mu še ni dalo spati. Zato je odprl klavir in začel igrati. Vso gimnazijo se je bil učil in gojil glasbo z vnemo in uživanjem. Tudi v semenišču je nadaljeval, Ln klavir ga je spremljal povsod. Ni bil umetnik, a dober pianist. Vselej, kadar je bil radosten, se je izživel na klavirju, vselej, kadar je bil tužen, je našel utehe in osveženja v sviranju.

Tudi zdaj se je umiril. Končno je prenehal, slekel suknjo in čevlje ter legel na posteljo. Takoj je zaspal.

V snu je slišal zunaj hojo, trkanje na nasprotne duri k Torkarjevemu stanovanju, nato korake, ki so odhajali. Ni se zmenil zanje. Spal je dalje.

Hipoma je začul cerkvenikov glas:

»Gospod kaplan, prosim ...!«

Planil je pokonci in se že oblačil. Takega naglega zbujanja je bil vajen. Vedel je, da treba iti koga previdet.

»Kam?« je samo vprašal.

»V Bistro ... Glavanka vas želi ... menda je že na koncu ...«

V Bistro je bilo skoraj uro daleč.

In odšel je v cerkev, nato na pot ...

Mrak se je že spuščal na Zalesje, ko se je vračal domov. Polagoma je stopal. Nikamor se mu ni mudilo. Ministrant je tekel pred njim in nosil koretelj in štolo.

Nad dolgo vasjo pod goro se je iz dimnikov dvigal dim. Črede goveje živine so se vračale s paše, po raznih stezah so korakali kmetje in kmetice z dela na poljih in travnikih. Močno je dišalo po cvetočih travah. Na vsi naravi je ležalo občutje večerne poezije. Jutra in večeri so na kmetih najlepši, in Svetlin jih je kot kmetiški sin užival globoko. Na nebu so se pojavljale zvezde, druga za drugo, večernica se je zableščala, in s stolpa se je oglasil zvon, ki so se mu polagoma pridružili zvonov, vseh podružnic. Po dolini in s holmov in s hribov je lapelo nizko, više in više, ter se skladalo v sanjavo harmonijo.

Svetlin se je prekrižal in molil. In molil je zamišljen še po ozki ulici med hišami blizu kaplanije.

Ko pa se je ozrl kvišku, se je začudil: v njegovi sobi je že gorela luč. Podvigal se je po stopnicah. Mar mu je cerkvenik že prinesel večerjo?

Našel je duri svojega stanovanja odprte, v sobi pa sta bila župnik Zdražba in kaplan Torkar. Stala sta pred odprto knjižnico in pregledovala knjige.

Ko sta ga zaslišala, sta se presenečena okrenila in župnik je dejal z osornostjo v zadregi:

»Pričakujem vas ... Dolgo ste se zamudili ... Slišal sem, da ste me iskali ... Jutri je sobota in treba je, da se takoj domenimo. Sinoči se vam je pri Grudnu zareklo — upam, da se vam je le zareklo! Mladi ste pač še. V jezi vam je ušla beseda. Tcda zagrešili ste pohujšanje — vsa vas se zgraža nad vami. Kar je v sv. pismu, kar uči dogmatika, kar so znova in znova potrdili nezmotljivi papeži, tega mlad vaški kaplan ne sme tajiti in celo smešiti ... Zato vam zdaj vpričo gospoda Torkarja ukazujem, da se jutri pripravite za nedeljsko pridigo, v kateri boste svoje nerodne in nepremišljene sinočne besede glede hudiča jasno preklicali in dokazali, da je vera v hudiča potrebna vsakemu pravemu katoličanu prav tako, kakor vera v Boga in v nezmotljivo rimsko katoliško cerkev.«

Svetlin je mirno čakal, da neha župnik govoriti. Visoki mož rdečkastega obraza in bujnih črnih las, ki so bili le ob sencih nekoliko osiveli, v dolgi črni suknji nekam posvetnega kroja, se je z obema rokama oprl ob mizo. Visoko vzravnan ter z bliskajočimi očmi je govoril kakor gospod svojemu slugi. Očividno je bil v tej pozi sam sebi všeč ter je hotel obema kaplanoma imponirati.

»Zelo obžalujem, gospod župnik>. je začel Svetlin, czares, prav hudo mi je žal, da ste se tako razburili zaradi mene ...«

»No, no, veseli me, da to obžalujete!« je pograbil župnik.

»... da ste uradno afero poprej razpravljali s svojimi deklami kakor z menoj.«

»Kaj se drznete?«

»Drznem se kot skromen katoliški duhovnik protestirati, da ste mi vprič žensk poniževali ter mi grozili s svojo močjo in ovadbo na gospoda knezoškofa, še predno ste govorili z menoj.«

»Nečuveno! Ves dan zaslišujem priče v vaši zadevi in sem se zdaj osiebno potrudil k vam, namesto da bi me iskali vi in se vsaj poskušali opravičiti!«

»Zares, nečuveno je, da predstojnik zahrbtno zaslišuje priče proti meni, a mene ne utegne zaslišati,« je nadaljeval Svetlin z rastočo ogorčenostjo. A še se je krotil.

»Svojega postopanja si po vas ne dam predpisovati. Vi ste krivec, a jaz sem ...«

»Sodnik? Ne, samo obdolžitelj« — je vzkipel mladi kaplan.

»Žalite me! Gospod Torkar, ste slišali, da se je drznil žaliti me?«

»Moj sodnik je le knezoškofijski konsistorij, ne vi,« je kipelo iz Svetlina. »Vi pa ste me že obsodili, izključili iz župnišča in svoje družbe ter me svojim deklam predstavljate kot garjevu ovco. Z zasliševanjem prič ste vrgli v duše župljanov dvom o moji pravi vernosti in omajali ste zaupanje v duhovništvo vobče ... Ne prekinjajte me! Že sinoči sem vam hotel poročati, kaj se je zgodilo pri Grudnu. A dasi ste verjeli bedarijo, da je živ hudič v vasi, ste šli vendar v svojo spalnico, kjer ste se z gospodično Malko veselo smejali.«

»To je laž! Molila sva ...«

»Jaz in cerikvenik sva slišala to vajino molitev ... Opoldne sem hotel k vam poročat, a odklonili ste me. Takoj po obedu sem prihitel v župnišče zopet z isto namero, a odšli ste spat ter ste veleli mi povedati, da me nočete niti videti. Zdaj pa ste v moji odsotnosti, vdrli v mojo sobo! Naenkrat vas zanima moja knjižnica. Vzrok mi je jasen ... Toda jaz nimam tajnosti. Ne ponoči, nc podnevi. Zato vaše početje zelo obžalujem. Vsega drugega, kar sem storil in govoril jaz, pa ne obžalujem in ne prekličem. Zato tudi v nedeljo v svoji pridigi ne bom govoril ne o hudiču, ne o coprnicah, ne o zakletvah, pananju in o takih vražah, nego o Bogu, resnici, dobroti in o lepoti Kristusovih naukov in dejanj. Vi pa storite, kar hočete. — Lahko noč!«

»Gospod Torkar, tukaj nimava ničesar več opraviti,« je dejal župnik in odšel, Torkar pa za njim.

Svetlin je stopil k oknu in zrl na vrt. Vse je drgetalo v njem. Nato je hodil dolgo po sobi gor in dol. Skušal je čitati, a se mu ni dalo. Odprl je klavir, udaril nekaj akordov, a roke so mu obtičale na tipkah.

Prvič je bil kot duhovnik nesrečen. Saj bi bil rad pokoren in poslušen, toda numen in po krivici poniževan ni mogel biti ... A kaj se zgodi zdaj? Borba se začne. Dobro, pa naj se začne! Ako je v konsistoriju vsaj nekaj pametnih in poštenih mož, mora zmagati.

Na zvoniku je udarilo devetkrat. Tedaj se je spomnil: niti večerje mu ne pošljejo. Tudi prav. Pojde torej v krčmo in si kupi sira, kruha in četrtinko vina. Vzel je klobuk. V tem hipu so se odprle duri iu vstopila je Micika. »Kuharica Neža me pošilja, je dejala in vsa drgetala. Tu je večerja. Tudi v farovžu so sedli šele zdaj za mizo. Doslej sta pisala ...«

Položila je posodo na mizo. Pogledala ga ni niti enkrat.

»Prepovedal sem ti prihajati k meni. Čemu mi ni prinesel večerje cerkvenik?«

»Tega niso dovolili gospod župnik!« 

»Hvala. A zdaj takoj odidi!«

Vrgla se je pred njim ua kolena, ga zgrabila za desnica, jo poljubljala in jokala, da se je tresla z vsem telesom.

Saj si blazna! Moli, Micika, da li Bog povrne dušni mir. Tudi jaz bom molil zate ... A zdaj pojdi, pojdi! Tu te ne sme videti nihče.

Iztrgal se ji je, odprl duri in jo skoraj pahnil na hodnik. Nato je duri zaklenil ...

»Ali se je Micika že vrnila iz kaplanije?« je vprašala Malka kuharico Nežo malomarno, kakor bi je stvar zanimala le mimogrede.

»Seveda. Po par minutah je bila nazaj,« je odgovorila Neža.

»In kaj je povedala?« 

»Nič. Vrnila se je objokana.« 

»Objokana?«

»Da, in menda joka še zdaj v svoji sobi.« 

»Joka? — Pa ji menda niste povedali, da sem vam jaz naročila, naj nese gospodu Svetlimi večerjo?«

»Ne, niti besede ... Sama vem, da bi bil gospod Svetlin potem večerjo bržčas odklonil. Ker misli, da sem mu jo poslala jaz. se ni več upiral.«

»Prav. — A čemu, mislite, se joka Micika?« 

»Ker je bil zopet osoren z njo ...« 

»Drug vzrok ni mogoč?« 

»Ali kaj vendar mislite!«

»Prav nič ... Meni je še ljubše ... Od jutri naprej naj nosi torej vso hrano v kaplanijo cerkvenik,« je dejala Malka in se vrnila v župnijsko obednico.

»Odredila sem, da bo od jutri nadalje stregel gospodu Svetlimi cerkvenik,« je rekla Malka. »Micika ne sme več tja ... vrnila se je vsa objokana in strašno razburjena?«

»Kaj pravite? Objokana in razburjena?« je vprašal župnik. A njegov glas je bil vesel.

»In še zdaj se ne more pomiriti. Zaprla se je v svojo sobo in joka neprestano,« je pritrdila Malka.

»Grozno! Nezaslišano! Tak je torej ta človek? In vendar se drzne biti tako aroganten! — V poročilu navedem še to prežalostno poglavje. Zares, sram me je, nepopisno sram ... Prinesite nama še pol litrčka ... Midva pa končajva!«

Župnik je vzel s sosedne mizice šop papirjev in začel počasi in poudarjajoč točko za točko čitati. Kaplan Torkar je poslušal, kimal in včasih vzkliknil:

»Tako je ... Izvrstno! ... Čista resnica!«

VII.

Ko je prišel kaplan Svetlin naslednjega jutra po maši iz cerkve, ga je čakal pred žagradom kmetiški koleselj.

»Čigav ste?» je vprašal Svetlin.

»Zalarjev,« je odgovoril mladi hlapec in se režal. »Ali se odpeljeva precej? Hudiča in coprnico preganjat!« »E, saj bi bil skoraj pozabil ... Samo preoblečeni se in pa tešč sem še ...«

Deset minut kesneje sta se že vozila. Svetlin je naročil cerkveniku, naj pove župniku, ako bo treba, da se v dveh urah vrne. Dopoldne itak navadno ni bilo dela.

Hlapec pa je bil porednež in je vso pot spraševal kaplana o hudičih, coprnicah in obsedencih. Preživel je par let v Ameriki, kjer se je navzel svobodomiselnega duha in neke posebno prijetne odkritosrčnosti.

»Ali ste že slišali, kako je hudič tele skril?« je namežiknil kaplanu. »To se je zgodilo na naši graščini, in naš fajmošter Podržaj je tele zagovoril ali zažegnal, da se je moralo vrniti«»... Graščinska krava je bila namreč breja. Enkrat se je pasla po šumi in se je nazadnje izgubila ... Grof je ukazal, da mora iskati njegovo kravo z graščine vse, kar leze in gre. Nevarnost je bila, da bi krava storila v grmovju ter bi tele potem poginilo in morda še krava z njim. Iskali so jo torej in iskali. Končno so kravo našli. Grof, bivši ritmojster pri ulajnarjih, pa je dognal, da je krava telička že izgubila, ker ima že mleko ... Spet so torej šli iskat telička ter so ga iskali in iskali, a telička ni bilo nikjer. Končno se je grofinja spomnila našega fajmoštra. Poklicali so ga na grad. Fajmošter je prišel in je nad kravo dolgo molil iz debelih črnih bukev. Potem je dejal: »Nič se ne bojte, gnadljiva gospa grofinja, krava dobi tele nazaj tako gotovo, kakor sem zdajle tukajle molil iz tehle bukev.« Tn res: čez tri tedne je graščinska krava vrgla tako veliko tele, da ga ni bilo para v vsej naši fari.

Pa zakaj gospod župnik ne pomaga še tvojemu gospodarju, ki ima baje tudi obsedeno živino? se je zasmejal Svetlin in se ozrl v hlapčeve poredne oči.

»Zato, ker je Mira s preveč močnim hudičem v španoviji,« je odgovoril hlapec in se režal. Doslej so dali naša mati šele za pet maš, a fajmošter so dejali, da jih bodo morali prebrati vsaj še deset, preden bo kaj izdalo ... Naš hudič pa je baje tudi kazen božja zato, ker je gospodar pri zadnjih volitvah držal z liberalci ter je trpel toliko let brezverske liste v svoji hiši ... Hudič se je torej zajedel in zaredil v našem govejem hlevu kakor lubadar v hosti. Pregnati in zatreti ga potemtakem ne gre kar tako.«

Ampak zdi se mi, da bi ga ti lahko, je dejal kaplan, ki ga je hlapčevo veselo pripovedovanje zabavalo.

»Saj bi ga, ako bi mi Meta pustila,« se je zarežal hlapec in švrknil konja.

»Kako to?« se je začudil Svetlin.

Hudiča se prežene pač z Belcebubom. Zato sem predlagal Meti, naj me pusti teden dni spati v njeni izbi. Pa mi ni dovolila! Peklenšček je pa ostal v hlevu.«

»Mar si res tak grešnik?«

»Ne, ne, nisem. Zdajle sem se vam res zlagal: naša Meta je namreč tako grda, da bi je ne maral, če bi me zato pretepali.«

Prav dobre volje se je pripeljal Svetlin do Tomazevca. Veseli hlapec bistre glave iu perečega humorja mu je bil zelo všeč. In prepričal se je, da mu je o Meti govoril čisto resnico.

Ko je stopil s kmetom Zalarjem v goveji hlev, sta ga kar opijala soparica in smrad. Dekla je bila pravkar pri polaganju krme. Zelo se ji je mudilo, ker šele pred nekaj trenutki se je bila vrnila iz cerkve.

Kaplana dekla ni niti pogledala. Kaj naj pomaga takle mladenič, ako ne moreta pomagati niti ljubljanski pater niti gospod župnik, ki je celo izgubljeno tele primolil v kravo nazaj! Odkar je bila Meta tretjerednica, se sploh ni več zasmejala.

A zdaj bi se bila prav rada zasmejala, ker zares izredno smešno je, da hoče takole zeleno kaplane hudiča panati. Zato je kazala svoje preziranje s tem, da je Svetlinu dosledno obračala hrbet in ga ni niti pozdravila. Ovila si je desnico z rožnim vencem, sedla h kravi, si posadila med koleni dežo in začela molzti.

»Čemu molek?« je ušlo kaplanu in rdečica mu je zalila lice ...

In dvigal je perišča krme k nosu in duhal. Krma je bila zdrava, dišeča. Stopil je h koritu, se sklanjal, vohal in ogledoval. Našel ni ničesar. A krave in voli so gledali topo predse, moleli jezike iz gobcev in so se krme komaj dotikali. Ozrl se je v okna; bila so majhna, popolnoma pokrita s pajčevinami in prahom ter zabita. Ozrl se je po vratih: bila so zaprta.

Tik vrat so stali škafi, velik čeber in lesen korec. V steni je bila vodovodna pipa.

Svetlin se je sklanjal, vohal in — se zdrznil. Smrdeli so škafi, čeber in korec. Pogledal je natančneje in se zgrozil: evo hudiča! Tu je bil hudič nesnage, gnilobe, smradu in bolezni!

»Meta, kolikokrat na leto se kopljete?« je vprašal Svetlin.

Dekla je zagodrnjala, hudobno pogledala in molčala.

»Meni ne odgovarja,« je dejal Svetlin gospodarju.

»Vprašajte jo torej vi!«

»Odgovori, Meta, kolikokrat se koplješ na leto?« je vprašal kmet.

»Jaz — nikoli! Greh bi bil ...« se je otresla dekla.

»In kdaj ste umili tale čeber, tele škafe, tale korec?« je skoraj zakričal Svetlin.

»Nikoli — nikoli — nikoli! —« 

»Glejte,Zalar, tukajle imamo hudiča (pokazal je na posode) in tamle sedi coprnica (pokazal je na Meto)! In zdajle bova hudiča panala: zgrabite čeber, ga zvalile na dvorišče in izpraznite! Pa takoj!«

Kmet je takoj razumel. V hipu so bile posode zunaj. Postavila sta jih pod vodovod, pustila teči vanje ostre vodne curke ter jih snažila z brezovo metlo. Ker je dekla godrnjaje pobegnila v hišo, sta poklicala hlapca. Drgnil je posode in jih snažil. Potem so jih spravili zopet v hlev, jih napolnili z vodo in podstavili živini. Hlastno je lokala in se oddihavala z naslajanjem.

»In zdaj odprite še vsa okna!« je ukazal Svetlin. »Kamor prihajajo snažnost, svetloba in zrak, odtam utečejo vsi hudiči iu vse coprnice.«

Hlapec se je režal, da so mu zevala usta do ušes, gospodar po se je čehljal po glavi:

»Sakra, da sem bil tako slep in neumen! Saj sem vedel, da tu ni peklenščka: ampak zakaj mi živina hira, tega nisem niti slutil.«

Svetlimi se je mudilo nazaj v Zalesje. Toda moral se je vdati in sesti v hiši za mizo, kjer se je kadilo tolsto praženo pišče. Tudi pogača in liter vina sta stala poleg.

Hlapec je vesel prišel povedat, da je živina kakor pomlajena in da žre pičo kakor sestradana, odkar se je končno napila čiste, sveže vode in sope svež zrak.

»A kaj zdaj? Ali naj Meti odpovem?« je vprašal gospodar.

Prav tedaj je prihrumela Meta že preoblečena na pot.

»V taki hiši ne ostanem več,« je dejala. »Plačajte mi in grem!«

Zgodilo se je po njeni volji.

VIII.

Istega dne, ko je Svetlin pravkar poobedoval, je nekdo potrkal na njegove duri.

»Noter!« je zaklical Svetlin: toda prišlec ni vstopil, nego je le za par pedi odpahnil duri in na pragu stoječ govoril: »Gospod župnik vam naroča, da nastopite jutri popoldne na našem shodu kot tretji govornik.«

»Torkar! Ti tako trkaš? In čemu me naenkrat vikaš?« 

»Oprostite, to je čisto moja stvar. »Povedal sem vam župnikovo naročilo, drugega nimam z vami govoriti.«

Običajno čmerno lice Torkarjevo je bilo le še mračnejše in njegove nemirno plapolajoče oči so se uporno ogibale Svetlinovemu pogledu.

»Dobro, pa se zopet vikajva!« se je trpko nasmehnil Svetlin. »Toda povedati mi le še morate, kakšen shod meni gospod župnik in kaj naj jaz na njeni govorim.«

»Mar ne berete ‘Slovenca’?« se je zgražal Torkar.

»Malokdaj!« je odvrnil Svetlin. »Politika me dosti ne zanima, zato čitam rajši koristnejše knjige.«

»Vi ste strašen človek!« je vzdihnil Torkar ter hotel ogorčen urno oditi.

Toda Svetlin je odprl vrata na stežaj in stopil za Torkarjem na prag.

»Meni se ne zdi,« je dejal mirno. »Čisto normalen in zdrav človek sem in v vsej ponižnosti si celo domišljam, da nisen ravno najslabši duhovnik ... Ker pa nisem čital ‘Slovenca’ in torej ničesar ne vem o kakem shodu, na katerem naj bi tudi jaz govoril, vas moram ponovno prositi, da moji strašni nevednosti prižgete luč: kakšen in čemu bo ta shod?«

Torkar je že držal za kljuko duri k svojemu stanovanju. Le z največjim premagovanjem pa se je na pol okrenil in zagodrnjal:

»Političen shod ... Gre vendar za državnozborske volitve! Gospod župnik je kandidat naše stranke in čelo iz Ljubljane pride na shod dober govornik?«

»To so novice! Ni se mi sanjalo, da imamo tako imenitnega predstojnika ... In tudi vi se bavite s politiko?« se je resnične čudil Svetlin.

»Kdor ni z mano, je proti meni!« je odgovoril Torkar. »To velja za Kristusa, kakor za njegovega namestnika, svetega očeta in za katoliško cerkev.«

»Kristus ni bil politik. ‘Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju kar je cesarjevega’. In dalje je rekel: ‘Moje kraljestvo ni na tem svetu!’ — Edino to je bila Kristusova politika in jaz se ravnam po njej. To, prosim, povejte v župnišču.«

»Vi torej zopet odrekate pokorščino svojemu predstojniku in nočete govorili na shodu?«

»V cerkvenih rečeh sem mu poslušen, v političnih pa posnemam Kristusa,« — je odvrnil Svetlin.

»A kaj poreče ljudstvo, ako vas ne bo na shodu?«

»Povejte ljudstvu, da sem pri bolnikih in umirajočih!« je dejal Svetlin. »Ako sta dva domača duhovnika pogreznjena v politiko, naj vsaj tretji vrši dolžnosti vere ljubezni!« — In Svetlin se je umeknil v svojo sobo, ne da bi čakal, kaj še pove fanatični tovariš.

Na prostoru med župniščem, cerkvijo in kaplanijo se je dvignil hrup. Ljudje so kopali jame, postavljali mlaje, zabijali kole v tla in pribijali nanje deske, gradili so govorniški oder in ga obijali z vencem iz smrečja. Organist in cerkvenik sta vodila delo.

Svetlin je gledal na živahno gibanje na trgu pod seboj in se čudil vnemi teh ljudi.

»Sami navdušeni politiki,« se je smejal, »ki pa verujejo še v budiča in coprnice! Taki volivci bodo brez dvoma in brez pomislekov volili kandidate Zdražbo. Vredni so drug drugega.«

Svetlin je zapustil kaplanijo in krenil preko polja in po poti pod gozdom na goli hribček. Odondot je imel lep razgled na dolino in gorovje na meji. Rad je zahajal tja, sedel na hrastov štor, čital knjigo, poslušal ptičje žgolenje, brnenje čebel in čmrljev ali pa je sanjaril, zatopljen v lepoto narave.

Tudi tega popoldne je sedel na štoru in razmišljal. Zavedal se je, da je zašel v precep, iz katerega se bo težko izmotal. V svoji sangvinični temperamentnosti je nastopil vendarle nerodno, in posledice ne izostanejo.

Saj bi bil župnika lahko pomiril in ga z lepo besedo pridobil; samo nekoliko zatajiti bi se mu bilo treba, vsemu navidez pritrditi in — v pridigi govoriti o hudiču ...

Ali ne! Hinavec ni bil in ne bo. Ne more biti, čeprav bi skušal biti.

Le kaj, kaj poreče oče? Kaj brata? Kam naj gre, ako ga sapode iz službe? Nihče ne bo mogel verjeti, da ni podel človek, ker so ga pahnili iz cerkvene službe ...

Težko je bilo Svetlinu pri srcu. Da bi moral zapustiti poklic, ki ga je izbral prostovoljno in ki ga je izvrševal z veseljem iz prepričanja, se mu je zdelo strašno in nemogoče.

Šele nedavno mu je pisal Jože, starejši brat, da oče hira in peša, da ne more več delati, postaja čudak in da govori samo o tem, kdaj postane sin Janko župnik, da bo lahko živel pri njem.

Starejši brat Jože sam se komaj preživlja kot drvarski delavec, najmlajši — Tone, — je vojak, naj torej on — duhovnik — vzdržuje očeta! — Svetlin je strmel predse. S čim? S kaplanskimi prejemki? O Bog!

Iz teh misli ga je zdramil korak. Po poti mimo je prišel učitelj Grčar z nahrbtnikom in turistovsko palico. V gimnaziji sta bila tovariša nekaj let, zato sta ostala prijatelja.

Grčar je prisedel in začel pripovedovati:

»V Breznici sem bil. Tam imajo pevsko društvo in prirejajo gledališke predstave. Pa sem se šel posvetovat, kdaj in kako bi mogli priti v Zalesje, da nam prirede koncertek in predstavico. Za vzgled! Potem bi tudi naše Bralno društvo začelo zbirati pevce in pevke, prirejati pevske zabave in sčasoma tudi predstave.«

»Prav bi bilo. Pa imaš dovolj sposobnih in na delo pripravljenih ljudi?« se je pozanimal kaplan.

»Dovolj. Predvsem so tu učitelji in učiteljice, pa dacar Ramovš, ki je izvrsten pevec, trgovec Prek in njegova žena, razni obrtniki, več inteligentnih delavcev in delavk iz tovarn, a tudi nekaj boljših fantov in deklet je pripravljenih ... Že Gruden je priganjal, da začnimo, a je revež zbolel. Zato sem vzel stvar zdaj sam v roke.«

»A kaj je počelo Bralno društvo doslej?« je vprašal Svetlin.

»Imeli smo le čitalnico in knjižnico. Ljudje radi čitajo. Samo knjig in novin imamo premalo. Da pridobimo nekaj več denarnih sredstev, sc moramo bolj gibati.«

»Politifni strankarji ste, kaj ne? Župnik vas ne mara?« je pozvedoval Svetlin.

»Ne mara nas prav zato, ker nočemo biti politični strankarji,« je dejal Grčar. »V čitalnici leže same nepolitične novine, poučni in zabavni zborniki in leposlovni mesečniki; v knjižnici pa so kolikor mogoče vse slovenske knjige. Vsakdo nam je dobrodošel in ne delamo nikakih razločkov ... Župniku seveda nismo po godu. Rad bi, da bi bilo naše Bralno društvo agitatorsko za njegovo častihlepnost. Toda, dokler smo v društvu v večini osebe, ki strankarstva ne maramo, je njegova mržnja brez moči.«

»A jutri ima župnik volilni shod. Celo iz Ljubljane se pripelje govornik.«

»Je li mogoče? Odkod veš to?« je skočil Grčar na noge. »Kaplan Torkar mi je pravil in pravkar prirejajo tik cerkve oder za govornike ter postavljajo mlaje.«

»Torej noče miru? Boja si želi? — Dobro, pa naj ga ima! Pozdravljen!«

In Grčar je tekel v vas, da mu je nahrbtnik poskakoval, z gorjačo pa je zamahoval, kakor da se že bori z nevidnim nasprotnikom ...

Naslednje popoldne Svetlina resnično ni bilo v Zalesju. Hodil je okoli bolnikov, tolažil, vzpodbujal in svetoval. Zlasti glede higijene po kmetiških hišah je imel marsikaj grajati.

Našel je bolnike po zadublih, temnih izbah, vse prepotene v že dolgo ne premenjanem perilu. V bolnikovi bližini so se igrali otroci, so klepetale stare in mlade ženske ali so moški celo pušili smrdljiv tobak ter pljuvali po tleh.

Svetlin je z ljubeznivo energijo odrejal, da so ljudje bolnika preoblekli in umili, mu prestlali in prenovili postelj, da so odstranili zastore, pomedli in pomili z izbe ter odprli okna na stežaj. In razgnal je brezobzirne družbe ter jih podučil, da je vsakemu bolniku najbolj treba miru, čistega zraka, svet lobe in čim večje snažnosti. Marsikje so dvomili v pravilno; i njegovih odredb: a ko jim je pripovedoval o mestnih bolni? nicah, o bacilih in nalezljivosti bolezni, ko so videli, kako dobri so se počutili bolniki v zračni, svetli izbi in na čisti postelji tei ko jim je zagotavljal, da bolniki okrevajo tem preje in zaneslji veje, ako ga bodo poslušali, so mu bili povsod hvaležni. Nada da se uresniči kaplanovo obetanje, je napolnila marsikatere že obupujoče srce ...

Mračilo se je, ko se je vračal domov po gorenji stezi.

Še daleč zunaj Zalesja je srečaval pijance, ki so kričali ia se opotekali po spodnji cesti, se pričkali in preklinjali.

»Živel gospod fajmošter! Njega volimo, ker je dal za vino in pivo!« se je drl dedec ter se lovil, da ni padel v jarek ob cesti.

Svetlin ga je spoznal od daleč: bil je cerkveni ključar, večni tožbar in zdražbar.

»Ampak šolmaštra smo pa ie nagnali!« je kričal njegov tovariš, prav tako pijan. »Jaz bi ga bil ubil, hudiča!«

»Takle škric! Zapode naj ga ... kaj nam je treba takih šolmaštrov!«

Svetlin je hitel domov. Temna slutnja mu je objela srce. In čim bolj se je bližal Zalesju, tem bolj razburjene ljudi je srečaval, tem večje vpitje je slišal.

»Pobijmo liberalce!«

»Poklati je treba vse socialiste!«

»Kar kri je pokazal, tako sem ga upilil!« 

»Haha! Jaz pa sem ga sunil, da je kar zatulil!«

Pijanci, hripavi, od vina in strasti posuroveli glasovi so večali in hropeli v mrak, vmes pa je vreščalo žensko petje: »Marija, k Tebi uboge reve ...«

Po ovinkih je hitel Svetlin domov in ugibal: koga so prelepii in osuvali do krvi? — Grčarja? Kaj si je drznil nesrečnik proti množici?

Že je stal pred šolo in gledal v okno Grčarjeve sobice. A okno je bilo temno, vse v šoli tiho. Tedaj je pritekla od kaplanije učiteljica in vzklikala že oddaleč:

»Gospod kaplan, povsod vas iščemo! Gospod nadučitelj, gospod učitelj in obe učiteljici begamo za vami. Hitro, hitro! Dacar Ramovš je težko ranjen — morda že umira!«

Svetlin je tekel za učiteljico. Pred Prekovo prodajalno je slala gruča moških, ki so silili v poslopje, a jih je Prek odganjal, češ za nikogar ni več prostora. Res je bila štacuna že natlačena mož in fantov, ki so razburjeno valovili okoli telesa, ki jo ležalo na tleh.

Bil je mladi dacar z globoko, močno krvavečo rano na čelu, mrtvaško bled in v obleki, vsi okrvavljeni in prašni. Ležal je brez zavesti, a njegove prsi so delovale hropeče in z naporom.

Prekova žena in neka starka sta izpirali Ramovševo rano, poleg dacarja pa je klečala Rotarjeva Manica in jokala na ves glas.

Ko je vstopil Svetlin, je dekle zakričalo, kakor bi videlo prihajati smrt; tudi moški so utihnili in se mu spoštljivo umikali. Začuli pa so se tudi vzkliki:

»Gospod, ubili so ga, da si jim ni rekel žal besede!«

»Razbojniki! Divjaki! Zveri!«

»Samo gospoda učitelja je branil, ki je hotel govoriti pomirjevalno!«

»Prosim, mirujte zdaj,« je dejal Svetlin, »ter me pustite samega z ženskami in ranjencem! Odidite! Tu je zdaj moje delo, in Bog mi pomagaj!«

Hipoma je bila štacuna skoraj prazna. Svetlin se je sklonil nad ranjencem, mu odpel obleko in poiskal z dlanjo srce. Močno je bilo. Nato je velel Prekovki, naj prinese najostrejšega oeta in ga je dal ranjencu sopsti in duhati. Stresel se je, težko sopel in se prebudil iz omedlevice.

»Ančka! je dihnil dacar in dvignil roko. »Kaj se je zgodilo?« 

Dekle je objelo svojega ženina in ihtelo: »Albert, Albert! Živiš, živiš! Ah, ne smeš mi umreti!« 

»Obvežite ga! S platnenimi trakovi ali robci!« je velel kaplan. »Kri treba ustaviti. Menda ne bo hudega. Toda naj se kdo takoj odpelje po zdravnika! — Tiho, dekle! Samo vznemirjaš ga ...«

Šele uro nato je ostavljal Svetlin bolnika, ki je utrujen zaspal. Kaplana, je spremljal učitelj Grčar.

»Dobesedno ti lahko povem, kaj sem govoril,« je pripovedoval učitelj. »Prvi je nastopil Torkar. Pravil je, da gre pri bodočih državnozborskih volitvah za zmago ali pogin sv. katoliške vere. Brezverci da hočejo porušiti cerkve in samostane, pometati križe iz šol, odpraviti verouk ter namesto Kristusovih naukov učiti mladino, da je človek žival kakor pes ali mačka ter da je človek potomec dveh opic, ki pa se nista imenovala Adam in Eva. Taki zločinci, ki hočejo odpraviti zakon in uvesti mnogoženstvo in mnogomoštvo, ki ubijajo vsako moralo, vsako poštenje, vsak red, taki zločinci da so slovenski liberalci in socialisti. Proti tej kugi vesti in srca da je edino zdravilo volilni listek katoliške stranice ... Ah, rečem ti: govoril je kakor fanatičen idiot!

Naši so molčali, le sem ter tja se je kdo namazal! A še to sem jim prepovedal ...

Potem pa je nastopil ljubljanski agitator, neki novinar. Govoril je dosti pametneje ter le baharil, da je sam papež glavar katoliške svetovne stranke, ki je tako mogočna in ogromna, da je nepremagljiva kakor skala sv. Petra. In obetal je, da spremeni slovenska katoliška stranka domovino v raj, po kateri se bosta cedila mleko in med, ter priporočal župnika Zdražbo kot najboljšega kandidata, vzornega duhovnika, učenega moža, umnega kmetovalca in živinorejca, strokovnjaka glede vseh gospodarskih in kulturnih potreb kmetov, med katerimi deluje na prav posebno zadovoljnost samega knezoškofa že pet in dvajset let.

Končno je nastopil sam župnik Zdražba. Ta je pripovedoval, da se ne vsiljuje nikomur in da bi nikoli ne kandidiral, nego le svoje duše pasel, ako bi ne zahtevali najvišji duhovski in cesarski gospodje v Ljubljani, na Dunaju in v svetem Rimu, da mora prevzeti poslansko breme nase.

Gnusni častihlepnež, ki se že drugič pogaja za mandat, je igral brez sramu komedijo skromnosti, da se nam je obračal želodec. Potem pa je začel naravnost napadati naše Bralno društvo, naše šolstvo, napredno novinstvo in slovstvo z izrazi in trditvami, ki so nas morale razburiti.

Vzdrževati se nismo mogli več. Prekinjali smo ga s krepkimi medklici. Prek je zakričal: ‘Laž!’ — Tičar se je zadrl: ‘Saj nismo vaše krave, da nam ponujate take otrobe!’ itd.

Zahteval sem besedo, a Torkar, ki je predsedoval, mi je ni hotel dati. Jaz pa sem skočil na stol in začel mirno protestirati proti lažem in natolcevanjem predgovornikov. A niso mi pustili govoriti; kričali so, psovali, naši so odgovarjali, naenkrat so navalili name s pestmi in palicami. Ramovš, ki je stal pred menoj, je padel, zadet na čelo in z nožem sunjen v nogo.

K sreči nas je okoli petdeset somišljenikov stalo skupaj. Pritisnili smo in odrinili besneče kmete, tudi Torkar in Zdražba sta prestrašena mirila, in odnesli smo urno Ramovša v Prekovo štacuno. Jaz pa sem jim zaklical: ‘Na svidenje!’ Zakaj zdaj skličemo tudi mi svoj shod ter jim povemo svoje stališče.«

Dospela sta do župnišča. Vse sobe v prvem nadstropju so bile razsvetljene. Hrupno govorjenje in smejanje je donelo odondod izzivalno daleč na okoli. Zvenele so čaše.

»Zmaga je naša! Živio, poslanec Zdražba!« se je drl nekdo, in odgovarjali so mu glasovi: »Živel! Slava! Vse za vero, dom, cesarja!«

»Na medvedov kožuh pijo!« je dejal Grčar. »Ampak mi jim prekrižamo račune!«

»Veš, da bi bil moral tudi jaz govoriti na današnjem shodu?« 

»Moral bi? A si se — uprl?« je strmel učitelj.

»Uprl sem se. In se bom upiral vedno!« 

»Uklonejo te!«

»A zlomijo me nikoli! Že te dni pričakujem, da bom pozvan h konsistoriju ad audiendum verbum ... Pojdem, a vdam se jim ne.«

»Strašna je škofovska moč. Ubijejo te lahko ...« 

»Telesno. Nikdar pa ne duševno.«

Obstala sta pred kaplanijo. Mesec je svetil, da je bilo svetlo in bajno. Ko pa je podajal Svetlin roko prijatelju v slovo, je opazil, da izteza nekdo izza, cerkvenega ogla svojo glavo in gleda za njima.

»Miruj!« je dejal kaplan polglasno. »Nekdo me zalezuje ... Stopiva še par korakov dalje ... potem se okreneva in ga spoznava.«

Šla sta torej dalje ... deset, petnajst korakov, nato sta se hipoma obrnila in videla — cerkvenika.

»O, vi ste, Podlipec!« je vzkliknil Svetlin. »Ali vas pošilja za mano gospod župnik? — Le povejte mu, da prihajam pravkar od smrtnonevarno ranjenega dacarja. Poslali smo po zdravnika in po orožnika. Še nocoj zapro razbojnike ... Pa lahko noč, dragi Grčar, — zdajle grem pa kar hitro spat!«

Cerkvenik je izginil kakor duh, prijatelja sta se zasmejala in se ločila vsak na svojo stran.

»Moja je osveta!« pravi Gospod. Tri dni po teh dogodkih v Zalesju je izšel v »Slovencu« dopis. Poročal je o sijajno uspelem volilnem shodu državnozborskega kandidata prečastitega gospoda župnika Jakoba Zdražbe, o velikanskem navdušenju volilcev v zaloški župniji in o prekrasnih in duhovitih govorih č. g. Kaplana Torkarja, g. urednika Blažiča in preč. g. bodočega državnega poslanca. Nato je bilo čitati:

»Veličastna manifestacija neomajne zvestobe našega ljudstva do katoliške cerkve in njenih vzornih služabnikov, teh nesebičnih delavcev za duševni in gospodarski napredek slovenskega naroda, niso mogli pokvariti niti naravnost divjaški izbruhi kanibalske sirovosti in peklenske mržnje proti katoliški misli s strani peščice zaleških liberalcev in socialistov.

Znova je dokazalo naše verno, preprosto ljudstvo, da je vzvišeno nad tako zvano inteligenco, ki je v svoji brezverski podivjanosti že izgubila med volilstvom vsakršen ugled. Le razsodnosti in plemenitosti prirediteljev in voditeljev volilnega shoda se imajo zaleški liberalci in socialisti zahvaliti, da niso odnesli vsi skupaj razbitih glav in polomljenih kosti. Našli bi le to, kar so iskali.

Obžalovati je, da je odnesel neznatno prasko naivni kričac dacar Ramovš namesto glavnega šuntarja, svobodomisleca učitelja Grčarja. Ta brezvestni zastrupljevalec nedolžne mladine je pripeljal na shod tolpo razgrajačev in kričavih žensk, med katerimi sta najglasneje gagali učiteljici. Nad vprav sramotnim vedenjem teh javnih uradnikov, ki se pasejo iz ljudskih žuljev, a prav zanikamo izvršujejo svoje dolžnosti, se je glasno zgražalo vse pošteno katoliško volilstvo.

Zaradi javnega pohujšanja se nočemo za danes pobližje baviti s temi kulturonosci. Potuho jim daje nadučitelj Strojar, ki se bolj žrtvuje za liberalno brezversko gnezdo v Zalesju, za Bralno društvo, nego za šolo in za disciplino med podrejenim učiteljstvom.

Naša dolžnost je, da opozarjamo na počenjanje teh ljudi, ki tako brezvestno razširjajo neslogo in sovraštvo med miroljubnim ljudstvom ter se posmehujejo vsem državnim zakonom, c. kr. višji šolski svet v Ljubljani in c.kr. okrajno glavarstvo v Globokem.

Mi čakamo ... Ako ostane naš apel na državne oblasti brez uspeha, bomo primorarii izpregovoriti razločneje. In prav žal nam bo, ako potem zasmrdi ...«

Dopis je učinkoval.

Okrajno glavarstvo je nemudoma prepovedalo za prihodnjo nedeljo popoldne napovedani napredni politični shod, v Zalesje pa se je pripeljal okrajni šolski nadzornik. Po inšpekciji vseh razredov je prepovedal na konferenci zbranemu učiteljstvu z ledenimi besedami vsakršno nadaljnje javno politično udejstvovanje. Hkrati je naznanil učitelju Grčarju, da je proti njemu uvedena disciplinarna preiskava.

Okrajni šolski nadzornik Vrabec in nadučitelj Strojar sta bila skupaj maturirala in si ostala prijatelja doslej.

Po konferenci je prišel Vrabec v voditeljsko pisarno in je dejal Strojarju:

»Kakor si videl in kakor sem tudi diktiral v konferenčni zapisnik, sem z uspehi na tvoji šoli popolnoma zadovoljen. Brez izjeme vsi razredi so prav dobri in s pedagoško-didaktičnega stališča nimam grajati prav ničesar ... Prepoved, ki sem jo izrekel po ukazu iz Ljubljane, je seveda nezakonita in protivna temeljnim določbam ustave. Kot svoboden državljan se sme tudi vsak učitelj politično udejstvovati na način, ki ni škodljiv njegovemu uradnemu in socialnemu ugledu ... Tcda jaz sem vam povedal, kar sem — moral. Delajte, kakor hočete. Razmere poznate. Ako se ne uklonite, vas razprše. Grčar odleti bržčas prvi. Nedolžen ali kriv, obsojen je že —« 

»Izvrsten učitelj je ... Deluje vzorno ne le v šoli, nego tudi blagodejno vpliva v društvu, med odraslo mladino,« je ugovarjal prepadeno Strojar.

»Vse vem, prijatelj,« je dejal Vrabec. »A zameril se je župniku. Ta ima močne somišljenike v Ljubljani. Menda zdaj razumeš ...«

»Strašna krivica!« je vzkipel nadučitelj. »Mar smo res še zmerom sužnji farovžev?«

Nadzornik je skomizgnil z ramo.

»Sužnji smo Dunaja: odondot struji klerikalizem,« je dejal. »Rim ima svoje zastopnike na dvoru, a dvor jih ima v ministrstvu ... Plavaj torej proti struji, ako hočeš po sili utoniti!« 

»Kaj nam je storiti?«

»Brigajte se le za šolo in storite, kar vam veleva razum: sam sebi bodi vsakdo najboljši prijatelj! — Ako se hočeš buniti, te ne bo ubranil nihče in na bojišču obležiš junak, a — mrtev!« 

»Reši vsaj Grčarja! Idealist je ... zlata duša ...« 

»Storim, kar morem in smem. To ti obetam. Skušal ga bom držati tu vsaj do zaključka šolskega leta ... A zdaj mi daj desnico; častna beseda: molčiš!?«

»Molčim kakor grob ... Hvala ti za odkritosrčne besede! Ah, če bi ne imel obitelj!« — V pest je stisnil Strojar desnico in udaril po mizi. »Toda sedem otrok — dva dečka in eno hčerko pošljem v jeseni v Globoko na srednjo šolo ...«

»Jaz jih imam devet! Štirje so že v gimnaziji. Ah!« je vzdihnil nadzornik. »Koliko samozatajevanja in poniževanja, koliko hinavstva in pretvarjanja je treba samo zaradi obitelji! — Pa ti potem še očitajo, da si hlepuh, neznačajnik, podrepnik! Toda pomagati ti ne more nihče ...«

Komaj je odšel Vrabec, je pridrvel trgovec Prek. Predsednik Bralnega društva, sklicatelj novega volilnega shoda. V rokah je vihtel odlok okrajnega glavarstva.

»Pritožimo se na vlado. Zborovalna pravica mora biti vsem državljanom enako uporabna. Kar so smeli prirediti klerikalci, to mora biti dovoljeno tudi nam. Laži in natolcevanja na Zdražbovem shodu in v ‘Slovencu’ ne smejo ostati brez odgovora.«

Prinesel je s seboj papija in sedel za mizo.

»Zato napišiva in podpišiva pritožbo; v štirinajstih dneh se že lahko vrši shod. Dobro ga pripravimo, razbonamo po naprednih dnevnikih in povabimo nanj somišljenike iz vse okolice. Trdo sem uverjen, da pridobimo tudi nekaj današnjih farovških kimavcev, ko jim povemo resnico!«

Strojar je molče hodil po sobi. Bil je bled in se je grizel v ustnice.

»Pa kaj je danes s teboj? Menda se vendar nisi ustašil infamij v ‘Slovencu’?« se je čudil trgovec.

Nisem se. Ostanem,kakršen sem ... Toda, prijatelj, pritožbe ti ne sestavim in ne podpišem,« je odgovoril nadučitelj.

»Pa zakaj vendar ne?«

»Ne morem, ne smem!«

»Kdo ti to prepoveduje? — Ah, nadzornik!«

»Oprosti, a govoriti ne smem ... Samo dve besedici naj ti povesta vse: moja obitelj! Razumeš? Potem odpusti!«

»Dobro, ti si oženjen. Razumem. Ampak Grčar je samski ... njemu ne morejo do živega. Grem torej k njemu.«

»Grčar je v disciplinski preiskavi. To ti pvem čisto zaupno. Ako mu želiš dobro, ga pusti pri miru,« je dejal Strojar. »Sicer pa le pojdi k njemu; če hoče ...« in skomizgnil je z rameni.

Prek je pograbil svoje papirje in skočil k vratom:

»Da, da, zvezali so vaju; vidim, razumem; toda mene in drugih ne morejo. Mi smo neodvisni. Hvala Bogu! Mi sm svobodni obrtniki in davkoplačevalci! K Jamarju grem in k Tičarju: trije trgovci pa že kaj zaležemo pri glavarstvu. Ako se morata vidva umakniti, nastopimo tem energičneje drugi. Zdrav! In glavo pokonci!«

Hitel je domov povedat ženi, kar je izvedel, a sprejela ga je objokana:

»Pravkar sta bili tu obe učiteljici. Pomisli! Obe izstopata iz društva. Morata! Jokale smo vse tri; toda Milka ima tu svoje roditelje, Ana svojega zaročenca, zato se morata pokoriti. Ako ostaneta v društvu, ju obe prestavijo kdo ve kam drugam ... Obe tako izvrstni pevki! Obe bi tako radi sodelovali pri dramatičnih predstavah! Zaman sem se veselila ...«

»In tudi Strojar se je že moral odtegniti, Grčar pa je — čisto zaupno povedano! — da tega ne izdaš nikomur, Ana! — v disciplinski preiskavi ... Zdražba nas je hudo udaril. Ampak zdaj udarimo mi še huje! Shod mora biti! Zdaj hitim k Jamarju in k Tičarju ...« 

»Oba sta te pravkar iskala ...«

»Čemu? — Iskala sta me? — Oh, glej, saj se spet vračata!« 

V trgovino sta stopila debeli, stari, nadušljivi Tičar in dolgokraki Jamar s steklenim desnim očesom.

»Ali že veste, da našim trgovinam zvoni navček?« 

»Konsum ustanavljajo v farovžu!« je povedal Tičar. »Kaj svetujeta? — Za blagoslovljeno specerijo in kotenino bo drvelo vse; mi pa lahko štacuno kar zapremo!«

Jamar je naperil svoje levo oko a gospo Ano in dejal:

»Jaz imam preživljati bolno ženo, staro taščo, deklo, hlapca in sebe: enajst oseb. Ako ne odneham, se podre zame svet ... Politik nisem. Kdor kupi in plača, mi je dobrodošel, naj je klerikalec ali liberalec! Že doslej sem težko izhajal, ako sem hotel za otroke vsaj nekaj malega prihraniti. Zato, mislim, bi bilo najpametneje, da gremo vsi trije lepo v farovž in se z župnikom mirno in po božje pomenimo.«

»Župnik se ne bo hotel meniti z nami, ako se mu ne podamo popolnoma!« je ugovarjal Prek ves zaripel, ker od razburjenja mu je silila kri v glavo.

»Pa se mu podajmo torej!« je vzkliknil Tičar. »Liberalci mi ne dajo ničesar zastonj, klerikalci me pa uničijo: izbire torej nimamo.«

»Podajmo se — vsaj navidez!« je dejal Jamar. »Druge poti ni.«

»Nikdar! Zdražbi ne! Rajši se dam ubiti! Vse prodam in se izselim! Ali pa začnimo boj: če propademo mi, mora propasti prvi konsum!« je kričal Prek in begal po prodajalni.

Tičar pa je izjavil:

»Povedala sva vam, kako stojimo. Storite, kar hočete; midva pa sva že sklenila: popoldne obiščeva fajmoštra, mu poveva, da nisva nobena politika, nego le trgovca, da tudi člana Bralnega društva nisva več ter da bova volila za poslanca njega in agitirala zanj v svojih trgovinah — on pa naj konsuma ne ustanovi!«

In Jamar je potrdil:

»Tako je, ker drugače ne gre; jaz imam preživljati bolno ženo, staro taščo, šestero otrok, deklo, hlapca in sebe: enajst oseb!«

Nato sta šla ...

Tiste dni se je prvič oglasil orožniški stražmojster pri Ramovšu. Prišel je ob zelo nerodnem času. Dacar je ležal bled, z zavezano glavo in ovito nogo, ves slab in negiben na železni vojaški postelji; z obrazom ležeča na blazini pa je sedela ob njem in jokala Rotarjeva Manica. Na videz je bil položaj torej zelo mučen. Pa ni bilo nič hudega.

Dacar je stanoval v stolpičasti hišici neke vdove na koncu vasi, prav tik nekdanjega kamenoloma. Grmovje in drevje je hišico že skoraj popolnoma obraslo, zaraslo in preraslo, tako da je bilo videti, kakor bi raslo drevje in grmovje po zidovju in po strehi. Samo pročelje je bilo golo.

V pritličju je imela vdova sobo, kuhinjico in še par lukenj v prvem nadstropju pa Ramovš svoje stanovanje. V pritličje so vodila vrata od spredaj, v prvo nadstropje pa je bil poseben vhod s strani z rebri, zakrit po grmovju.

Udobno se je stanovalo tam zgoraj. Ramovš je odhajal in prihajal, ne da bi ga mogel kdo videti. A tudi goste je lahko sprejemal, ne da bi bili opaženi. Vdova mu je zjutraj postlala in pomedla, pobrisala prah in izzračila, potem je dacar ni videl ves dan in vso noč.

Marsikatero kmetiško dekle in tudi par mladih žen je poznalo Ramovševi sobici. Preko hoste za kamenolomom in po stezicah, obdanih po grmičevju in drevju, po rebri navzdol so prihajale k njemu na obiske. In živ krst ni slutil ničesar.

Zakaj lep, zastaven, zlasti pa vesel in dovtipen mladenič je bil Ramovš. In peti je znal, vedno nove pesmi, eno lepšo od druge. V Ljubljani je bil baritonist dijaškega kvarteta. Ko so ga na gimnaziji zaradi ponočnjaštva in prepevanja pod dekliškimi okni končno izključili, je postal dacar.

Toda že leto dni je prihajala k njemu le še Rotarjeva Marica. Bila je cerkvena pevka, izvrstna sopranistka in hkrati ugledna šivilja. Ljubila sta se resno in se hotela vzeti.

Preden je dospel stražmojster, niti pol ure prej, je prihitela Manica k Ramovšu in mu je jokaje pripovedovala:

»Ravnokar je bil pri meni organist. Poslali so ga gospod župnik. Ker govorim s tabo in sem v Prekovi štacuni brez sramu vpričo ljudi pokazala, da te imam rada, sem izključena kot cerkvena pevka. Na koru se ne smem prikazati več ... In še to so mi dali povedali, da sta si gospodična Malka in kuharica Neža že poiskali drugo šiviljo.«

Saj je pela tudi Manica brezplačno na cerkvenem koru. Samo na praznik sv. Štefana in na praznik sv. Petra in Pavla, cerkvenega patrona, so bile štiri cerkvene pevke z organistom vred vsako leto povabljene v farovž popoldne po nauku na malo pojedino. To povabilo jim je bilo edina nagrada in odlika za vseletno prepevanje in za neštevilne skušnje pri organistu.

Toda Manica je smatrala to prepevanje za veliko čast; predvsem pa jo je petje silno veselilo ter ji je bilo v užitek, da ni poznala nobenega večjega in čistejšega.

Zato torej se je bridko jokala in je, ležeča z glavo na blazini tik Ramovševe črnokodraste glave, ihtela neutolaženo.

»Oprostita, ako vaju motim!« se je opravičeval stražmojster Podbevšek, ko je vstopil tako nenadoma. »Jokate? Pa vendar se ni Ramovšu poslabšalo?«

Sklonil se je nad dacarja, ki je ležal z napol zatisnjenimi očmi.

»Ne, ne,« je odgovoril Ramovš. »Moja nevesta joka le, ker jo je fajmošter zaradi mene vrgel s kora. Sram ga naj bo! Resnični Kristusov namestnik ni maščevalen.«

»Nič se ne razburjajte — vse se še poravna, celo zlomljena noga,« je dejal Podbevšek, presenečen nad dacarjevo opombo. »Veseli me, da vam je že dosti bolje. Obiskat sem vas prišel ... tako rekoč sva tovariša, oba v cesarski službi in oba imava opravka skoraj s samimi lumpi ... Marsikaj sva si včasih povedala na svojih službenih potih. Zdaj pa imamo že skoraj teden dni poizvedovanja in raziskovanja zaradi nesreče, ki je zadela vas. Lumpov, ki so vas takole zdelali, še zmerom nismo odkrili.«

Manica je prinesla odnekod vrč vode, poravnala je Ramovšu blazino in košuljo ter je nato hotela oditi. Orožnik pa jo je zadržal:

»Ostanite vendar pri njem! Saj vama nisem na poti? Pomenimo se nekoliko. Morda mi lahko opišeta človeka, ki sta rabila na shodu kol in nož?«

»Jaz sem stala na strani med dekleti,« je odgovorila Manica. »Prav nič nisem videla, kdo je bil in kako se je zgodila nesreča ... Gruča kmetov se je zagnala proti učitelju Grčarju — potem je nekdo zakričal: ‘Nazaj, ubijalci!’ — drugi so vpili: ‘Ubit je! Ves krvav!’ itd. — naši so udarili po napadalcih in jih pahnili nazaj — potem so prinesli Ramovša — meni se je v očeh zameglilo — zajokala sem in potem ne vem ničesar več ...«

»Jaz vem samo toliko, da je stal gospod Grčar na stolu za menoj,« je začel Ramovš, »in da je dejal:

‘Naše Bralno društvo se s politiko sploh ne peča in se ne sme pečati, nego hoče z dobrimi slovenskimi knjigami in poučnimi mesečniki in tedniki razširjati kulturo brez razločka med pristaši vseh političnih strank. Gojiti hočemo lepo petje, prirejati koncerte in, upamo, že v kratkem tudi zanimive, poučne in zabavne gledališke igre. Ničesar ne skrivamo, je dejal, in vsak človek vidi, kaj in kako delamo. Zato pa protestiram, je dejal, v imenu društva, da je napadel gospod župnik na današnjem shodu naše Bralno društvo z očitanji in podtikanji, o katerih ve vsakdo v fari, da so klevete, natolcevanje in laži ...’

Tedaj je začel kričati kaplan Torkar, da naj Gričar molči, ker nima besede, in kričal je župnik Zdražba, da bo Gričarja tožil, da mu pred sodiščem dokaže, kdo je lažnivec, in kričalo je naenkrat vse, je dvigalo pesti in palice ... slišal sem le še krike: ‘Liberalci! Brezverci! Pasjeverci!’ — Gričar je vpil za menoj dalje, da se ne damo ugnati ... tedaj se je nekaj kmetov zagnalo proti njemu in ga je hotelo pahniti s stola. Bili niso iz naše vasi, ker nisem poznal nikogar. Hipoma je padlo nekaj težkega po meni — nekaj me je sunilo od strani v kolk — v stegna me je zaskelelo — potem ne vem ničesar več ... Prvi človek, ki sem ga spoznal, ko sem se zavedel iz omedlevice, je bila Manica in nato gospod kaplan Svetlin.«

»Tako, tako ... Kako pa, da ste šli na ta shod? Mar vas je kdo povabil?« je vprašal orožnik.

»Gričar nam je rekel, naj gremo, ker gre za bodočega državnozborskega poslanca.«

»Gričar? Kje vas je pa našel, da vas je toliko povabil?«

»V soboto zvečer smo bili v sobi Bralnega društva,« je pripovedoval Ramovš. »Pa je pritekel gospod učitelj in dejal: ‘Gospodje in fantje, jutri, v nedeljo popoldne, ima gospod župnik pred cerkvijo shod. Udeležimo se ga in recite še drugim našim članom, naj pridejo!’«

»Ali ste bili tudi vi takrat v Bralnem društvu?« je prekinil orožnik Ramovša ter se obrnil k Manici.

»Tudi. Prav tako je dejal gospod Gričar in vsi smo rekli, da pojdemo,« je pritrdila Manica.

»In sta potem res še koga povabila na tisti shod?« je vprašal orožnik.

»Seveda. — Kogar sva srečala, vsakomur sva rekla. Shod je bil za vse.«

»Pa odkod je zvedel gospod učitelj za ta shod? Kolikor jaz vem, ‘Slovenca’ ne bere, a tudi v Bralnem društvu ga nimate,« je poizvedoval orožnik. To vprašanje mu je bilo najvažnejše, a potajil se je in delal nedolžno radoveden obraz.

»Odkod je zvedel?« je razmišljal Ramovš. »Tega pa res nič več ne vem ... Nekdo mu je povedal ... A kdo je že bil? — Učitelj se je vračal iz Breznice in na poti domov grede je ... Ah, zdaj se spominjam! Gospoda kaplana Svetlina je našel na Grmadi, in tam mu je povedal Svetlin, da med cerkvijo in župniščem že prirejajo govorniški oder za jutrišnji shod ...«

»Da, da, čudno nakjučje ... Žalostno je le, da trpite največ vi, ki ste na vsej stvari najbolj nedolžni. Pa kako vam gre? Kaj pravi zdravnik? Nevarnosti ni več? ...« 

Prav prijazno se je poslovil Podbevšek. Tako rekoč tovarišu je podal roko, tolažilno je pogladil Manico po rami, želeč ji, da bi se prav kmalu lahko poročila, in odšel je po stezi v rebri in za kamenolomom. Nihče ni niti slutil, kakšen obisk je imel dacar ...

Tri dni nato je prejel rek, predsednik Bralnega društva, brzojavni odlok c. kr. okrajnega glavarstva v Globokem, da se društvo razpušča temeljem § 24. zakona z dne 15. novembra 1867., ker je prekoračilo svoj delokrog.

Istega dne je prejel Janko Svetlin dve zapečateni pismi: v enem poziv knezoškofijskega ordinarijata pred konsistorij, v drugem vabilo sodišča v Globokem kot obtoženec zaradi zločina po § 5. kazenskega zakona.

X.

Svetlin se ni prav nič vznemiril zaradi poziva pred knezo-škofijski konsistorij. Saj ga je pričakoval. Toda kaj naj pomeni obtožba na sodišču, to mu je bilo zagonetno.

Učitelj Grčar pa mu je prišel povedat, da je pozvan kot priča na sodišče v njegovi zadevi. V oklepaju je stal zopet § 5. kazenskega zakona.

Ali kaj določa ta paragraf? V vsem Zalesju ni imel kajpada nihče kazenskega zakona. In govori se kar naravnost o zločinu!

Ugibala sta, kakšen zločin bi naj bil, ki ga je baje zagrešil kaplan, a nista mogla uganiti. Tega vendar ne mislijo na sodišču, da je kaplan Svetlin z gorjačo pobil in z nožem zabodel dacarja Ramovša?! Saj ga na shodu ni bilo, nego je uro daleč od Zalesja sedel v revni kmetiški hiši in tolažil bolnika. Šele po shodu so Svetlina poklicali k nezavestnemu Ramovšu, ker so se bali, da izdihne, in so želeli, da ga previdi vsaj s poslednjim oljem. Svetlin je priklical Ramovša k zavesti in ga ni previdel, ker se je dacar naglo opomogel. Mar je zagrešil s tem zločin?

Grčar se je razburjal:

»Očividno sem pozvan kot priča proti tebi. Vrag ve, kakšno past mi nastavljajo. Ako ne vem, kaj naklepajo, lahko iz vsake moje besedice spletejo vrv za tvoj vrat.«

Svetlin pa je ostal miren:

»Vest imam čisto. Storil, rekel ali zapisal nisem prav ničesar, kar bi količkaj ali vsaj oddaleč dišalo po zločinu. Česa se mi je torej bati? Obtožba mora biti pomota, morda je zamenjava imena ali kdove kaj. Pred sodnikom le govori popolno istino. Z njo mi ne moreš škodovati.«

»Tudi v svoji zadevi mislim tako,« je dejal Grčar. »Kaj pa hočejo z disciplinarno preiskavo? Odkdaj ljudski učitelj ne sme nastopati kot državljan ali volilec? Saj nisem menih! In kar sem govoril, za to imam celo tropo prič. Povedal sem sicer rezko, a dostojno. Mar se politikujočim župnikom niti na javnem shodu ne sme več ugovarjati, dasi potvarjajo resnico in natolcujejo? — Trata za cerkvijo vendar ni več božji hram in iz farovških desk zbiti govorniški oder pred farovško kuhinjo tudi menda ni prižnica? — Okrajni šolski nadzornik Vrabec nam je pač po ukazu ljubljanskega višjega šolskega sveta prepovedal vsakršno nadaljnje politično udejstvovanje. Menda se boje, da se pojdemo zdaj za revanžo pretepat po shodih. Toda mi nismo klerikalci, ki jim je argument gorjača in dokaz nož. Na očeh sem čital Vrabcu, da je govoril proti lastnemu prepričanju in da mu je moja disciplinarna preiskava gola formalnost Ali neka koncesija, ki naj nameče nekomu peska v oči? — Zgoditi se mi ne more prav nič ... Hm, morda mi izreko vendarle grajo? Pa naj jo! Vržem jo v koš.«

Oba sta si bila v svesti, da jima ni mogoče do živega, saj sta nedolžna.

Potem pa sta zvedela, da je ‘Bralno društvo’ razpuščeno in da so prejeli pozivnice na sodišče tudi nadučitelj Strojar, obe učiteljici, Rotarjeva Manica, Prek, Tičar in celo bolni dacar. Jasno je bilo, da so bili povabljeni tudi župnikovi somišljeniki, torej priče z nasprotne strani.

Tedaj je postalo tudi Svetlinu nekam tesno. Stvar zavzema čudne dimenzije in vendar ni tako brezpomembna ...

V ponedeljek zjutraj sta se Svetlin in Grčar skupaj odpeljala z vozom do železniške postaje in dalje z železnico do Globokega. Vso pot sta bila redkobesedna. Negotovost je pritiskala nanju.

»Še nikoli nisem sedel na zatožni klopi,« je dejal Svetlin, ko sta korakala s kolodvora proti mestu, »In kar prvič sedem nanjo zaradi zločina, o katerem naj priča cela vrsta oseb!«

»Skočiva k odvetniku Žonti, da nama prečita tisti paragraf!« se je spomnil učitelj. »Prijatelja sva ... tistih par vrst nama že pokaže brezplačno.«

Šla sta, a odvetnik je bil že na sodišču in pisarna je bila zaprta. Molče sta stopala dalje. Ta nezgoda ju je potrla, kakor migljaj usode.

Ob devetih je imel priti Grčar, ob desetih Svetlin. Šla sta do sodišča skupaj, pred stopnicama pa sta se ločila.

Svetlin je čutil notranjo potrebo, da stopi v cerkev, ki je stala nasproti sodnemu poslopju. Zatekel se je k stranskemu oltarju, pokleknil na stopnice ter se zazrl v oltarno sliko: Marija sedmerih žalosti, srce na rokah noseča, a zato predrta s sedmerimi meči. In molil je nekako takole:

»Marija, skušal sem ti služiti z vsako mislijo in z vsakim dejanjem. In vendar se zavedam, da sem grešnik. Prosi zame! Toda Ti veš, da nisem zločinec. Daj mi, da jim to dokažem! Pomagaj mi, da me zloba in kovarstvo ne uničita, da me ne pahnejo po krivem iz poklica, ki sem si ga izbral, da delujem za svoj narod v duhu Tvojega sina in Tvojem, najblažja mati!« Pomirjen je stopil v pisarno preiskovalnega sodnika. Izza mize se je dvignil starejši gospod in mu pribitel naproti:

»Politika nam je korumpirala vse javno življenje. Slaba, podla politika. Zdaj skuša korumpirati še sodstvo. A to se ji ne posreči. Vsaj pri meni in večini slovenskih sodnikov gotovo ne ... Izvolite sesti!«

»Nisem in menda nikoli ne bom politik,« je odgovoril Svetlin.

»Vem, a hoteli bi vas predstaviti kot strastnega politika, ki razbija volilne shode in uprizarja politične poboje,« se je smejal sodnik. »Morda imajo proti vam izvesine namene ...« Svetlin je strmel, a vprašal je le: »Česa sem obtožen?«

»Da ste nagnali na Zdražbov shod tolpo pijancev in razuzdanih, ki so po vaši želji in navodilu izzvali najprej prepir, nato pretep in končno malone uboj in umor.« 

»Je li mogoče?«

»Dandanes je v Sloveniji vse mogoče,« se je smehljal sodnik. »Evo, celo dokazi in priče so za to obtožbo. Sam ranjenec, dacar Ramovš, in njegova zaročenka Manica Rotarjeva sta izjavila orožniku soglasno, da ste vi nahujskali učitelja Grčarja, da ste ga vi na Grmadi skrivaj poučevali, kako naj shod razbije, da je po vašem navodilu takoj tekel v ‘Bralno društvo’, kjer je bilo že zbrano fanatično članstvo, da so ti nahujskanci potem tekali vso nedeljo dopoldne okoli vaših somišljenikov in jih tako rekoč prignali na shod. Grčar in ‘Bralno društvo’ sta torej le orodje v vaših rokah. Tako govori ovadba.« 

»Ali čemu in zakaj naj bi bil jaz vse to storil?«

»Iz maščevanja nad župnikom, ker vas je pregnal od mize v župnišču in ves je ovadil knezoškofu zaradi uradne upornosti!« je odgovoril sodnik.

»Ah, vse to je tako ostudno, da se mi gabi zagovarjati se proti toli hudobnim lažem!« je vzdihnil Svetlin.

»Saj se vam niti ni treba več zagovarjati,« je dejal sodnik. »Učitelj Grčar je izpovedal tako sijajno, da vam ni treba niti ust odpreti v svojo obrambo. Do pike so enako izpovedali nadučitelj Strojar, obe gospodični učiteljici, trgovec Prek, njegova žena in kramarja Tičar in Jamar. Napravil sem — glejte! — en sam zapisnik, ki so ga vsi skupaj podpisali. Izvrstno dekle pa je še posebej šivilja in bivša cerkvena pevka Manica Rotarjeva. Ramovš še leži in ni mogel priti. A kar je izpovedalo to dekle, mi zadošča: vidim, da so hoteli vaši nasprotniki splesti intrigo, ki naj bi vas uničila. A v svoji mržnji so postopali preveč neumno. Sodišče se ne da zlorabljati in jaz se jim ne dam za španskega inkvizitorja.«

»Saj to menda tudi veste, da sem odklonil župnikov poziv, naj govorim na njegovem shodu in da sem se shodu popolnoma umaknil iz Zalesja?« je vprašal Svetlin.

»Vem. A prav ti dve dejstvi naj bi dokazali vašo krivdo. Odrekli ste sodelovanje, pravijo, ker ste župnikov politični in osebni protivnik, a odšli ste iz vasi, da bi prikrili svoje duševno vodstvo pri opoziciji,« je dejal sodnik, »Lumparija! Pa se ji po vsem, kar čitam in slišim o metodah Zdražbovcev, prav nič ne čudim.«

Sodnik je pozval zapisnikarja, mu narekoval, in v desetih minutah je bil Svetlin zopet na cesti...

Pred sodiščem so ga čakali Strojar, Grčar in Prek z ženo.

»Hehe, še je pravica na svetu!« je triumfiral učitelj. »Lopovstvo si je zlomilo vrat.«

»Pri takih sodnikih politične spletke ne dosežejo uspeha. Toda pri raznih drugih uradih, hm!« je dejal nadučitelj.

»Pojdimo, da zalijemo poraz zlobnikov ter trčimo na zmago gesla: »Ne vdajmo se!« je silil Prek, ki je bil rad žejen, da je lahko spuščal iskreno navdušene govorance.

»Hvala vam ... Jaz hitim na kolodvor, ker popoldne moram stopiti še pred druge, bržčas strožje sodnike,« je rekel Svetlin in se poslovil ...

Popoldne cb štirih je stal pred knezoškofijskim konsistorijem, oh pol sedmih se je že vozil nazaj v Globoko — kot obsojenec.

Obravnava je bila kratka, saj zagovora mu niso dovolili, ko je brez oklevanja priznal:

1.) da se je prečastitemu gospodu župniku uprl. Šel vzlic njegovi prepovedi k liberalcu Grudnu ter ga je tudi pozneje obiskal;

2.) da je brez knezoškofijske jurisdikcije izvršil eksorcizem,

3.) da je vpričo župnika Zdražbe in kaplana Torkarja izjavil, da ni bilo, da ni in ne bo hudiča ter je to trditev izustil opetovano celo vpričo župnih vernikov;

4.) da se je prečastitemu gospodu župniku ponovno uprl, ko ga je pozval, naj svojo zmoto z lece popravi in prekliče ter je celo izjavil, da obstaja na vsem, kar je storil in govoril;

5.) da ima v svoji knjižnici celo vrsto slovenskih in nemških knjig ter novin brezverskih, svobodomiselnih ali versko malomarnih avtorjev;

6.) da se je shajal in bratil s člani Bralnega društva in z znanimi sovražniki katoliške vere in cerkve ter jim na demonstrativen način izkazoval usluge;

7.) da je sprejemal v svoji sobi mlado dekle, ki se je neki večer objokana vrnila v župnišče, in

8.) da obstoja utemeljena sumnja, da je bil duševni povzročitelj izgreda in poboja na župnikovem volilnem shodu. Zato se je odredila tudi sodna preiskava.

Svetlin je na vso obtožbo odgovoril:

»Ali mi prečastiti knezoškofijski konsistorij dovoli, da se nagovarjam?«

»Tega ni prav nič treba, ako prekličete, obžalujete, prosite prečastitega gospoda župnika za odpuščanje ter obljubite, da se boste vobče brez omejitve uklanjali disciplini,« je odgovoril predsednik.

»Ako tega ne storim?«

»Potem ne morete ostati služabnik božji!«

Svetlin ni več videl pred sabo v škrlat in krzno oblečenega predsednika, niti rdečih svilenih pelerin njegovih prisednikov. Povesil je glavo in gledal je samega sebe v revni kmetiški koči: kot maturanta, ki se je pravkar vrnil iz Ljubljane domov. Ob peči sedi suhljati njegov oče, bivši drvar, usta brez zob, obraz poln globokih vrask in lasje skoraj popolnoma beli; za mizo sedita njegova brata.

»In kaj storiš sedaj? Kam pojdeš, Janez?« vprašuje oče s pogledom, v katerem trepečeta dvom in bojazen.

»Tja, kamor so me namenili rajna mati, oče: v duhovniško semenišče,« odgovarja on sam. »Rad grem; najlepše bom služil Bogu in narodu.«

»Planila sta brata k njemu, ga neredno objemala, oče pa je samo kimal, obraz mu je žarel in iz oči so mu vrele solze ...«

Zdaj naj izpremeni mahoma njihov ponos in njih nade v sramoto in obup? — Pahnjen naj bo iz poklica, ki si ga je izvolil iz najglobljega srčnega poziva? — In pred dušo mu je stopilo bratovo poslednje pismo: »oče govori zmerom in samo o tem, kdaj postaneš župnik, da se preseli k Tebi ...«

Stemnilo se mu je pred očmi in omahnil je na obe koleni, si zrkril obraz z rokami in iz dna duše vzdihoval: »Bog mi pomagaj! Marija, stoj mi na strani!« Kako dolgo je klečal in molil? —

Ko se je zavedel, je blodno zakrožil s svojimi očmi po rdečih svilenih sodnikih. Molili so iz brevirjev.

In spomnil se je sodnika v Globokem: tudi španski, nemški, francoski in drugi inkvizitorji so takole molili iz brevirjev ter se le včasih raztreseno vrgli po svojih žrtvah, ki so žive gorele na grmadah.

Stoletja minevajo, a inkvizitorji so ostali enaki ... Samo njihove moči ni več! Ako bi jo še imeli, gotovo bi ga zdajle mučili z vodo in ognjem ter bi ga dali, šepetajoč molitve iz brevirja, hladnokrvno sežgati!

Jezen se je dvignil in srepo meril desetero pleš: »Ali ste glupci ali sleparji?« je razmišljal.

Tedaj mu je šinilo v glavo: »Vaša morala in teologija je izrodek ‘svetega’ dr. Alfonza Marije de Lisruorija. S to moralno teologijo, sankcionirano po papežih Piju IX. in Levu XIII. ex catbedra kot normo za rimsko-katoliško cerkev, živite, mislite in sodite. Pobijem vas z vašim lastnim orožjem.« 

In dejal je glasno:

»Preklicujem (mislil si je pa: a ne tako, kakor vi to mislite!), obžalujem (a ne tako, kakor si vi to predstavljate), prosim odpuščanja (a ne smatram te svoje besede za resno) in obetam: brezpogojno disciplino (a ne v rečeh, ki se ne tičejo cerkvene službe)!«

»Laudabiliter se subiecit!« je dejal predsednik konsistorija ter vstal. Prekrižal se je in kratko pomolil.

Svetlin je imel samo podpisati zapisnik. Narekoval ga je sam prevzvišeni gospod knezoškof. Ničemur ni ugovarjal obtoženec.

Vse je bilo v redu. Do zadnje točke: »V nedeljo prekličete na leči svojo zmoto glede resničnosti satanove!«

»Tega ne morem storiti, prevzvišenost! Ne ugovarjam pa, ako dokažeta obstanek satana gospod župnik in gospod kaplan Torkar,« je izjavil Svetlin.

»Torej še vedno tajite eksistenco hudičevo, ki so jo proglašali nezmotljivi sv. očetje papeži?«

»Jaz o hudiču na leči sploh nikdar ne govorim, ker tudi Mojzes in Jezus nista govorila nikoli o njem!« je odgovoril Svetlin.

»Zadošča... Podpišile in počakajte v predsobi na razsodb.« 

Podpisal je in držeč pero v desnici je dejal knezoškofu:

»Samo eno pripombo mi blagovolite še dovoliti, vaša prevzvišenost: tista obtožna točka, ki pravi, da sem sprejemal v svoji sobi mlado dekle, ki se je neki večer objokano vrnilo v župnišče, je najnesramnejša infamija. Podli denuncijant in klevetnik bi zaslužil zaušnico, jaz mu odpuščam ...«

In z globokim poklonom pred knezoškofom in rdečimi sodniki je odšel v predsobo.

Tam je čepelo na stolu tik vhoda zgrbljeno bitje v ogoljenem in mastno zamazanem talarju, ki se je gubančil, kakor bi pokrival samo še nekaj suhih kosti. Drobna, štirioglata, popolnoma gola glava, štrleči nos, ostra brada in zelenkasto-bledi udrti lici, tenki žilasti vrat, udrte prsi, a skrivljeni hrbet ... vse je kazalo, da je pohabljeni duhovnik težko bolan. Med paličastimi prsti, ki jih je bilo le še nekaj usnjate kože in koščic, je starček držal črn molek.

Nagnil je glavo, dvignil dlan nad svoje ugasle oči in jih naperil na Svetlina.

»Ali že smem pred konzistorij?« je zapiskalo šepeta je iz njegovega grla. »Nič ne vidim.«

»Zdaj menda še ne ... moja obsodba se mora izreči prej,« je odgovoril Svetlin.

»Skoraj gluh sem, da,« je zagrčal duhovnik. »Neprestani katarji po ušesih — tudi preblajen sem ... zmerom kašljam ... boli me grlo in pljuča še komaj delujejo ...«

»Odkod pa ste? Še vedno aktivni?« je vprašal Svetlin in se sklonil hkratu k starčkovemu ušesu.

»Da da, v bolnišnico moram. Tudi slep sem skoraj. Že dolgo prosim ... zadnji čas je ... Šele dvainštirideset let imam, a zadnjih deset let na Krvavi peči sem pretrpel vee, kakor moji tovariši v petdesetih.«

»Šele 42 let ima, a videti je, kakor bi jih imel že 80,« je mislil Svetlin.

»Zakaj niste prosili prej, naj vas prestavijo? Slabotnega telesa ste ...« je kričal starčku na uho. Ta pa ga ni slišal in ga ni razumel:

»Da, da, za kazen — v pregnanstvo ... Krvava peč je Sibirija in Sahara za duhovnike. Nihče še ni vzdržal tako dolgo. Moj prednik je umrl že po dveh letih, njegov prednik v petih, prejšnji v treh ... Nikjer ni toliko izprememb v duhovnikih, nikjer toliko grob ov kaplanov in provizorjev. kakor na Krvavi peči. Samih grešnikov in spokornikov, da, da.«

»In zdaj so se vas vendarle usmilili?« je zavpil Svetlin prav blizu skeleta.

»Da, da, kar sam sem prišel semkaj ... Pisal sem sedemkrat, naj mi dovolijo, da grem v bolnišnico. Ker ni bilo odgovora, sem pisal knezoškofijskemu ordinarijatu, da pridem danes po odgovor osebno. Iz ordinarijata so me poslali; semkaj ... Zdaj čakam.«

»Gospod kaplan Svetlin!« je nekdo zaklical iz posvetovalnice.

Svetlin se je vrnil pred sodnike in slišal sodbo:

Z ozirom na njegovo, v splošnem zadovoljivo delovanje v Zalesju, se mu iz posebne milosti in upoštevaje njegovo mladost izreka le ostra graja. Hkratu se ga začasno premešča na Krvavo peč kot zastopnika obolelega župnega provizorja Martina Tkalca. Ukazuje se mu, da nastopi svoje novo službeno mesto tekom štirih dni, tako da bo v soboto dopoldne že vršil svoje dolžnosti. Dekret in sodba se mu dostavita potom dekanata in zaleškega župnijskega urada.

»V slovensko Sibirijo in Saharo torej!« je šlo po Svetlinovih možganih. »Inkvizicija me je pomilostila na počasno, a gotovo smrt ... Koliko časa vzdržim ondi? Dve leti, ali tri, pet ... morda celo deset let?«

A rekel ni nobene besede. Nemo se je poklonil in urno odšel iz knezoškofijskega dvorca.

Ob pol sedmih je odhajal vlak. Bilo pa je šele pet. Stopal je po ljubljanskih ulicah, si ogledoval izložbe knjigarn, posedel v Zvezdi, potem je začutil, da je lačen. A v žepu je imel le še dva goldinarja. Poiskal je peka in si kupil par žemelj. Nato je odšel na kolodvor, sedel v čakalnici in večerjal žemlje ...

Ob pol devetih je bil v Globokem. Nato je korakal tri ure ... Malo pred polnočjo je dospel v Zalesje. Bil je močno utrujen.

In pomiloščeni, a na smrt obsojeni zločinec Janko Svetlin, začasni nadomestni župni upravitelj na Krvavi peči, je zaspal in spal kakor ubit ...

DRUGI DEL.

I. Rešilni angel.

»Holaho! Odprite, saprament! Ta presneta vaša burja mi še dušo izpiha! Hoj, hoj! Mar ni res nikogar doma?« 

In »bum, bum, bum« je grmelo po vratih župnišča. Na stopnicah je stal mož v kratkem kožuhu, z zimsko čepico in v rujavih usnjatih gamašah, a z obilnim nahrbtnikom na plečih ...

Po zraku je zavilo, zažvižgalo, ledena burja je butila moza v nahrbtnik, da se je skoraj zaletel z glavo v vrata ter se je lovil za podboja, da ga ni podrlo po tleh.

»Tristo! Saj me burja res še odnese!« se je togotil mož in — hipoma je pritisnil ušesa na ključavnico: »Ha! Klavir poje. Svetlin je torej doma.«

In začel je z obema pestema bobnati po vratih, da je odmevalo kakor bi grmelo.

Tedaj se je oglasil v veži ženski glas in slišati je bilo, da je še prav mlad:

»Kdo si, božji človek?«

»Ali ... ali vi ste, vi ste ... ne, pri moji veri, ti si vendar, Micika, Bezlajeva Micika! Pozdravljena! Kje pa imaš gospoda?« 

Grčar se je z Micikino pomočjo iznebil medtem nahrbtnika, čepice in kožuha ter napol začuden, napol silno vesel ogledoval dekleta pred seboj.

Hitro je zopet zapirala vrata, da bi jih zaklenila. A burja je sunkoma pritiskala vanje, in Micika je odletela ž njimi vred vedno znova nazaj.

Tedaj se je uprl tudi Grčar vanje, s složno močjo sta jih pritisnila in končno zaklenila.

»Ali je pri vas zmerom tako zračno in prijazno?« se je šalil Grčar.

»Skoraj zmerom. Gotovo pa vsak drugi ah tretji dan,« je odgovorila Micika. »Zdaj pa kar brž navzgor. Po veži in vseh hodnikih brije burja kakor z britvami.«

Resnično, tudi po notranjosti župnišča je vlekel leden prepih; okna so bila večinoma brez stekel in v stenah so zijale široke razpoke.

Po razkopanih stopnicah so bile globoke jame, ker okrašenih opek ni nihče nadomeščal, po ozkem hodniku pa so stale v tleh luže, ker je tekla ob predsinočnjem dežju voda skozi s slamo krito, a raztrgano streho in akozi strop v poslopje ter se v dveh dneh še ni posušila. Vse stene so bile umazane in deloma so celo brez ometa kazale svoje ogrodje. Grčar se je opotekal po stopnicah:

»V takile podrtiji prebivate? — Tu vendar ni mogoče živeti!« 

»Ne, tukaj je treba le umreti,« je dejala Micika. »V vsej hiši sta za silo uporabni samo dve sobi: v eni živi gospod tukajle zgoraj, v drugi pa prebivam jaz tamle spodaj. Ampak moja soba je bivša jedilna shramba z betonskim tlom in z majhno okroglo lino namesto okna ... Na, gospod se vas razveseli! Že pet mesecev nisva videla inteligentnega obraza.«

Grčar je potrkal na nekdaj rajava, a zdaj od snaženja umazano lisasta vrata in pogledal v sobo. Za klavirjem je sedel Svetlin, zelo suh, a močno zarjavelih lic, in igral.

»Grčar — prijatelj!« je vzkliknil in planil došlecu naproti. In v hipni mehkosti ga je objel in poljubil, dihteč: »Ti — ti! Bog ve, da sem ravno danes toliko mislil nate ... a zdaj si tu. Zares, čudovito! Pa zakaj mi nisi pisal — prišel bi ti magari do vznožja gore naproti.«

»Dragec, ko sem te pa hotel presenetiti —«

»A spravljaš me tudi v največjo zadrego ... S čim ti naj postrežem? Z zeljem, krompirjem, turšenimi žganci ...? In kje naj spiš? V vsej Krvavi peči ni niti enega prenočišča, v temle poslopju pa sta le dve polomljeni postelji.«

»Nič ne skrbi! Mi potniki smo vajeni vsega ... He, zdaj sem pa pošteno žejen in lačen kakor volk. Daj, Micika, in pogrni no mizo: gost v hišo, Gospod v hiši.«

Svetlin je strmel, ko je postavljala Micika iz nahrbtnikovih globin steklenico za steklenico, škatljo za škatljo, zavoj za zavojem na mizo.

»Vina, paštet, sira, ribic, celo hleb maslenega kruha sem prinesel, ako nisi zato užaljen,« je razlagal Grčar in odvijal dobrote. »Vodo, kozarce in kak nož in vilice pa bosta le imela. Kar lepo sedimo in začnimo!«

»Gost sem torej v lastnem domu. No, to je že originalno,« se je smejal Svetlin in pomagal svoji kuharici pogrniti mizo in pripraviti pribor. Tudi troje krožnikov se je našlo.

Micika je hotela oditi, a Grčar jo je zadržal: »Čakajte no! Tudi za vas je vsega dovolj ... Tu, kar vzemite!« — Naložil ji je poln krožnik, ji nalil kozarec vina in jo spremil do vrat. Pa lepo premišljujte, kam spravite za nocojšnjo noč ljubljanskega liberalca!«

Nato je zaprl vrata za njo in se vrnil za mizo: »Tako. Zdaj najprej založiva in zalijva, potem pa se pogovoriva. Utegneva ves večer in vso noč. Da bom le jutri opoldne na vlaku in zvečer v Ljubljani! Kar vzemi in molči! Med uživanjem jaz namreč nikoli nič ne govorim ...«

In sta smehljaje jedla in molčala. Samo Grčar se je oziral po sobi, po tleh, po oknih, po stropu ter včasih zagodrnjal. Končno je natočil oba kozarca do vrha in vzkliknil: »Na najino zdravje! Kar stresi ga: suh si in nekam medel. Eks! — No, zdaj pa začni: Kako živiš?« 

»Eks! Bog ti plačaj!« 

Potem je začel:

»Kako živim? Kakor berač, kakor kaznjenec ... Deset let je vzdržal tukajle Martin Tkalec. Ako bi ne bilo Micike, bi bil menda že pobegnil, ali bi se mu bilo pa že zmedlo.«

»Da, moj dragi, to je hiša brezkončnih vzdihov in jokov, tožba in kletvic, tako brezkončnih, da so ostale žive, plodeč se druga z drugo, živeč druga od druge, mrgoleč po vzduhu v tej hiši in okoli te hiše, plačoč in sikajoč po nji in okoli nje. Kakor Memnovi stebri ne zamro nikoli in done, ječe, ihte in rohne skoraj neprenehoma noč in dan.

Uspavam jih za kratke hipe le s svojim igranjem na klavirju. Tedaj utihnejo, poslušajo, se umirjajo, zas trme in morda se razvesele, ko vidijo in čutijo tovariša, ki zna celo na njih mučilišču in morišču uživati, — uživati lepoto harmonij ter v akordih večno blaženih mojstrov prav iskreno moliti k Bogu, pozabljati vse in odpuščati vse.«

Grčar je strmeč gledal Svetlina: tako pošastno bled, a hkrati od zanosa žareč se mu je zdel. Ali je že na robu blaznosti ali se je vdal mistiki?

»Pesniš?« je vprašal. »Toda v nekam v opasno strujo zahajaš.« 

»Samo resnico govorim.« je odvrnil Svetlin. »Morda sta moja beseda in moj ton pesniška, a vsebina je presneto prozaična. Saj si spotoma videl: sam kras, hribovje, skalovje, gramoz, ilovica, brinje, tupatam kakor borovec zanikarna smreka ... po grapah s kamenjem ograjene njivice, na katerih ne uspeva nič ... tupatam kaka iz ila in kamenja sirovo zlepljena koča, koli pozna, ne ogovori in ne pozdravi. Kdorkoli me zagleda, se mi umakne ali zbeži že streljaj pred menoj.

Možje so zvečine drvarji na Hrvaškem ali fakinje v Trstu; doma žde starci in starke, pazijo na otroke, ki umirajo kakor muhe v jeseni, ženske, od tovorov zgrbljene in zlomljene, starke že v mladosti pa pasejo po strminah drobnico in se bore z burjo, da jim ne odnese prsti z njivic.

Poleti podnevi peklenska žega, ko žari in puhti vročino vse skalovje, zvečer mraz, da drgetaš; od zgodnje jeseni burja, ki brije do kosti in odnaša vse, kar ni pribito ali priklenjeno. Nato tiči ves okraj v brezkončni megli. Oblačje se zgošča in leži še tisoč metrov niže od nas kot nepremična mokra masa. In potem ali brezkončno dežuje, da dero hudourniki odspred, odzad in z vseh strani, trgajo, odnašajo ter vale navzdol skalovje; ali pa sneži teden za tednom, da izginejo koče in zakraljuje po okolici pravi dih smrti. Edino cerkvica na dolnjem in to župnišče na zgornjem koncu Krvave peči štrlita takrat iz snega, a nihče ne more ne k njima, ne iz njih ...

In takrat se začenja lakota po vseh hišah; ljudje pojedo dc poslednjih luščin in olupkov vse pridelke, pokoljejo drobnico, a z nebesa sneži in sneži dalje in dalje ... Ko umirajo starci in otroci, jih niti na pokopališče ne morejo prinesti. V sneg in led jih skrijejo in čakajo, da se stajata. Nihče si ne upa v dolino; zagazil bi v sneg in se zadušil, strmoglavil bi v prepad ali bi ga odnesel hudournik ali bi zmrznil ... Štiri do pet ur je pozimi do prve vasi!

A duhovnik tukaj? Čemu je? — Za petnajst do dvajset žensk in otrok, ki se plašno stiskajo v ozadju cerkvice, kadar čita mašo, in ki se razbeže, še preden se duhovnik prikaže iz zakristije ... Ne ženi se menda tu nihče, ker poroke še nisem doživel. Bila bi brez plačila. Tudi za krste ne plača nihče ničesar. Saj nimajo z ničemer. Plašno pride kaka starka vprašat, bi li hotel priti krstit, ali bi hotel iti previdet ... Ko pridem, trepetajo in se skrivajo, pobegnejo, prepuščajo bolnika samega z duhovnikom ... Za mašo ni plačal še niti eden, a tistih par njivic, ki spadajo k cerkvi in župnišču, je s prodom in sviščem že nekaj let pokritih izginilo popolnoma ...

Kako se živi torej tukaj, vidiš. Moji predniki so naravnost beračili od hiše do hiše, prosjačili so po bližnji in dalnji okolici, pobirali so ali vsaj skušali pobrati vsaj najskromnejšo bero ter so ob nji in ob tistih par goldinarčkih kongrue polagoma, a gotovo poginjali ...

Najhujša pa je samota, popolno pomanjkanje vsakršne duševne hrane. S svetom nimam nobene zveze in pošta semkaj le redko prihaja. Z nikomer ne govoriti, ničesar zvedeti, ničesar čitati, z ničemer se baviti, samo po kozjih stezah dan dan na dan po ure in ure plezati ali navzdol drsati lačen in top, to mora uničiti vsakogar ... In uničilo bi tudi mene, ako bi mi sam Bog ne bil poslal Micike.«

»Začudil sem se, ko sem jo ugledal, in razveselil sem se je,« je dejal Grčar. »Ona ti gospodinji.«

»Ona mi je angel ... kmetiški, neznansko naiven, a nepopisno dober,« je odgovoril Svetlin, »še se gode čudeži, prijatelj, in jaz sem začel zopet spoštovati žensko dušo samo zaradi tega čudovitega dekleta ... To, kar sem doživel z njo, je pač najlepši roman ...«

»Zelo sem radoveden. Za ženske si bil vedno — hm! — mrtev.«

»Sem bil in sem, odkar sem duhovnik,« je naglašal Svetlin. »Še danes gledam v tej ženski le neskončno blago dušo, a telesa ji ne vidim. Verjemi! Kakor pred Bogom ti govorim ...«

»Verjamem in te spoštujem.«

»Obupal bi brez nje, ponavljam. Zakaj ona mi je rešila in privedla celo semkajle gori moj klavir in mojo knjižnico. Pomisli, ona! Jaz bi bil ostal brez klavirja in knjižnice. Ona pa je imela več energije in poguma. Brez moje vednosti in na svoje stroške mi je na lestvičnem vozu, ki ga js vleklo troje parov hribovskih volov, pripeljala oboje, povrhu pa še vreče moke, sočivja, sto kuhinjskih drobnosti in posodja ...

Prav tukajle sem sedel sam — sam. Jokal bi, besnel bi, toda bila me je le neizmerna resignacija. Že dva dni sem bil užil na goli mizi in iz črne ilovnate sklede le nekaj krompirja in z žaltovo mastjo skuhanega ričeta.

Bilo mi je strašno. Iskal sem po kočah ženske, ki bi mi hotela kuhati in bi mi stregla, a našel nisem nobene. ‘Ne znam ... Ne utegnem!’ je bil povsod enaki odgovor, in ženske so bežale pred menoj kakor pred živim strahom.«

»Niti dobrega okusa nimajo torej tvoje vernice,« se je pošalil Grčar. »V dolini bi jih našel na vsak prst po deset!«

»Ah, meni takrat ni bilo za šalo ... Lačen sem bil! — A glej, izza onega vogla se je naenkrat dvignilo kričanje; šest volov je vleklo voz, na njem zaboje in vreče, ob njem je šla Micika, vsa razžarjena, upehana in rdeča kakor binkoštna potonika ...

Kar zatrdil sem ... se opotekel kakor pijan po stopnicah ... tekel k Miciki, jo zmerjal, hvalil, podil nazaj, ji očital, da je nora, a najrajši bi jo bil objel in se razjokal ... Bil sem obupan in blažen, smešen in nepopisno srečen ... vse obenem.

In Micika se je jokala in smejala, a poveljevala je mirno dalje, dokler ni stalo vse na svojem mestu, tu klavir, tu biblioteka, tam čaše, steklenice in pribor ... Potem je izginila, našla nekje drv in mi skuhala večerjo. In še četrtinko vina je postavila na mizo ...

Saj si ne moreš misliti mojega zadovoljstva. Moje knjige, moje note, moj Haydn, Mozart, Beethoven... na mizi okusna večerja na čistem prtiču ... a tamle blaga ženska, ki mi pripoveduje o mojih znancih in prijateljih!

Poslušal sem jo, potem pa me je postalo groza. ‘Odtod moraš, nesrečnica! Tu ne smeš ostati ... pogineš in osramotiš sebe in mene!’ sem ji pravil. Pa je odgovarjala pametneje:

‘Ne grem in ne grem. Ako me s palico naženete, se vrnem ... Poginem? Pa pogineva skupaj ... Osramotim naju? Osramotili so naju že po krivem. Mari meni za svet!’ — Grobo je povedala. Ampak jaz sem dejal: ‘Prav govoriš ... Ostani, dokler moreš ...’ Blago revše mi ni hotelo prenehati se zahvaljevati... Tako je ostala prostovoljna pregnanka v tej razvalini in tej divjini ter mi streže kot resnična sestra, ki je nisem imel ... V štirih mesecih pa je bilo njenega in mojega imetka konec. Vse, kar si je prihranila in prislužila, je žrtvovala zame. Mesec dni se živiva le še stežka. Jesen prihaja ... burja je vsak dan hujša ... čaka naju pač beda ...«

»Ali si zdaj pri kraju?« se je nasmehnil Grčar.

»Dovolj je.«

Grčar pa je nalil čaši, vstal in napil:

»Zdaj na zdravje Micikino! Ex!« — Nato je sedel, segel v desni notranji žep, razvil veliko polo in dejal:

»Evo ti dokazila, da sem zate naložil v banki dvajset tisoč goldinarjev: zavarovalnino tvojega birmanskega botra Križaja, ki ti jo je volil v svoji oporoki.« 

In položil je polo pred Svetlina.

»Moj Bog!« je buljil provizor v papir. »Je li mogoče? V najhujši sili ... Oh, saj ne morem verjeti. In vendar čitam, zares čitam ... Saj menda ne spim in ne sanjam? Udari, suni me, da se prebudim! — Boter Križaj, Bog vam tisočerokrat poplačaj! — Vso gimnazijo sem mu prinašal ob koncih semestrov svoja spričevala. Vselej mi je dal srebrn goldinar, za maturo celo pet ... In da je volil meni naposled 20.000 goldinarjev! To je že celo bogastvo! Saj tekmujem skoraj z župnikom Zdražbo! — Ali kako prihajaš ti s to novico?«

»Tega pač še ne veš: že tri mesece sem zavarovalni uradnik v Ljubljani.«

»Ti? Nič več učitelj!«

»Par dni po tvojem odhodu so me disciplinarno premestili v hribovsko vas,« je pripovedoval Grčar smeje. »Kakor tebe ... Toda jaz sem jim pokazal zobe. Najprej sem se odpeljal v Globoko protestirat, nato v Ljubljano rezonirat. Hej, povedal sem jim pošteno, da so pihali in skakali! — Potem, ko sem videl, da je proti klerikalni podlosti in maščevalnosti vsakršna poštena borba zaman, sem predložd zdravniško spričevalo: zaradi uničenih živcev prosim dopusta za štiri mesece. Dali so mi dva. Porabil sem ju, da sem si našel novo, boljšo službe v Ljubljani. Nato sem prosil za upokojitev. Po dvajsetih letih. Radi so se me iznebili: brezverca, liberalnega rogovileža. Jaz pa imam sedaj štirikrat tolike dohodke kot prej.«

»A učiteljski poklic si moral pustiti, ki si zanj gorel!« 

»Zdaj sem učitelj narodov. Samo učence sem menjal. Svoboden sem, potujem: danes tukaj, jutri tam, če mi všeč ni, pa drugam urno me popelje cesta ... In povsod učim, budim, gradim, podiram ... klerikalcem godem povsod satanske polke! Prav zadovoljen sem ... A tvoj boter!« 

»Kako si ga vendar našel?«

»Napredni listi so seveda zagnali krik in vik: zaradi zaleškega volilnega shoda, Zdražbovih lumparij, tebe in mene. Končno sem se oglasil s polnim podpisom tudi sam. Zase in zate. Opisal sem te čisto objektivno kot duhovnika, ki je postal žrtev. namesto da bi ga postavili vsem tovarišem v vzgled. ‘Slovenec’ mi je kajpada hudobno odgovoril, a udaril je tudi po tebi ...«

»Ničesar nisem čital,« je priznal Svetlin. »Morda pa je bolje tako.«

»Zate bolje. A čital je vse hudobije tvoj boter, bivši trgovec Jernej Križaj,« je dejal Grčar. cSilno ogorčen je prišel k meni. Razložil sem mu vse po resnici. Mož te jc imel rad. Razburjen je odšeL Cez nekaj dni pa je prišel zopet v zavarovalnico in mi izročil v zapečatenem pismu oporoko z zavarovalno polico na 25.000 goldinarjev. Enako oporoko je založil pri sodišču s pooblastilom, da sem izvršilec njegovih poslednjih želja. Prikupil sem se mu, kar sem se prijateljski potegnil zaie. Bil je brez otrok, žena mu je že stara. Veren mož je bil, v cerkev je zahajal vsako dopoldne in na ‘Slovenca’ je bil naročen trideset let. Po napadu nate pa ga je pustil in naročil napredni list. A čital ga je le tri mesece. Arterioskleroza ga je pokosila. Napisal sem mu kratek nekrolog in omenil tudi, da je ostavil svoje premoženje vdovi in tebi, ker je kot najboljši katoličan obsojal krivico, ki so ti jo prizadejali v škofiji. Nato sem oporoko dogovorno s sodiščem izvršil: vdova je dobila dvonadstropno hišo, velik vrt, nekaj njiv in travnikov ter nekaj bančnih papirjev, ti pa 25.000 goldinarjev. Ko sem plačal pristojbine, sem naložil čistih 20.000, a ostalo vsotico ti izročam.«

»Bog pravičnika ne zapusti!« je vzdihnil Svetlin. »Molil bom zanj.«

»Obresti se ti izplačajo vsako leto, kakor želiš ... Zdaj si, če hočeš, rešen in svoboden: vrzi to črno uniformo s sebe in poišči si drug poklic!« je dejal Grčar in polagal bankovce na mizo.

»Nikdar! Duhovnik ostanem in umrem. Zdaj bova z Miciko tudi tu lahko živela. Pokorščino sem prisegel in ne prelomim je! Apostat nočem biti. Morda se me pa le usmili g. knezoškof in me pošlje drugam. Dotlej si nabaviva par koz, nakupiva živeža in dava spomladi obdelati cerkveno polje. Tudi tole poslopje dam prenoviti ... ah, živela bova z Miciko v tem kraškem pogorskem miru še srečneje, nego moji tovariši doli med valovanjem politične mržnje in strankarskih razburjanj.«

»Morda ...« je dejal Grčar. »Morda tudi ne. Zdi se mi pa, da se veter zate že obrača: evo ‘Slovenca’! Tudi ‘Slovenec’ — glej! — poroča o smrti Jerneja Križaja. In naposled piše — čuj in strmi! —: ‘Blagi pokojnik je volil prav lepo vsoto svojemu birmancu, č. g. Janku Svetlimi, ki z vzorno samopožrtvovalnostjo vrši dušnopastirsko službo na Krvavi peči in je kot idealen, kakor njegov boter blag mož med ondotnim ljudstvom izredno priljubljen.’«

»Tako piše ‘Slovenec’ o meni?! Kaj to pomeni?« je planil Svetlin in čital ponovno dotične vrstice.

»Haha, to pomenja, da maček voha — pečenko!« se je smejal Grčar. »Zdaj si pač naenkrat idealen, vzoren, blag duhovnik: 20.000 goldinarjev imaš, prijatelj! Kaj staviš, da postaneš zdaj kaj kmalu v najlepši dolini župni upravitelj in potem župnik?« 

Šele okoli enajstih sta legla spat. Na tleh je postlala Micika veselemu gostu, ki je takoj zaspal, kakor bi ležal na samih pernicah.

Burja pa je tulila okoli oglov, zavijala kakor volkovi, žvižgala kakor bi se podila po zraku satanska družba pobesnelih čarovnic, se zaletavala v poslopje in rožljala, butala, trgala ...

Svetlin ni mogel dolgo zadremati.

»Mar se jezite, duše nesrečnih tovarišev, ker sem zopet srečen? Mar veste, da resnično ne ostanem več dolgo med vami? Ne jokajte, ne ječite! Urediti vam dam grobove, zasaditi s cvetjem, molil bom za vas, da najdete končno svoj mir in pokoj!« — Razmišljal je, ugibal, snoval načrte, a misel se mu je vračala vedno k Bogu:

»Pravičen si! Veš, da nisem godrnjal nad Tvojo voljo in ponižno sprejemam zdaj Tvoj prijazni usmev ...« In proti jutru že je usnul s sklepom:

»Ako me premeste, mi bo prvo, da vzamem k sebi očeta. A zgodi se božja volja!«

II. Ko so zasejali ljuljko.

Grčar je napovedal istino: niti mesec dni po njegovem posetu na Krvavi peči je bil Janko Svetlin zopet v dolini.

Kar naenkrat je prejel dopis knezoškofijskega ordinarijata, da je premeščen kot naslednik umrlega provizorja na Lanovo. Končno pa je stala pripomba, da je po ugodnih poročilih o njegovem vedenju na Krvavi peči utemeljena nada, da bo vršil tudi na Lanovem svoje dolžnosti z vso vzglednostjo.

Skoraj vse leto je ostal Svetlin na mali, a dobri župniji. Očeta je nemudoma vzel k sebi.

Starček je imel velikansko radost, da je smel v sinovem imenu gospodariti. Izprehajal se je torej po hlevu, kjer so stali krava s teletom in dva vprežna vola, po polju, kjer se je sejalo in sadilo, po travnikih, kjer se je kosilo, in po gumnu, kjer se je mlatilo in melo.

Nekdanji revni kočar in drvar se je čutil naenkrat imenitnega gospodarja. In za to nepričakovano srečo je bil svojemu sinu nepopisno hvaležen. Čisto okrepil in razživel se je starček, drobencljal je okoli, vpraševal, odrejal, se jezil in repenčil ter si domišljal, da je za Jankom v župnišču najvažnejša oseba.

Otroški starček ni niti slutil, da se vrši vse vendarle tako, kakor ukazuje Bezlajeva Micika. Izvrstno sta se razumela in često je rekel sinu:

»Pametna, pripravna ženska je. Res. Z njo se da delati. Kar ugane, kako in kaj hočem, da se zgodi ... Samo enkrat rečem, pa je že storjeno, da ni mogoče bolje ...«

Tako se je vsem trem tistega leta prav dobro živelo: dosti dela, dosti ubadanja je bilo, a tudi dosti jela in uspeha.

A naenkrat je bil Svetlin premeščen znova in nato po par mesecih še četrtič.

Medtem je Svetlin položil konkurz z odličnim uspehom in bil usposobljen za župnika. Tudi prosil je za stalno župniško mesto, toda ni ga dobil in je ostal le župni upravitelj.

Najslabše mesto je bilo baš četrto: tisoč devet sto duš, vse razkropljene po strmih hribih, po tri, štiri ure narazen, in za vse on sam: Prelovo mu je dajalo mnogo in težkega dela.

Svetlin pa ni godrnjal. Bil je vendarle sam svoj gospod, ljudje so ga imeli radi, oče in Micika sta mu vzdrževala v slogi in miru popoln red in z obrestmi botrove dediščine so živeli brez posebnih brig.

Tisto zimo je pritisnil v Prelovem izredno hud mraz. Ljudje so mnogo bolehali in umirali; Svetlin je imel dan na dan opravkov po hribih in grapah, često je tekel celo po dvakrat previdet, se razgret prehajal, le za silo okreval in znova begal za bolniki in umirajočimi.

O pustu pa je hipoma omagal. Vrnil se je s hribov drgetajoč legel je v postelj; a ni ostal več. Kuhala ga je vročina, fantaziral je, in belolasi oče je jokal kakor dete ob njem.

Izgubljen bi bil, da ni posegla zopet energična Micika po edino še možni rešitvi: zavila ga je v kmetiški kožuh in ga odpeljala v ljubljansko bolnico. Dolgo je ležal med smrtjo in življenjem. Končno je premagal bolezen. A ostati je inoral še tedne in tedne. Naposled se je vračal, še slaboten in prepadel, zopet v Prelovo.

A bil je vendarle srečen; izpolnilo se mu je hrepenenje po domu, po delu in po očetu.

Spomlad je zakraljevala v naravi. Skozi okno vlaka tretjega razreda je užival pogled na velike bele šopke cvetočih črešenj, na živo zeleneče travnike, na gomazenje po poljih, kjer so kmetje in kmetice hitele obdelovati zemljo.

Potem je moral prestopiti na lokalni vlak, ki je vozil v njegovo gorsko zakotje. Šlo je više in više; pečine na obeh straneh železniškega tira so postajale mogočne, bukovi gozdovi so bili že košati, a kmalu so se pojavili hrasti, bori in temne jelke. Hudourniki so drli s hribov navzdol in po tratah so stale luže, iz katerih so poganjali zlatorumeni cvetovi kalužnic. Vedno redkejše in vedno manjše so bile vasi. Že je stalo le še po dvoje, troje hiš in gospodarskih poslopij skupaj, nato posamezne hišice in koče.

Le še par kratkih postaj je imel do Prelovega. Tedaj je vstopil v voz postaren kmetiški lant. Zagledal je duhovnika, urno segel po zelenem svojem klobučku s kozjo bradico, ga jedva ipremaknil s čela in vzkliknil:

»Pozdravljeni, gospod! — Tak se vendarle-vračate zopet k nam ... Hudo smo se že bali za vas.«

In nagnil se je k Svetlinovi desnici, da bi jo poljubil. Janko pa jo je umaknil in odgovoril:

»Prisedi, Juro! Tudi ti si zopet zdrav. Veseli me ... samo pozna se ti še.«

»Eh, poznalo se mi bo do smrti. Kaj za to! Ampak spominjalo me bo tudi zmerom na vas. Rešili ste mi življenje. Pa bi bili kmalu sami zato umrli.«

Od čela preko vsega obraza se je vlekla Masletovemu Jurju široka, še močno rdeča, komaj zaceljena brazgotina.

»Ne, ne, tvoja nezgoda ni bila sama kriva, da sem zbolel,« se je branil Svetlin. »Nabralo se je bilo v meni — večkrat sem se bil prehladil — nazadnje je pač moralo počiti.«

»Da, preveč ste trpeli. Cele dneve, cele tedne ste morali; gazili sneg po hribih, vedno premočeni, zmerom upehani, Saj niste včasih utegnili niti jesti, niti spati, niti preobleči se ... O, vemo, vemo, kako je bilo ... Pomenkovali smo se včasih, potem ko ste se morali odpeljati v bolnico. Kako vam je bilo — vest nas je pekla ... Posebno pa mene.«

»No, no, čemu vest? Nihče me ni nikamor silil ... sam sem hodil rad in sem bil srečen, ako sem mogel komu pomagati.«

»Meni ste pomagali nazaj v življenje. Že sem stal z eno nogo v grobu. Pa ste prišli v burji in snegu k meni, tako visoko, in ste me potegnili iz jame. Nikoli ne pozabim, kako me je kuhalo in treslo — zdaj pekel, zdaj ledenica. Eh, glavo počeno imeti, ves obraz razklan, ni šala ... Križ so že naredili čezme in samo o pokori in smrti so govorili okoli mene. In tudi jaz sem mislil le na svoje grehe in ali se še izpovem, da jo odnesem hudiču, ali pa pridete prepozno, ko bo moja duša že na onem svetu.«

In obširno je pravil o svojem strahu in obupu v neznosnih bolečinah.

V gozdu je bil posekal rogovilast borovec, ki ga je podrl podse in ga malone ubil z debelo vejo. Svetlin pa mu je pozno ponoči, okoli polnoči, najprej izpral rane in zavezal, mu polagal na čelo ledene obkladke in ga nato šele izpovedal in obhajal. Potem je poučil Jurjevo mater, kako naj sinu streže. In prihajal je k njemu, ga tolažil, bodril in zdravil.

Toda ozdravljenja ni dočakal, ker je poprej sam omagal.

»Dovolj o meni, Juro!« ga je ustavil. »Vsak duhovnik dela istotako, kakor sem storil jaz. Vedi, da je tudi gospod Smole ...«

»Gospod Smole pa že ne. Tega še videl nisem na svojem domu ... Ej, Smole ni bil Svetlin. To je bil gospodek, zmerom nobel, zmerom čmeren in hud. Z nikomer ni rad govoril. Samo v krčmi pri Lipovcu je imel vsak večer svoje politične pridige. Tam je zmerjal in zabavljal na vse ... na ženske, na kmete; celo na vas.«

»Nikar! Čemu bi zabavljal gospod Smole na vse in še name?«

»Čemu? Eh, Smole je pač duhoven tiste nove sorte, ki hočejo vse komandirati, in ki vtikajo svoje nosove najrajši v reči, ki jim niso prav nič mar, in ki jih ne razumejo.«

»V občinske zadeve se je mešal, fante je preganjal ponoči, ako so prepevali po vaseh in jih podil izpod oken, po hišah je lazil in šuntal žene proti možem, a može proti ženam, neke časopise je razširjal, na prižnici pa je govoril zmerom le o liberalcih socialistih in drugih brezvercih ... Farški škric. Ne zamerile, a tako smo mu rekli. Prav nič ga nismo marali ... Pred dobrim mesecem jo je zato pri Lipovcu skoraj skupil. Le malo je manjkalo, pa bi ga bili s pestmi nagnali.«

»Za božjo voljo!« se je prestrašil Svetlin. »Kaj se je zgodilo?«

Že spet je zabavljal, kako zanikarna, nemarna fara da je Rakovčev Martin; saj prelovška. Pa ga je zavrnil župan veste, da je bil že v Ameriki in ima zdaj najlepši grunt tam v Bokavcih. Povedal mu je, da ste vi čisto drugačen mož, kakor on : miroljuben in dobrosrčen, da se s politiko sploh ne pečate, nego je dobrote izkazujete in sv. pismo ter sv. evangelije razlagate, za življenje koristne nauke dajete, a da vas imajo prav zato vsi ljudje radi in da komaj čakajo, kdaj se spet vrnete ... Tedaj se je razjezil gospod Smole in je kričal, da je Martin pak strašno neumen, ker ne ve, da je bil gospod Svetlin kot prav slab duhoven za kazen že na Krvavi peči ...«

»To je pravil v krčmi?«

»Da, da ste bili na Krvavi peči, kamor pošilja gospod škof le najbolj izgubljene duhovne, in da še zmerom niste sposobni, samostojno voditi faro, ker ni pravega duha v naši vasi in da on to vidi pri nas faranih, ki se ne brigamo prav nič za cerkveno in škofovo politiko ... In je pravil, da je zato gospod škof z vami prav nezadovoljen ... Tedaj pa sta mu jih povedala RakovSev Martin in Breznikov Miha! Da nas čisto nič ne briga, ali je z vami zadovoljen gospod škof, ki naše fare nikoli še videl ni in menda niti ne ve, kje leži, ali pa je nezadovoljen; gotovo je, da smo mi farani z vami tako zadovoljni, kakor že davno z nobenim duhovnom ne, in da zategadelj vsak dan le še za to molimo, da on, Smole, izgine odtod in se vrneta z vami zopet mir in zadovoljnost na Prelovo ... In še sta mu jih nadrobila, prav debelih, a resničnih. Ko je gospod Smole naprej jezikal, je Martin odprl vrata na stežaj, se priklanjal do tal in dejal: ‘Gospod Smole, če ne sedite na smoli, vas prosim, da greste zdajle kar precej lepo spat, kakor se spodobi za katoliškega duhovna...’ Bila je namreč res že skoraj polnoč ...«

Svetlin je molče in prepaden strmel predse. Kar je zvedel, ga je močno zadelo. A premagoval se je, da ni zaječal. Tovariševo vedenje je bilo nečuveno, njegovo govorjenje nesramno.

Toda ako je knezoškof res zopet nejevoljen nanj? Kaj ga čaka? — A čemu, zakaj? Ker noče uganjati s prižnice in v spovednici politike, ker ne hujska faranov in jih ne razločuje v sovražnike in prijatelje cerkve po tem, kaj kdo bere in kako kdo voli. Njemu pa so vsi enako dragi, samo ako so pošteni, marljivi, miroljubni.

Tedaj se je ustavil vlak in sprevodnik je zaklical: »Prelovo!« Toda do same vasi je bilo peš še dobre pol ure. Svetlin je imel s seboj le velik kovček. Juro ga je urno pograbil:

»Ga vam pa nesem do farovža, če nimate voza,« je dejal. A pred postajico so stali štirje možje: župan Martin Rakovec, občinska svetovalca Miha Breznik in Jaka Klaočar ter Svetlinov očka. Čakali so Svetlina z dvema kolesljema.

»Ej, Janez, samo da si zopet zdrav!« je vzkliknil oče in stresal njegovo desnico z obema pestema. Svetlin mu je ovil levico okoli ramen in ga smehljaje pritisnil nase.

Vedli so ga h koleslju, ki ga je kočiral sam župan Rakovec, in Svetlin in njegov oče sta se odpeljala v Prelovo. Za njima so se vozili Breznik in Klančar,

Ko so se pojavili na prvem klancu, je zaklenkalo v prelovskem stolpu. Fantje so potrkavali z vsemi tremi zvonovi. In takoj je zagrmel na hribu za cerkvico topič dvakrat, trikrat Streli so odmevali med hribi in dolinami, da je grmelo, kakor bi streljali topiči na desni in levi.

»Tebi na čast!« je dejal očka in ponos na sina mu je razžaril suhljati udrti lici in vodene oči. »Ko sva prišla semkaj, ni streljalo. Danes pa je vse veselo, da se vračaš.«

»Naj le sliši Lipovec, da hočemo vas, ne pa Smoleta!« se je okrenil Rakovec. »Kar naj mu piše v Ljubljano, kako smo vas sprejeli in naj potlej le še naprej zbira svoje kimavce za svojo stranko!«

»Lipovec zbira pristaše za novo stranko? Čemu?« se je zdrznil Svetlin in iznova ga je obšla težka slutnja.

»To vprašujemo tudi mi: čemu? A gospod Smole ga je tako naučil ... Zupan hoče postati Lipovec in morda še deželni poslanec, haha!« je odvrnil Rakovec strupeno.

»Slovensko katoliško stranko hočejo imeti. Kakor povsod,« je pristavil očka. »Vsi bomo morali pristopiti.«

»Saj smo vsi katoličani. Ali smo judje? Čemu torej še posebno katoliško stranko?« je dejal Rakovec. »Doslej smo bili samo slovenski volilci, ki smo hoteli, da nas ne odrivajo in tlačijo Nemci in nemškutarji. Bili smo narodni. Pa je nastal spor. Ločili so nas v naprednjake, ki so se česa učili, ki so po svetu že kaj videli in delali, in ki so želeli, da tudi naše ljudstvo v vsakem pogledu napreduje, in pa v klerikalce, ki hočejo, da ostani vse pri starem in da imej povsod glavno besedo škof ... Zdaj hočejo naenkrat, da se ločimo iznova, in sicer: v bojevite katoličane in v mlačneže ali celo brezverce. Kakor da bi šlo pri mostovih, cestah, šolah, živinoreji, obrtniji in trgovini za kakšno vero ali za nejevero. Mi tega ne razumemo. Vsi smo katoličani, vsi enako krščeni: zdaj pa naj se začnemo kregati vendarle zato, kdo je pravi in kdo nepravi katoličan v politiki!« Svetlin je tiho poslušal, a spomnil se je besed sv. pisma: Ponoči, ko so ljudje spali, pa je prišel sovražnik in posejal po polju med žito ljuljke ... Tak sovražnik je bil kaplan Smole.

Iz Ljubljane in sejal je ljuljko po njegovem polju na ukaz škofije ... Zdaj se naj tudi v tihi in mirni prelovški župniji vname strastno strankarstvo, sovraštvo med bivšimi prijatelji in sorodniki, medsebojno nagajanje in preganjanje — a on Svetlin, naj menda vodi in podžiga to klanje in požiganje ...

Ne, ne, on se Lipovcem ne pridruži; cerkev in župnišče morata ostati izven politike. Kdor je pošten, sposoben in marljiv, kdor uživa zaupanje narodnih krogov in je že dokazal, da mu je nesebično za gospodarski in kulturni napredek naroda, on naj bo župan, poslanec ali karkoli na čast in korist ljudstva in naroda!

»A zakaj se Lipovec poganja za novo stranko? — Odkdaj se peča s politiko?« je vprašal.

»Odkar bere ‘Slovenca’ in ‘Domoljuba’,« je odgovoril Rakovec. »Dva meseca. Smešno! Gospod Smole mu ju je naročil in vsak večer v njegovi krčmi razlagal ... Kupčija mu gre pač slabo, a misli, ako postane župan, da pojde bolje in da postane celo bogat. Mene sovraži, ker sem ga zarubil: že tri leta mi posojila ne vrne in tudi obresti ne plača ... Ker pa jaz berem ‘Slovenski narod’ in ‘Rodoljuba’, ker sem jo gospodu Smoletu zaradi njegovega zabavljanja in hujskanja posmodil, sem v njegovih očeh naenkrat liberalec, brezverec in zanič župan ... No, pa se mu njegova lumparija prav gotovo ne obnese! Ako ne bo prenehal, ga poženem na boben, potem pa naj gre uganjat svojo politiko, kamor hoče.«

»Se že začenja! Borba na nož!« si je mislil Svetlin in bil žalosten. »Ah, in vsega tega je kriva moja bolezen! Ako bi bil ostal zdrav, bi Smole ne mogel zasejati ljuljke razdora med moje farane ...«

Potrkavanje in streljanje ga je sedaj le mučilo in vznemirjalo. Zavedal se je, da je oboje obenem izzivanje njegovih nasprotnikov, pristašev Lipovčevih, ki z njim pač niso več tako zadovoljni, odkar so slišali Smoletove spletke ...

Le njegov oče je bil vesel tega slavnostnega povratka v Prelovo. Saj si je domišljal, da ljubijo in spoštujejo njegovega sina vsi farani zaradi njegovega dobrotnega srca. Niti slutil ni, kako se je razširil po nekaterih hišah Smoletov strup, kako govore ondi o Svetlimi, kako ugibajo, zakaj neki je bil za kazen na Krvavi peči, kakšen zločin je kot duhovnik zagrešil, da je moral na goro, kamor pošilja škof samo duhovniške izmečke in zakaj ga še dandanes škof ne mara ter ga smatra za nesposobneža.

Ali je bil nečistnik in pohotnež ter se zdaj le dela hinavca, ki ne pozna ženske? — Morda je imel z Miciko, svojo kuharico, nezakonskega otroka? Glejte, a ta ženska, mlada in lepa, je še vedno v njegovem gospodarstvu najveljavnejša oseba. Pohujšanju torej vzlic prestani kazni ni konca, ker je Svetlin pač s to nesramnico neločljivo zvezan? — Morda je bil včasih nezmeren pijanec, ki je delal javno sramoto? Zdaj se pač pazi, a Bog ve, morda začne popivati znova. — Šepetalo se je, da je bržčas kakšne cerkvene denarje poneveril in jih šele čez par let vrnil. Saj brez velikega vzroka milostivi gospod škof prav gotovo nikogar ne pošiljajo na Krvavo peč, kjer so baje prave duhovniške vice! — Četrti, najbrihtnejši, pa je zvedel v Ljubljani, da je celo škofov ‘Slovenec’ zelo ostro obsodil tegale gospoda Svetlina. Menda se je bratil z liberalci in liberalkami ... Morda pa je celo sam prikrit liberalec? —

Med Prelovčani se je torej zaradi Smoletovega zlobnega govoričenja že začelo tu pa tam dvomiti in sumiti. A le redki so še bili, ki so čenčam verjeli, večina je Svetlina spoštovala iskreno zaradi njegovega življenja in njegove požrtvovalnosti.

Tako se je zgodilo, da je ob potrkavanju in streljanju postalo Prelovo živo in veselo: pred hišami so stali kmetje ali so čakale kmetice, pri mnogih oknih je pozdravljal vesel obraz iu kopa šolskih otrok je s hrupom prekinila svojo igro ter tekla za kolesljema, ki sta se ustavila pred skromnim župniščem.

Za vrati je stala kuharica Micika. Svež bel predpasnik si je bila privezala, se skrbno počesala in zdaj prekladala iz roke v roke šopek rdečih vrtnic. Zanj jih je natrgala in zdaj vznemirjena pričakovala gospoda Janka.

Svetlin, ves nemiren in ozlovoljen, se je posilil ter se županu in tovarišema kolikor mogoče prijazno in zgovorno zahvalil za preveliko ljubeznivost in čast, s katero so ga sprejeli. Nato se je pokrižal in urno stopil v župnišče. Tu je stala Micika.

»Ej, Micika! Ti si dobra duša — Bog ti poplačaj — vse, vse... Na Krvavi peči in na Prelovem si mi menda rešila življenje ... Besed mi primanjkuje, da bi ti izrazil, kaj čutim ...« Stiskal ji je roki, vzel šopek in ga poljubil. Potem je odšel naglo v svojo sobo. Preoblekel se je in umil ... Jur je prinesel kovčeg v sosednjo sobo in čakal, da se poslovi. Ko je prišel Svetlin, da gre v hištrno pri tleh, je stal Jur s klobukom v roki na stopnicah.

»Zbogom, gospod! Da bi zdaj zmerom zdravi med nami ostali, gospod! In ne zamerite, gospod, kadar vas noga prinese mimo naše bajte: latvico kislega mleka, kozarec mleka izpod krave, masla in brinjevca imamo za vas zmerom!« je dejal Jur in lovil duhovnikovo roko.

Svetlin pa ga je potrepljal po rami:

»Hvala ti, Juro! Ne pozabim tvojega povabila ... Pa kako, ali se oženiš? Mati so že zelo stari — dekletoma si pa obema obetal zakon.«

»Saj to je, obema,« se je praskal Jur za ušesom. »Mati pa so na obe ljuti.«

»No, gospodinje ti je treba. Mati se že sprijaznijo z materjo tvojega sinčka ... Saj ti bo Jurček kmalu že krave pasel,« je dejal Svetlin.

»Torej Ančko naj bi vzel, pravite ... Tudi meni se zdi boljša kakor Urška, čeprav je Urška lepša.«

»Na srce glej, Juro, ne na obraz! Ančka je pridna in ponižna: dobra ti bo žena in gospodinja ... Oženi se in povabi me na svatbo!«

Vesel je Jur odšel, Svetlin pa je stopil v hišo. Oče ga je že čakal s steklenico jabolčnika in štruco belega kruha na mizi.

»Še enkrat pozdravljen, Janez!« je dejal. »Zdaj je zopet vse, kakor je bilo ...« Hitel mu je nalivati čašo in mu je položil nož, da si od kroji kruha. »Daj, bled si!«

»Torej niti vi niste bili zadovoljni z gospodom Smoletom?« je začel Svetlin in pil.

»Nisem, a tudi Micika ne in nihče, razen Lipovca in par njegovih pijancev,« je odgovoril očka. »Rad je odšel, a prav nič nismo jokali za njim.«

»Pa čemu me ni počakal? Spodobilo bi se, da bi mi izročil in povedal, kaj se je zgodilo medtem, ko me je zastopal ... Ali so ga tako nagloma poklicali v Ljubljano?«

»Menda ne. A ko je prišlo predvčerajšnjem tvoje pismo, da se vrneš, je precej naročil Lipovčev voz in se je danes zjutraj s prvim vlakom odpeljal. Niti zbogom ni rekel nikomur. Ni mu bilo pač všeč tukaj in komaj je čakal, da bo spet v Ljubljani... mestni človek je... Zmerom je pisal in pisal, v spovednici ni rad sedel in če je bilo treba ili kam koga previdet, se je zmerom jezil ... Tak gospod pač ni za na kmete, kjer smrdi po gnoju in kjer ljudje ne nosijo rokavic. Napačnega namestnika so ti poslali, tako mislim. Zato on ni bil za Prelovo, a Prelovo še manje zanj.«

»Gotovo ne,« si je mislil Svetlin. »Smole je vajen le mestnih gospej in gospodičen, — po salonih s parketi in preprogami je doma, v ‘Slovenca’ pisari, pri škofu je dobro zapisan, med kmeti pa še sploh ni deloval.«

»Pa kako ste se tu razumeli z njim. oče? — Prepirali se menda niste?« je vprašal sin.

»Bog ne daj! Prepiral naj bi se, s takim gospodom! — S poti smo mu šli, pa je bilo vsem prav; on ni videl nas, ni ne njega in prepirati se ni mogel nihče.« 

»A Micika? Tudi z njo se ni pogledal?« Baš je prinesla Micika iz kuhinje večerjo in slišala Svetlinovo vprašanje.

»O, mene je hotel pogledovati še preveč blizu in nadrobno.« je odgovorila in zardela. »Pa sem ga precej odvadila take kratkovidnosti ... Roke je imel, ki niso hotele nikoli mirovati Pa sem ga precej vsekala po njih, da so se odvadile plavati okoli ... Že od četrtega dne, odkar je bil tu, mu je stregla in nosila na mizo Grabljevčeva Barba.«

O, Barba, preko šestdeset let stara, zgrbljena, suha starka je morala streči mestnemu finemu gospodku! — Svetlina je bilo sram za svojega tovariša. V zadregi se je bavil z nožem in vilicami, saj ni vedel, kam bi pogledal.

»Oh, gospod, grd človek je bil ta ljubljanski kaplan,« je pripovedovala Micika. »Tudi brez srca. Sobico vašega očeta je dal izprazniti.«

»Nič mu tega ne pravi!« jo je hotel ustaviti očka. »V kuhinji sva pač še bolje jedla skupaj — takoj z ognjišča — in v hlevu se mi je še gorkeje spalo, nego v hiši!«

»V hlevu ste morali spati, oče?« — Svetlin je pobledel in bolestno zakričal: »Iz hiše vas je torej pognal, vas, mojega očeta?«

»Sobo je potreboval pač za pisarno ... ko je pa toliko pisal in pisal ... No, no, saj nisem bil nič razžaljen. On ni bil moj sin, jaz ne njegov oče ... In zdaj je itak zopet vse v redu: on je zadovoljen brez nas, mi pa še bolj brez njega.«

Svetlimi je bilo strašno pri duši: Smole mu je zastrupil župljane s svojim hujskanjem, ga opravljal iu poniževal ter se je vedel do Micike tako nedostojno, a celo do njegovega očeta tako sirovo! Katoliški duhovnik! Mož, ki se smatra za steber katoliške stranke ter za zaupnika samega gospoda knezoškofa!

»Strašno, oče, strašno je vse to, kar sem zvedel v Prelovem tekom komaj ene ure,« je vzdihoval Svetlin. »Proti Miciki se je prediznil ... Kaj si zdaj lahko misli dekle!«

»Smole je pač mislil, da li Micika ni samo kuharica in gospodinja ... Celo mene je spraševal, ali nimaš rad deklet in ali nisi Micike vzel k sebi, ker si se je pač že v Zalesju preveč navadil ... O, ta Smole je bil tič! Ampak jaz sem mu jo odsekal, da je imel zadosti.«

Svetlin je pomolčal in kimal, poln misli.

»Torej včasih sta pa le govorila, oče?«

»Včasih, da, celo preveč je govoril,« je priznal očka. »Kadar je začel, ni znal prenehati. Zlasti o tebi je rad govoril. Vse je hotel vedeti. O tvoji mladosti, o Dolu, o Zalesju, Krvavi peči, Lanovem, Št. Petru, Primskovera in Prelovem. Najbolj pa ga je zanimal tvoj rajni boter Križaj in tistih 20.000 goldinarjev, ki si jih podedoval. O tem denarju je hotel zvedeti vse, kje ga imaš naloženega, ali v hranilnici in v kateri ter da menda vendar ne v kakšni banki. Zakaj banke da so vse judovske in sleparske, katoliškim bankovcem strašno nevarne. In da so branilnične bukvice najpametnejše, ker jih ima človek zmerom pri rokah ... In ali imaš napisan testament, ker mogoče je, da umreš, pa čigav bo potlej tvoj denar ... Jaz nisem vedel ničesar, on se je pa jezil nate in name ter je dejal, da sva pač oba prav slaba katoličana.«

Še mnogo je pravil očka, vesel, da njegovo pripovedovanje tako zanima sina. Janko ni motil njegovega čebljanja, a pred dušo mu je vstal doživljaj iz ljubljanske bolnišnice:

Ko se je iz vročičnih fantazij prvič zavedel in ozrl okoli sebe, je zagledal usmiljenko. Dobra, požrtvovalno postrežljiva ženska je bila. Dolge noči je prebdevala pri njem in ga hladila z mrzlimi obkladki.

»Angelsko službo opravljate, sestra! Hvala vam! Bog vam poplačaj stotero!« je šepetal.

»Vse v čast božjo, častiti!« je odgovorila sestra usnnljenka in se kakor najboljša mati sklonila nadenj. »Ali imate pa testament? Ali ste sklenili za vsak slučaj svoje račune?« 

»Nisem. A kar imam, dobe moj oče in moja brata,« je odgovoril šepetaje.

»A gospod knezoškof — a sveta katoliška cerkev? Častiti, ne pozabite: on je zdaj vaš edini oče in ona vaša edina prava mati!« je dejala usmiljenka.

On pa jo je zavrnil: »Ne mučite me, sestra!« in ji okrenil hrbet

A še večkrat mu je prigovarjala: denar, ki ga je podedoval, mora postati cerkvena last, zakaj tudi duhovnik je cerkev z vsem, kar je in kar ima ...

Tako je Svetlin izgubil zaupanje in vero celo v usmiljenke, ko je videl, da se v svoji fanatični verski slepoti dajejo zlorabljati po brezvestnosti gospodarjev v take svrhe ...

Na ta doživljaj se je zdaj spomnil Svetlin in bilo mu je, kakor bi električna obločnica mahoma razsvetlila temo, v kateri je živel doslej:

Za denar, le za denar jim gre! Ker imam denar, so me hipoma potegnili iz vic na Krvavi peči. Ker imam denar, so me gnali od fare do fare, da bi se omečil! Ker imam denar, a ga če ne dam, je z mano nezadovoljen knezoškof! Ker imam denar, so poslali vohunit za menoj samega Smoleta! Ker imam denar, lahko postanem takoj velesposoben in bom imenovan: tudi za župnika, ako le hočem! — Vse to mu je zdajci postalo jasno.

In prekinil je očetovo kramljanje:

»Denar bo vaš, oče! Ako vas pa pokliče Bog k sebi preje, nego mene, bo ves denar obeh mojih bratov. Da veste! In nikogar drugega ... Naložen pa je v Ljubljani tako varno, da mu niti gospod Smole ne more biizu ... Tako — zdaj pa grem še v cerkev in potem spat. Utrujen sem — jutri se moje delo zopet začne.«

Gost mrak je bil že, in Svetlin je vedel, da je cerkev prazna. Sam je hotel biti z Bogom in s svojo vestjo.

III. Beži in reši se!

Tiste dni po Svetlinovi vrnitvi sta se očka in Micika večkrat zelo jezila na Prelovčane.

Dokler je bil tu gospod Smole, se je nabralo le ob sobotih zvečer nekaj žensk in dedcev okoli spovednice; sprevidet je bilo treba iti komaj vsak teden in niti krstov ni bilo mnogo ... Smole je pač znal zarežati, znal se je otresti sitnežev in silnic, znal je ljudem dokazati, da ni kakor klobuk, ki visi mi kljuki, in se da sneti, kadar se komu zljubi.

Takoj prvo nedeljo je bil oznanil z leče, da ne bo delal za vsak prazen nič ure daleč in plezal po hribih brez resnično nujne sile. Ako pa je vendarle treba, naj mu pošljejo voz, ker svojih pljuč in nog ni ukradel, in po opravilu se spodobi, da se upehanemu in žejnemu duhovniku primerno postreže. Ponoči tudi duhovnik spi, da lahko dela podnevi; zato hoče imeti pokoj kakor vsak drug človek.

Tako si je Smole kar hitro osvojil mir pred nadležneži, da je lahko pisal in politiziral.

Svetlin pa je bil kakor brez komolcev. Zato se je začele obletavanje in klicanje ter nadlegovanje, komaj se je razvedelo da je spet doma. Še slaboten in prepadel po prestani težki bolezni je moral znova začeti z obhajanjem dve ali tri ure daleč z izpovedovanjem žensk, starih in mladih, ter moških, posedal po ure in ure v spovednici.

Svetlina so klicali celo k vsaki nezgodi. Znal je pač v sili zmerom pametno svetovati in pomagati s svojimi spretnimi, mehkimi prsti. A če že ni mogel pomagati, je znal vsaj tolažiti in sočuvstvovati. Bolniku in vsakemu nesrečnežu pa je sočutno poslušajoč človek najboljša uteha. Včasih zaleže blaga, vzpodbudna beseda več, nego najdražje zdravile ali najiznatnejše darilo. Z zanimanjem prenašati brezkončne tožbe in še najti brez nervoznosti in nejevolje za javkajočega trpina — zlasti ženskega spola — tolažilnih besed, je redek dar božji.

Svetlin ga je imel in je trpel tem več. Zato sta se jezila očka in Micika na Prelovčane. Imel je i tak mnogo dela, ker je moral urediti in popolniti uradne knjige. Smole jih je namreč zanemaril docela. Ponoči je torej Svetlin bdel in pisal, podnevi pa begal okoli ali tičal v cerkvi.

Zato pa sta bila očka in Micika zadovoljna, da je Svetlin nekega popoldneva tako urno odpravil nikomur simpatičnega krčmarja Lipovca.

Baš se je bil Svetlin po dobrem tednu, odkar se je vrnil, vsedel prvič za svoj klavir. Samo četrt urice si je želel zaigrati in zasanjariti v akordih ljubljenih mojstrov.

Pa je prišla tista zelena siratka, suhi, mali, škiljavi Lipovec, ki je neprestano migal z glavo, mencal dlan ob dlan ter požvižgaval skozi levo nosnico. Ponižno se je smehljal in najprej izrazil svoje veliko veselje, da je prečastiti gospod zopet zdrav in čil. Nato je nadaljeval:

»Zdaj pa začenjamo v smislu poslednjega pastirskega pisma prevzvišenega gospoda knezoškofa tudi v Prelovem organizirati vse dobre katoličane ... Za slovensko katoliško stranko. S prečastitim gospodom Smoletom sva že vse pripravila. Vi pač prevzamete predsedniško mesto, jaz blagajniško.«

»Jaz ne prevzamem ničesar,« je odgovoril rezko Svetin. Ne zamerite! Toda dela imam itak za tri marljive duhovnike... Moje društvo in moja stranka je cerkev: v nji imam vsako nedeljo občni zbor, kjer predsedujem in poročam, debatiram to polemiziram. Zares, zame je tega čisto dovolj ... Pomagati mi boste morali torej že brez mene.«

»No, pa vsaj odborniško mesto prevzamete! Vaša oseba ... vaš vzgled ...« je ponosljal krčmar.

»Ničesar ne prevzamem. Niti vaš član ne bom. Sem slovenski duhovnik, a druzega čisto nič. Najmanje pa politik in strankar. Meni so in morajo biti enako ljubi brez razločka vsi farani. Nikogar ne vprašujem po političnem prepričanju ali po strankarski pripadnosti. Kdor izvršuje svoje človeške, socialne in verske dolžnosti, mi je simpatičen; kdor jih ne vrši, njega mi je žal, molim zanj, ga skušam poboljšati, v ostalem pa ga puščam na miru. Vak človek ima vest, ki mu bodi sodnik in vodnik. Meni nalaga vest, da delujem med farani le za slogo in mir, strpnost in dobrotnost, da jih navajam k poštenosti, treznosti in telesni iu dutševni čistosti. Vse drugo ne spada v moj poklic; vse drugo zato odklanjam že od prvega dne svojega duhovništva ter bom odklanjal do svoje smrti.«

»Gospod Smole je bil drugačnih načel, in gospod prevzvišeni knezoškof ...«

»Vsak po svoji vesti, dragi gospod Lipovec! — Ali mi imate še kaj druzega povedati?«

»Na križpoti v Bokavce nameravamo postaviti veliko in krasno kapelico s kipom lurške Matere Božje,« je dejal Lipovec in parkrat zapored požvižgal skozi nosnico.

»Dobro! Kip izberemo skupaj. Draga reč. A lepa ... Ampak ali se vam ne zdi, da bi bilo nujnejše, da plačajo ljudje svoje dolgove, ki jih tišče tu in tam, celo po posojilnicah?« 

Lipovec je zmigal, ponosljal ter dejal: »Tudi posojilnico ustanovimo v Prelovem. Vse dolžnike prevzamemo po zunanjih posojilnicah. Potem bomo imeli ljudi pod svojim vplivom ... Gospod Smole je tudi to važno stvar že napeljal: kapital dobimo deloma tudi iz Ljubljane.«

»A kje bi naj bila posojilnica in kdo bi jo vodil?«

»V moji hiši bo, pod mojim vodstvom ... Kakor vidite, akcije so velikopotezne in dalekosežne. Uspeh je zajamčen!« je zažvižgal krčmar. In nagnil je glavo ter pomencal palec ob kazalec:

»Delo bo plačano.«

»Želim vam torej vso srečo na korist občanov, gospod Lipovec, in — zdravstvujte!«

Svetlin je pokimal, se ozrl po vratih in sedel naglo za svoj klavir.

Lipovec je razumel in odšel ... A prav nič razočaran. Samo z rameni je skomizgnil in se zlobno režal. Kar je doživel, mu je bilo pač le dobrodošlo, saj je prišel po naročilu iz Ljubljane. Tako je smrkal in migal prav zadovoljno spet domov ...

Svetlin pa je takisto zadovoljen sedel znova pred bele in črne tipke ter igral ...

Ne dolgo. Oče mu je prinesel dve zapečateni pismi. Obe iz Ljubljane.

Prvo se je glasilo:

»Gospod brat! Človek, ki se odpravlja na potovanje, s katerega ni vrnitve, Vas prosi, da ga čimpreje obiščete. Ne odlašajte, Vas rotim. Prosim, sporočite mi dan in uro. Čemu Vam pišem iz L., Vam razložim ustno. Zdravi! Vaš sosed A. Klinar.«

»Sosed Klinar? — To je župnik pcdgorske fare. Skoraj leto dni sem tu, pa se še nisva videla. Iu zdaj tako nujen in zagoneten poziv? — Mar je bolan, ali kaj pomenja potovanje, s katerega ni vrnitve?« je razmišljal Svetlin. Takoj je napisal kratek odgovor: »V četrtek popoldne okoli 5. ure. Sosed J. S.«

V četrtek je bilo pojutrišnjem. Odpelje se z vlakom ob eni, ob pol treh bo v Radnem, ob petih v Podgori. Ako se vrne ob šestih, bo ob desetih lahko doma. Pismo je poslal po Miciki nemudoma na pošto.

Nato šele je odprl drugo pismo:

Bilo je iz tajništva ‘Slovenske katoliške narodne stranke’ v Ljubljani, tiskana okrožnica, ki je poživljala na energično javno in zasebno agitacijo za organizacijo pristašev stranke in naročnikov katoliških glasil. S peresom je bilo doslavjjeno: »Te dni Vas poseli naš zvesti in zanesljivi zaupnik, gospod gostilničar Marko Lipovec, da se o vsem dogovorita. Blagovolite nam čimprej javiti, kaj sta ukrenila, da dosežemo tudi v Vaši župniji cilje, po katerih stremimo v čast božjo in zmago sv. cerkve.«

Svetlin je obračal papir po rokah in razmišljal par sekund. Nato ga je zgenil, raztrgal in vrgel v koš za papir:

»Naj odgovarja Lipovec! Meni to nič mar ... Naj me pa spet prestavijo. Končno se že naveličajo. Najslabše sem že okusil. Kar lahko še pride, me ne straši.«

Nato je bil poklican v cerkev krstit in potem je šel obiskat od kapi zadetega starca ...

V četrtek ob pol petih pa je stal s palico v roki na križišču ceste in čital na visokem drogu pribiti kažipot. Na desno je kazala roka navzdol v Podgoro, na levo navzgor v Brestovec.

Svetlin se je oziral po dolini in se čudil: vzlic suhemu vremenu so stale senožeti pod plitko vodo in vsi jarki so je bili polni.

Kamorkoli se je ozrl, povsod se je svetlikalo močvirno. Z gora je pač pritekalo vodovje neprestano, a se je izgubljalo le nezadostno. Dolge vrste vrb so bile edini okras enolične krajine.

Krenil je dalje, a izza prvega ovinka mu je stopil naproti župnik Klinar.

»Pozdravljeni in Bog vam poplačaj, da ste prišli!« je dejal župnik z medlim glasom in urno krenil po stranski stezi ob dolgi vrsti košatih vrb.

»Kam? Mar ne greva v Podgoro?«

»Ne, ne ... nihče naju ne sme videti skupaj!« je odgovoril župnik in se plaho oziral. »Pojdiva tod ... tu je samotno in odtod imate bližnjico do kolodvora.«

Klinar je bil visok, izredno suhoten mož žoltosive polti in že čisto sivih las. Samo deset let je bil starejši od Svetlina, a že popoln starec.

»Mar ste bolni, prijatelj?« je vprašal Svetlin.

»Bolan, a se ne ozdravim nikoli več. H koncu gre z menoj. Čutim se kakor trhel panj; v hipu se lahko razsujem ... Dvakrat tekom osmih let je bila v Podgori vročinska epidemija in obakrat sem se komaj še rešil. Za silo. Temeljito se zdraviti nisem utegnil. Desetkrat sem prosil, naj me premeste; devetkrat mi niso niti odgovorili, desetič pa so mi poslali strog ukor. Na mrtvi straži torej ostanem, dokler ne padem ... Pred dvema mesecema me je hudo prehlajenje vnovič vrglo na postelj. Minuli teden sem vstal in te dni sem bil pri specialistu v Ljubljani. Povedal mi je, da sem pri kraju. Zato sem vam pisal. Da bi nihče ne slutil, da se snideva ... Srce se mi lahko ustavi vsak trenutek ... Edini ste, ki bi se vam rad zaupal. Ali se vam smem?«

»Govorite! Morda pa ni tako brezupno.« 

»Brezupno ... Umrlo je meni srce, umrle so nade sladke, umrla ljubezen goreča, umrla življenja je sreča ... Tako poje Gregorčič, tudi nesrečen najin tovariš. A on vsaj poje, midva pa trpiva molče! — Poznam tvoje delovanje, tovariš. Blagoslovljeno je. Jaz sem skušal delovati prav tako. A v Ljubljani takega delovanja ne marajo in ne cenijo. Vse jim je politika: strankarstvu naj služijo: pridiga, leča, procesija, vsak zakrament, vsaka misel, vsaka kretnja. Celo pogrebci so dandanes agitacijska sredstva. Vse to veš, kakor jaz, in trpiš kakor jaz... Ti boš trpel dalje, jaz sem malone dotrpel. Preden pa omahnem v jamo, bi rad storil še dobro delo. Pomagaj mi!«

Nenadoma ga je začel tikati, ga nervozno zgrabil za roko, jo stisnil in vprašal vnovič proseče:

»Ali mi hočeš ... ali si upaš pomagati mi k poslednjemu dobremu delu?«

»Vse ... govori! ... vse ti storim, brat!« 

»Nekaj tisočakov sem prištedil ... pristradal ...« Plašno se je ozrl naokoli, segel v žep na prsih in potegnil izpod talarja hranilnično knjižico.

»Evo je ... skrij, skrij jo!«

Svetlin je vteknil knjižico urno v žep in vprašal: »Kaj želiš, da storim z njo?«

»Moj stric je Martin Klinar, po domače Zavrtnikov Tine na Martinjem sedlu. Samo pol ure z železnico je do tja od Prelovega. Njegovi hčerki Francki podarjam ves svoj prihranek. Naj reši posestvi, kjer sta se narodila oče in moj ded ... Krstni boter sem bil pri Francki. Ko je imela štiri leta, sem jo videl zadnjič. Kakor rdeče jabolko je bila in igriva kakor mucika. Zdaj bo že odraslo dekle. Sirota je brez matere že nekaj let; oče je bolehen in potrt. Dva sina sta mu umrla naglo zaporedoma; starejši na pljučnici, ker se je prehladil v gozdu, mlajšega je ubil s hlodi naložen voz, ki se je zvrnil nanj. In nesreče, ujme, slabe letine, kugav hlevu, so spravile nekdaj cvetoče posestvo na ro propada. Stric je zadolžen. Franica naj reši grunt in naj se čimprej pametno omoži. Naj bo srečna in naj moli zame! — Ali mi storiš to?«

»Storim ... Pa zakaj ji nisi knjižice izročil?« se je čudil Svetlin.

»Zbudil bi sum, ako bi šel tja ... Vohuni pazijo name ... cerkveni rop je, pravijo, ako duhovnik ne prepusti vsega svojega imetka cekvi ... Saj veš, kako so nas učili, zatajiti lastno kri in vso srečo ... vse le za cerkev in škofa ... K sebi nisem vabil nikoli nikogar. V ta močvirni kraj, poln miazmov in bolezni, naj ne hodi nihče kdor ni doma in imuniziran ... A če bi ji pisal zdaj, naj pride, bi mi takoj poslali paznika, ki bi me pustil trenutek samega z njo. Morda pa bi bilo sploh že prepozno ...«

Naslonil se je na panj trhle vrbe in si zakril z rokami obraz. Drgetal je in rameni sta se mu stresali v tihem ihtenju.

»Vse je za mano ... mladost, cilji, ideali. Ostala sta mi le dvom in grob. Kako sem začenjal — kako preneham! Rešil sem si le značaj in poštenje. Mnogi mojih tovarišev so postali ali lutke brez volje in misli, slepo orodje mogotcev, ali pijanci, lahkoživci in laniranci ... Ali si čital dr.Schellovo in Müllerjevo knjigo o večini današnje katoliške duhovščine? Sama sta katoliška duhovna, a sta dokazala, da je duševna zaostalost našega svečeništva vedno enako strašna od časov Galileja do Taxila, ki je imel za norca cerkvenni koncil v Tridentu in samega ‘nezmotljivega’ papeža z vsem kardinalskim kolegijem vred. In ti, pred vsem kulturnim svetom najsmešnejši babjeverci razkrinkani mogočnjaki so najoholejša, najnemoralnejša in najokrutnejša bitja pod božjim solncem. Katoliška učenjaka sta dokazala, da vlada našo cerkev le predrzna klika, ki si je s perfidnimi supozicijami in zavijanji, s terorizmom in dresuro prisvojila monopol od nebes in pekla, od razkošja zase in do najhujše bede vsem onim, ki jim nočejo biti sužnji ... Hotel sem služiti Kristusu, a zahtevali so, naj služim njim; ker sem se jim upiral, so me ubili ... Tudi tebe ubijejo! Zato čuj moj poslednji nasvet: beži in reši se! — Zbogom!«

In župnik se je naglo okrenil in odhajal. Zaman ga je zval Svetlin; Klinar je le zamahnil z roko in ponovil »Zbogom, zbogom!«

Svetlin je sedel v vlaku, ki ga je vozil nazaj v Prelovo. Po glavi mu je šumelo. Neprestano je videl pred seboj neskončno tužne oči v žoltosivem obrazu in slišal je neprestano bolesti polni hripavi krik:

»Beži in reši se!«

Kolesa vagonov so hropela in cvilila:

»Beži in reši se! Reši se! Reši se!«

Na zadnji postaji pred Prelovim je stopil v njegov polkupe civilno, a precej zanemarjeno oblečen gospod. Po obrazu brez brk in brade so poganjale goste črne kocine in bujni črni lasje so se mu valovili divje okoli visokega čela. Došlec se je zagledal v Svetlina in vzkliknil:

»Prijatelj, ti — ti! Koliko let se že nisva videla!«

»Drobnič! Ali si? — Pa kaj je s teboj? Ta obleka — tvoj obraz? —« je strmel Svetlin in prepustil prišlecu svojo roko.

»Konec in začetek, prijatelj!« je dejal Drobnič in mu sedel naproti. »Danes sem še tvoj tovariš — jutri ne bom več ... Konec bo mojega mučeništva, zatajevanja, hinavljenja — jutri začenjam šele živeti svobodno in pametno, iskreno in človeško.«

»Kaj hočeš reči s tem?«

»Bežim, da se rešim ... razumeš: vse sem vrgel proč — službo, talar in blagoslov — jutri že nastopim civilno službo in se potem oženim ... Ne zgražaj se, pijatelj! Sit sem laži — resnica je življenje, polno ljubezni in radostno izvrševanega dela ... Resnica je le Kristus, a laž je kar nam vsiljujejo njegovi pokvarjeni služabniki!«

»Za božjo voljo: bežiš, se rešiš! — Ah! Prav te besede mi je govoril pravkar na smrt bolni župnik Klinar: beži! reši se!«

Potem je Drobnič pripovedoval: kakor Klinar je skušal dolga leta biti pravi Kristov naslednik v dobrotnosti, miroljubnosti in razširjanju naukov lepote in zdravja. Pa so preganjali tudi njega, ga silili, da seje le jezo, mržnjo in spor okoli sebe, ga hujskali v politično strankarsko borbo in, ker se je upiral, so ga zasužnjiti s sramoto in bedo. Obupaval je često, trpel in zatajeval, a bilo je preveč ponižanja. Tedaj je začel pijančevati in propadati telesno in duševno. Pa je stopila nekega dne v njegovo sobo učiteljica Tinka, lepo, tiho, modro dekle ... »Ali vas ni škoda?« je dejala. »Moj ideal ste bili, zdaj pa moram jokati ...« In tedaj se je zgodilo: za obe rameni jo je zgrabil, ona mu je padla na prsi, in razjokala sta se ... Že par let sta skrivala drug drugemu, da se ljubita in da je življenje brez pomena, ako ne postaneta vsa svoja. Zdaj je izbruhnilo na dan, in zdaj se jima je mahoma razjasnila pot: ven iz laži in suženjstva v pravo življenje! — Takoj je pisal knezoškofu svoj sklep. Pozvan je bil v ordinarijat, a se ni odzval. Poslali so mu kanonika, da ga pregovori, zastraši ukroti. Zaman. Počakal je le še toliko, da so poslali namestnika. Zdaj se vozi v Ljubljano, kjer si je našel novo, boljšo službo. Jutri se opremi z novo obleko, novim obrazom, novim poklicem, z novo dušo in novimi cilji. — In Tinka ga že pričakuje ...

Vlak se je ustavil: »Prelovo!«

»Vso srečo ti želim! Pogumen človek si — molil bom zate!« je dejal Svetlin; Drobnič pa ga je objel:

»Pridi za menoj, Janko! Tvoja usoda je bila doslej moja! Ne pozabi: čimprej! reši se! beži! reši se!«

Snel je klobuk in začel in začel moliti ...

IV. Mučeniki.

Svetlin se je mogel odtrgati od dela šele koncem prihodnjega ledna. Naročil je doma, da se tekom treh ur vrne in se odpravil kmalu po zjutranji maši v Martinje sedlo.

Samo četrt ure je korakal med njivami in tratami, vprašal po gruntu Zavrtnikovega Tineta in že je stal pred vrsto lip, ki so kakor venec obkrožale veliko hišo in gospodarska poslopja. Takoj za hišo je bila skalovita brežina in na njej mlad smrekov gozd.

Hišna vrata so bila odprta. V kotu velike obokane veze je visel križ, ovit z vencem rož, na steni je zagledal ogromno oljnato sliko, ki je predstavljala — na istem platnu — glavne prizore iz življenja egiptovskega Jožefa. Na levem robu je otroški Jožef je pasel očetove ovce, — nato so ga prodajali bratje v sužnost, — potem ga je zapeljevala Putifarka, — nato prosijo bratje Jožefa, egiptovskega kralja, žita in jokajo za brata Benjamina, — potem sprejema Jožef pred prestolom svojega očete Jakoba in končno Jožef umira na postelji, star stodeset let.

Svetlin je ogledoval živobarvno sliko in hkratu nehote poslušal dvoje razburjenih glasov, ki sta prihajala iz sobe na desni: dekliški glas je zvenel ogorčeno in roteče, moški rezko in neizprosno.

»Nikoli, nikoli se to ne zgodi, dokler le jaz živim!« je kričalo dekle.

»Tebe ne bom vprašal,« je odvrnil moški.

»Boste me ... edina hči sem ... moje bo vse to posestvo! Zaradi tistih par tisočakov se ne damo prodati! Rekli ste, da iahko počakate ... vnebovpijoče obresti ste za to izsilili od očeta, zdaj pa nama grozite. Mi res nimate srca, niti pameti? — Saj vendar sami vidite, kako garava, kako hraniva, da vam plačujeva obresti.«

»Zadnjih še nista plačala ... A zdaj potrebujem vso vsoto ... Moram jo dobiti; sam sem v stiski. Plačajte ali pa poženem grunt na boben. Meni je vseeno; tudi Bog je mislil najprvo nase, ko si je ustvaril brado!«

»Spomladi nima noben kmet denarja ... Počakajte do jeseni — prej ni mogoče!«

»Nič ne čakam. Zadolženi ste povsod — jaz ne bom ostankov lovil ... Plačajte precej ali pa iztožim, zarubim in prodam! Kakor hočete.«

»Še je Bog v nebesih in pravica na svetu! Kar teko ne pojde ... Povedala sem vam — dovolj je besedi. Kar spravite se odtod: tamle so vrata!«

»Dekle —!«

»Mar mislite, da se vas bojim? Dva tekale pa še postavim na glavo in iztresem iz hlač ... Marš ven ali pa izpustim psa z verige!«

Vrata so se bliskoma odprla in pojavilo se je visoko, vitko dekle, ki je z iztegnjeno roko kazalo v vežo. Iz hiše je stopil majhen debeluh; kakor gad ie pihal:

»Jaz ti pokažem!« — Ko pa je zagledal duhovnika, se je zgrbil in zacmevkal:

»Hvaljen bodi Jezus Krist —!«

»Na veke, amen!« je odgovoril Svetlin, ne da bi se ozrl po oderuhu. »Zdi se mi, da sem prišel ravno prav ... Saj si ti Klinarjeva Francka?«

»Sem. Kaj želite, gospod? — Oče so na njivi ... mar jih naj pokličem?«

»Ni treba. K tebi sem prišel. Stric me pošilja.«

»Stric? Župnik? Kaj pa je ? Mar je spet bolan? — Sedite, prosim!«

Svetlin je sedel za mizo in segel v prsni žep.

»Tole ti pošilja,« je dejal in položil pred njo hranilnično knjižico. »To je tvoje. Naroča ti: plačaj dolgove, reši grunt in se čimprej omoži! — Ne pravi nikomur, odkod si dobila denar — tudi piši mu nikar — nihče naj ne izve, da sem bil tu!«

»Stric? Meni? Pa toliko? Moj Bog, mi pa smo mislili, da je čisto pozabil na nas!« — Strmeč je giedala knjižico in ni mogla razumeti. — »Stric nas rešuje, pa še zahvale noče? Kaj pomeni to?« 

»Hudo je bolan — dolgo ne bo več. A ravno njegovi sovražniki preže na ta denar. On pa je le štedil in mislil vedno na vas. Zlasti nate, Francka. Kot štiriletno deklico te je pestoval. Le ne pozabi niti v smrtni uri.«

»Revež! Nesrečnež! Mi smo slišali, da se je hudo pregrešil da je zato za kazen v tistem blatu, da ga gospod knezoškof nt marajo, da se ga vsak duhoven ogiblje ... Celo sram nas je bilo takega strica. O Bog, o Bog, on pa je stradal za nas!«

»Tvoj stric je mučenik, svetnik! Molita zanj ... hvaležna mi ostanite in — molčite! — Ali te smem prositi, da mi daš kozarec vode? Takoj se vrnem.«

Nekaj minut nato je korakal na kolodvor in se vrnil domov ...

Komaj štirinajst dni potem je nekdo prinesel v prelovske župnišče novico, da je podgorski župnik umrl.

Micika je šla v prvo nadstropje povedat Svetlinu, da se vrši pogreb že naslednje dopoldne.

»Ah, ne hodite tja, gospod,« je dejala. »Spet vam bi zamerili.«

Povedala mu je bila medtem z nežno obzirnostjo vsaj de onega, kar jej je pravite in naročila Grabljevčeva Barba. O sebi ni seveda omenila nobene besede. Bala se je, da bi ga preveč ne užalila in da bi je morda celo ne odslovil.

On pa se je bridko nasmehnil:

»Micika, mar misliš, da b m res Lipovca in Zabavnika prosi dovoljenja, ali smem izkazati poslednjo čast blagemu sotrpinu? — Zamera gor, zamera dol: Svetlin stori zmerom samo tisto, kar zahtevate vest in značaj ... Zapomni: zmerom, pa če ma zati precej ubijejo in se ves svet pogrezne!«

»O, gospod, teko se bojim!« je zaihtela Micika.

»Ne boj se! Zelo sem mehak, ampak drvarjev sin: iz žuljev sem se narodil ...« je dejal. In sedeč za mizo, na kateri je pravkar čital, je mahoma vstal, jo prijel za roko in rekel skoraj osorno:

»In še nekaj: midva ostaneva skupaj, dokler bova sama hotela. Ali še veš, kako si mi rekla na Krvavi peči, ko sem te odganjal? Danes pravim jaz tako.«

Planila bi mu tako rada okoli vratu in ga poljubila, a samo plamteče ga je pogledala, padla na kolena in mu poljubljala roko:

»O Bog, vi veste, gospod?«

»Vse vem, Micika ... spovednica je zelo zgovorna ... Prav je, da veš tudi ti. Oče, ti in jaz ostanemo eno — do zadnjega ... A zdaj pojdi, pojdi! Molit grem za Klinarja!«

In odšel je sam k cerkvenika in mu ukazal zvoniti z vsemi tremi. Nato je pred oltarjem molil in se vrnil šele ponoči globoko žalosten...

Naslednje jutro se je s prvim vlakom odpeljal v Podgcoro. Vedel je, da dospe tja jedva uro pred pogrebom. Mahnil jo je s kolodvora po bližnjici, po stranski stezi ob dolgi vrsti košatih vrb. Ondod, koder sta šla niti pred štirimi tedni. Ko je dospel do panja trhle vrbe, kjer je takrat slonel na smrt bolni Klinar in z rokami na obrazu tiho vase ihtel, je Svetlina vrglo na kolena. Na panj je nagnil glavo, ječal in molil. In zdelo se mu je, kakor bi prav razločno slišal raskavi jetični pokojnikov vzklik:

»Beži in reši se!«

Drgetaje je skočil kvišku in skoraj tekel proti župnišču.

Pri tleh na levi, v pusti, prazni sobi so položili Klinarja na mrtvaški oder med šestero sveč v starih, ogoljenih cerkvenih svečnikih. Mrtvec je ležal dolg in silno droban v črnem tolarju s sklenjenimi rokami s križcem in molkom, ovitim okoli pesti. Dvoje šopkov iz papirnatih rož in srebrno pobarvanih steklenih jagod je bilo položenih ob njegovi glavi: ob vznožju je stalo klečalo, na nji dve črni blazini s srebrnimi portemi in škropilnih z blagoslovljeno vodo. A nikjer nobene cvetke, nikjer svežega venca — vse pusto, brez ljubezni in lepote.

Svetlin je pokleknil na klečalnik in molil, zroč v mrtvecev silno drobni, smehljajoči se obraz.

»Umrlo je meni srce, umrle so nade sladke ...« je slišal govoriti tovariša pred seboj. »Vse je za mano: mladost, cilji, ideali... Ostala sta mi le dvom in grob ... Kako sem začenjal, — kako sem končal!«

Svetlin je zakopal svoj obraz med dlani in drgetal.

Tedaj je začul za seboj korake. Bil je neznan duhovnik. Iz Ljubljane je dospel na cerkvenikovo brzojavko. Očividno mu je bilo neprijetno, ko je zagledal Svetlina.

»Samo vi ste prišli. Ali sta bila prijatelja?« je vprašal Ljubljančan izpod čela.

»Ne. Samo enkrat sem govoril z njim. A vem, da je bil vzoren duhovski brat,« je odgovoril Svetlin.

»Mislite?« je našobil ustnice Ljubljančan in zaničljiv posmeh je blisknil preko njegovega obraza.

»Ne mislim. Vem,« ga je zavrnil Svetlin.

»Sodba je Gospodova!«

»Da, samo Gospodova, zato pravična ... Pa kako je umrl?«

V mrtvaško sobo je stopila črno oblečena stara ženska objokanih oči.

»Nisem se zanimal,« je odgovoril Ljubljančan in se obrnil k ženski: »Mar vi veste, kako je umrl?«

Ženska je dejala:

»Nikogar ni bilo pri njih ... Ponoči, čisto sami so izdihnili, zvečer so bili še v cerkvi ... večerjo so odklonili in so odšli v posteljo. Kakor so se ulegli, teko smo jih zjutraj našli.«

»Torej brez poslednjih zakramentov!« se je zgrozil Ljubljančan. »Čemu ni dal nikogar poklicati!«

»Saj je zjutraj se bral sv. mašo, kajne?«

»Da, a zelo težko in počasi ...« je odgovorila ženska. V zvoniku so se oglasili zvonovi. Svetlin je videl skozi okno, da se zbirajo pred župniščem trume kmetov in kmetic. V vežo so stopili štirje nosači krste. Hoteli so jo zabiti.

Svetlin je prijel škropilnik, ga zavihtel in vzkliknil zamolklo:

»Počivaj v miru, brat! — Ave, anima candida!«

In okrenil se je k Ljubljančanu:

»Dovolite, da vam asistiram!«

Monotonsko je molil in pel Ljubljančan v cerkvi, a Svetlin mu je odgovarjal glasno in prisrčno ... In ko so spustili krsto v grob, je zmolil Ljubljančan še troje očenašev in poškropil krsto. Tedaj pa je stopil Svetlin tik groba in govoril:

»Tako si torej res odšel na potovanje, s katerega ni vrnitve. Niti zbogom ti nismo mogli reči. Skromen, tih si se odpravil, da bi ne vznemiril nikogar, in smehljaje si odplaval v božje hrame, kjer boš užival večno radost, ljubezen in spoštovanje. Ničesar nisi užil na tem svetu dobrega in za vsa svoja plemenita dejanja si žel le bedo, mržnjo in žalost. Brat moj! Zdaj si poplačan. Večna resnica in pravica, ki sta te spremljali v življenju, sta te odnesli pred Gospodovo obličje, da te sodi. In Gospod Jezus, ki vidi le dejanja, duše in srca, te je prižel na svoje bliščeče prsi in dejal: ‘Za moje nauke ljubezni si trpel sovraštvo; za mojim dobrotnim vzgledom stremeč si od hudobnežev prejemal rane in si prelival svojo srčno kri; zame si bil teptan in poniževan, a tvoji in moji mučitelji so bili mogočni in bogati. Sin moj, za vse to te kronam s krono mučenikov. Ostani večno na moji desnici, da se izpolni moja beseda: Kdor se povišuje, bo ponižan, kdor se ponižuje, bo povišan’ ...«

In Svetlin je govoril o kramarjih in menjalcih denarja, ki so se vsilili v Gospodov tempelj ter ga onečaščajo s svojim hrupom, ki begajo vernike s ponujanjem svoje sleparske robe ter si pri tem še domišljajo, da so edini poštenjaki. Pokojnik se je po vzoru Jezusa Kristusa upiral tem kupčevalcem in borzijancem, a bil je zato kamenjan in pognan v prezgodnjo smrt ...

»Umrl si, da poslej živiš večno v božji luči in slavi; ubežal si, rešil si se iz te doline solz izpod tolpe steklih psov v raj večnega smeha in blaženosti sredi svetnikov in angelov, na desnico najvišje popolnosti. Naj počiva mirno tvoje izmučeno telo; tvoja duša pa moli za vse, ki hodijo po tvoji poti za istim ciljem.

Malo so ga razumeli poslušalci. A čutili so, da govori prekrasno in resnično. Strmeli so v govornika, saj teko prisrčnih in lepih besed še niso slišali. In spoznali so, da so izgubili izrednega moža, ki je bil svetnik že na tem svetu. In žal jim ga je bilo in jokali so, pretreseni po govorniški sili Svetlinovi.

Svetlin je odhajal s pokopališča sam. Blizu izhoda pa je čuta, da ga je nekdo prijel za desnico in mu jo vroče poljublja. Pogledal je: visoko vitko dekle v črni obleki in z dolgim črnim šalom iz čipk na glavi — bila je Klinarjeva Francka. Nobene besede ni izpregovorila, a njene oči, njene solze in njeni poljubi so mu izrazili vse.

Hitel je v zakristijo, da se preobleče in dospe pravočasno na vlak. Ljubljančana ni našel v cerkvi več. Pa ga tudi ni iskal ...

V. Jeziki.

Grabljevčeva Barba je bila včasih, pred dolgimi leti, kuharica v preklovškem župnišču. Takrat je bila zala in odločna deklina, močna po svoji volji in svojem vplivu, a silna po svojih intrigah. Govorilo se je, da je v župnišču za prav ona nosila hlače in da se je poleg neusmiljeno strahovane služinčadi najbolj bal župnik. Komandirala je vso faro, in kdor se je zameril njej, ni našel milosti ne na tem — vsaj Barba je tako zatrjevala — ne na onem svetu.

Ako se pravi o zlih ženskah, da imajo jezik dolg kot kravji rep, a oster kot srp, se tega o Barbi nikakor ni smelo reči. Pri njej je bil najbolj razvit organ ušesa, in ako bi jih primerjali morda s slonovimi, bi jim izkazali premalo hvale. Zakaj njena ušesa so slišala vse tajnosti od enega kraja prelovške fare do drugega.

Imela je prijateljice po vseh hišah in te prijateljice so jej prinašale novice iz vsake luknje in vsakega kota. Belo kavo in maslene štruce so dobivale za plačilo. Nič se ni zgodilo, nič mislilo, nič sklepalo, česar bi te ženske ne bile zvohale, razkrile in prinesle Barbi na uho. Vedele so vse, kar je kdaj bilo, kar je in bo ali kar bi bilo, ako bi ne bilo. Vse pa so začinjale pregnetale, preverjale, obarjale in osoljale ter prmodrovale po svoj domišljavosti in zlobnosti starih tercijalk.

Barba je vse te vesti kakor izkušen načelnik vojnega generalnega štaba pretehtavala in jih o pravem času in na pravem mestu uporabljala z najbolj presenetljivo učinkovitostjo.

Kakor nagi so stali pred Barbo vsi župljani: nihče se ni oženil, ako ona soglašala, nihče ni postal občinski odbornik, ako ona ni marala, nihče ni dobil niti sedeža v cerkveni klopi, ako ona ni pritrdila. Kakor general je dajala svojim srepogledim in jezičnim častnicam premišljene ukaze; naskok se je izvršil ponoči ali sredi dneva, žrtev je bila obkoljena, in župniku je bilo treba le še vsekati ali ustreliti, in Barbin uspeh je bil vselej zmagoslaven.

Pa je gospoda župnika nagloma zadela kap in Barbine strahovlade v Prelovem je bilo konec. Prišel je nov župnik s kuharico , prišel provizor in prišel je za njim novi provizor Svetlin z očkom in Miciko. Postarala se je medtem Barba, posušila in zgrbila, lasje so ji izpadli in osiveli in usta so se posušila in zgrubala, lasje so jej izpadli in osiveli; le ušesa so jej ostala večno mlada. Vse je izvedela še danes, vse je vedela in razširjala o pravem času in na pravem mestu z najbolj presenetljivo udarnostjo.

V župnišče je prihajala nekdanja mogočna kuharica še vedno rada. Vačsih so jo namreč le potrebovali kot izkušeno za pomoč. In vsa srečna je bila, ko jo je Micika nepričakovano poklicala, da je stregla ljubljanskemu kaplanu Smoletu, ki je nadomeščal zaradi bolezni odsotnega Svetlina.

In tako je prišla neke nedelje popoldne po nauku nepričakovano k Miciki na poset. Mesec dni je že mmilo, odkar se je odpeljal Smole brez slovesa v Ljubljano.

V hištrni sta sedeli Micika s šivanjem v naročju in očka, dremajoč v starem župnikovem naslanjaču, s pipico v ustih. Iz prvega nadstropja se je čulo igranje na klavirju.

»Oh, lepo se imate; Bog in sveta Devica Marija vam daj dober dan!« je pozdravila Barba in sedla na staro javorjevo mizo v kot pod začrnelo razpelo. »Tudi meni se je včasih takole godilo — davno je že tega — skoraj bi bila že pozabila, da je bilo kdaj resnica ... Tukajle se še pozna, da sem enkrat mizo zažgala z likalnikom: na dvorišče sem letela, ker se je bil hlapec vsekal v palec — pa sem na železo pozabila ...«

»Ali bi malo kave —?« je ponudila Micika.

»Bi ... e, pa saj ni treba. Nisem prišla zato. Samo mimogrede sem se oglasila ... v nedeljo popoldan menda nisem nadležna?«

Micika j e že stekla v kuhinjo, zato je odgovoril očka:

»Nič, nič ... zakaj neki! — Pa kaj povejte.«

»Mislila sem, da zvem pri vas kaj novega ... Ali je res. gospod ne ostanejo več dolgo tukaj?«

»Kje ste pa to slišala?« se je začudil starec.

Barba je zmajala glavo, zapičila brado v roko in delala nevedno:

»Tega pa res ne vem ... Govori se ... sprašujejo me, kakor bi morala jaz vse vedeti ...«  Pri Lipovcu so se menda nekaj razgovarjali, da se vrne gospod Smole za župnika na Prelovo, da bo vodil novo posojilnico in ustanovil konsiinmo društvo. Iz Ljubljane s škofije da je prišlo neko pisanje, kali ... Mar gospod tega res nič ne vedo?«

Očka je strmel in obšla ga je težka skrb. Da bi moral zopet drugam? Zmerom na slabše fare se mora seliti s sinom. V Lanovem je bilo lepo, tukaj se že komaj izhaja, a dela je čim dalje več in pridelka zmerom manj. Vse njive so po ilovnatih brežinah; težko se obdelujejo, nalivi trgajo prst in odnašajo poseve in posade. Majhna je žetev, slaba košnja. A še to naj pusti Janko in naj gre drugam, kjer je še slabše?

Vznemirjen je cmakal in vlekel sapo iz pipke, a dima ni bilo iz nje. Skušal je ukresati iskro in si zapaliti znova, a roki sta se mu tresli.

»Ničesar ne vemo,« je dejal. »Čenče so ... Čemu bi se vračal gospod Smole, ko pa moj sin vse to tudi še opravi, če hoče ...«

»Saj to je,« je povzela Barba, »da menda gospod nočejo ... Zamerili so mu, se govori, da so Lipovcu dejali, da se s takimi rečmi ne pečajo in da tudi k novi katoliški stranki ne pristopijo. Hm, hm, to ne bo dobro za gospoda provizorja ...«

Očka ni vztrpel več v hištrni in razburjen j e oddrobencljal v prvo nadstropje. Vrnila pa se je Micika s kavo.

»Oh, oh, saj ni bilo treba!« se j e branila Barba in se urno oklenila skodelice. »Da, kuhati znate. Celo gospod Smole vas je hvalil zato ... Ali pa je res, da ste hoteli postati v Ljnubljani gostilničarka, a vas je pregovoril gospod provizor, da ste šli rajši z njim?«

»Ne, to j e čisto izmišljeno. Samo kuhati sem se učila v nekem ljubljanskem hotelu.«

»No, no, govori se pač toliko. In kako neumne laži ... Saj tisto tudi ni res, kajpadane, da ste zanosila in na Krvavi peči skrivaj porodila otroka? — Hihi! Čenčajo, da je fantek že dve leti star in kakor izrezan iz gospodovega obraza?«

»Za božjo voljo! Nobena beseda ni resnična! Sam Bog ve, tolika krivica se dela meni in gospodu. Taka nesramnost! In čemu vse to, ko ne storiva nikomur nič žalega?« se je zgražala Micika, vsa bleda in sklepajoča roki v jezi in žalosti.

»Saj sem vedela, da je laž. Nič se ne jezite!« je rekla Barba in hitela drobiti kruh v kavo. »Hudobni jeziki zmerom vsaj polovico pridenejo ... Tudi tistega, da so vam neki fajmošter odpovedali službo, ker ste hodili ponoči h gospodu Svetlinu, ne verjamem. Ampak brez vsega pa le ni, kajne? — No, no, saj smo vsi ljudje in vem, da so tudi duhovni krvavi pod kožo ... Nihče ni brez greha in duhovni molijo: ‘Odpusti nam naše dolge, kakor ini odpuščamo svojim dolžnikom,’ ravno tako kakor mi drugi ljudje ... Če sta oba pametna in ni javnega pohujšanja, tudi sam škof nič ne reče ... Tukajle je služil pred desetimi leti mlad kaplan. Veder, vesel fant ... Pa je zbolel in ležal in mu je prišla prav iz njegove rojstne vasi streč dekle ... rekel je, da mu je prava sestrična. Zmerom je stala ali sedela pri njem, še potlej, ko mu je že skoraj popolnoma odleglo.

Enkrat sem bila pa le radovedna, kaj si imata toliko povedati. In sem šla za njo in sem videla skozi ključavnico, da je na stolu pač obleka sestrične, nje pa nisem videla in ne slišala. Nihče ni vedel nič slabega. Dekle se je celo dobro omožilo in sam kaplan — bratranec — se je odpeljal, da jo je poročil ... Vse Novo mesto pa je govorilo o tistem fajmoštru, ki je prišel v apoteko po zdravilo za svojo deklo. Ko ga je apotekar razumel, kaj želi, mu je pokazal samo neke bukve, v katerih je bilo tiskano, koliko let ječe bi dobil, ako bi mu ustregel in bi se potem zvedelo. In fajmošter je kar pobegnil iz apoteke, njegova dekla pu je osem mesecev nato prišla v Kandijo ... Dva nerodneža, ki jima sam Bog ni mogel pomagati. Če sta oba neumna, pač mora postati javno pohujšanje ... Tamle v Podgori so pokopali fajmoštra. Prav žalostno. Pa saj so bili vaš gospod tam. Kaj so pa povedali?«

»Nič ... nič ne veni, da bi bili kaj omenili o Podgori,« je odgovorila Mivika, vsa prepadena nad govoricami. Samo o tem je razmišljala, naj jih li pove gospodu ali naj molči o njih. Kakor otrpla je strmela v klepetuljo.

»Da, da ... saj si lahko mislim: nočejo, da bi sploh kdo cedel. da so bili pri tistem pogrebu,« je dejala Barba. Pa jih je tudi nekdo videl, ko so bili pri fajmoštru, ko je še živel. Nekega večera so stopili na vlak na podgorski postaji. Testament, pravijo, sta delala. Strašno slabo so bili pri škofu zapisani podgorski fajmošter. Nikoli ni bilo k njim nobenega duhovna, ker vsak se jo pač bal zamere pri gospodu škofu ... Zato pa ni bilo prav, da so hodili vaš gospod tja, nič čudnega ni, da že govore ljudje, da pojdejo zdaj gospod Svetlin v Podgoro, ker so pač tudi pri škofu na piki.« 

»To govore? Da bi morali zdaj mi tja?« 

»Za kazen, da ... Podgora je namreč močvirnat, silno nezdrav kraj. V najhujšem letu stoji megla do sedmih zjutraj, a jeseni in pozimi pa megla sploh ne izgine. Bolezni tam ni nikoli konec, in noben župnik ne vzdrži dalje nego deset let. Kaplana menjajo vsakega pol leto ali pa ga sploh nimajo ... Prav žal bi mi bilo, ako bi morali gospod Svetlin, ki so tako dober gospod, zares v Podgorom... Pravijo, da bi se dalo to še preprečiti. Samo z gospodom učiteljem Zabavnikom naj bi izpregovorili in mu rekli, da so šli gospoda samo izpovedat in par pridig naj imajo proti prelovškim liberalcem in priporoče naj novo katoliško stranko, pa se bo, upam, še vse poravnalo.«

»Ali kaj ima gospod učitelj pri vsem tem?« 

»Gospod Zabavnik je vendar Lipovcev pisar ... za tajnika je določen pri novi posojilnici in ko postane Lipovec župan, bo gospod učitelj tudi za občinskega tajnika. On in Lipovec sta vendar najboljša prijatelja, to pač veste? — Samo pameti je treba in neroden človek ne sme biti, pa gre vse, ljuba moja ...«

Barba ie skodelo izpraznila in odrezala še kos kruha.

»Dober je prav dober, res ...« je momljala. »Da, pa tisto veste, da se Zavrtnikov Tine na Martinjem sedlu kar naenkrat poravnal svoj dolg pri Kobaležu? Pravijo, da je Kobalež Tineta že držal za vrat ... na boben bi ga bil pognal. Kar naenkrat pa se mu je izmuznil. Odkod je dobil Tine denar? Hm, hm, Kobalež je pripovedoval pri Zadravcu — pijan je bil in jezen, da je kar poskakoval —, da je Tine podedoval težke tisočake po rajnem fajmoštru Klinarju. Bratranca sta si bila, a nihče ni vedel tega.«

Micike to pripovedovanje ni prav nič zanimalo.

»Pa kaj so povedali gospod?« je tiščala Barba.

»Gospod o Tinetu sploh nikoli niso nič govorili,« je odgovorila Micika.

»Čudno! A Kobalež misli, da so bili naš gospod pri testamentu rajnega fajmoštra in da so bržčas tudi denar prinesli Tinetu. Kobalež je namreč videl našega gospoda v Tinetovi hiši na Martinjem sedlu.«

»Prav nič ne vem vsega tega,« je odmajala Micika.

»Saj tudi ne bo res ... Škof bi se preveč jezili, ako bi bili naš gospod krivi, da bi po rajnem fajmoštru ne podedovali sami, nego Tine, ki nima nobene pravice do duhovnega denarja ... «

Barba je kramljala dalje. Vse je vedela, vse slutila, vse uganila. Končno se je poslovila. Prav prijazno, silno hvaležno. In je odšla.

Miciki pa se je zdelo, da ji je vsa glava otekla in da jej sedi med rameni velika kot čeber. Buljila je predse, sklepala roke in končno se je bridko razjokala. Moj Bog, ali naj pove gospodu vse te podle klevete in vse te peklenske naklepe? — Saj bi jc bilo sram, povedati mu! Da je ž njim imela otroka, ki je že dve leti star, da živi ž njim... o Bog! — In gospod naj se poniža pred Lipovcem in Zabavnikom, naj začne politiko v cerkvi, sicer pojde v Podgoro? — Gotovo je prišla Barba vse to povedat in zagrozit le po naročilu Stara klepetulja se njima dela naklonjena, a morda je v zvezi s samim Smoletom ... Zatrjuje, da ničesar ne verjame, kar se čenča in kleveta, a gotovo tudi sama razširja te laži in podlosti.

Kaj naj stori? — Molčati ali povedati, prezirali ali posvariti gospoda? — Micika se ni mogla odločili, a nekaj dni je hodila kakor mesečna okoli.

Tudi očka je ves opešan in zamišljen posedal s svojo pipico. Prigovarjal je sinu, celo prosil ga je, a zaman ... Kaj bo, kaj bo iz tega? —

VI. Zadnje pribežališče.

Svetlin se je čudil samemu sebi. Ko je doma mirno premislil besede, ki jih je govoril na Klinarjevem grobu, si je dejal: Mar sem bil res to jaz? Odkod ta pogum, ta brezobzirna odkrita odpoved? — Jaz, ki sem zmerom pokorno in ponižno sklanjal glavo pod udarci biča, ki nisem nikoli niti zastokal, ko so me kakor zver preganjali iz kraja v kraj, me zasramovali, me z lakoto, brezmejnim naporom in z boleznimi skušali ali ukloniti ali uničiti, jaz sem jim zdaj javno povedal, da jih preziram in smatram sebe visoko vzvišenega nad njimi? Odkod ta nenadni izbruh ponosa in ogorčenja?«

In odgovarjala mu je vest:

»Iz ljubezni, sočutja, iz spoznanja resnice. Prav si storil! Končno si se olajšal in poslej te vsaj samega sebe ne bo več sram. Doslej si bil nema žrtev, poslej bodi mož! Z brezpogojno pokornostjo in samopožrtvovalnostjo nisi dosegel nič drugega, nego še hujše poniževanje ... Z odkritim uporom kruti samovolji jih naučiš, da se te bodo bali in te uvaževali. Služabnik božji si, hlapec cerkve Kristove, — ne smeš pa biti suženj brezvestnih nasilnikov, igrača klike, ki onečašča duhovni poklic in izziva sovraštvo in jezo. Tak si in ostani, ker drugačen biti ne moreš.«

In mirno je čakal, da se začno izvrševati grožnje, ki so ma prišle na uho. A čudno, zgodilo se ni nič ...

Le Prelovo je postalo kakor sršenje gnezdo. Kjer je vladal prej idiličen mir, se je zdaj vnel prepir. Vsa fara se je ločila v dva ostro se pobijajoča tabora Krčmarju Lipovcu in učitelju Zabavniku so se pridružili osebni nasprotniki župana in občinskih mož, mnogi zadolženi posestniki in kočarji, katerim se je obetalo, da dobe pri novi posojilnici izlahka in skoraj brez troškov kakršnakoli posojila, v novem konsumu pa vseh vrst blaga po čarobno nizkih cenah, napol zastonj, napol za denar, celo na vero. Tudi razne pijače bo na izbero in žganja najrazličnejših barv in okusov ...

Naslednjo soboto sta Lipovec in Zabavnik po hišah raz deljevala velik šop ‘Slovenca’ in ‘Domoljuba’. V njih je bil oster napad na župana in njegove somišljenike, polno zasmehovani in podtikanj. Ljudje so se ali norčevali in privoščili aii ugovarjali in ostro zavračali. Tako se je vnel po vasi prepir, deževalo je žaljenj in zamera je rodila zamero.

V nedeljo zjutraj sta se na Lipovčevi hiši pojavili dve dolgi novi napisni deski: ‘Posojilnica in Katoliško konsumno društvo’. Podjetji sicer še nista začeli poslovati, a poleg vrat sta bili pribiti dve drugi stekleni deski, ki sta nadrobno naštevali, kakšne dobrote se bodo razširjale poslej med prelovško ljudstvo.

V nedeljo popoldne so fantinje popivali pri krčmarju Zdolšku, ki je imel obenem špecerijo in železnino; fantje so se šalili; prepevali so, na večer so poklicali harmonikarja in končno so celo zaplesali.

Okoli enajstih so se fantje razhajali, nekaj pa jih je hodilo s harmoniko po vasi in prepevalo in vriskalo.

Tudi Masletov Jurij je bil med njimi. Jurij je znal k marsikateri melodiji kar na mestu zložiti svoje šaljivo-zafrkljivo besedilo, a fantje so pritegnili in v hipu je bila gotova nova pesem.

Pa je tako prispel Jurij tudi pred Lipovčevo hišo in bral na deski, kaj vse se bo prodajalo v novem konsumu. In harmonikar je raztegnil svoj meh, Jurij pa je veselo zakrožil:

»Preljubi naš Lipovec,
ti si en kampelc:
doslej si bil kumern,
a zdaj dobiš vampelc!«

In fantje so ponavljali za njim: »tam-tadra, tam-tadra!«

A Jur je nadaljeval:

»Pušeljčki, pankeljčki —
moje veselje,
štrukeljčki, nudeljčki —
moje življenje.«

In fantje so ponovili: »tam-tadra, tam-tadra!« — ter se zadovoljni krobotali.

Pa je harmonikar urezal drugo, a Jur za njim:

»Tingel, tangel,
cukerkandel,
fige, nagelj, gvirc,
Lipovec je naš pastirc!«

Še bi bili peli fantje, a iz hiše je priletel kamen in zadel Jurja v prsi, da je padel; a priletel je še drugi kamen in zadel harmoniko. V trenutku so se fantje razbežali; togotni so pobirali po tleh kamne in jih začeli metati na hišo. Okna so zvenčala in se razsipala, dvignil se je krik in vik, Lipovec je kričal odnekod, da bo streljal, njegova jezikava žena je zmerjala in psovala, njegovi otroci pa so prestrašeni jokali na vse pretege. In zaropotalo je in zarožljalo, s pročelja pa so se sesule vse štiri napisne deske.

Bitka je bila končana, fantje so odkorakali s harmoniko dalje in Jur je pel:

»Zabavnikov Lipovcev
mi smo že siti,
če nam ne dajo gmah
dobe jih — — —!«

In »tam-tadra, tam-tadra« zmagoslavno po vasi ...

Nato je sledilo preiskovanje po orožnikih, zasliševanje na glavarstvu, tožba, nova zasliševanja na sodišču, klicanje prič, napadi v novicah, končno obsodba nekaterih fantov, prizivi, nove obravnave ...

V Prelovem se je otvoril pekel.

Svtelin je z leče grajal obe stranki, obsojal izzivanja, svaril in poživljal k slogi in miru. Toda sirasti so bile že preveč razpaljene. Njegovo rotenje je ostalo brez uspeha. Ljulika, ki jo je zasejal sovražnik, je bohotno cvetela in zorela ...

Dva meseca po Klinarjevem pogrebu pa je prejel potom dekanijskega urada dopis, da je iz službenih ozirov premeščen k Sv. Kunigundi za — kaplana. Hkratu se mu naroča, naj svojemu nasledniku, župniku, nemudoma izroči vse posle, ko dospe v Prelovo, naj opravlja dotlej le maše in podeljevanje zakramentov, — najstrožje pa se mu prepoveduje vsakršna propoved ali javni govor.

Za kaplana torej! Od župnijskega upravitelja je ponižan za kaplana. Svetlin je kipel.

Tega ne sprejme. Takoj je odgovoril, da se degradirati ne da in da se s Prelovega ne umakne nikomur, dokler ne pospravi s polja z lastnim denarjem posejanega žita in posajenih sadov. Rad se pokori pravični disciplini, toda gmotno in fizično se ubijati ne da več. Kakor hitro bo imenovan na službeno mesto, ki odgovarja njegovi stopnji in praksi, se umakne, a ne pred jesenjo. Zato se tudi ne more pokoriti prepovedi, da bi ne smel več propovedovati, in prosi, da se prepoved nemudoma prekliče. Dovolj je trpel po krivem doslej. Ako se mu ne ustreže in ako se nastopi proti njemu z nasiljem, se zateče v javnost.

Z obrtano pošto je prejel od dekanata sporočilo, da se prepoved preklicuje in da se izvrši njegova premaknitev v jeseni.

Svoje zmage ni bil vesel. Preveč vesten duhovnik je bil, da bi se ne zavedal nedoglednih posledic upornosti. Vedel je pa tudi, da knezoškofijski ordinarijat ne popusti, da se je vdal začasno le iz bojazni pred javnim škandalom in da zdaj samo čaka, kako ga udari tem huje.

Nikomur ni povedal, kaj pričakuje, in niti očetu niti Miciki se ni zaupal. Preveč bi ju vznemiril in razžalostil. A sam je ugibal noč in dan, kaj storiti, ako ga pošlje ordinarijat še na slabše mesto, čeprav kot upravitelja. Kako naj se prežive trije, kjer dohodki niti za enega ne zadoščajo? Kam naj gre potem njegov oče? Kam naj se obrne Micika? In sam — sam naj se da morda zakopati v divjino in puščavo do smrti?

Bilo mu je neznosno. Podnevi je razburjen dirjal po opravilih, ponoči je bdel in tekal po sobi. Propadal je telesno in včasih se je bal, da se mu zmede. Le v cerkvi, v molitvi je iskal utehe, in kadar je stal na leči, je našel toliko silo izraza, lepote misli, globino čuvstva in plastiko prispodob, da je imel radost sam nad seboj. Naenkrat se je zavedel, da je rojen govornik: samo iz duše, iz srca mora govoriti in stavki sami se mu vežejo prekrasno. Ob Klinarjevem grobu je začutil sugestivno silnost svoje zgovornosti, ko je videl, kako so se pravkar topi in brezbrižni poslušalci mahoma v solzah raztopili ter drhteli od gneva in sočuija. In odslej se je vedno pripravljal z vso skrbnostjo na svoje pridige, iskal močnejših in lepših izrazov in slik, presenetljivejših prispodob, živejših dokazov iz sv. pisma, iz zgodovine in življenja ... Delal je to iz radosti nad uspehom in iz uživanja nad doseženo lepoto; delal pa je tako tudi, da je ubijal noči brez spanja in odganjal skrbi, ki so ga morile in mu niso pustile mirne ure.

Neke nedelje je že proti koncu svoje pridige zagledal pred seboj v stranski klopi redovnika. Kaj hoče tu? Mar je vohun? Kdo je in odkod? — Po maši je prišel redovnik v župnišče:

»Čestitam ti! Sijajno si govoril,« je dejal redovnik in mu ponujal desnico. »He! Glej no! Kaj me res ne poznaš več, Janko? Jaz sem vendar pater Benedikt, tvoj nekdanji šolski tovariš —«

»Japelj! Evgen, predragi!« je vzkliknil Svetlin in objel patra. Do šeste šole sta si bila nerazločljiva prijatelja, poslej pa sia se njimi poti ločili. Japelj je moral k vojakom, a Svetlin je gimnazijo dovršil, šel v duhovniško semenišče ter je tovariša popolnoma izgrešil. Zdaj ga je videl pred seboj kot redovnika.

»Z dunajskega konservatorija se vračam ... V vlaku sem zvedel, da služiš v Prelovem. Izstopil sem in presrečen sem, da sem slišal tvojo pridigo: nenavadno izvrsten govornik si!« je dejal pater Benedikt.

»Kakšno svidenje, prijatelj! Po tolikih letih! Sam Bog te pošilja k meni ... Ah! sedi, sedi, takoj ti dam postreči, s čimer morem v svojem gorskem zakotju ...«

Dva dni in dve noči je ostal pater Benedikt Svetlinov gost. Povedati sta si imela toliko! — Duša se je odprla duši, srce srcu. Vse, kar je morilo Svetlina, vse je zaupal starejšemu tovarišu; vse, kar je doživel in pretrpel, izgubil in rešil, kar je še ljubil in negoval, vse je pater zaupal Svetlinu. In kadar jima je bilo najhujše ali najlepše, je sedel enkrat ta, drugič oni za klavir ter igral, igral Čajkovskega, Verdija, Wagnerja in Beethovna, Mozarta ...

Dve sorodni duši sta se našli in se potopili druga v drugo ter spoznali, da sta ostal, mehki in dobri, kakršni sta bili v dijaških dneh idealnega sanjarjenja in temnega hrepenenja ...

Svetlin pa se je odločil, kaj stori. Docela se je umiril in šel takoj energično na delo.

Teden dni nato je dospel na Prelovo Svetlinov starejši brat Jože. Pisal mu je Janko. Jože je prišel z bohinjskih hribov, kjer je z drugimi delavci pripravljal lesotržcu hlode za izvoz. Čik je vzel iz ust in ga skril v hlačni žep, odkašljal se je, s tremi prsti je potrkal na duri in se oglato zrinil v sobo.

»Hvaljen bodi —!« je pozdravil. »Kaj bo? Tukajle sem!« In se je ozrl, zagledal klop okoli peči in sedel.

Bil je dobričina, marljiv, trezen človek, samo počasi je mislil in počasi govoril.

Po sobi je zadišalo po tobaku in smoli. Janko je stopil k bratu, mu podal roko in vprašal:

»Kaj boš? Kavo — vino?« Potem mu je Svetlin povedal, čemu ga je poklical in česa se boji.

»Jasno je: ako me pošljejo na slabše mesto, oče ne bodo mogli ostati več pri meni in tudi za Miciko moram poiskati novo službo,« je zaključil duhovnik. Jože je premišljal.

»K meni ne moreta. V drvarski koči prebivamo, — osem moških,« je odgovoril končno in iskal po žepu čik. Med prsti ga je mečkal in oprezoval, kako bi si ga vtihotapil v usta. Toda brat duhovnik mu je gledal v obraz:

»Ali bi šel v Ljubljano? V hribih čislo podivjaš.« 

»Kaj bi tam? Gospod nisem.«

»Boljšo službo dobiš v Ljubljani, oženiš se in skrbiš za očeta.«

»Z Urško bi se oženil? — Oh, devet let že govoriva o tem — fant ima že šest let, v šolo bo moral ... Janez, če bi bilo to mogoče!« — Hitro si je porinil čik v usta, vstal in grabil brata za rokav. »O, o, ne govoriva o tem! Samo skušaš me in kar koj mi začneš pridigati, kakšen grešnik sem!«

»Nič ti ne bom pridigal,« je dejal Svetlin. »Oče so mi povedali vse ... Bodi pripravljen! V jeseni se odloči. Ako pride moje pismo, se odpravi semkaj po očeta! V Ljubljani ti najdem službo m kupim hišico. Tam boste živeli. Do smrti je oče gospodar, potem bo tvoja last. Ali si zadovoljen?« 

»Zadovoljen? Presrečen sem, Janez! Tako srečen sem, da se mi kar v glavi vrti in kar precej moram nazaj v Bohinj, da povem Urški, kakšna sreča naju je doletela.« — In kar sam si je natočil še čašico brinjevca, ga dušknil in skoraj bi bil zavriskal.

»Molči! A očetu nili besede!« je še dejal Svetlin, in že je bil očka v sobi. Strmel je, ko je ugledal Jožeta.

»Odkod si se vzel? Pa kričiš, kakor bi bil na paši. Sram le bodi, divjak!« ga je karal, a obraz mu je sijal od zadovoljstva.

»Eh, Jože, oženi se,« je dejal Svetlin. »Na poroko je prišel vabit Urška dobi moža in Janezek očeta in dedka.«

»Tak vendar!« se je radoval starec. »Ali sta si nahranila dovolj denarja, da bosta mogla živeti?«

Jože se je smehljal v zadregi, Svetlin pa je dejal: »Celo hišico si kupita v Ljubljani. V jeseni se preselijo vsi trije tja doli ... Oče, ne bo drugače: preko zime boste morali k njim, da jim napravile red v novi domačiji. Vi to znate — Jože bo hodil na delo — Urški bo treba pomoči — Janezku pa bo tudi stari oče boljši odgojitelj, kakor sama ženska. V mestu je pozimi prijetnejše kakor v hribih — izprememba vam bo torej vsakakor všeč.«

»Nak, rajši bi ostal zmerom pri tebi, Janez,« je rekel očka. »Kmetov sem vajen ... v mestu se izgubim ... Ampak zaradi Janezka bi šel — zaradi Urške, ki je še ne poznam — čez zimo, praviš? — No, saj to je še daleč.«

In Jože je pripovedoval, kako živ in lep deček je Janezek, da pase kmetu, pri katerem služi Urška deseto leto, že krave in ovce, in da je Urška pridna, silno pripravna dekla, ki zna kuhati in je na polju in pri živini tako dobra, da je gospodar in gospodinja ne moreta prehvaliti.

Zvečer se je Jože zopet odpeljal, Svetlin pa je pisal Grčarju obširno pismo. Prosil ga je, naj poišče in kupi tik Ljubljane hišico z vrtom ali njivo in bratu naj najde službo pri kakem lesenem podjetju ali večjem stavbnem podjetju. A tudi za Miciko, ki je izvrstna gospodinja, mirno, pošteno dekle, naj najde primerno mesto.

Popisal mu je svoj položaj in zaključil:

»Blagi boter Križaj mi je hotel s svojo dediščino podeliti svobodo. Oče in Micika naj me torej ne ovirata, da to svobodo uživam po svoji vesti. Kapital in obresti zadoščajo, da bodo lahko srečni in zadovoljni vsi, ki so najbližje mojemu srcu. Zase pa ne potrebujem ničesar. Moj sklep je gotov. Ko pride čas, Ti ga sporočim ...«

In leto je teklo dalje. Avgusta meseca se je pripeljal na Prelovo Grčar s kupno pogodbo. Našel je tik Ljubljane hišico z velikim vrtom; na vsaki strani veže sta bili po dve sobi s kuhinjo in v podstrešju sta bili še dve sobici. Vse skupaj je veljalo le 4000 goldinarjev.

Svetlin je pogodbo podpisal in naprosil Grčarja, naj prepiše hišo v zemljiški knjigi na očetovo ime.

»A kaj bo z Miciko?« je vprašal.

»Miciko vzamem k sebi. Oženil sem se in moja žena se raduje, da dobi z Miciko tako vrlo pomočnico. Po vsem tem, kar vem o Miciki, jo bomo smatrali pri nas za člana družine. Preverjen sem, da se bomo najbolje razumeli,« je dejal Grčar ...

Prvega septembra je prejel Svetlin od dekanata nov odlok: imenovan je bil za župnijskega upravitelja na Glogovem. Tekom enega tedna naj župnišče izprazni in se preseli tja. Hkratu je dospel na Prelovo kaplan, ki je začasno prevzel cerkvene posle. Zdaj šele je Svetlin povedal Miciki, kaj je ukrenil zanjo. Micika je jokala neutolažena, a končno se je vdala.

Glogovo je bil najmanjši beneficij. Zasedali so ga z bolehnimi, starimi, malone že nesposobnimi duhovniki. Letnih dohodkov je bilo na Glogovem 270 goldinarjev in na razpolago sta bili celo dvi njivi. Poleg stare, zanemarjene cerkvice je stala še zanemarjenejša pritlična hišica, v kateri ni prebival že osem let nihče ...

Samo posteljo, mizo, omaro, dvoje stolov in nekaj knjig je vzel Svetlin na Glogovo. Vse drugo, tudi klavir in knjižnico, je poslal v Ljubljano v očetovo hišico. V podstrešni sobici so shranili njegovo imetje dotlej, da odloči drugače.

Tiho, brez slovesa je izginil Svetlin s Prelovega. Samo k županu se je šel poslovit. To pot ni niti zvonilo niti streljalo ... Nato se je odpeljal na Glogovo; najprej štiri ure z železnico, nato pet ur s pohištvom na lestvičnem vozu v gore.

Na Glogovem ni imel nobenega dela. Maševal je sam sebi, ker ljudje, prebivajoči po globoko spodaj ležečih hišah, so odhajali rajše v dolino. Niti previdet ga ni prišel nihče klicat. Obedoval je v skromni krčmi pol ure niže od župnišča, zajtrk in večerjo pa si je kuhal sam. Hodil je okoli kmetov in si nakupoval živil. Tudi stregel si je sam, pometal sobo, si snažil obleko in obutev. Kot puščavnik je živel, sedel za cerkvijo, čital, gledal v dolino in sanjaril. Mnogo se je izprehajal po hribi in gozdovih, nabiral gobe, pobiral češarke in jih nosil domov.

Tako je šel h koncu november. In že je začel naletavati sneg. Tedaj je poslal v dolino dve že dolgo pripravljeni pismi: eno ordinarijatu, drugo patru Benediktu.

Še pred Božičem je bil sprejet v samostan.

TRETJI DEL.

I. Dnevnik patra Kajetana.

Za mano!

Vedno sem ljubil ta vzklik: Za mano! Kakor vinjeta je na koncu knjige, kakor oddihljaj, ko sem odložil neznnosno breme, kakor fanfara, ki naznanja zaključek nečesa starega in začetek nečesa novega ... Ali bo to novo lepše ali pa še zoprnejše? Vse eno: za mano! Novi ljudje okoli mene, nove naloge, novi cilji. Morda tudi nove borbe, nove bolesti, nova razočaranja? Nič zato!

P. Kajetan ne bo drugačen, kakor je bil Janko, Svetlin. V Boga zaupam, da ostanem zvest sebi tudi poslej ...

Danes je 28. februarja. Dva meseca po novicijatu v samostanu. Sredi novega življenja. Ali je pa životarjenje v samostanu sploh še življenje? — Večina mojih novih tovarišev se mi zdi, kakor bi bila živa zazidana v grob, iz katerega ne vstane nikoli več. Odmrli sebi in svetu, obračajo hrbet luči in dremljejo v apatiji. Jesti, piti, moliti, spati, ubijati čas z ‘delom’, ki ni nikomur koristno — polagoma od dolgega časa otopeti: mar je to še življenje?

Tudi jaz sem se zatekel v grob. Moral sem se. Toda hočem živeti. Življenje pa je zame delo, ki je koristno človeštvu, v čast božjo, uteha moji duši. Na Krvavi peči in na Glogovem bi bil brez dela zblaznel in poginil. Jaz pa sem še zdrav in močan: mirovati nočem niti v tem grobu. Zato sem vstopil v ta samostan, ne da lenarim, ne da se v molitvi potapljam v nirvano, nego da delam, koristim.

Prijatelj p.Benedikt me je razumel. On je samostanski organist, skladatelj, umetnik. Pomočnika mu je bilo treba na koru in vzel je mene. Blagoslavljam ga! Začasno ga smem zastopati pri popoldanskih ali večernih cerkvenih opravilih. Benedikt sklada maše, velik oratorij ima v delu.

***

Odkar sem stal pred knezoškofijskim konsistorijem, nisem bil več v Ljubljani. Odtlej mi je nesimpatična: nič dobrega in lepega ne prihaja iz nje, nego le mržnja in razpor, krivičnost in nasilstvo.

Preden pa sem se hotel živ zakopati, sem se šel poslovit od svojih dragih in sklenit poslednje račune.

Lepa je očetova hišica; dva kostanja pred njo, na obeh straneh španski bezeg, zadaj vodnjak, drvarnica in tudi nekaj vrta. V ozadju zeleni Golovec. Krasno bo ondi spomladi, ko zacveto grmovi in drevje, ko ozeleni hrib, se razlegne petje ptičev in zasije toplo solnce.

Da je Urška, bratova ženka, skrbna gospodinja, sem opazil takoj, ko sem prestopil leseni mostiček preko jarka pred hišo. Povsod red, snaga. Nisem je še poznal. Ni več mlada, a zdrava in dobrovoljna je. Mene pa je spoznala Urška takoj, češ, da sem bratu Jožefu silno podoben.

Mali Janezek je že hrustič: nizek, a plečat, da bi se lahko z medvedom ruval. Bal se me je spočetka, a kmalu se mi je približal in postala sva prijatelja.

V Ljubljani pa mu ni prav nič všeč. Lepše je bilo v Bohinju. Dolgčas mu je po kravah, kozah in ovcah, po gorskih tratah, pečinah in hudournikih. In po solncu in svobodi. Tam je bilo vedno jasno, tu vlada večna zadušljiva megla; tam je gledal orjaške snežnike, tukaj dolgočasno barje; tam je smel vriskati in prepevati, begati ure in ure po krajini, tu se skoraj ne sme oglasiti, nikdar zakričati iz dna srca in ganiti se more komaj slo korakov, a že ga kličejo in karajo. Kamor stopi, povsod je prepovedano, zagrajeno, tuja lastnina.

O, ko bi imel vsaj eno kozico! Pasel bi jo, se pogovarjal ž njo, tekel ž njo v hrib, gori in doli, poiskal dolinico ter kričal in pel. Kakor ptiček je, ki so ga ujeli v planini in zaprli v tesno gajbico.

»V šolo pojdeš,« sem mu dejal. »Gospod postaneš.«

On pa je začel jokati: »Nočem v šolo! Nočem postati gospod!«

Mar sluti nesrečni deček, kako bedni smo — gospodje? Mar sluti, da smo na slabšem kakor pastirji? —

Očka pa je srečen in ponosen. Ljubljanski hišni posestnik! Koliko dela in skrbi ima s svojo hišico! Ves dan štorklja po stopnicah, zdaj v podstrešje, zdaj v klet, pa v drvarnico, zabija žeblje, pribija desnice, beli, barva, pleska, koplje, grabi, zasipa ... nikoli si ne da pokoja. Hišico hoče imeti kakor škatlico lično in čisto. Razvadil se je po župniščih, ki jih je vzdrževala v največji snažnosti Micika. Vznemirja se in psuje, ako se mu tla le nekoliko onečedijo, in že vihti metlo.

Z Janezom hodita vsako jutro v mesto k maši. Zdaj v eno, zdaj v drugo cerkev. Potem lazita po Ljubljani, občudujeta in se zgražata ter se nato ves dan razgovarjata o vsem, kar sta videla in slišala. Samo končno se vračata k isti tožbi: Janezek bi dal vso mestno lepoto za eno kozico, očka pa si želi le Micike nazaj. Ž njo se je dalo pomeniti, nikoli ni ugovarjala, zmerom je bila dobrovoljna: Micika in koza.

Potolažil sem le Janezka: »Ako pojdeš rad v šolo in boš marljiv, ti kupim spomladi lepo belo kozico!« — Očki pa Micike ne morem vrniti.

»Saj je Urška prav dobra ženska. Nič ji ni reči,« je pravil očka. »Ampak Micika, oh —!«

V kratkem se vrne s tujine brat Tone. Izučen mizar je. Takoj po odsluženi vojaščini v Celovcu je odšel na potovanje. Da se popolni in česa nauči pri velikih podjetjih. Inteligenten, soliden mladenič je. Doslej sem ga bil vesel. V Gradcu dela zdaj v tovarni za pohištvo. Na pomlad pride v Ljubljano. Tudi zanj hočem poskrbeti ...

Brat Jože se je začel civilizirati. Dober, vztrajen, miren delavec je. Zasluži izvrstno. Zaupajo mu, ker je odkritosrčen in pošten. Zabičil sem mu, naj ne zahaja v družbo navzdol, nego naj se združi z boljšimi, kakor je sam, in naj posluša in se uči. Popoldne sem obiskal Grčarjeve. Krasno žive! Grčar ima lepo ljubeznivo žeko, jedva razcelo rožico. In prinesla mu je tudi čedno doto ...

Tudi z Miciko sem govoril. Čistig pomestila jo je mlada Grčarica; prava gospodična je postala. Kako so se ji lesketale oči in glas ji je drhtel od radosti ... Ko sem odhajal, pa je glasno zajokala in zbežala. Niti rok si nisva podala v slovo. Ubožica! Tudi meni se je vsilila solza ...

Naročil sem Grčarju, naj poskrbi, da se brat Tone, ko se iz tujine vrne, čimprej osamosvoji. Za potrebno opremo lastne delarne naj mu iz mojega kapitala da 2000 goldinarjev. Ker je plačal za očkovo pohištvo okoli 1000 goldinarjev, ostaja v banki še 13000 goldinarjev. Obresti uživa očka zase in za vzdrževanje hišice.

Tako: vse je v redu! Zbogom svet! In Marija mi pomagaj dalje! Za mano!

***

Naš samostan leži sredi polja. Velikansko starodavno zidovje. Na zunanjih straneh so zidovi po svoji debelini podobni trdnjavskim.Ohranjenih je celo nekaj okroglih stolpov, ki pa služijo danes najbolj prozaični svrhi. Poslopja so bila pač že često prezidana, marsikaj je bilo porušenega in nanovo dozidanega. Samostan tvorita dva ogromna četverokotnika, ki sta zvezana s skupnim srednjim krilom na ta način, kakor bi se tiščala kocka ob kocki.

Pred prvo kocko stoji velika cerkev z dvema mogočnima, visoko projektiranima, a nedograjenima, le za silo zaključenima stolpoma. Kratek, pokrit hodnik veže cerkev s prvim samostanskim kvadratom. Ob dvoriščnih štirih straneh se vrsti vitko stebrovje v pritličju in prvem nadstropju; za stebri so široki hodniki, ob hodnikih redovniške sobe in skupni prostori: tu so konvent, veliki refektorij in prelatura. Sredi prostranega dvorišča je vodomet, okoli njega čvetero gredic, na katerih goje samo cvetje. Pod prvim poslopjem se vijejo na vseh štirih straneh kleti. Drugi četverokot je večinoma zapuščen, prazen in precej razpadel. Uporablja se le že omenjeno skupno, zvezno krilo za redovniške sobe v prvem nadstropju, bivša kapela v pritličju kot mrtvašnica, nekdanja dvorana kot samostanska knjižnica in nekaj sob je pripravljenih za goste. Pod vsem poslopjem se vije grobnica. Dvorišče je popolnoma zaraslo z divjim grmovjem, drevjem in poleti z visoko travo.

P. Benedikt se moram zahvaliti, da mi je bila odkazana soba, ki ima okno na dvorišče. Tu bo poleti vse živo ptic, bujno cvetje in zelenje o razveseljevalo moje oči, in v daljavi se dviga s temnimi smrekami pokrita gora, izza katere vzhaja solnce. Tu me ne moti nihče in tudi jaz ne bom tu nadležen nikomur. Sobi ob moji sta namreč prazni, pod njo pa leži skupna obednica.

Ob obeh podolžnih straneh samostana so vrtovi; na južni sadovnjak s čebelnjakom, njive za zelenjad in gredice, ob poslopju je tudi izvrstno keglišče, na severni strani so drevoredi lip in kostanjev s klopmi ob cesti preko travnikov.

Tu je moj novi dom.

Krasna je stara, v romantiškem slogu sezidana cerkev s sedmimi olatrji, polnimi težkih, umetno cizeliranih svečnikov, okusnih marmornih in lesenih kipov, starih mojstrskih slik, razkošnih čipk in vezenin. Darovi plemičev, plemkinj in bogatašev, nabrani tekom stoletij, negovani s skrbno ljubeznijo.

Krasna je leča ob prvem mogočnem stebru na levi strani cerkve; vsa je iz belega marmorja z vloženimi reliefi in kipci. Tla so pester mozaik, klopi iz očrnele, svetle hrastovine.

A najkrasnejše so orgle na razsežnem koru. Včasih so prirejali celo orkestralne maše. Dvoje violin, viola, kontrabas in boben so še tu, zaprašeni, piravi, brez strun in tolkača ... Glasbeniki so pomrli, instrumentov ne zna rabiti nihče več.

***

Moji novi tovariši so zvečine šablone. Slični so si kakor krajcar krajcarju. Individualnosti je malo.

Provincial p. Kalist pa je original. Preko šestdeset star, dolg in suhljat, a živahen kakor mladenič, aristokratskih manir in športov. Kot opat je baje brezbrižen, preveč toleranten, a strasten lovec in ribič. Kadarkoli more, izgine na pristavo pod goro in izostaja na lovu po več dni skupaj.

Prior p. Kvirin je kakor izsušen okostnjak: bled, majhen in droben, da je videti, kakor bi se kuta sama premikala, naiaknjena na palico. Oči ima srepe, sive, gleda vedno strogo in čmerno povešenih in tenkih usten skoraj ne odpre. Kjer se pojavi, vse umolkne in otrpne. Menda se ga vse boji. Koliko je star, ne ve nihče. P. Benedikt trdi, da ima šele 50 let, a lahko bi jih imel že sto.

Najstarejši redovnik je vsekakor p. Joahim, samostanski knjižničar. Majhen je, zavaljen, ima ogromno glavo brez sledu las, napol slep, zato vedno z velikanskimi, s črnim roženim robom okvirjenmi naočniki na velikem krivem nosu. Sliši le še z levim ušesom. Okoli 80 let je star. V knjižnici tiči skoraj ves dan, dremlje med folianti in listnami, ki jih urej že preko štirideset let vedno iznova, a jih ne uredi nikoli.

Simpatična sta p. Egidij in p. Virgilij, samostanska vratarja in sadjerejea. Popolna kmeta, grčava možakarja, večno smrdeča no gnoju in slivovici, lopatastih in žuljavih rok, s podvitima kulama, da se jima vidijo gole kosmate noge do kolen, mišičasta in celo pozimi vsa zagorela. Govorita le o letini, cvetlicah, rastlinah, grmovih in drevju ter sta vedno dobre volje. Poiščein ju, kadarkoli utegnem.

Meni najbližja soseda sta p. Danijel in p. Inocenc. Prvi velik, vitek, rdeče zaripljega, a skrbno obritega obraza, črnih kodravih las okoli gladko obrite in umite tonzure, lepo skrtačene temnočrne kute, nekak kloštrski gizdalin. Njegove velike, temno rjave oči se vedno smejejo, a ustnice izdajajo cinika,, ki se vsemu roga. Silno zna biti ljubezniv, njegov glas mehak in dobrikav; kar govori, kaže, da pozna mnogo sveta. Meni zelo nesimpatičen.

P. Inocenc je srednje rasti, lenih, počasnih kretenj m čudno nezaupnih pogledov. Vedno umika oči, strmi v tla, molči in izginja v svojo celico zmerom prvi izmed vse družbe.

Toda opažam, da p. Ignacij in p. Inocenc tičita vedno skupaj zdaj v tega, zdaj v onega celici, kakor p. Danijel in p. Alfonz se iščeta in najdeta, kadarkoli je le mogoče. A čudno! Ti prijatelji se v družbi niti ne pogledajo, da, celo umikajo se drug drugemu. V obednici sede tihi daleč narazen, se nikoli ne ogovarjajo; kakor hitro pa se konvent razide, hitita para skrivaj drug k drugemu. Čemu to? Mar so tu prijateljstva prepovedana in se morajo skrivati?

P. Dominik je samostanski ekonom. Malo ga je videti, ker živi največ na pristavi. Trebušat je, ima sumljivo rdeč nos, a trdijo, da gospodari vzorno. Samostan ima vsega v izobilju.

Čudak je p. Hipolit. Baje ga meče božjast, plah je, zamišljen, mrtvaško bled; vsake glasnejše besede se prestraši, ob vsakem ropotu se zgane, ob vsakem poku plane in trepeta. Preden stota v svojo celico, posluškuje ob vratih; preden jo ostavi, meh glavo iz odprtine in jo vrti nezaiipno na v S e strani, Menda se boji, da bi ga kdo ne naskočil iz zasede. Baje se vedno posti, često biča in ima strašne halucinacije. Odgovarja le »da« in »ne« ter beži pred vsakomur.

Prijatelj p. Benedikt je jasen, odkrit značaj; ves se pogreza v glasbo, govori le o skladateljih in skladbah; umetnik je na orglah in harmoniju, in preseda cele diieve za njimi. V polemikah pa je osoren in nervozen ter ne trpi nikakega ugovajanja. Občuje le z malokom; izbirčen je, samozavesten, dasi ne domišljav. Z vsakomur prijazen, je menda vendarle prijatelj le z menoj. Hvaležen sem mu, da je pri p. priorju izposloval, da sem smel poslati v Ljubljano po svoj klavir iu svojo knjižnico.

Jaz, p. Kajetan, sem torej zelo zadovoljen. Dela imam dovolj in uživam mir pred hudobijami zunanjega sveta. Nihče se ne meni zame, klavir in knjige uporabljam svobodno in končno lahko služim Bogu po svoji vesti.

Ostali očetje so brez zanimivih potez. Vsaj doslej. Morda jih pokažejo pozneje.

Grčar mi je pisal, da ima Micika snubca. Neprijetno me je zadela ta novica, in nekaj dni sem bil silno potrt. Zakaj? Vedno sem želel Miciki največjo srečo v življenju. Kar je storila zame, ji lahko poplača edinole Bog. Jaz samo molim, da bi našla moža, ki bi jo znal tako spoštovati in ceniti, kakor zasluži po svoji rezmejni nesebičnosti in plemenitosti. Zdaj, ko sem zvedel, da se je učitelj G. najresneje zaljubil vanjo in da bi se oženil ž njo, pa sem vendarle žalosten.

Čemu, zakaj? — Mar je to slutnja, da z G. ne bo srečna? — Grčar mi je sporočil, da je učitelj G. izvrsten človek, značajen, omikan, dobrosrčen ter da je z doma skoraj imovit. Odkod torej moja težka slutnja in strah za Micikino srečo?

In sploh: Kaj mi mar Micika in njen snubač? Zgodi se božja volja! Jaz smem zanjo le moliti.

In vendar! Odkar sem v samostanu, moram misliti toliko nanjo. Vedno jo vidim pred sabo, tiho, ljubeznivo se smehljajočo, neumorno skrbno za moj blagor. Preprosta je, a neskončno dobra. Ko me je ostavil ves svet, je le ona prišla za menoj in me je na Krvavi peči rešila gotove pogube; ko mi je viselo življenje na niti, je bila le ona, ki me je v Prelovem potegnila z roba zijajočega groba. Tega ji ne morem pozabiti, in moja hvaležnost me priklepa nanjo neločljivo.

Ljubila me je! Ljubila s čisto, duševno ljubeznijo ter se je žrtvovala zame kot najboljša sestra in najhrabrejša mati. Jaz pa ji nisem dal ničesar, nego le malo prijaznih, zahvalnih besed.

Ako se Micika omoži — srce se mi krči ob tej misli — me pozabi; jaz pa bom izgubil srce, ki ga nisem našel plemenitejšega in kakršnega ne najdem nikdar več ... Žalosten sem.

***

Po dolgem času mi je prišel v roko "Slovenec". Besno politično strankarstvo se je razširilo po vsi domovini, borba, ki mi vzbuja strah in stud.

Kam je zagazila naša duhovščina! Namesto bratoljubja, medsebojnega prizanašanja, podpiranja in poučevanja, namesto složnega bojevanja proti nasilno krivičnemu nemštvu razširja slovenska duhovščina med rojaki po mestih in po deželi le sovraštvo, razkol in poboj! Škodovati, osramotiti, ponižati, gospodarsko in družabno uničiti vsakogar, k se ji popolnoma ne uklanja, je cilj in ideal večine današnjih Kristusovih namestnikov.

Srečen sem, da sem utekel tem divjim lovcem, ki zlorabljajo svoje podložnike za pse gonjače proti lastnim rojakom. In čital sem, da je moj nekdanji župnik Zdražba poslanec! Njegovemu častihlepju je torej končno ugodeno. Prvak katoliške narodne stranke je Zdražba, ki moli Boga, ker se še huje boji hudiča; Torkar, zelot faratik, pa je danes zaleški župnik! Zanimive novice.

In še ena: Konsumar in oštir Lipovec je postal prelovški župan, Smole pa prelovški župnik! Zasluge so torej našle plačilo. Z gnusom sem vrgel "Slovenca" v kot in vzkliknil le eno besedico: Fej!

***

S p. Benediktom sem bil včeraj popoldne v prekrasnem zimskem solncu na dolgem izprehodu. Dospela sva skoraj do samostanske pristave.

V B. sem doživel nenaden prizor.

Pravkar sva se bližala veliki vasi preko belopeščene poti med drevoredom skrbno negovanega sadnega drevja. Tu zagledava na visokem vitkem vrancu jezdeca; podjetno po strani čepica, kratek kožuh, visoki svetli škornji z ostrogami, rokavice in eleganten bič. Jezdec kakor iz slike izrezan, prožen, mlad in smel. Ni naju opazil, ker je skakljal na svojem dirkaču po glavni cesti.

A kaj je zdaj to? Konj je začel sklanjati glavo, plesati, kriviti sprednji nogi. Toda jezdec se ga je rahlo doteknil z bičem in že je konj odskakljal dalje, hrzal in vrtil z glavo.

»Pazi! Zdajle vidiš, kako dresira ljubezen,« je dejal p. Benedikt. In v istini, prizor je bil lep: v prvem nadstropju visoke hiše ob cesti se je na oknu pojavila mlada gospa. Smejala se je in mahala z belim robčkom ... Konj je priskakljal pod njeno okno, pokleknil na sprednji nogi, iztegnil vrat in položil svojo glavo skoraj na tla. Jezdec pa je zavihtel čepico.

Pest kockastih sladkorčkov je padla z okna pred konja; hlastno jih je pobral in zobal. Nato je zarezgetal in veselo oddirjal s svojim jezdecem dalje po cesti.

»Krasno!« sem vzkliknil. »Kdo je ta kavalir in njegova lepa dama?« »Kavalir je častiti gospod župnik T., a njegova lepa dama je trgovka K.,« je odgovoril Benedikt.

Strmel sem. Prijatelj pa je skomizgnil z ramo:

»Javno znano razmerje ... Njen mož je paralitičen, bivši neugnan razuzdanec in pijanec, velik bogataš, ona pa silovita koketa, ki veseljači po vsej deželi; čestilce ima v Ljubljani, v Zagrebu in v Gradcu. A za stalnega čestilca ima že par let čestitega gospoda župnika. T. je bil jurist in rezervni častnik. Potem se je posvetil cerkvi in ker je eden najagilnejših prvoboriteljev škofove stranke, sme počenjati, kar hoče ...«

»A kaj pravi ljudstvo?«

»Kaj naj reče? Župnik T. mu dopoveduje: "Poslušajte, a ne glejte nas!" — Baje prebije T. večino večerov pri gospej K.; marsikatero noč se sploh ne vrne domov in prihaja maševat naravnost iz njene družbe ...«

»A vse to, praviš, v samostanu vedo? Tudi provincijalu in priorju je znano to razmerje?«

»Vsem. A župnik T. je provincijalov najboljši pajdaš na lovih. Po gozdovih in zemljiščih gospe K. nalovita baje največ divjačine. Tudi gospa K. se včasih udeležuje tistih lovov in gostij na samostanski pristavi; včasih pa se goste celo na njenem domu. Prijor k vsemu molči po geslu: kar te ne peče, ne pihaj! No, pa čeprav bi skušal pihati, gospa K. je plamteča in radodarna pokroviteljica menda vseh katoliških društev. Njeno ime lahko vsak mesec čitaš med darovalci za škofove svrhe. Tudi našemu samostanu podarja vsako jesen voz krompirja in voz sadja. Prijor vse jemlje in molči.«

Da, da, greši se zunaj in znotraj samostanskega ozidja, in mene obhaja groza, ker uvidevam vedno jasneje, koliko pohujšanja je kriv nesrečni duhovniški celibat ...

***

Oh, moja radovednost! Strašno je kaznovana.

Včeraj po obedu sem si želel gledati samostansko grobnico. Iz bivše kapelice, ki se uporablja kot mrtvašnica, vodijo za težkimi železnimi vrati široke stopnice navzdol. Ker ima grobnica več nizkih zamreženih oken, je v nji dosti svetlo.

Med silnimi stebri in pod orjaškimi oboki se vrsti sobana za sobano; v njih pa stoje krste, večina nepopleskana, zbita iz hrastovih desk, mnogo črnih, nekaj belih, malokatera je kovinasta. V sobani, kjer leže bivši provincijali in odlični prioriji, pa je tudi nekaj kamnitih krst. Te so najstarejše, iz preteklih stoletij, iz dobe največje moči in sijaja, ko so bili ti okostnjaki ali morda le pest pepela v njih še mogočni gospodje in gospodarji. Njih oblast je segala daleč preko teh hribov in dolin, in naše oko ne obseže obzorja, ki je omejevalo takrat njihovo polnomočje. Kakor vladarji so odločali nad podaniki, jih sodili, imeli svoje davke in svoje vojske ter so vplivali na usodo svoje dežele in države.

Koliko in kolikero usod, junaških, požrtvovalnih, plemenitih, a tudi okrutnih in zločinskih, je našla v teh krstah svoj zaključek! Oblastniki in njih ponižni hlapci, učenjaki in neizobraženci, svetniki in grešniki, danes počiva njih pepel pod istimi oboki v isti popolni pozabnosti. Njih imena niso več ohranjena, napisi na krstah so izlizani in izglodani po vlagi in piravosti, o njih vrlinah, zaslugah, borbah, triumfih, porazih, srčnih bolestih ter o njih zmotah in grehih ne govori nobena zgodovina. Te razpadajoče krste so njih poslednji sled, ki skoraj razpade v nič, kakor jih je razpadlo že toliko. Muhe enodnevnice! Hipec smradu, ki ga razpihne veterc.

Tako sem razmišljal, korakajoč po grobnici in spotikajoč se ob razsutih krstah in sprhlih kutah.

Te dni je zarožljalo nekje v ozadju. Kakor bi zaškrtal ključ in bi se odprla železna vratca. Posluhnil sem in se stisnil za širok steber. Očividno pelje v grobnico še drug vhod, ki mi je neznan. A kdo prihaja in čemu?

Slišal sem dva glasu, korake, ki so se oddaljevali, a ko sem iztegnil vrat, sem zagledal redovnika, ki se je objemal z žensko in hitel ž njo v temen kot.

Vzdrgetal sem in postalo mi je neznansko tesno. Ali je resnica, kar gledam, ali imam halucinacije? — Počasi sem se pomikal za njima, a že sta izginila v temi. Zopet sem obstal, se stisnil za visok sarkofag in slišal:

»Duša, duša! Kako sem hrepenel ... tičica zlata!«

»Ne ne gospod! Prišla sem poslednjič — greh je, kar delava! Ne, ne, konec mora biti! Rajna mati se mi je prikazala v sanjah in moj varuh menda nekaj sluti,« je dejala.

»Otrok neumni! Kaj vendar govoriš! Sanje prihajajo iz želodca, haha, a grehov te odvežem jaz sam. Emilija, moja si in moja ostaneš ... Ni je na svetu moči, ki bi naju ločila ... Daj, sedi mi v naročje ... ne boj se! — nihče te ne vidi, niliče ne zve ničesar ... o, Emilija!«

Tedaj je jeknil ženski glas: »Ne, ne — tega ne! Samo tega ne!«

»Norček! Sam Kristus je učil: Ljubite se med seboj!« 

»Pustite me — ah, ne! Ne!« je začelo dekle in se slišno borilo z redovnikom.

Nisem se mogel vzdržali več.

»Kaj počneš, nesrečnež? Pusti žensko!« sem zakričal in se pomikal kolikor mogoče naglo v smer, odkoder sta prihajala glasa.

»Iznova je jeknilo ... slišal sem bežeče korake ... nekje so zacvilila vratca, zaloputnila, ključ je zaškrtnil, in v grobnici je zavladala mrtva tišina ... Pritipal sem se do kota, čakal, da so se mi oči privadile mraka, in videl, da leži preko dveh kamnitnih krst široka deska, po tleh pa je bila na debelo nasuta slama.

Ogorčen sem bežal iz grobnice. Takoj sem nameraval iti poročat p. priorju, a prej sem hotel vendarle govoriti še s prijateljen.: Benediktom.

Našel sem ga za harmonijem, zatopljenega v svojo skladbo.

»Čemu si tako prepadel?« me je vprašal, ko sem vstopil.

Povedal sem mu vse. Tudi svojo namero.

»Mar veš, kdo je bil grešnik?«

»Preiskava mora to dognati. Videl sem le, da je bil redovnik visok, in slišal, da je njegov glas mehak, sladak ...« 

Nasmehnil se jc in značilno pokimal.

»Aha! Slutiš pravega, a s čim dokažeš, da je on?« 

»On? — Ti misliš tudi, da je —?«

»P. Danijel, kajne? Nihče drugi! — Toda on utaji vse. Celo dokazani greh taji in utaji ter se ne vda nikoli ... Saj veš, čemu nekaj mesecev ne sme niti spovedovati niti pridigati?« 

»Ne vem. Niti slutil nisem, da mu je kaj prepovedano.«

»Torej ne veš, da je šele dve leti v našem samostanu? Za kazen. Prej je bil v mestu X. A je imel razne škandale z ženskami. Nazadnje so ga spodili, ker se je v neki dekliški šoli grdo pregrešil proti nravnosti ...«

»P. Danijel?«

»Da, a on taji vse in dokazuje, da je najbolj nedolžna žrtev klevetnikov in nesrečne zmote. Govoriti zna, da bi solnce z neba utajil ... Pred dvema mesecema je bil pijan in je počel v neki krčmi nesramnosti vpričo žensk. Toda iznova sa je izgovarjal, da je bil po nesreči samo neroden, ker ga je pokvarjeno vino do nezavesti omamilo ... Ponižuje se sam, hodi potuhnjeno, se prilizuje vsakomur, prenaša najhujše žalitve z igrano spokorjenostjo — poleg tega pa je ovaduh in ogleduh, ki prinaša priorju vse na nos. Kača je, ki neprestano sika in pika. Izogniti se mu, ne viditi, ne slišati ga, je najpametneje. Zakaj njemu v zlobi in zavratnosti ni nihče kos.«

»Ali molčati k takim nespodobnostim vendar ni mogoče!« sem ugovarjal. »Rešiti moram zapeljano dekle iz krempljev te živali, in čast samostana ter nas vseh zahteva, da ovadim podlost, ki se godi v grobnici.«

»Stori po svoji vesti!« je dejal prijatelj. »Jaz bi molčal. Za špiclja te bodo smatrali vsi tovariši, te zaničevali in mrzili. P. Danijel bo tajil in slovesno protestiral, vsi ostali pa se bodo togotili, da so osumljeni po krivem in celo branili bodo Danijela. In končno ostaneš blamiran.«

Se dolgo sva govorila in končno sem sklenil, da hočem počakati nove prilike, ki mi poda dokazov, katere mi bo prior moral verjeti.

Zvečer je sedel p. Danijel vesel za mizo in živahno pripo vedoval doživljaje z misijonov; mnogo je potoval po svetu in zna govoriti res zelo zanimivo. Zdel se mi je popolnoma miren in zadovoljen. Včasih se je ozrl po meni in se smehljal ...

***

Danes sem srečen. Kakor bi solnce posijalo v mračno sobo tako je v moji duši.

Grčar mi je sporočil, da je Micika odklonila snubca G.! Naravnost nejevoljen je, da sta storila tako neumnost: mlad, vsega spoštovanja vreden in po vrhu še premožen človek, ki gotovo napravi karijero, je učitelj G.; a Micika ga je odklonila ... Piše mi, da je Micika zadnje tedne mnogo jokala in da je na prigovarjanja njegove gospe ves čas le molče odkimavala. Vendar sta se nadejala, da dela to le bolj zaradi lepšega, kakor vsako presenečeno dekle, in da se končno učitelja G. ne le privadi, nego da ga tudi vzljubi.

Grčar mi piše, da ga je G. spraševal o Micikini preteklosti. Nežnočuten mož je G. Dasi ve, da je bila Micika nekaj let moja gospodinja, ni nikoli dvomil o njeni popolni poštenosti. Njena vedrost, preprosta ljubeznivost in vesela delavnost, njene vedno jasne oči, zdravi smeh in odkritosrčnost so bile G.–ju dokaz, da je Micika naravno, nepokvarjeno dekle brez vsakršnje minolosti in slabe vesti.

Dovolj je tudi izobražena: doma je hodila v petrazrednico in potem v ljubljansko šolo, dovolj je čitala in si v ljubljanski družbi pridobila prijetno uglajenost v občevanju. Pri tem se ni navzela mestnega ničemerništva in koketstva. V jedru je ostala zdrava, preprosta kmetiška deklina, nesposobna pretvarjanja, energična in resolutna, kakor od narave določena za prekrasno mater in ženo.

»Kakor dve sestri sta moja žena in Micika,« piše Grčar; »Angela vitka, a močna, od telovadbe in športov harmonično modelirana, Mieika neznatno okroglejša, a prožna in skočna kakor veverica, obdarjena z neko naravno gracijo, ki me spričo njene kmetiške krvi često naravnost osuplja. Obe sta enako veliki, enako jasni naturi, in kadar stopata po cesti, Micika neznatno skromneje in temneje oblečena, mora vsakdo misliti, da si nista gospodinja in uslužbenka, nego mlajša in starejša sestra.«

Umljivo je, da se je prijatelj G. zaljubil v Miciko, ki se suče v naši družbi skromno in tiho, a vendar kakor ženina družabnica in pomočnica. Silno težko bi jo pogrešila v svoji hiši, saj je vrhu vsega izvrstna kuharica in zna gospodinjiti, da si ni mogoče misliti preudarneje in ceneje. Le na prijateljevo opetovano nujno prošnjo, na jo vprašam, bi li hotela postati njegova žena, sva ji z Angelo povedala G.-jevo željo.

»Je li mogoče?« se je Micika začudila, navidezno vsa srečna in zardela temno kakor naivno dekelce. »Jaz da bi bila gospa? — O, kam je gledal gospod G.!« — Pa so jo oblile solze in zbežala je v svojo sobo. — Še večkrat sva jo silila, naj odgovori in se odloči, a vselej je kakor prestrašena strmela v naju, se nasmihala, naposled pa razjokala in se skrila.

Enkrat jo je Angela vprašala: »Morda ste ljubila ali pa morda še ljubite?« — Micika pa jo je objela, stisnila močno nase, se grabila za glavo, si mela čelo in prosila: »Ne govorite o ljubezni, gospa! Strašna je — samo nesrečo prinaša!« — In ko je žena z največjo rahlostjo in obzirnostjo silila vanjo, naj ji odkrije svoje srce, ji je Micika priznala, da ljubi že dolgo, a brez najmanjše nade, a da ostane svoji ljubezni zvesta do smrti in umre z edino mislijo nanj, ki ne more biti nikoli njen ... Tako piše Grčar ... In Grčar se togoti:

»Ali si že slišal o taki kmetiški romantični deklini? Saj je preneumno!« —

Jaz pa razumem Miciko in trpim nepopisno. Vedno moram misliti nanjo in preklinjam usodo ...

Vedno pa se kesam in prosim Miciko sto- in tisočkrat odpuščanja, da nekdaj njene poštene ljubezni nisem pojmoval, da sem jo v njeni naravnosti smatral za greha željno živalco in sem ravnal z njo kakor s kužnim bitjem. Takrat sem pač verjel, kar so nas učili v teologiji:

»Ženske imajo hudiča v telesu in vse smrde po hudiču. Smrde jim roke in noge, prsi in trebuh po hudiču, a prav ta smrad je ono, kar omamlja in ugonablja tepce!«

Prepričal sem se, da je bil ta nauk — kakor še toliko drugih! — laž in krivičnost. Tudi Marija je bila žesna in mati, njena mati Ana in toliko drugih svetnic in spoznavali;, lepih, modrih, časti vrednih, svetih! Same dobre žene.

Micika, tudi jaz mislim na Te! In ljubim Te, jaz, ki nisem poznal in ljubil še nobene ženske. V svoji ljubezni, vreči, a čisti, Ti ostanem zvest do poslednjega diha in še ko bom umiral, bo moja misel pri Tebi, ki nisi mogla biti nikoli moja!

***

Danes sem pridigal drugič.

Cerkev je bila nabito polna. Od vseh strani so pridrli ljudje trumema in me poslušali napeto, a radostno bleščečih oči. Začudil sem se, ko sem stopil na lečo in se ozrl po glavah, ki so se skoraj tiščale druga druge ln valovile kakor maki in plavice na njivi. Potem pa me je navdala zavest, da jih je privabila moja prva pridiga.

Prvič, na poskušnjo, sem govoril o ljubezni, ki sta jo s svojmi žrtvami na vse večne čase poveličala Jezus in njegova mati Marija. Primerjal sem ljubezen s solncem in roso, ki kličeta iz tal življenje, srečo, vonj, barve in sadove, govoril sem o Sinu božjem, ki jo iz ljubezni med človeštvom živel, deloval, učil, trpel in umrl, našteval sem čudovite čine in uspehe, ki jih je pričarala na svet ljubezen v zgodovini cerkve in narodov, v umetnosti in v občni kulturi iu sem omenjal grozote, zlodejstva in katastrofe, ki so nastale vedno povsod, kjer se je ljubezen morala umakniti mržnji in sebičnosti.

Nič se nisem dotaknil viharjev sovraštva in maščevalnosti, ki danes vihrajo preko Slovenije največ po krivdi fanatičnih cerkvenih glavarjev in njihovih pobesnelih hlapcev v talarjih in koretlih. Toda ljudstvo me je razumelo in je bilo srečno, ko je čulo z lece besede miru in sprave, medsebojnega odpuščanja in podpiranja, pravičnosti in plemenitosti.

Prijatelj Benedikt je bil navdušen. Dejal je, da je ves srečen, da se je njegova napoved, da najde samostan z menoj dobrega propovednika, tako lepo uresničila.

Pater prior mi je čestital kratko in iskreno ter mi je poveril nedeljske pridige pri dopoldanski veliki maši. Zelo sta me hvalila tudi p. Egidij in Virgilij, češ, da še nista čula nobenega boljšega govornika. Celo jokala sta med pridigo! Dobričini!

Edini, ki z menoj ni bil zadovoljen, je p. Danijel.

Pred obedom se je prismehljal k meni, se klanjal in gostolel:

»Vi ste Demosten! Vi ste Cicero! Hotel pa bi vam dokazati, da je močnejša, silnejša od ljubezni mržnja, izvirajoča iz borbenosti za ideje in načela ...«

»Mislil sem, da ste tako poln ljubezni, da vam je mržnja neznan pojem,« sem ga zbodel in ostro pogledal. »No, jedva čakam, da vas slišim zopet z lece ...« In okrenil sem mu hrbet.

Tako je bil prvič.

Drugič pa sem si vzel za predmet svoje pridige 23. poglavje evangelija sv. Matevža: ‘Na Mojzesov stol so sedli pismarji in farizeji. Karkoli vam reko, izpolnjujte in delajte, po njih delih pa se ne ravnajte, ker le govore, a ne delajo. Težka in neznosna bremena vežejo in nakladajo ljudem na pleča, sami pa niti s prstom nočejo geniti ... ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah ter pozdrave na ulicah. Toda kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.

Gorje pa vam, pismarji in farizeji, hinavci! da zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi, da požirate vdovam hiše, ko le na videz opravljate dolge moliitve, gorje vam, hinavci, ki opuščate pravico in usmiljenje, ki precejate komarje: velblode pa požirate! Gorje vam, hinavci, da čistite kozarec in skledo odzunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti! Podobni ste pobeljenim grobovom; na ven se kažete pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivičnosti. Kače, gadja zalega, kako ubežite sodbi pekla? — Jaz pošiljam k vam preroke in modrce in pismouke, a vi jih morite, razpenjate na križ, bičate po shodnicah in preganjate od mesta do mesta, da pride na vas vsa pravična kri, ki se je zaradi vas prelila na zemlji! ...’

P. Marijoffl ima želodčnega raka. Kakor senca se pojavlja in izginja. Večinoma leži. Zvedel sem zanj šele po nekaj mesecih. Slučajno sem srečal zdravnika, ki mi je povedal, da so patrovi dnevi šteti. Začudil sem se, ker sploh nisem vedel, da imamo v samostanu na smrt zapisanega bolnika, in pri tej priliki sem izvedel, da imamo tudi še jetičnega p. Angelika.

O bolnikih v samostanu nihče ne govori in nihče se zanje ne zanima. Razen strežnikov. Hitel sem takoj k p. Marijofilu in ostrmel, ko sem po nekaterih besedah spoznal v njem nekdanjega gimnazijskega tovariša. Bil je tri leta pred menoj, a pri petju in telovadbi sva se shajala nekaj let. Niti slutil nisem, da je samostanec. Pripovedoval mi je:

»Po maturi sem takoj vstopil pri železnici. Hotel sem priti čimprej do kruha. Že koncem sedme šole sem se namreč seznanil z dekletom in se zaljubil. Vida je bila lepa po zunanjosti, a prekrasna po svoji duši. Tako plemenito mislečega in čutečega ženskega bitja si ne moreš niti predstavljati, ako ga nisi poznal. Zavist, mržnja, jeza, sebičnost, osvetljivost, škodoželjnost ali vsaj jezikavost so ji bile popolnoma nerazumljive lastnosti. Tiha, mirna, vedno dobrodušno se smehljajoča, nežna v svoji veselosti, sočutna z vsakomer, požrtvovalna z neko angelsko radostjo, čista v mislih in željah kakor svetnica, me je Vida očarala.

Lahko rečem, da sem jo oboževal. Ne moreš si misliti, kako blažilno je vplivala name; popolnoma me je izpremenila. Včasih hrupen, neugnan veseljak, neizbirčen v besedah in zabavah, sem postal vpričo njo ves nežen in obziren, tako da so me sirovosti in netaktnosti naravnost fizično bolele. Vpliv blage te ženske je bil name vprav čudovit, in čutil sem, da sem zdaj šele srečen in cel človek.

Pri tem pa Vida nikakor ni bila morda medlega, mehkužnega značaja. V šoli je uspevala odlično, bila je energična pri delu, premišljena v svojih sklepih, in ker je bila tudi telesno krepka, temperamentna in polna zdravja, sem jo ljubil vprav blazno. Vida je potstala učiteljica, ko sem jaz vstopil k železnici. Trudil sem se, da sem opravil čimprej vse izpite, ki so se še zahtevali, delal sem neumorno in napredoval hitreje, kakor vsi tovariši, ki so vstopili v železniško uradniško službo z menoj vred.

Nato sva se poročila. Bila sva nepopisno srečna. Z doma sva prejemala nekaj prispevkov k življenju, in godilo se nama je prav dobro. Nikoli ni nastala niti senca nesložnosti med nama, in najin zakon je bil vzoren v vsakem oziru; v blaženi harmoniji sva se utapljala in včasih se mi je zdelo, da sanjam rajski sen. Oba mlada in ljubeča, zdrava, vesela — stanovanje treh sob, vse novo, lično in okusno, dohodki popolnoma zadovoljivi, ona izvrstna gospodinja, jaz ugleden uradnik: prav ničesar drugega si nisva želela, nego vsaj eno dete. Dve leti nato se nama je narodila deklica, ah, angelček, ki ga noben slikarski čopič ne pričara lepšega in ljubeznivejšega.

Ko je dekletce izhodilo, začelo čebljati ter naju dobrikavo objemati in poljubljati, sva včasih zajokala od blaženosti. Razkošje, ki sva ga uživala dan na dan ob svoji zlatolaski, živahni, poskočni, a vendarle čudovito mirno veseli, se sploh ne da popisati. Dekletce je bilo inteligentno in se je razvijalo, da se mu je vse čudilo.

Še ni imelo dekle dveh let, pa je žena zanosila drugič. Raradovala sva se in le hrepenela, naj bi nama usoda podarila sinka. Za ženo sem skrbel kakor za punčico v lastnem očesu in ji kupoval, česarkoli sem si domislil, da jo bo veselilo ali ji koristilo. Poleg kuharice sem najel še pestunjo, ki je varovala in vozila hčerko na izprehod ter je spremljala ženo, kamorkoli je šla. Naše življenje je bilo rajsko.

Tedaj pa je treščilo vame nenadoma kakor s čista jasna. Ko sta žena in pestunja prišle nekega dopoldneva z vozičkom, na katerem je sedela hčerka, pravkar iz parka, da kreneta preko ceste na hodnik k domu, je hipoma pridrvel avtomobil in se zaletel naravnost v otroški voziček. Mojo hčerko je ubil v trenutku, pestunji je zlomil obe nogi in desno roko, žena pa, ki je zaostala jedva korak za obema, je vrgel puh, da je padla zviška na tla in obležala brez zavesti. Takoj so jo odvedli v bolnišnico, jo operirali, ji vzeli dete — dečka v osmem mesecu — storili ž njo vse, kar zna medicinska veda: zaman! zaman! Že naslednjega dne sem bil sirota brez Vide, brez hčerke in brez tako hrepeneče pričakovanega sinka!

Nihče si ne more predstavljati, kaj sem prestal ... Vsak opis moje nesreče je odveč. Tulil sem kot zver, besnel kot blaznik; preklinjal sebe, ves svet in samega Boga. Saj sem bil kakor ena sama grozna rana, ki dere iz nje kri v slapovih.

Čemu še živeti, čemu še delati? sem se spraševal. Bil sem kakor človek, m je hipoma oslepel, oglušel in onemel. Kričal sem »Vida!« in »Zorica!« da sem ohripel in le še jecljal, — premetaval sem se po tleh, da sem bil v samih cunjah, ves obtolčen in krvav, jokal sem, da nisem imel niti solze več v očeh. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!

V službo nisem šel sploh več. Čisto pozabil sem nanjo in begal po gozdih in poljih, ne da bi jedel ali pil, živ mrlič. Lovili so me, me zlepa in zgrda gonili domov, kjer sem omahnil na postelj in spal, spal, a se prebujal sredi noči ter utekal zopet v gozd in na polje kakor stekel pes.

Zame ni bilo tolažbe na svetu. A našel sem jo v cerkvi, v molitvi. V mislih na Boga in na posmrtno življenje, v katerem se iznova združim s svojimi nepozabnimi tremi angeli, sem se umirjal. Od ranega jutra do mraka sem ždel pred oltarjem,, jokal, molil in hrepenel. Hranil sem se samo toliko, da nisem omagal. Bivanje v cerkvi me je rešilo samomora ali popolne blaznosti.

In nekega dne, ko je posijalo solnce na velik, krasen kip Device Marije v oltarju, se mi je zazdelo, kakor da gledani zopet živi obraz svoje Vide, njen nežni, plemeniti nasmeh in njene iztegnjene roke, s katerimi me vabi v objem. In zazdelo se mi je, kakor bi čul njen sladki glas: ‘Ostani pri meni — večno le moj!’ — Razumel sem. Že naslednjega dne sem prosil, naj me sprejmo v samostan. Zavračali so me, a prihajal sem vsak dan iznova. Dali so mi sobico, da se umirim in sčasoma premislim. Toda moj sklep je bil neomajen.

Med svetom zame ni bilo več prostora in ne življenja. Posvetiti se Bogu in v osamljenju otrpniti za vse posvetno, a plamteti le za življenje onstran groba, je bil moj cilj. Končno sem ga dosegel. Zakopal sem se v bogoslovje in v slovstvo našega reda, prestal sem novicijat, vse preizkušnje, napravil vse izpite postal duhovnik in redovnik.

Zdrav pa nisem bil nikoli več. Od katastrofe boleham, slabim, propadam ... Vem, da ne bom več dolgo. Moj želodec ne prenaša niti tekoče hrane. Menda imam raka ... Hrepenim le po enem: da se združim čimprej pri Bogu ž njimi, ki so mi bili vse, s svojo Vido, Zorico in sinkom ...«

***

Posetil sem tudi p. Angelika. Še zelo mlad je, droben, bled kakor rjuhe, na katerih leži, in puši neprestano. Dasi ve, da je jetičen in da so mu dnevi šteti, puši! Komaj še sope, s postelje pa ne vstane več.

Zelo se me je razveselil. Dasi se ne poznava, me je najprej vprašal:

»Ali tudi vi pušite? — Ali mi daste cigareto?« 

Dal sem mu jo. Nervozno si jo je prižgal in je previdno in narahlo vlekel majhne dimčke iz nje.

»A druge želje nimate?« sem ga vprašal. »Ako vam je prav, bom prihajal k vam vsak dan in vam karkoli čital ...«

Zmajal je glavo.

»Hvala ... Ne zanima me nič več ... Niti želje nimam nobene. Razen ene. Ta pa je neizvršljiva.«

Bolestno se mi je zazrl v obraz, bledi lici sta mu zadrhteli, globoko je vzdihnil in zamižal. Na usta si je tiščal cigareto in molčal.

»Morda pa vaša želja vendar ni neizvršljiva,« sem dejal. »Povejte mi jo ... morda jo izpolnim.«

»Prosil sem že p. priorja. Nemogoče ... Svojo mater bi se rad videl — v njenih rokah umrl ... oh!«

Zaihtel je.

»O mati, mati! Umrl bom brez tebe, ne da bi te videl poslednjič ... umrl sam, sam, sam! To je grozna, neznosna misel!«

Stopil sem bliže, ga prijel za čelo:

»Ne razburjajte se! — Vaša mati pride k vam — pisati ji hočem ...«

»Ne sme, ne more ... V klavzuro ne sme niti mati! — Prosil sem p. priorja, naj me pošlje v javno bolnišnico — naj me preneso v prostor izven klavzure: zaman! Roke sem sklepal, jokal: redovnik niti mrtev ne sme iz samostana, redovnik nima ne matere ne sestre. Redovnikova mati je cerkev, njegov oče Bog in samostan je njegova obitelj, oh!«

Strašen kašelj ga je napadel, ki ni hotel prestati. Hotel sem mu vzeti cigareto izmed prstov, a dvignil jo je nad svojo glavo in je ni izpustil, dokler ga ni spekla. Potem je gledal žalosten na tla, kjer je iztlela.

Ko se je končno umiril, sem dejal:

»Govoriti hočem s p. priorjem. Morda se da vendarle kako ukreniti, da bo mogla priti k vam mati ... A kje živi vaša mati?«

Povedal mi je njen naslov in hotel sem oditi.

»Oh, prosim: ali nimate še ene cigarete?« je zaprosil.

»Nimam ... A prinesem vam jo jutri ...« Lagal sem, a nisem mogel drugače.

Nato sem šel k priorju. Po poti k njemu pa sem izprevidel, da bi bila pač tudi moja prošnja brezuspešna. Vrnil sem se v svojo sobo in pisal Angelikovi materi. Naj pride! Materinim solzam in prošnjam se morajo vdati celo redovna pravila. Tudi p. prior je končno človek! Redovniki si moramo biti po pravilih ustanovnika svetnika vendar bratje, drug do drugega polni ljubezni in pomoči. — Da, jaz sem pisal gospej Glowacki, Angelikovi materi. Samo izda naj me nikari!

***

Pomlad prihaja, drevje in grmovje začenja razvijati svoje popje in ptiči se preganjajo po vejevju ter pojo, se kličejo in ženijo.

Velika noč je bila letos zgodaj. Dala mi je mnogo dela: v spovednici, na leci in na koru. Zelo sem zadovoljen. Vse je poteklo prav lepo. Samo svojega dnevnika nisem utegnil vzeti v roko.

Naj torej naknadno zabeležim, da mi je pisal brat Jože: Urška je v blagoslovljenem stanju in mali njegov Janezek je koprnel od sreče, ko so mu pripeljali belo kozico, ki sem mu jo poslal za piruhe.

Očka je zdrav in ima na vrtu ogromno dela. Metlo, čopič, kladivo je zamenjal z motiko in lopato ter se vznemirja, krega in psuje od zore do mraka. Vsakdo bi mu moral pomagati in svetovati, a nihče tega ne zna tako, kakor je znala včasih to Micika. »Eh, Micika, ta, ta!« — Starec je ne more pozabiti ... In še nekdo ne, še nekdo ne — — —

Tudi brat Tone je že v Ljubljani. Zelo se je zresnil in pogospodil. Tujina ga je omikala in olikala. In v mizarski stroki je pravi umetnjakar. Takoj je našel mesto poslovodje v pohištveni tovarni. Komaj mesec dni nato je prejel še boljša ponudbo od neke mizarske zadruge. Toda ker išče primernega lokala za lastno delarno, ostane še par mesecev v tovarni.

Gričar mi je pisal, da je bil pri njem moj očka z Janezkom. Prišel mu je navidezno voščit velikonočne praznike, v istini pa je starček želel govoriti z Miciko. Kar ločiti se ni mogel od nje. Cele tri ure je presedel ž njo in še bi ne šel, ako bi se ne zmračilo.

Oj, očka zlati! Prigovarjal je Miciki, naj bi vzela Toneta! Čeprav je Tone osem let mlajši od nje. »Je pa zato za štirideset let bolj izkušen, moder in priden!« — — Očka, očka, kam si mislil! — Ako bi ti poznal Micikino srce —! saj Tone gotovo o tej otroški snubitvi niti ne sluti.

Pisala mi je tudi Micika. Samo razglednico in natiskani velikonočni sličici z ovčico in zajčkom. Poleg rdečega piruha je zapisala le dve besedici: Prisrčen pozdrav! M. B.

Kakor študentek sem se zaradoval kartice in jo zateknil za križ na steni svoje sobe. Odgovoril sem ji s pismom in se ji zahvalil za vse, kar je storila zame. »Na Vas misli često, često v molitvi vedno hvaležni p. Kajetan,« sem zaključil ...

Na velikonočni torek zvečer pa sem se sprehajal po sadovnjaku. Bil sem v duhu pri svojih dragih, in — ah! saj ne more biti greh! — največ sem mislil nanjo, ki trpi zaradi mene in se je iz ljubezni do mene odrekla morda popolni sreči z učiteljem G.

Čudno! Čim dalje sem od nje, tem več moram misliti nanjo. Nikdar je nisem ogledoval, dokler sva živela pod isto streho, a zdaj jo vidim s svojimi duševnimi očmi živo, kakor bi stala pred menoj. Njen smehljaj vidim, njene ustnice, njene oči ... vidim jo, kako se sklanja, kako dviga roko, kako odhaja ... njen temni, melodični glas mi zveni po ušesih in gledam jo, kako mi sledi kakor senca in pazi name. Njene zamišljene oči vidim, ki se zablišče ob vsaki radosti, ki se posveti v mojem pogledu, in se ji stemne kakor morska gladina ob vsakem oblaku, ki plove preko mojega čela.

Zamišljen sem dospel do čebelnjaka in obstal. V panjih je le šumelo in gomazelo; veter je nihal veje in se igral z lističi, na vedrem nebu so se užigale zvezde in mesec je lezel izza hriba. Bil je krasen tih večer. Le včasih je priplaval tužen akord iz Benediktove celice in utonil kakor vzdih iz tesnobne duše.

Tedaj sem začul šepet in šum. Presenečen sem se oziral. Odkod? Videl nisem nikogar. Morda je kdo v čebelnjaku? »Mar je kdo tukaj?« sem vprašal in šel okoli lesene kolibe. A še preden sem dospel do vratic, sta planili iz čebelnjaka dve osebi ter stekli preko vrta in njiv: bila sla ženska in redovnik. V temi nisem spoznal nikogar ...

Moj Bog, povsod isto: v Zalesju, na Višavi, tukaj ... povsod Eros, ki se roga celibatu. Strašno je to življenje nesrečnikov, ki nimajo odvažnosti, da bi pretrgali svoje verige, vrgli od sebe krinke in živeli svobodno po svoji naravi. Povsodi hinavščina, licemerstvo, potuhnjenost, podlost ...

Živeti v neprestani laži, z večno obremenjeno vestjo, v sramu pred seboj samim, v zavesti neznačajnosti, kako strašno! Zdi se mi vedno jasneje, da je celibat za večino neznosen in poguben. Menda je pa resnično protinaraven in zato nesmiseln.

Apostol Pavel je zapisal, da je ‘hudičev nauk, ako kdo prepoveduje zakon’, in uvedel ga je šele asketski papež Gregor VII. leta 1074. Koliko nesreče, sramote, pohujšanja, laži je kriv prisiljeni celibat!

Vznemirjen sem se vrnil v svojo celico. In moj sen je bil mučen. Videl sem neprestano njo pred seboj, njo, ki hrepenim po nji ... Bog mi pomagaj!

***

Gospa Glowacka je prišla in spravila ves samostan pokonci. Visoka, suhotna dama izredne energije. P. prior je bil spričo nje še manjši in neznatnejši. Pripetilo pa se mu je menda prvič, da je v svoji mogočnosti ostal napram ženski brez moči.

Pripeljala se je s kočijo do samostana. Spremljala jo je le lepa doga. Pri vratarju je zahtevala, da jo pusti k sinu p. Angeliku. Vratar pa je dal poklicati priorja. Slučajno sem prišel mimo in bil priča njunega nastopa.

»Gospod prior, moj sin Angelik je na smrt bolan... Cemu mi nisle sporočili tega pravočasno? Jaz sem njegova mati in vem, da me sin želi videti,« ga je ogovorila.

»Redovnik se je odrekel svetu ... tudi materi,« je odgovoril j prior. »Pater Angelik nima več matere.«

»Prepričana sem, da ste moder mož,« ga je zavrnila. »Vaše besede pa so nespametne. Pater ostane sin svoje matere, kakor je ostal Jezus sin Marijin na svetu in v nebesih.« 

»Oproslite, tega vi ne morete razumeti, gospa.« 

»To razumeva prav dobro oba; samo vi govorite fraze, jaz pa istino. Angelik je moj sin v kuti, kakor je bil v povojih. Te resnice ne more spraviti s sveta nihče, niti sam Bog... Dovolj! Peljite me k njemu!«

»Pater Angelik je v klavzuri, ki je ne sme preslopiti nobena ženska noga.« 

»Niti mati?«

»Nihče.«

Držala je dogo doslej za ovratnik. Zdaj pa je ovratnik izpustila in držala psa le na vrvici.

»Jaz moram k sinu,« je dejala. Ozrla se je po meni. »Prosim, spremite me k patru Angeliku!«

»Prepovedujem vam!« je vzkliknil prior in poklical vratarja:

»Odvedite jo!«

Vratar je pristopil, a doga je skočila in zalajala, da je grmelo po vseh hodnikih, in pokazala vrsto belih zob. Očividno je hotela popasti vratarja.

»Kuš!« je dejala dama in potrepljala psa po hrbtu. »Sedaj še ni treba, Kastor.« In obrnivši se k meni, je dejala znova: »Prosim, pojdite pred mano!«

Iz vseh kotov in celic so gledale glave, ko sva stopala z damo in dogo po stopnicah.

»Kako je patru Angeliku?« je vprašala gospa.

»Pripravite se, milostiva, na najslabše. Dnevi so mu šteti,« sem odgovoril.

»Vedela sem, da ne dočaka starosti. Tudi njegov oče je umrl na jetiki. O ubožec! Prokletstvo leži na obitelji Glowackih ... Ali ste še ljudje ali že mumije, da niste obvestili matere pravočasno?«

»Takoj, ko sem spoznal patra Agelika, sem vam pisal, milostiva.«

»Ah, vi ste bili ta edini redovnik, ki ima še človeško srce? — Hvala, hvala vam! Vi edini ste uvideli, da je živa materinska pravica nad mrtvimi redovniškimi pravili!«

Hvaležno mi je stiskala roko in zaihtela. Za seboj sva čula razburjene glasove in sikanje priorjevo, a hitela sva po hodniku in stopnicah više in više.

Ko sem ji odprl vrata v Angelikovo celico, je okamenela na pragu. Svojega sina, suhega kakor sama kost in koža ter bledega kakor mrlič, ni skoraj več spoznala.

»lvan, Ivan!« je ihtela in šla z razprostrtimi rokami k njemu.

»Mama, mama!« je zagrgral pater Angelik, se skušal dvigniti in omedlel.

»Oh, saj že umira! Ivan, Ivan, jaz sem — poglej me! jaz tvoja mama!« je vpila in ga objemala.

»Ne, ne, od radosti se je onesvestil ... takoj se zopet zave ...« Močil sem mu obraz, in res se je zavedel.

»Ah, mama... samo da vas vidim še enkrat, poslednjič... Ljubim vas, mama, zlata mama — a zdaj je konec, konec...« Poljubil ji je roko, jo držal v obeh svojih, iz oči pa so mu vrele debele solze.

»Ne, ni konca! Ne sme ga biti!« je dejala. cZdravnika ti pošljem ... v bolnišnico te dam prepeljati ... na morje te odvedem ali na Gorenjsko ... Oh, saj si še tako mlad!«

Božala ga je po licu, mu popravljala blazino in ga tolažila s trdno vero matere, ki ne obupa do zadnjega hipa.

Končno je šla. »Jutri opoldne se vrnem z vozom in zdravnikom. Bodi pripravljen; ne bojim se niti priorja niti vseh redovnikov. Moj ostaneš živ ali —!«

Tedaj se je zdrznila. Besede ‘mrtev’ ni mogla izgovoriti. A izgovoril jo je p. Angelik: »Da, vedno tvoj — živ ali mrtev, mama.«

Poljubila sta se, se dolgo držala za roko, si zrla v oči, končno sta se odtrgala ...

Spremil sem jo do vrat.

»Še enkrat: hvala, hvala!« je dejala in mi hipoma poljubila desnico.

Vratar mi je sporočil priorjev ukaz, naj se takoj zglasim pri njem. Šel sem.

»Odkod je ta dama izvedela, da je p. Angelik bolan?« me je vprašal in me srepo meril.

»Pisal sem ji jaz!« sem odgovoril.

»Kako ste se mogli predrzniti —?«

»Smatral sem za svojo človeško dolžnost. Pater Angelik umira ...«

»To vam nič mar!« je zasopel name. »Prelomili ste pokorščino ... oskrunili ste samostan! Krivi ste, da je ta ženska žalila priorja!«

»Žal mi je. A storil sem tudi telesno delo usmiljenja ... izpolnil sem najvrelejše hrepenenje umirajočega ... Bog mi odpusti!« sem odgovoril hladno.

»Ukazujem vam, da ostanete do nedelje — t.j. šest dni v svoji celici! Idite!« je dejal ošabno in mi obrnil hrbet.

Danes zjutraj so našli patra Angelika mrtvega, že mrzlega na postelji. Ponoči se mu je udrla kri. Umrl je sam, sam ... Takoj so ga prenesli v mrtvašnico. Ko je po obedu dospela gospa Glowacka z zdravnikom, je našla svojega sina že v krsti. In zdaj je njen — vsaj mrtev! —

Jaz je nisem videl, ker me niso smeli poklicati. Za kazen tičim v svoji celici, molim za pokojnika in se čutim srečnega v zavesti, da sem pomagal materi in sinu vsaj do poslednjega svidenja.

***

Opat Kalist je razburjen zaradi liberalnih napadov. Vse svobodomiselne novine pišejo o redovništvu.

Začelo se je v Milanu in val gre po Evropi.

Nekaj nun je bilo ustanovilo v Milanu zavetišče za sirote. Med temi sirotami, majhnimi deklicami, jih je bilo mnogo iz Kalabrije; njih roditelji so poginili ob potresum ki je ondi navaden in ki je nedavno porušil več mest.

Tu se je zgodilo, da je prišlo dekletce iz zavetišča v bolnišnico zaradi strašne, nalezljive bolezni. Zdravniki so slučaj ovadili in zahtevali v zavetišču preiskavo. Uspeh je bil grozen. Nune so pošiljale sirote po mestu beračit od hiše do hiše za zavetišče. Ena izmed nun je jemala ponoči k sebi — gospode, ki so jo za to plačevali, njena tovarišica pa je imela razmerje z obema spovednikoma in zaščitnikoma tega zavoda ter je bila bolna na "francoski bolezni". Okužila sta jo duhovnika iz Turina! Vse to pa ni bilo nič proti razkritju, da sta prav ta dva gospoda s pritrdilom nun male žrtve, ki se niso mogle braniti, popolnoma uničile — vse, celo komaj štiriletne otoke! Med njimi so bili trije otroci tako oslabljeni, da njih življenja ni bilo mogoče več rešiti.

To je bil začetek. Beg krivcev, njih aretacija in končno njih priznanje izključuje vsak dvom o resničnosti teh vesti ... Potem pa so v Neaplju zalotili duhovnika, ki je upravljal pokopališče. izkopaval je mrliče, ropal njih nakit in prodajal trupla študentom medicincem ... In škandali, sramotni in smešni, so sledili drug za drugim ... Našli so fotografijo patra kapucinca, oblečenega v kratke ženske hlače s čipkami. Ukradel jih je bil dami, ki jo je bil zalezoval ... In našli so pri njem celo vrsto ženskih hlačic, ki jih je nakradel veseli pater po raznih hišah in jih potem nosil sam. Dognalo pa se je, da je kradel že nošene ženske hlačice, nikoli opranih ... V Neapolju so razkrinkali duhovnika, ki je ustanovil tajno loterijo in jo sam upravljal iz zakristije svoje župne cerkve itd.

Strašno! Italijanski, dunajski in zdaj tudi slovenski liberalni listi pišejo o teh sramotah.

Opat provincijal je ves divji nad pohujšanjem, ki ga razširjajo slovenski listi. »Ali ni večji greh, pripovedovati ljudstvu o takih zablodah, nego — greh sam?« je vzklikal ...

Po tolažbo je šel na lov v gozdove lepe gospe sosede v družbi sosednega gospoda župnika, kavalirja in dreserja konj ... Baje ga ne bo ves teden domov ...

***

V zaporu mi ni bilo dolgčas. Klavir in knjižnica sta dobra tovariša. Včasih me je za hip posetil p. Benedikt in me tolažil. Tudi kregal me je.

»Ne pihaj, kar te ne peče! V samostanu ne misli, ne sočustvuj, se ne čudi, ne sodi, ne grajaj, nego bodi slep, gluh, top in nemo poslušno orodje. Brigaj se zase, delaj svojo dolžnost, — vse drugo ti ni nič mar! Ako hočeš imeti mir. Ako pa hočeš bojev, čemu nisi ostal zunaj? Tam bi se lahko ruval in pričkal za svoje ideale: tu je grobnica z mrliči in črvi ...«

Sklenil sem, da bom poslej prijatelja poslušal.

Nekega večera je nekdo tiho potrkal na duri. Vstopil je p. Ignacij.

Že dlje časa sem opažal, kako se mi vsiljuje. Uslužen je bil nenavadno, povsod me je ogovarjal, iskal mojo družbo in me gledal z občudovalnimi očmi, da je že smešno. Po vsaki pridigi mi je laskal brez konca in brez mere. S p. Alfonzom sta se menda nekam sprla. Nič več ju ne vidim toliko skupaj. Ko je vstopil, sem takoj mislil: novega prijatelja si išče. Plaho in zbegano se je ozrl po hodniku in vprašal tiho: »Ali mi dovolite, da vam delam družbo? Zelo vas pogrešam.«

»Saj veste, da sem kaznovan z zaporom, ker sem pisal gospej Glowacki ... Izvolite sesti!«

Zgrabil me je za roko in jo nežno stiskal. Ni je hotel izpustiti, da sem mu jo moral iztrgati.

Nato je sedel. Tik mene. Da se me je tiščal. In prebledeval je in zardeval, me zgrabil znova za roko in vzdihoval: »Kako krasno roko imate! Umetniška roka!«

Iztrgal sem mu roko, on pa me je objel okoli pasu, strmel strastno vame in šepetal:

»Oh, Kajetan, Kajetan! Rad vas imam — obožujem vas ... A tako strašno sem nesrečen!«

»Nesrečen? Ker ste menda sprti s patrom Alfonzom?« sem dejal in se odmeknil.

Vzplamtele so mu oči in ljubosumno je sikal:

»Alfonz je izdajalec! Zdaj se druži z Dominikom, ta nezvestež, podlež! Ne govoriva o njem! — Pater Kajetan, bodite moj prijatelj! Nikogar ne ljubim in ne spoštujem tako, kakor vas ...«

Objel me je z obema rokama, jaz pa sem ga pahnil od sebe in skočil kvišku. Kakor bi mi luskine padle z oči, mi je postalo mahoma vse jasno. Stud in groza sta me navdala in drgetajoč sem zakričal:

»Odidite! Takoj odidite!«

Padel je na kolena, jih objemal, stiskal k sebi in prosil:

»Prosim, naj ostanem! Usmilite se — !« 

Odprl sem duri, ga zgrabil za kapuco in vlekel kakor vrečo do praga. Ihteč je omahoval v svojo celo.

Nesrečnik! — Ali se je spomnil papež Gregor VII. na take bednike, ko je proglasil duhovniški celibat?! — — —

Razrušen in potrt sem ostal sam. Niti klavir me ni več veselil. Moja vera je bila v čistost samostancev omajana in z grozo sem razmišljal, da vlada za temi zidovi prav ista beda, kakor tam zunaj ...

Žalosten sem sedel ob oknu in zrl na samostansko dvorišče. Mesec je vstajal izza gore, po goščavju spodaj pa je mrgolelo na stotine kresnic. Vonj po španskem bezgu in jasminu je polnil zrali. Čutil sem se nepopisno osamljenega. In takrat mi je prišla misel:

»Ali morda še kdo prav sedajle gleda na ta mesec, čuti ta vonj bezga in jasmina ter hrepeni, hrepeni, kakor jaz? — Hrepeni po meni, kakor hrepenim jaz po njem ... Ne, ne! Stran, misli! Proč, hrepenenje! — Marija, devica in mati, stoj mi na strani v uri bridkosti in neznosnih dvomov!«

Grčar mi je pisal. O njej! O njej! Zares, čudna so pota božja. Kdo bi si to mislil! Usoda!

Gospa Glowacka je teta Grčarjeve žene. Po sinovem pogrebu je prišla v Ljubljano in posetila svojo nečakinjo. v Logu, trgu, ki leži jedva pol ure odtod v prekrasni dolini in ob bujnem potoku, se hoče gospa Glowacka nastaniti za nekaj časa. Imovita žena je in ne živi nikjer stalno. Za dostojno grobnico koče poskrbeti sinu Ivanu — patru Angeliku — in ne more se ločiti od ljubljenca, ki je živel in umrl brez nje.

V neki vili, ki stoji navadno vse leto prazna, ker prihaja njen posestnik, veletržec iz C., s svojo obiteljo le še redkokdaj za mesec dni na počitnice, si je že najela vse prvo nadstropje. In povabila je k sebi Grčarjeve.

»Veš, da sva se za vabilo zahvalila,« mi piše Grcar. »A pregovorila naju je Micika. Hrepeni pač po deželi — v mestu ji je tesno in pusto. In dopovedovala je moji ženki, kako divno je na kmetih prav sedaj spočetka poletja, kako dobro se bode počutila moja ženka v čistem vzduhu med smrekovimi gozdi pod gorami, kako ugodno bode vplivalo ženino gibanje v udobni obleki na najinega bodočega potomca itd. — skratka: Micika je našla sto razlogov, da sva z ženo končno gospejino ljubeznivo povabilo sprejela vendarle.

No ne tajim, da so Micikini razlogi prav pametni. Toda odločil sem se za Log tudi zato, da po dolgem času vidim zopet Tebe in da obenem spoznam še tisti kos naše domovine, ki nima ž njim naša zavarovalna družba doslej skoraj nikakih zvez. Združiti hočem torej prijetno s koristnim za ženo in zase ter — pridem.

Saj morava! Micika je namreč zadnje mesece postajala otožna in tiha. Bala sva se že, da se nama izneveri. Moji ženici pa je Micika resnično najvdanejša prijateljica in neobhodna opora. Nekdanja napol kmetiška deklina se je v neverjetno kratki dobi ne le čudovito civilizirala, nego je tudi duševno zrastla. Saj ni čudno: čita vse, kar mi čita žena; knjig in novin ji ni nikoli preveč, vsak svobodni čas uporablja, da napreduje v kulturi, zahaja na vsa javna predavanja, ne izpusti nobene gledališke predstave ali koncerta, ki se ga udeleživa midva itd. Vrhu tega pa je nespremenljivo vestna in skrbna gospodinja, tako da si resnično ne moreva želeti boljše. Prav težko bi jo izgubila.

Čisto razživela in vzprožila se je, odkar je sklenjeno, da gremo v Log. Vse se smeje na njej. Zdaj nama je jasno, česa si je dekle želelo ...« 

Tako mi piše prijatelj. O Bog, ko bi slutil, kar slutim jaz, kar mi krči srce: zaradi mene ju je Micka pregovorila, da prideta v Log, zaradi mene je bila otožna!

Mene pa je strah. Bojim se samega sebe. Duša mi vriska, od hrepenenja mi pokajo prsi, a hkrati mi trepeta srce ...

Ko je danes v koru začel opat Kalist moliti: »O Bog, spomni se name in pomagaj mi! Gospod, hiti in mi priskoči na pomoč!« tedaj sem čutil, kako sem pobledeval.

Votlo in grobno so doneli naši glasovi po prazni cerkvi, a najglasneje, najprisrčneje sem vzdihal jaz: ‘Kvne elejson!’.

Ko smo šli po molitvi na vrt, poln zelenja, cvetja, solnca in življenja, se mi je pridružil prijatelj Benedikt.

»Tako bled in upal si. Mar nisi zdrav?« me je vprašal.

»Ah, nič mi ni ... Srečen sem, kakor že dolgo ne.« 

Molče je stepal poleg mene in se oziral name. Naenkrat me je vprašal:

»Ali mi ne zaupaš?«

»Vse, prijatelj!«

»Lažeš! Ali pa — govori!« — Povesil sem glavo.

Prijel me je krepko za roko in mi zrl v oči:

»Trpiš?«

»Kakor ti in vsi ... A Bog in Marija mi stojita na strani!«

Pokimal je, se ustavil in dejal:

»Ne pozabi, da sem te jaz zvabil v samostan in da sem ti resničen prijatelj! Kadar me boš potreboval, pridi!«

»Pridem! Hvala ti!« sem vzdihnil za urno odhajajočim ...

Blaznim. Vedno moram misliti nanjo in sladka groza me kakor zona poliva po vsem telesu; gledam jo pred seboj in vse ostalo gine iz moje duše ... O, Bog, odpusti mi! — Ne, ne smem je videti. Nočem je videti. Pobegnem — takoj naprosim opata naj me pošlje za nekaj mesecev v drug samostan ... Da uidem sebi, da se rešim.

Zakaj ženska je greh, ženska je izkušnjava, ženska je poguba. Za vsakogar in bo zame prav gotovo. To čutim, to vem!

Naj poginem, naj umre moje telo, samo da rešim dušo svojo v večno življenje!

***

Bil sem pri priorju in sem ga prosil, naj me pošlje v lj. samostan. A sprejel me je zelo nemilostno.

»To je upornost! Prenesti ne morete, da sem vas moral kaznovati. Slab redovnik ste, da se ne znate pokoriti in pohlevno sprejeti posledice za svoj greh!«

Ugovarjal sem: »Mar nisem brez besed prenašal, kar se mi je naložilo? — V drug samostan si želim edino zato, da spoznam čim več sobratov, se učim in utrdim v svojih dolžnostih. Čez dva, tri mesece se vrnem.« 

»A kdo naj prevzame nedeljske pridige namesto vas? Mar vas nismo sprejeli v samostan prav zato? Tudi nehvaležni ste! Nikar ne mislite, da ne vem, kako ste zapisani pri gospod, knezoškofu! Tičali bi še na Glogovem, ako bi vas ne bil prevzvišeni sploh vrgel iz duhovništva ...«

»Ničesar v svoji preteklosti se ne sramujem,« sem dejal.

»Tem slabše. Nihče ni sodnik v lastni stvari,« me je zavrnil. »Idite in molite!«

Benedikt me je srečal na hodniku. »Kaj ti je vendar? Tako bled si. Premalo hodiš na zrak. Preveč se učiš med zidovji. Izprehajaj se — hodi — hoodi par ur, do utrujenosti. Potem se okrepiš in vsako noč boš spal trdno.«

Prišla sva mimo cele patra Mariofila in zaslišala ječanje, ki nama je rezalo v dušo. To ječanje je bilo slično tuljenju ranjene zveri — tužno, zalegnjeno, brezkončno ...

Često sem ga poselil. Mariofil se je posušil, da ga je že sama kost in koža. Uživa le nekaj kapelj mrzlega čaja. Ne govori, navadno miži, le včasih od bolečin zaškrta z zobmi, ječi in se zvija kakor bi ga lomila božjast.

Stopila sva k njemu. Bledozelen je, obraz že sam skelet, vse telo suho, da ga pod odejo skoraj ni opaziti. Spoznal me je.

»Zdaj pojde in ... za Vido ... za hčerko in sinčkom ... Morda že danes ... Zbogom! Srečno!«

Hotel je dvigniti desnico, da bi mi jo podal v slovo, a od slabosti mu je omahnila. Prijel sem jo in bila je mrzla kot led.

Spačil je obraz, strašna bolest ga je zvila in začel je ječaii kakor bi mu trgal drob iz telesa.

Nesrečnik! Iz raja je bil pahnjen v pekel. A zakaj? Čemu? Božja previdnost — zagonetka ... Hipoma je izgubil ženo in dva otroka in končno mu izžre rak drobovje ob živem telesu. In vendar je bil Mariofil blag, pošten, marljiv mož, vzor zakonca in očeta, vzor redovnika. Brez krivde je in tako trpi ... Zakaj? —

Jaz pa sem se vrnil v svojo celo, potrt od sramu in očitanja samemu sebi. Prijatelj Mariofil je že deset let razpet na križu in ne more umreti: jaz pa sanjarim o ženski in sem hotel bojazljivo pobegniti pred njo! Kako smešno je moje hrepenenje kako zeleno moje razmišljanje vzpričo prijateljeve tragedije!

Nikoli se nisem brigal za ženske in skušnjave doslej splob nisem poznal. Mar sem propadel naenkrat? Ne, ne, bolan sem! Prav ima Benedikt: preveč sedim — premalo se gibljem. Prej sem bil primoran ure in ure hoditi, plezati v gore, upehati se. Zdaj se mi je zgostila kri. Odtod vse sanjarjenje, bolno, otroško.

Poslej hočem poslušati Benedikta, pa postiti se, vzdržati se vsakršne opojne pijače, jesti le za potrebo. In še nocoj hočem spati na golih tleh. Zmagam ali poginem: a vdam se ne. Bog bodi z menoj!

***

Pater Hipolit je danes popoldne utekel iz samostana. Patra Egidij in Virgilij sta ga videla, kako je bežal preko vrta in drevoreda ter je izginil v polju. Tekel je, kakor bi ga nosil veter, kričal in vihtel nekaj v roki.

Prior je ukazal, naj ga ujameta in privedeta nazaj v samostan. Očividno je zblaznel. Že dolgo se je plazil le ponoči po hodnikih, se drsal tesno ob stenah, da jih je ogulil in bil vedno ves bel od beleža in ometa. Hrano mu je prinašal brat iz kuhinje. A skoraj vsak dan sta se dolgo pogajala skozi zaprte in zabarikadirane duri, preden mu jih je Hipolit odprl.

Ko smo zvedeli, da love blaznika, smo hiteli v drevored. Videli smo Hipolita, kako je tekal med njivami, se spotikal, padal in zopet vstajal ter drvel dalje.

Naenkrat je izginil. Egidij in Virgilij sta ga skušala zajeti ter sta tekla za njim od dveh nasprotnih strani.

Hipoma smo zaslišali kričanje kmetic. Nekaj jih je bežalo, nekaj pa jih ni prenehalo vpiti. Krikov nismo razumeli.

Kasneje smo zvedeli, da je pater Hipolit napadel kmetice na njivah, jih mlatil s spleteno vrvjo in kričal: »Hudič, hudič!« Letal je z njive na njivo, pretepal ženske, jih lovil, metal po tleh in neprestano kričal: »Hudič! Hudič!« Jokaje in kriče so se razpršile kmetice, Hipolit pa jim je bil za petami, dokler ga nista zgrabila Egidij in Virgilij.

S strašno močjo se je ruval ž njima. Naenkrat je prebledel in se onesveščen zgrudil. In v božjasti se je premetaval, bil z glavo ob zemljo, noge in roke pa so mu igrale po tleh kakor pod električnim tokom. Postal je v obrazu ves višnjev in iz ust je tiščal pene.

Patra sta ga prinesla v samostan in ga položila v njegovi celi na postelj.

Zvečer so ga morali v prisilnem jopiču na vozu v družbi treh bratov odpeljati na postajo v T. in še ponoči v blaznico. Ko se je namreč v celi prebudil, je bil jedva uro čisto top. Nenadoma je planil, pcbil steklo na oknu, zrinil vse pohištvo pred duri in kričal neprestano: »Apage, Satanas!«

Vrtnar Egidij mi je pravil, da je bil pater Hipolit pred leti zaporedoma kaznovan z najtežjimi samostanskimi kaznimi zaradi razuzdanosti z raznimi kmeticami. Potem se je spokoril, postal tih in plah, se postil in često bičal do krvi. Zadnji dve leti pa je postal melanholik in ga je metalo božje. Iz blaznice se pač ne vrne nikoli več.

***

Bog me ne posluša več. Ure in ure preklečim in molim, toda hrepenenje narašča v mojem srcu kakor s planin drčeča lavina. Kako naj rešim svojo dušo? Trpim neznosno. Čemu te misli, ki me obletavajo kakor neugnan roj mušic?

Povsod le Micika! Podnevi klečim pred sliko Madone in naenkrat spoznam, da me vleče k nji, ker ima Miciki tako strašno podobne oči in usta! In ponoči, v sanjah vidim le njo — le njo. Igram na klavirju, a nervozen sem, dokler ne začnem »Tristana in Izoldo«.

Vsak dan begam po okolici, preko polja, po hribih. Zares mi je laže v svobodni naravi, pod svetlim solncem, sredi bujnega zelenja in cvetja, nego v zatohlem zidovju. A kadar se vrnem, me naskoči znova hrepenenje: videti jo!

Dopovedujem si, da moja želja vendar ni grešna. Saj si ne želim ničesar, prav ničesar, kakor le videti jo, slišati njen glas, bivati samo kratek čas v njeni bližini. To ni greh. Samo prijateljstvo, hvaležnost, leta, polna skupnih bridkosti, spomini na strašna leta gonje iz kraja v kraj me vežejo nanjo. Nič drugega. Poželjenja ni v meni ... ne, ni ga ... ne sme ga biti! Sama čista, angelsko nesebična ljubezen bratovska do najblažje sestre.

Tako razmišljam, a zdrznem se: »lažem, lažem!« Svojo desnico držim od sebe in jo ogledujem: kako se je dotaknila Micikinega telesa v Zalesju tistega popoldne, ko mi je prinašala v kaplanijo prvič obed —! Kri mi polje po žilah kakor razbeljeno železo: zopet čutim skozi njeno krilo njeno nogo! — zopet čutim njene boke, da se pritiskajo name!

Gnus, strah, greh! Kam padam, kako se pogrezam?

V življenjepise in samoizpovedi svetnikov in svetnic se po grezam ter iščem v njih vzpodbuje, ohrabrenja in utehe. Toda vsi in vse so trpele ter so se borile proti skušnjavam. V puščavah niso imeli miru in celo sv. Benedikt, naš patron, se je zaril pred njimi v rožnat grm, ki ga je trgal s svojimi trni in mu sekal krvave rane.

A kam naj zbežim jaz? S čim naj ukrotim svojo kri? —

Danes smo položili Mariofila v samostansko grobnico. Preden so zaprli in zabili njegovo krsto, sem ga posetil zadnjič. Kaj je ostalo po vsem njegovem, najponosnejših nad bogatem življenju? Kupček bledih koščic. In kaj mu je prineslo? Hipe sreče, a dolgo verige grozne nesreče, obupa in bolečin. Ali je sploh vredno živeti tako življenje?

In vendar! On je užil vsaj hipec blaženstva ob svoji Vidi, s svojo hčerko ... Jaz pa? Kaj sem užil doslej? Vse moje življenje je sama skrb, beda, odrekanje. Izvzemši svojo prvo otroško mladost, nisem imel potem jasnega, mirnega trenutka samo zase. Moja sreča je bila pač le v prinašanju tolažbe in vzpodbude drugim. Bil sem kakor divje drevo, ki nudi senco in kuriva drugim, samo pa ostaja brez cvetja in sadu ter izpostavlja svoj vrh streli in viharju, da ostajajo drugi na varnem ... Mariofil je objemal ženo in je bil vsaj par let cel človek: mož in oče. Jaz sem imel le par bledih prijateljstev, ljubil sem pač očeta in brata, a še ta ljubezen je omejevana po njih nizki kulturi in civilizaciji, da smo si v bistvu vendarle skoraj tujci. Še nikoli nisem poljubil in objel ženske, ki bi ljubila mene: — vse, kar vem o ljubezni, sem le čital ali slišal v spovednici. Slepec sem, ki jeclja o solncu, a hrepeni, da bi izpregledal.

Mariofil, počivaj mirno! Ugasnil je tvoj pogled, ki je nekdaj videl raj in ga gleda zdaj znova; moje oči pa so slepe in ostanejo slepe. Tema za menoj, tema pred menoj! Nesrečnik sem, ki zavida celo tebe, mrtvi prijatelj! In še z večjo pravico se vprašujem:

Je li vredno živeti tako življenje?

***

Usoda, držiš me trdo za roko in me vlačiš kakor otroka kamor hočeš. Moj upor je bil zaman, — moj upor se je izpremenil celo v hvaležnost. Kakor lahka bilka sem, ki plava po reki usode ... plavam, plavam... kam? — —

Zopet sem se izprehajal. Hodil sem popoldne tri ure — čez hrib in plan. Kako se je zgodilo? Sam Bog ve! Naenkrat sem stal pred vilo v Logu. Kdaj sem zašel tja? Kdo me je zanesel prav na to pot?

Ko sem se zavedel, kje sem, pa bi bil najraje pobegnil. Okna so bila v prvem nadstropju odprta, čul sem ženske glasove ... vroče me je obšlo: gospa Glowacka je torej že tukaj in z njo Grčarjeva. In ona, ona tudi!

Hotel sem se skriti, urno oditi mimo vrta. Tam je stal velik rdeč dežnik, pod njim spleteni stoli, na enem je sedela dama. V naročju je imela ročno delo, a glavo si je naslonila na roko in zamišljena je strmela predse.

»Mlada Grčarica je,« sem pomislil in pospešil korak. Tedaj sem začul vzklik. Ozrl sem se — dama je hitela tri, štiri korake proti vrtni ograji — tišče si obe roki na svoje prsi je obstala in strmela vame.

V nemem prepadenju sva se gledala. Zardevala, pobledevala sva, kolena so se nama tresla, a bila sva nepopisno srečna.

Saj ne vem, kako sem dospel na vrt. Samo tega se spominjam, da sva se držala za roko in oba hkrati vzklikala:

»Vi? Vi?!«

Bila je ona, Micika. Mlada, sveža in krasna. Nekdanja moja življenska tovarišica, preprosto, napol kmetiško dekle, pa je postala prava mestna gospodična.

»Kako ste se izpremenili! In vendar —« sem zajecljal.

»Samo navidez. Ostala sem ista, ki sem bila nekdaj,« je odgovorila.

»Vesel sem, da vas vidim po tolikem času.«

»Jaz sem srečna, nepopisno srečna!« je dejala. A takoj se je popravila: »Gospod Grčar vas je prav danes hotel posetiti; komaj čaka, da vas vidi ... Hitim ga poklicat ... Izvolite nekoliko sesti —?«

Odhitela je v vilo, jaz pa sem strmel za njo kakor v snu. Njene milesrnčnje oči, njena vitka, a vendar polna postava, njene energvčne, a mehke kretnje ... ah, vse mi je bilo tako znano, tako prijetno, kakor bi bil vse to gledal vsak dan ...

In saj sem resnično vse njeno bilje videl vsak dan — vedno živeje, vedno plastičneje pred seboj! Zdaj sem strmel za njo, a zdelo se mi je, da se nisva ločila nikoli. Vedno je bila ob meni, čim več časa in prostorno čim dalje sva bila narazen, tem bliže in tem telesneje sva se videla in čutila.

In prihitel je prijatelj Grčar, nato gospa Glowacka z mlado gospo Grčarjevo, sedeli smo pod dežnikom ter govorili. Imeli smo si povedati toliko, in čas je hitel, da ga nismo niti opazili. Tudi Micika je prihajala, posedala, me molče opazovala in je vedno znova odhitela v vilo. Očividno je bila razburjena, Končno nas je poklicala k večerji.

Prestrašil sem se. Resnično, solnce se je že bližalo obzorju. A skupna večerna molitev in večerja v samostanu? — Urno sem vstal in se hotel posloviti. Opravičeval sem se, da ne vedo, kje sem, da bodo vznemirjeni ...

Toda gospa Grčarjeva in Micika me nista pustili, češ, da je večerja prav zaradi mene posebej pripravljena, gospa Glowacka me je jokaje prosila, naj ostanem, da ji kaj povem o rajnem Ivanu — p. Angeliku, prijatelj Grčar pa me je z rahlo silo vlekel v vilo, češ:

»Imamo te in zdaj te ne izpustimo! Po večerji te z vozom potegnemo do samostana, kjer lahko rečeš, da si potolažil četvero žalostnih duš!«

Še na pragu sem se branil in prosil, naj mi dovolijo oditi. Že me je izpustil Grčar, tedaj pa je rekla ona: »Prosim, ostanite, gospod Janko!« — in ostal sem. Nisem mogel drugače. Kakor je ona izgovorila »gospod Janko« in me pri tem pogledala, — ne, bilo bi neusmiljeno, odreči ji ...

Grčarjevi žive zelo udobno. S seboj imajo kuharico. Micfta je le še gospodinja in tovarišica gospejina; gospa Glowacka pa nahaja vsaj nekaj utehe med temi tremi mladimi veselimi ljudmi, ki skrbe zanjo kako za najljubšo »tetko«.

Tako jo tudi kličejo. Miciko pa so prekrstili v Minko, češ, da je tako mestneje in umestneje ...

Bliskoma sta minili dve uri. Ko sem se nato vozil »domov«, se mi je zdelo, kakor da me nosijo peroti. Kako srečni so in kako se ljubijo! Minka jim je kakor sestra.

Obljubiti sem jim moral, da pridem še. Grčar pa mi je zažugal, da pride v celico pome, ako me ne bo ... O, če bi slutil, kaj se vrši v moji duši! — — Usoda, goni me kamorkoli! Ne upiram se več, nego plavam, plavam ...

***

Ne, nič več ne pojdem tja. Blaznost je, misliti, da me more struja čuvstev, ki mc nosi, izkrcati v srečni luki. Čaka naju le poguba, obup, sramota in smrt.

Jaz ne morem ničesar nuditi njej — ona ne more biti nič meni. V dveh svetovih živiva, ki se ne smeta in ne moreta združiti. Samo muka je, kar počenjava, samo greh, kar se godi med nama. Zato ne pojdem več tja. Izgovorim se, da sem bolan in se ne premaknem iz cele.

Malodane vsak dan sem bil v Logu. Boril sem se sam s seboj, smešil sem se, si očital, da se vedem kakor zelen dijaček, dopovedoval sem si, da sem jim gotovo nadležen, da morajo sumiti, kaj me goni neprestano v njih družbo, da se zgražajo nad zaljubljenim redovnikom in se mu smejejo ... Zaman. Kar sem sklenil zjutraj, sem pozabil vsako popoldne. Poslednjič grem, sem si dejal, po slovo. Vedel se bom mirno in hladno, z ničemer se ne izdam ... Minki pa pokažem, da je niti ne vidim več, da ni nobena misel več pri nji. Naj me pozabi! In ceio naravnost ji rečem, naj se omoži. Potem bo konec njenega in mojega nemira.

Tako sem razmišljal dan na dan ... delal sem se junaka resignacija — toda, ah, srce mi je krvavelo in zaječal sem: »Nikoli te ne pozabi ona! nikoli ne pozabiš ti nje!« — In sem šel zopet tja.

In bil sem teh štirinajst dni skoraj vsako popoldne pri nji. Včasih par ur — včasih jedva nekaj trenutkov. A vselej sem bil srečen, ako sem jo le videl in sem govoril ž njo nekaj besed. Kakor blisk je švignil ta čas mimo. Kakor bi bil za trenutek pogledal iz grobne teme v solnčni svet se mi zdi.

A zdaj sem se umaknil v svojo krsto — ne slišim, ne vidim ničesar več — le še mislim na doživljaje, ki so za mano kakor lepe sanje ... Počasi oblede tudi ti spomini, se skrčijo, uvene: končno umro ... In jaz bom, kakor večina mojih tovarišev, le še živa mumija.

Sedeli smo na vrtu ali smo se izprehajali med visokim žitom, preko bujno cvetočih in vonjajočih travnikov. Hodili smo na hribček sv. Lenarta, sedeli pred starodavno cerkvico, obdano s trdnim ozidjem, in zrli preko dolin in hribov. Včasih pa so me spremljali po ovinkih proti samostanu.

Gospa Glowacka hoče poslušati vedno znova, kako mi je njen pokojni Ivan razlagal svoje neznosno hrepenenje po materi, kako me je prosil cigarete, dasi je še jedva dihal, in kako smo ga našli nekega jutra mrtvega, z obrazom brez sledu kake bolesti. — Izdihnil je pač speč, kakor ugasne dogorela sveča. Pripovedovati ji moram vse vedno znova, vsako malenkost Hvaležna mi je in neutolažna je, da sem moral zaradi Die trpeti, ko sem storil vendar samo svojo človeško dolžnost.

Navadno se gospa opira na Minkino roko, jaz pa korakam ob nji. Grčar stopa s svojo ženko pred nami. Oba se trudita, da bi spravila gospo na druge, veselejše misli. Cesto se jima to tudi posreči.

Grčar mi pripoveduje o očetu, ki je zdrav, dasi še slabotnejši, o bratu Jožefu, ki radosten pričakuje novega potomca, o Janezku, ki je prav marljiv učenec, o bratu Tonetu, ki ima še lastno obrt in dobiva vedno večji ugled. In Minka mi pripoveduje o novicah v Zalesju: Bralno društvo cvete, prireja javne veselice s koncerti in gledališkimi predstavami, Ramovš je predsednik in njegova žena Manica je v društvu ne le vrla pevka, nego poleg Prekove gospe tudi najboljša diletantka. Župnik Zdražba je postal častni kanonik in živi, odkar je poslanec, s svojo sestrično vedno v Ljubljani. Bogat je, po katoliških podjetjih se uveljavlja njegov praktični duh, trde klobuke in elegantne suknje nosi ter je baje neugnan ponočnjak ...

Tako kramljamo, jaz stopam ob Minki in sem srečen. Dnevi mi niso več enolični in samotni. In kadar se vračam v celo, ne najdem besed, da se Bogu dovolj zahvalim za vse, kar doživljam ... Potem pa se spomnim naenkrat Minkinega pogleda, v katerem je toliko brezupne žalosti, in srce mi poka...

Ah, da ... vse naše veselje je prisiljeno. Pod radostno površino kljuje in grize črv zavesti: »Nemožno — nikoli! Zaman — zaman!«

Zato: konec! Nikoli več ne pojdem tja. Blede cvetke na mojem grobu so dorasle ... ne bom jih zalival. Ne smem! Ne smem!

***

Nisem šel tja in vendar sem bil tam!

Samo dva dneva sem vzdržal. Potem mi je postalo v celi neznosno. Boril sem se sam s seboj, skušal sem čitati, igrati na klavirju, šel sem na kor in orglal, potem sem begal po vrhi in drevoredu ... zaman, gnalo me je iz samostana z neodoljivo silo.

Izprehodim se, sem si dejal, izprehodim do utrujenosti, kakor mi je svetoval prijatelj Benedikt. Pa prav v nasprotno stran krenem, sem sklenil.

In sem odšel res proti severu namesto proti jugu.

V dveh urah pa sem že stal pred cerkvico sv. Lenarta in zrl nizdol na Log. Z očmi sem iskal vilo in vrt ob nji; na vrtu sem videl le rdeči dežnik in pletene stole pod njim. Toda nikogar ni bilo na vrtu.

Samo od daleč videti njo, sem želel, videti njene kretnje, čeprav ne razločiti njenega obraza. A ni je bilo nikjer.

Hudo mi je bilo. Posloviti sem se hotel od nje v duhu in potem pisati Grčarju, da ne smem in ne morem priti nikoli več. Dolžnosti ne smem zanemarjati in svojega miru si ne dam kaliti. Redovnik sem in nočom se izpostavljati očitanju, da se j posvetnostim še vedno nisein odtrgal ... Sestavil sem si že celo vrsto razlogov, ki mi branijo, da bi še nadalje prihajal v njegovo družbo.

Celo uro sem strmel navzdol na vilo — čakal, a nikogar nisem dočakal. In končno sem odšel po bližnjici proti domu. Umiril sern se in prav všeč mi je bilo, da se vračam, ne da bi jo videl.

Kam sem vendar zašel? Mar res nimam več svobodne volje? Ali ni sramota, da sem odhajal proti severu, a se zdaj vračam vendarle od juga? Smešno, zeleno, deško! — Bodi konec! Mora biti konec! Mora — čeprav mi poči srce!

Hitel sem po cesti proti samostanu.

Naenkrat je zalajal velik pes ... pritekel je k meni — se mi dobrikajoč vzpel s prednjima nogama prav do ramen: spoznal sem Kastorja, krasno dogo gospe Glowacke.

»Odkod, Kastor?« sem ga vprašal in gladil po sivi dlaki.

A že sem zagledal damo, ki je nedaleč proč sedela sama na zloženih brunih tik ob cesti. In srce mi je radostno zadrhtelo: bila je Minka!

Hitel sem k nji. Vihar čuvstev je zadivjal po meni, ko mi je ponudila roko in me pogledala vsa zardela, a očividno prav tako srečna.

»Tako sami?« sem vprašal.

»Kastor mi je dober varuh. Grčarjeva sta se odpeljala z vozom v T., kjer se hoče menda gospa K. zavarovati za visoko vsoto. Gospa Glowacka je nekaj bolehna. Tako sem šla sama na izprehod.«

Počasi se je že mračilo. Večerni vetrec je mršil njene lase, da so ji krožili v kodrih po čelu in okoli ušes. V logu nad cesto je prepeval kos in po travnikih so čvrčali črički. Ozrl sem se na desno in levo: nikjer žive duše. Sama sva.

Kaj vem, kako se je zgodilo? Hipoma sem sedel tik nje, jo zgrabil za roko in se ji zazrl globoko v oči. In potem sem govoril. Ne, moje ustnice so govorile same. Kaj? Ne vem.

Vem le to, da sem ji povedal, da moram misliti neprestano nanjo, da sem nesrečen, ako je ne vidim vsak dan, da sem pač blazen, ker se zavedam, kaj sem, a si vendar ne morem pomagati. Povedal sem ji, da sem sklenil, da ne pridem nikoli več v njeno bližino, da se zakopljem v samostan in zatrem siloma svoja čuvstva, da pa me je srce prignalo na begu pred samim seboj vendarle prav v njeno bližino.

»In zdaj sem srečen, a hkrati strašno nesrečen,« sem dejal in sam Bog ve kaj še ...

»Gospod Janko!« je šepetala. »Gospod Janko!« še enkrat in zajokala. »Kako strašno trpim vso to dobo, odkar vas ni bilo več ... Kako grozno mi je, ko vas gledam! In nobene poti — nobene pomoči! Najraje bi umrla ...« 

In zajokala je znova.

»Igrača usode sem,« je nato pripovedovala. »Čemu sem vas morala spoznati v Zalesju, čemu vas ne morem pozabiti? Uničujem lastno življenje, a vam ne morem pomagati! Brezupnost prej, sedaj in do smrti!«

Pritisnil sem jo k sebi in ječal še sam: »Brezupnost! Sama nesreča in žalost, dasi bi bila lahko taki srečna!«

»O, da bi ne bili katoliški duhovnik — redovniki« je dejala. »Vem ... poznam vas in sebe — bila bi lahko popolnoma srečna!«

Hipoma je vstala, me prijela za desnico in jo stisnila: »Tudi gospod Drobnič je z gospo Tinko popolnoma srečen ... in niti poročena nista!«

Drobnič! Pred duhom mi je stal nekdanji tovariš. Poslednjič sem ga videl na vlaku, ko sem se vračal s Klinarjevega pogreba v Podgori. V Ljubljano se je vozil, ko je vrgel s sebe talar in duhovniški stan, k svoji izvoljenki in v nov poklic. »Beži in reši se!« mi je dejal takrat Drobnič — prav iste besede, ki mi jih je govoril v slovo na smrt bolni Klinar.

Zdrznil sem se. Kajti tudi Minka je zdaj dejala energično: »Gospod Janko, bežite in rešite se!«

»Moj Bog! Minka, ti misliš, da bi bilo to mogoče?« sem trepetal.

»Ako me ljubite ... ljubezni je vse mogoče!« je dejala. »Ali me ljubite?«

Kaj se je zgodilo potem, ne vem ... — —

A bil sem blažen, ko sem stopal domov. Minka, nekdanja preprosta Bezlajeva Micika, ki me je s svojo žensko energijo rešila dvakra pogube, mi je zdaj še tretjič odprla okno v obljubljeno deželo ... O, ženska, kakšen neodločnež in omahljivec je poleg nje čuvstven moški!

Nič slabega se ni pripetilo med nama. Vem le to, da me ljubi ženska, ki je pripravljena zame žrtvovati vse ... vse .., samo da bi bil jaz srečen ...

Zelo me je nemilo dirnilo, ko me je skoraj pred samostanom dohitel p. Danijel.

»Čestitam! Dober okus imate!« je dejal sladko.

Ostudni zapeljivec me je razkačil s svojo impertinenco in zaupljivostjo.

»Odklanjam vaše opazke!« sem ga zavrnil. »Ako ste vohunili, vedite, da na vaši stopnji ne stojim in ne padem nikoli tako globoko!«

»No, no, vsi smo pod kožo krvavi! — Glavno je: Roka roko umiva! Saj se razumeva?« se je režal hudobno.

»S človekom, ki v samostanski grobnici zavaja dekleta, se jaz ne bom razumel nikoli,« sem dejal ostro.

»Meni je prav,« je dejal in odšel urno pred mano skozi samostanska vrata ...

Ali me zdaj ovadi? Kaj je videl lopov? Nič nedostojnega nisem zagrešil. Čisto vest imam. Ničesar si nimam očitati. Ničesar nisem obljubil Minki. Jaz nisem Drobnič, niti p. Danijel.

P. Kajetan ostaja Janko Svetlin: in sram ga ne bo!

Tako je torej vendarle konec! V duši mi besni vihar, srce se mi krči, a razum in vest mi dopovedujeta: prav je! — Mene pa trpinčijo misli in čuvstva. Zdaj pritrjujem razumu in vesti, zdaj pritrjujem srcu, in sem pri tem nepopisno beden.

Danes dopoldne, malo pred šesto, so se odprle duri moje cele in vstopil je prior.

»Obžalujem vas: nepoboljšljiv ste!« je dejal z obupanim glasom, skril obe roki globoko v rokava in tužno povesil svoj suhi bledi obraz.

»Torej me je p. Danijel ovadil?«

»Ne izprašujte! Vaša dolžnost je, da se opravičite! — Sicer pa prihajajo poročila o vašem pohujšljivem vedenju že ves teden ...«

»Pohujšljivo vedenje se mi očita? To je kleveta! Podleži so sposobni ...«

»Odgovarjajte! Ali občujete z nekim gospodom Grčarjem?«

»Da. Prijatelj mi je že več let.«

»Ta človek je razvpit brezverec, fanatičen liberalec, hujskač proti katoliški veri in duhovščini. Bil je učitelj. Spodili so ga kot pohujšljivaa mladine in ljudstva. In vi občujete ž njim, dasi veste vse to?«

»Grčar je poštenjak, in laži so ...«

»Dovolj! — Ali priznate, da občujete z gospo Glowacko, ki se je vedla neodpustno predrzno in žaljivo napram priorju tega samostana?«

»Nesrečna mati je ... Odpustiti ji je lahko.« 

»Dovolj! — Ali priznavate, da obiskujete že tri tedne bivšo svojo kuharico, se izprehajate ž njo preko polja, z mlado žensko, ter imate celo v mraku sestanke ž njo na javni cesti?«

»Nesramnež je torej oblatil tudi to moje čisto občevanje? Oh, g. prior! Prav p. Danijel ...«

Tedaj sem se šiloma ukrotil. Že mi je bilo na jeziku, da povem, kar sem doživel v grobnici in kar sem videl pred uljnjakom, a hipoma se mi je zagnusilo: ne, ovaduh nočem biti niti proti svojemu sovražniku! Umolknil sem torej in dejal samo:

»P. Danijel naj pometa pred svojim pragom. On ve, da mi dela največjo krivico ... Z gospodično Minko sem bil v družbi vedno vpričo zakoncev Grčarjevih in gospe Glowacke ... le sinoči sem jo slučajno našel, z izprehoda gredoč, ob javni cesti ...«

»Torej priznavate. Prepovedujem vam, še nadalje občevati s temi ljudmi!«

»Gospod prior, moji edini prijatelji ...« 

»Vaša dolžnost je poslušati. Da vas pa ne zavede izkušnjava, vam prepovedujem mesec dni ostaviti samostan in samostanski vrt ... Izprašujte svojo vest, skesajte se ter se vrnite na pravo pot!«

In odšel je.

Krčil sem pesti, hotel sem planiti za njim in mu razkriti vse ... vse. A ukrotil sem se vnovič. Zgodi se božja volja!

Mesec dni v tej ječi — mesec dni ne bom niti videl nje in svojih prijateljev — ah, bodi vse v mojo pokoro! Večna Pravica ve, zakaj je prav, da prenesem tudi to krivico ...

Pri obedu sem ves čas molčal. Le včasih sem pogledal p. Danijela. Veselo je kramljal in odgovarjal na moje poglede nasmehom, polnim zmagovite maščevalnosti in zlobnega triumfa.

Čutim, kar je storil proti meni, je osveta, ker sem postal priljubljen pridigar namesto njega. Za njegove pridige se ne zanima nihče, in poslušalci pri njih dremljejo ...

Po obedu pa se mi je pridružil p. Benedikt.

»Kaj se je zgodilo? Čul sem, da je p. prior vratarju prepovedal, pustiti k tebi gospoda Grčarja in vsakršen posest.« 

Tedaj sem mu povedal vse: od doživljajev v Zalesju do sinoči. Kako so me preganjali kakor divjo zver, me poniževali in mučili samo zato, ker nisem hotel biti priganjač klerikalne stranke, hujskač in strankarski kričač, nego sem ostal le duhovnik, tolažnik in dobrotnik vseh, ki so potrebovali ljubezni in sočutja. Povedal sem mu, čemu me je obsodil škofijski konsistorij, kaj sem storil na smrt bolnemu župniku Klinarju, kako sem se uprl Lipovcu na Prelovem in kaj sem storil i dediščino po botru Križaju.

Povedal pa sem mu tudi, kaj vse ja žrtvovala zame Minki kako me je dvakrat spasila gotove smrti in kako mi je prav v tem samostanu, ko sem živel daleč ločen od nje, naraščala neodoljivo hrepenenje po nji. Priznal sem mu svoje duševne borbe do sinočnjega večera, ko sva se končno našla sama ter sva prsi na prsih jokala kakor dva obupana, a vendar neskončno blažena ...

»Ti jo torej ljubiš?« je vprašal.

»Bolj kakor samega sebe!« 

»In ona te ljubi?«

»Umrla bi zame, samo da bi bil jaz srečen!«

»Ergo — sapere aude!« je dejal.

»Kaj hočeš reči?«

»Kar uči modri Horac: Imej pogum, biti moder!«

»Torej redovništvo — duhovništvo ni —?« 

»Kar ni po božjih in naravnih zakonih, ni modro!«

»Ti mi svetuješ?«

»Jaz ničesar ne svetujem. Vsakdo opravi s svojo naravo in s svojo vestjo! — Samostan je grobnica. Konec. Ti pa si živ — ti šele začenjaš.«

»Po vseh teh dolgih letih?«

»Vse dosedanje tvoje življenje ti le dokazuje, da si izgrešil svoj cilj. Pojdi in poišči si pravega!«

»To mi svetuješ ti, ki si me pozval v samostan?« 

»Takrat te nisem poznal, kakor se niti sam nisi ... Ponavljam: ne svetujem ti ničesar, toda ‘Sapere aude!’ in stori vedno svojo srčno dolžnost!«

In odšel je. Padel sem pod križ, ga objel in ječal:

»Moj Bog, kaj naj storim? Ti veš, da sem stopil radovoljno, iz notranjega prepričanja v Tvojo službo in da sem hodil vedno zvesto po potili Tvojega Sina. Pokaži mi zdaj pravo pot! Drobniča nočem posnemati, še manj p. Danijela. A kam naj se obrnem? Kaj je moja dolžnost? Moj Bog, umiri mi srce, razsvetli moj razum, da spoznam, kaj je Tvoja volja!

A križ molči — —. Jaz pa sem beden, beden ...

***

Kakor bi bili zlili na plamen sod petroleja! Moje hrepenenje plapola do neba. Zdaj, ko ne smem v Log, so moje misli neprestano le tam, se peča moja domišljija le z Minko. Ponoči sanjam ... ah, kako sanjam! Nikoli nisem videl, kaj šele storil, kar vidim in delam v sanjah. Sredi noči vstajam, klečim na trdih tleh in molim. Zdaj šele razumem strašne vizije sv. Antona puščavnika. A prežene jih le delo, utrujenje.

P. Joahimu pomagam dopoldne v knjižnici, mu prenašam po lestvi težke fascikle na visoke police, urejam folijante in knjige, brišem in snažim, pometam pajčevine ter odnašam pol stoletja star prah v vrhoma polnih zabojih.

Knjižnica je tako ogromna, da bi potreboval par let, ako bi hotel prečitati samo naslove vseh knjig. Visoka obokana dvorana ima police ne le po vseh širih straneh, nego tudi na obeh galerijah. Šest stopnic vodi iz dvorane navzgor na hodnike, ki se vijejo med dvojno vrstjo knjig okoli in okoli. Tu so prave knjižne dragocenosti, redkosti iz 16. veka, čudovito krasni tiski, najstarejše ilorentinske izdaje latinskih klasikov, norimberški prvi natiski grških avtorjev in vulgate iz Londona. Baje je tu celo nekaj inkunablov. P. Joahim trdi, da jih je imel v rokah, a kje so, se ne more spomniti.

Toda knjižnice ne uporablja nihče. Knjige leže že desetletja, ne da bi kdo zahteval katerokoli. Teden dni sem delal vsako dopoldne kakor hlapec, ves potan in prašen. Popoldne mora starec Joahim počivati, ker je čisto oslabel. Zdaj pa je celo popolnoma omagal in ključa samostanske knjižnice ne zaupa izpod svoje trde blazine nikomur.

Naslednji teden sem pomagal p. Benediktu in prepisoval glasove različnih njegovih novih skladb za naše pevce. Pisal sem od zore do mraka in prenehal le, kadar so bile skupne molitve v koru. Toda tudi prepisovanja not je bilo prekmalu konec.

Delati s prijateljem Benediktom je zelo prijetno, ker mi je odprl nove vidike na melodično-idejno vsebino skladb. Glede harmoničnih in vobče tehničnih zanimivosti in značilnosti raznih skladateljev pa mi je predaval parkrat vse popoldne. To so bile užitkov bogate ure.

Kadar sem bil sam, mi je postalo kajpada tem neznosneje. Benediktov poziv ‘Sapere aude!’ (Imej pogum, biti moder!) mi ne dá več miru. Njegov klic: — ‘Stori svojo srčno dolžnost!’ mi ne gre iz spomina. In ž njim vred slišim Klinarjev in Drobničev glas: »Beži in reši se!« — pa obupni vzdih Minkin: »Ljubezni je vse mogoče« ...

Danes sem dejal Benediktu:

»Ves čas premišljujem o besedah, ki si mi jih dejal, ko sem ti razkril svoje srce. A če te gledam, kako srečen si v samostanu, tvojih besed ne razumem. Mene učiš, naj imam pogum, biti moder, a ti sam ...?«

»Saj to je! Jaz sam ga nisem imel, in sem zato nesrečen,« je odgovoril.

»Ti — nesrečen?«

»Pustiva to! Ne kličiva mrtvih iz grobov!« je dejal hipoma mračen. »Samo to vedi: na moji duši leži greh, ki si ga ne odpustim nikoli, greh, ki je ubil najplemenitejše dekle, mene pa storil zločinca.«

»Kaj li govoriš! Taka samoobtožba —«

»Da, sam sem se obtožil, da sem iz strahopetnosti in samoljubnosti pognal bitje, ki me je ljubilo nad vse ter mi žrtvovalo vse, v smrt; a sam sem se zato tudi obsodil v to ječo do smrti. Dovolj: povedal sem ti vse; po detajlih pa ne vprašuj.«

Silil nisem več vanj. Zdaj ga razumem ...

Zvečer pa se je Benedikt že v temi pritihotapil k meni. Prinesel mi je knjig, samih glasbenih.

»Študiraj, poglobi se! je rekel. Klavir imaš. Ako česa ne bi razumel, — jaz sem ti na razpolago ... A zdaj ne smem priti več k meni — niti ti ne smeš k meni. Prior je prepovedal najino občevanje. Samo še štirinajst dni že vzdržiš. Bodi mož! Ako pa hočeš komu pisati, mi izroči pismo jutri po obedu!«

Sesedel sem se na stol in buljil v duri, ki so se urno zaprle za njim.

Tako so me torej osamili, da se temeljiteje spokorim in da se čimprej ozdravim svoje bolezni. Toda misli ni mogoče ukleniti in čuvstva obletavajo tem bolj hrepeneče vilo v Logu.

***

Moj oče umira, a prior mi ne dovoljuje, da bi odpotoval k njemu! Saj ne morem verjeti, da je tolika srčna kamenitost mogoča ... Že trikrat sem bil pri njem, a vse moje prošnje so zaman.

Kaj naj storim? —

Jože mi je pisal:

»Že drugič Ti pišem. Očka se je nekaj prehladil, leži in vsak dan je slabši. Na koncu je. Samo o Tebi govori in prosi, naj Te pokličemo. Zakaj ne prideš? Zadnjič Te hoče videti. Že dvakrat je bil previden. Pridi! Urška in Janezek mu strežeta kolikor moreta, a želi si le Micikine postrežbe. Ako bi mu Micika postlala, bi bil zadovoljen, in ako bi mu Micika kuhala, bi še lahko jedel in ozdravel. Tako pa ga na postelji bole kosti in ne tekne mu nobena jed. Vsak čas se spominja Vaju in sprašuje, ali smo Vaju že poklicali. Pridi torej čimprej, če hočeš očeta videti še živega. Do nedelje pa, mislim, ne bodi več živi...«

Izročil sem priorju pismo, a ledeno je vprašal:

»Odkod pa imate to pismo? Kdo vam ga je vtihotapil?«

Molčal sem, saj nisem mogel povedati, da mi ga jo poslai Grčar po p. Benediktu. Prvo pismo so mi očividno utajili in zaplenili.

»Zato sem odgovoril: Dober človek, ki ima vest in dušo, mi ga je poslal. Prvega pisma nisem prejel, ker mi ga je brat pač pisal naravnost na samostan.«

»Z nikomer si nimate dopisovati,« me je zavrnil prior. »A kdo je ta Micika, ki se omenia v vaši družbi?«

»Dekle, ki je s svojo dobroto očetu priraslo na srce.« 

»In tudi vam, nesrečnež! To je vaša bivša kuharica, ženska skušnjava, ki vas zavaja v greh in večno pogubljenje! — Nikamor ne smete.«

»Ali bodite vendar človek! Moj oče me s smrtne postelje kliče k sebi! Dovolite — vrnem se čimprej!«

»Ne! Kazni ne smete prekiniti. Idite in molite za starega moža!«

»Rotim vas, gospod prior! Sam pojdem k očetu. Ni je in ne more biti prepovedi, ki bi sina zadrževala od očeta, ki umira in ga hrepeneče pozivlja!«

Zaman. Oklenil mi je hrbet in me dal po dveh bratih odvesti zopet v celico ...

Še dvakrat sem bil pri priorju, končno mi je zagrozil, da me da zapreti v samotno ječo tik grobnice.

Ah, saj ne morem verjeti, da je vse to mogoče. Po celi begam, ječim, krčim pesti in razmišljam: kaj naj storim?

Danes je že petek! A v nedeljo svojega očeta ne najdem več živega. Strašno!

Pravkar je bil pri meni Benedikt. Prinesel mi je Micikino pismo. Ona se je že odpeljala v Ljubljano.

Vse sem mu povedal in sklenil, da uidem ... Ne morem drugače. Naj store z menoj karkoli: očetovo željo izpolnim.

Ponoči se splazim na vrt in pojdem do prve vasi. Tam najdem voznika, ki me odpelje do postaje. Okoli ene odhaja vlak. Zjutraj bom pri očetu.

Pozaklenil sem vse svoje predale in poskril note v knjižnico. Tale moj dnevnik vtaknem pod desko v tleh pod omaro.

Zdajle je deset. Vse v samostanu že spi. Jaz čakam, da vzide mesec izza gore, potem skočim skozi pritlično okno tik reflektorja.

Očka zlati, še zadnjič naj te vidim, še zadnjič naj ti povem da sem ti hvaležen za vse, celo za vse bridkosti tega strašnega življenja!

***

Odkar sem te imel poslednjič pred seboj, moj dnevnik, je minilo mesec dni.

Malo časa, a koliko in kako čudovito se je medtem izpremenilo! Kakor sanje se mi zdi vse, kar je za mano — le nekaj tednov, a že tako daleč.

Da, va banque — svojo zadnjo karto sem bil izigral. Za poslednji očetov blagoslov. Ob moji roki naj bi se preselil s tega sveta trpljenja, solz in krivic v večno blaženstvo. Te želje mu nisem mogel odreči, in Bog me zato ne obsodi. Za človeško sodbo pa se ne menim ...

Ko sem vstopil v očetovo sobo, sem videl le drhteče roke, ki so se iztezale k meni.

»Janez, samo da si prišel! Zdaj rad umrjem!« — In očka me je poljubil. Od mojih otroških let ni tega več storil.

»Konec je z mano. Za vašo materjo grem. Samo tebe sem se čakal. Da moliš z mano in mi zatisneš oči,« je dejal.

Jaz pa sem drgetal. Moj oče, nekdaj orjak, zdaj čisto drobcen kupček kosti, belolas kakor ovčica, je ležal pred mano. Samo še senca, a duševno čudovito bister.

»Ne, ne očka. Še ni konca — še si opomorete,« sem ga tolažil in božal po koščenih rokah.

»Dozorel sem — samo za v grob sem. Nič se ne bojim umreti. Dovolj dolgo sem živel ... Za vse Bogu hvala! Lepo smo se imeli včasih ... srečen sem bil. Bog ti poplačaj vse, kar si storil zame ... in tudi vse, kar si storil drugim ljudem ... Vesel sem bil, ko sem videl, kako so te radi imeli povsod ... Zmerom sem slišal, da ni boljšega in modrejšega duhovna od tebe. In sem bil zato še posebno srečen... Krivico so ti storili, da si moral vendarle v klošter. In krivic še ni konec ...«

»Saj sem šel sam, očka!«

»Vem, sam ... Ušel si jim v klošter. Drugega ti ni kazalo. Zakopal si se sam živ v grob. Vem ... Iz nevoščljivosti, ker si bil modrejši povsod in priljubljen, samo zato so te preganjali. Ker nisi hotel uganjati politike v crkvi, so te mrzili ... Pijanec, nečistnik, pretepač, slepar ... vse, vse bi bil lahko, — vse grehe bi ti odpustili. Ker pa si učil ljudi le ljubezni, odpuščanja, potrpljenja drugega z drugim, so te sovražili in preganjali ... Toda Bog je pravičen in njegova plačila ti ne vzame noben fajmošter in noben škof ... Tudi zdaj slišim o tebi samo lepe novice ... kakšen izvrsten pridigar si, kako se ljudje tarejo v cerkvi, kadar stojiš na leci, kako lepo orglaš ... vesel sem, kadar slišim to. A srečen nisi. Vem ... Tako bled si; slab si videti.«

»Vso noč sem se vozil, očka.«

»Ne samo zato. O, vse vem ... Pa lačen si? — Ej, Micika, Urška, dajta mu, no ...«

Utrudil se je. Že več dni ni govoril toliko. Hipoma je zaspal. Na obrazu pa mu je ležal nasmehljaj, dasi je hropeč sopel in so pljuča delovala očividno le še z naporom.

Umil sem se in hitel v frančiškansko cerkev maševat. Ko sem se vrnil, je očka spal še vedno.

Urška me je pozvala, naj grem zajtrkovat. Šel sem v Jožefovo stanovanje in tam sem našel Minko. Samo roko sem ji stisnil in govoril le z Urško. Bližajo se ji težki časi. Zal ji je, da dedek ne bo mogel več pestovati vnukinje. Tako se je radoval punčke, saj je bil trdno prepričan, da bo to pot dekelce in ne deček.

Jože je bil na delu in Tone v svoji delavnici; Janezek pa je odšel že zgodaj na pašo s svojo kozo.

Ko je odšla Urška na drugo stran veže poslušat, ali očka še spi, sem povedal Minki:

»Ušel sem iz samostana. Prior me ni pustil niti k umirajočemu očetu. A molčite! Prestal sem že toliko nasilja, prestanem še to — menda zadnje.«

»Moj Bog! In zaradi mene vas niso pustili!« je zaječala.

»Groza me je —«

»In če se ne vrnem več tja?« sem vprašal.

»Oh!« je vzkipela, me hrepeneče pogledala, a takoj povesila oči in sklenila roki.

»Ljubezni je vse mogoče. Sama si rekla tako. In minole tedne sem v samoti toliko razmišljal o tem ... Minka, ako se ne vrnem več v samostan, ako vržem stran to kuto, ali imaš dovolj moči v sebi, da greš z menoj, da začneva skupaj kot ena duša novo borbo z življenjem?«

»Grem ... kamorkoli ... Janko, Janko!« Objel sem jo, pritiskal nase, poljubljal na sence, na čelo, na lica in šepetal:

»Ljubim te nad vse na svetu, ti dobro moje dekle!« Ona pa mi je ovila roke okoli ramen in me poljubila na usta. Zameglilo se mi je ... od razkošja sem zavzdihnil ... usta so se držala usten, telo se je priželo k telesu ... brezkončna, nepopisno razkošna minuta ...

Tedaj se je zgodil čudež! Zunaj so se odprla vrata očetove sobe. Vračala se je k nama Urška. Minka je sedla in si zakrila obraz, jaz pa sem stopil k oknu in se sklonil nad lončke cveticami.

»Očka so se zbudili. In pomislita, kakšne so se iznebili!« je pripovedovala Urška. Po glasu sem čutil, kako komična se ji zdi očkova govorica. Dejali so: »Janez in Micika bi bila najsrečnejši zakonski par. O, če bi bilo to mogoče, bi bilo konec vsega trpljenja!«

Planila sva: »To so rekli?!«

»Hahaha! Mislila sem že, da se jim blede, — a so govorili čisto pametno in resno!«

Vsi trije smo hiteli k očetu: Urška z glasnim smehom, midva radostno razburjena in prešunjena po očetovi misli ... Sam Bog jim jo je vdihnil prav v istem trenutku, ko sva tudi sama sklenila, da storiva konec vsem mukam in se združiva makar proti vsemu svetu.

»Glejte, očka, vsi se smejemo vašim besedam!« je dejala Urška. »Bolani ste, a še zmerom ste tak šaljivec.«

»Neumna si, Urška,« je odgovoril očka. »Kar sem mislil že toliko let, sem ti povedal. In tudi vama rečem: nesreča je, da je Janko duhoven. Dandanes noben poštenjak ne more biti in ne sme biti duhoven. Ako pa le mora biti, je hujši muečnik, kakor oni prvi kristjani, ki so jih kot baklje zažigali in jih zverinam metali v žrelo ... Janko in Micika bi bila lahko najsrečnejši zakonski par, tako pa sta kakor na križu razpeta, a ne moreta ne živeti, ne umreti.«

Osupli smo in se nemo spogledovali.

Kaj naj bi odgovoril očetu, starčku, preprostemu nekdanjemu drvarju, ki je tako globoko proniknil v strašno istino?

K sreči je vstopil Janezek, ki se je vrnil s paše. Od sreče se mu je svetil obraz, ko je pristopil in mi hitel poljubiti roko: »O, gospod striček, kako pridna je moja koza! In zdaj bo celo mladega imela! Potlej vam pa lahko pošljem kozlička, da vam ne bo dolgčas ...«

»Da, Janezek, bolje je, da s kozami, kravami in konji mešetariš, nego da postaneš gospod ... V lemenat ne smeš iti, pa če bi te z ognjenimi šibami gonili vanj!« je dejal očka.

Vrnil se je tudi Jože iz tovarne.

»Spite, očka! Počivajte, preveč se trudite, ko toliko govorite,« je rekel in me potegnil za seboj v svoje stanovanje. »Gospod Grčar je pisal,« je pravil. »Oče vedo vse, kako se ti godi. Prišel si z dežja pod kap. Niti k očetu, ki je smrtno bolan, te niso pustili. Grdo je, strašno ... Bal sem se že, da te sploh ne bo.«

»Ušel sem — skrivaj, ponoči ...« 

Zamislil se je, pcmolčal, nato je dejal: »Pusti vse skupaj, Janez, poišči si novo službo — dovolj si študiral, marsikaj znaš: lahko si najdeš boljšo službo ... Za začetek imaš denarja dovolj. Tvoj boter Križaj je slutil, da boš dedščino še krvavo potreboval. Vzemi jo, kolikor je je še, — midva s Tonetom sva preskrbljena!«

»Tudi ti tako govoriš?« — Objel sem Jožeta strmeč. »Ti — kakor oče ...«

»Za duhovna nisi. O tem govorimo ves čas, odkar si v kloštru,« je pripovedoval. »Samo lumpom in hinavcem se dobro godi, Zdrčarjem, Torkarjem, Smoletom ... Postani torej še sam lump ali hinavec, ali pa jim obrni hrbet ... Tudi v vsakem drugem poštenem poklicu lahko živiš po božjih in cerkvenih zakonih. Ako ne tukaj, svet je velik in odprto ti je na vse strani.«

»Odkod te misli, Jože?«

»Odkod? Nisem pač več bohinjski drvar. Gledam, poslušam, berem in mislim. Prej tega nisem. Prej me je bil sam žulj in želodec, — zdaj imam tudi možgane in srce. In neumen nisem, saj sem tvoj brat ...«

Tako so odpadle torej tudi moje skrbi in vse bojazni, kaj poreko meja brata in oče, ko storim usodni korak. Divja gonja po klerikalnem novinstvu odpira oči tudi ljudstvu. Maščevalna politika klerikalnih prvakov loči duhove. Moji dragi pa so doživljali ob meni vse strahote cerkvenega terorja in ubijanja ...

Pri obedu sem že sedel v svoji civilni obleki. Tik Mirke. Janezek je bil nad menoj navdušen, češ, da sem ‘lepši’ nego v kuti. Minka me je še zmerom vikala, pod mizo mi je stiskala roko in se blaženo smehljala, kadar sem s komolcem dobrikaje pobožal njenega.

Beg smo bili z obedom gotovi, ko je prišel tudi brat Tone. Lep mladenič, po amerikanskem običaju brez brk in cel gospod. Toliko let ga nisem videl in objela sva se prisrčno radostno. Ko se mi je zahvalil za pomoč pri ustvaritvi lastnega podjetja, pa je dejal:

»Ampali, ko sem te zdajle zagledal lik gospodične Micike, sem res mislil, da vidim lep in srečen zakonski par!«

Vsi so se zasmejali, jaz pa sem prijel Minko za roko in rekel resno:

»Nisva, a bova! — Vedite torej, da se v samostan ne vrnem več, da odložim svojo kuto za vselej, da izstopim iz duhovniškega poklica in si poiščem novega. Minka pa pojde z menoj in se vzameva pred Bogom in pred ljudmi, da bova srečen zakonski par.«

Kakor bi okameneli, so strmeli vame. »Kako bo to mogoče ?« je vprašala Urška.

»Ljubezni je vse mogoče,« sem odgovoril. »Nisem prvi niti zadnji, ki to stori. A nikomur se me ne bo treba sramovati: poročiva se v krščanski cerkvi. Različne so vere, a Bog je en sam. Njemu sem služil doslej in njemu bom služil tudi poslej v civilni obleki. Soglašaš, Minka?«

Odprl sem svoje naročje in Mihka mi je jokaje od sreče padla okoli vratu ...

Takoj popoldne sem pisal p. provineijalu Kalistu, da izstopam iz samostana, in knezoškofu, da izstopam iz duhovniškega poklica ter se odrekam vsem blagoslovom. Nato sem zavil svojo kuto, vrvico, molek s križem ter sandale v veliko škatlo ter poslal vse skupaj p. priorju. A brez vsake besede. Naslednje jutro sem pisal še prijateljema Benediktu in Grčarju. Poskrbita naj, da se mi vrne moj klavir, knjižnica in dnevnik.

Tako: za mano! Odvalila se je z mene cela gora in zdaj sen končno svoboden.

Svoboden! Svoboden kakor po maturi. A zdaj? »Nazaj ne smem, naprej ne vem ...« Toda srce je polno poguma, duša polna nade in sreče. Janko Svetlin, drvarjev sin, porojen iz žuljev in znoja, se ni dal doslej. Nikomur! In ne da se niti poslej. Sem, kakršen sem: tu sem in ne morem drugače, a Bog mi pomaga kakor mi je ... Z Minko roko v roki začenjam znova. Znova! Fanfara doni zopet k naskoku:

Allons! — Naprej!

Greva. In vse mi pravi, da greva h končni zmagi ...

II. V svobodo.

Prav tistega popoldne, ko je Svetlin-Kajetan končno premagal vse pomisleke in je v Ljubljani zlagal svojo kuto v škatlo, da jo po pošti vrne samostanu, je pritekel k p. Benediktu brat redovnik:

»Neka starka je tu. Nujno prosi, naj pride p. Kajetan previdet gdč. učiteljico v Dobu ... Pravi, da bo umrla. A p. Kajetanova cela je zaklenjena. Morda veste vi, kje je p. Kajetan?« 

»Pater je zadržan. Ne pravite tega nikomur! Jaz pojdem namesto njega.«

P. Benedikt je pustil note in klavir ter hitel po stopnicah in hodnikih v cerkev. Urno je oblekel roketo, si obesil štolo in vzel ciborij. Spremljal ga je brat redovnik.

Pred cerkvijo je stala stara ženica in se neprestano usekovala. Jokala je.

Ko je zagledala p. Benedikta, je vzkliknila: »O, gospod, ne zamerite: p. Kajetana si želi gospodična —« 

»P. Kajetan prav sedajle ni doma ...«

»— ali pa vas, gospod . . . ‘P. Kajetan naj pride, ako pa njega ni, naj pride p. Benedikt!’ je rekla gospodična. Pa hitimo! Bojim se, da ne bo prepozno ...«

P. Benedikt je začel glasno moliti ter je stopal kolikor mogoče naglo, šli so preko polja, mimo malega smrekovega gozda, zavili z glavne ceste na stransko pot in že so sc bližali Dobu.

Tik pred vasico je stala čedna pritlična hiša; vsa okna so bilo polna nagelnov, ki so svoje bujne rdeče cvetoče globoko sklanjali po steni. To je bila šola enorazrednica: na levi učilnica, na desni soba za učiteljico, zadaj kuhinja in sobica za šolsko služkinjo.

Ko je p. Benedikt vstopil, je zagledal pred seboj starejšega gospoda z dolgo sivo brado.

»Hvala, prečastiti! Moje ime je Golob, uradnik v pokoju,« je dejal gospod. V očeh pa se mu je bliskala jeza, vse mišico na bledem obrazu so mu drgetale in nemo je pokazal na posteljo v kotu. In kakor bi nosil neznosno težko breme, je omahnil skozi vrata ter potegnil starko za seboj.

Benedikt je pomignil tudi bratu redovniku, naj ju pusti sama. Potem se je približal bolnici. Mižala je, drhtela in šepetala nerazločno. Nežno jo je pozval, naj se izpove. A odgovorila ni, nego šepelala. Bila je v nezavesti. Vzel je kozarec vode in ji brizgal kapljice v obraz. Niti zdrznila so ni, a rozločno je izgovorila besede: »Danijel! Danijel!«

Potem je začela drgetati, oči so se ii odprle, a videlo se je le belo kakor pri božjastniku, prsi so se ji težko dvigale in hipoma ji je zastajal dih ... čelo se je umirilo ...

»Umira!« je šinilo patru skozi možgane. Hitro jo je mazilil s poslednjim oljem, a še ni bil gotov, ko se je iztegnilo telo, glava se je nagnila na stran in — izdihnila je.

»Končano. Mir njeni duši!« je dejal Benedikt gospodu in pokazal na mrliča. Bila je krasno, visoko, črnolaso dekle.

»Končano! Nesrečnica — ti žrtev! Ubožica!«

Kakor bi ga vrglo, je padel gospod ob postelji na kolena in zaihtel.

»O Bog, da nisem niti slutil, kam sem te pustil, otrok moj!« je govoril. »Da, gospod čestiti, kakor lastno dete sem jo ljubil. A bila je hčerka edinka mojega najljubšega prijatelja. Njen varuh sem bil. Skrbel sem zanjo od njenega dvanajstega leta, jo izšolal, ji poskrbel službo v tem krasnem kraju ... A tukaj je postala žrtev, strašna žrtev najpodlejšega lopova.«

Brat redovnik je stopil v sobo. Gospod ga je opazil.

»Naj odide gospod! Vi pa, ali morete ostati pri nama?« je vprašal patra. Benedikt je prikimal, slekel roketo in odložil štolo.

»Idi! Vzemi s seboj! Vrnem se sam,« je dejal bratu. In brat je odšel. Ostala sta sama.

Gospod pa je dejal:

»Ni se vam mogla več izpovedati. Nesrečnica! Kako značajna je bila! Do zadnjega hipa je molčala. A pravkar je povedala vse. Vedite torej, gospod: njen morilec je pater Danijel!«

»Za božjo voljo!«

»Da, ta lopov jo je zapeljeval ... zapeljeval v spovednici mesece in mesece ... po polju, na izprehodih jo je zalezoval ... semkaj v šolo je prihajal. Lepa je ta moška zver, pravijo, in sladko zna govoriti ... In zgodilo se je. V samostanski grobnici sta imela sestanke . . . zasužnjil jo je, popolnoma ji zmedel srce in možgane. Kako bi je ne! Naivna je bila in verjela mu je. Saj ji je prisegal, da pusti svoj stan, da prestopi v pravoslavje in se oženi ž njo!«

»Pa čemu je umrla?«

»Ker jo je zapeljal končno celo v zločin! Zanosila je ubožica zbegana! In poslal jo je v Ljubljano k neki lopovski babici. Pred tremi dnevi se je privlekla napol mrtva v Dob. Nikogar se ni upala poklicati na pomoč — njena stara služkinja ji je edina stregla. Šele včeraj zvečer sem prejel njeno brzojavko, naj pridem takoj. Vozil sem se vso noč ... potem sem iskal po vsi okolici zdravnika, a nisem našel nobenega ... nikogar ni doma. Tako je umrla zaradi brezvestnosti človeka, ki je hotel pač le uživati, ni pa imel značaja, da bi vzel nase tudi odgovornost in dolžnost. Ti sirotica — ti nesrečna golobica! Kragulju si padla v kremlje in nisi imela več moči, da bi mene poklicala na pomoč!«

Gospod je skočil k vratom, jih odprl in zaklical: »Neža, Neža! Nič več se ne bo smejala Milka, nič več ne bo veselo pela: glejte, izdihnila je! O Bog! O Bog!«

Tedaj je pritekla starka, zajokala, poljubljala mrtvemu dekletu roke in ječala:

»O, moja gospodična — zakaj ste morali umreti! Tako sem vas rada imela — umrla bi bila rada namesto vas — stara sem — vi pa ste bili tako mladi, tako lepi in veseli! — Oh, vi ste vedeli, da morale umreti ... vedeli ste in rekli ste mi, a jaz nisem hotela verjeti. Strašno ... strašno!«

In dvignila se je in odhitela iz sobe. Hitro se je vrnila in prinesla pismo. Izročila ga je p. Benediktu.

»Izročila mi ga je, ko se je pripeljala skoraj nezavestna iz Ljubljane. Na postelj smo jo morali nesti,« je pripovedovala starka. »‘Neža, ko umrjem’, je dejala, ‘izroči tole pismo p. Kajetanu ali p. Benediktu. Samo njima! Ko umrjem, a ne poprej!’ je naročevala. Oh, koliko je trpela, kako se je zvijala, kako je drgetala! Zdaj je prestala ... sirotica, ubožica!«

Benedikt je odprl pismo, ga čital in nato rekel služkinji: »Pojdite, Neža! Kar je tu napisano, moreva vedeti le midva ...«

Ihteč je odšla, p. Benedikt pa je bral: »Vem, da bom umrla. Ah, težko bom umrla. Mlada sem še, zdrava in življenje ljubim. A smrt bodi kazen za moj veliki greh. Ako je Bog, on bo usmiljen z menoj. Kesam se ... Kesam se! Moj greh pa je bilo moje zaupanje možu, ki sem ga ljubila prvega in edinega na svetu. Ne ljubim ga več, nego zaničujem. Pred oltarjem sem mu morala ponoči priseči, da ga ne izdam. Lopov! Lopov! Tudi ta moja prisega je bila izsiljena in zavedam se, da storim večji greh, ako te blazne prisege ne prelomim. Zato Vam povem vso istino po svoji smrti. Ne iz maščevanja. ‘Moje je maščevanje!’ pravi Gospod. Povem le zato, da rešim druge svoje usode, enake smrti, istega zločina in zločinca.

P. Danijel me je zapeljal. Prisegal mi je, da zbeži z mano in da se poročiva. Ko pa sem pred mesecem dni povedala, da se čutim mater, me je opsoval. ‘Vlačuga si! Z drugim si se spečala! Ne poznam te več!’ mi je dejal. Blaznela sem od obupa. Zvedela sem pa, da ima sestanke z drugim dekletom in da jih je imel že več.

Obupana sem ga poiskala vnovič in ga rotila, naj reši mojo čast. A zasmejal se mi je v obraz in mi pokazal vrata. — ‘Prisegel si!’ sem mu dejala. — ‘Ah, kaj prisege v ljubezenski strasti! To so fraze, ki jih ne verjame nobeno pošteno dekle!’ mi je zabrusil. — ‘Noseča sem! Uničil si me, službo izgubim, s sramoto me poženo! Kam naj grem poleni? S čim naj živim?’ sem prosila. — ‘Poišči babico! V Ljubljani jo dobiš — pomagaj si — meni nič mari!’

Tedne in tedne sem prejokala, trepetala, omahovala. Končno sem se odločila: ali se rešim ali poginem. V sramoti živeti ne morem. Tako sem mislila.

Zdaj je konec. Umreti moram. P. Danijel pa naj ne ugonobi nobene več. Zalo sem Vam pisala. Rešite vsaj mojo naslednico!

Bog pa mi odpusti moje grehe! Milka.«

»Zver! Zver! Zdaj ste čitali sami. A ta zver je še opasnejša kakor sem mislil,« je govoril varuh, to je redovnik! To je duhovnik! O, čakaj, jaz te poiščem — jaz te razkrinkam, jaz te zadavim! Potem pa se zgodi z menoj, kar se hoče! Maščujem te, Milka! Prisegam ti!«

Pretresen je ostavil p. Benedikt obupanca, ki ni maral čuti nobene tolažbe.

Ali naj gre zdaj k priorju ali celo k provincijalu ter mu izroči Milkino pismo? Ali naj gre k p. Danijelu in ga opozori, kaj ga čaka? Kaj naj stori?

Celo uro je hodil p. Benedikt okoli samostana, a odločiti se ni mogel.

In ko se je že v poznem mraku vrnil v cerkev, kjer je odložil ciborij, je šel naravnost v svojo celico. V refektorij je sporočil, da je bolan in da ga zato ne bo k večerji.

A hodil je po svoji celi gor in dol ter ugibal in razmišljal. Želji nesrečne pokojaice mora ustreči. Očividno je dala samo zato poklicati p. Kajetana ali njega. In žrtev p. Danijela mora biti konec. Nesrečne nove zapeljanke je vsekakor treba rešiti pogube, njih roditelje in sorodnike pa sramote.

Ako pa gre jutri k provincijalu, bo gotovo takoj poklical predse tudi p. Kajetana. In potem se razkrije, da je Kajetan prelomil naloženo kazen, ušel iz cele ter ponoči utekel iz samostana. Potem pa nastane škandal, in ko se Kajetan vrne, ga zapro v samostansko ječo.

Doslej je Benediktu uspelo, da je prikril pobeg svojega prijatelja. Morda ga prikrije še dva tri dni. Samostanski brat, ki prinaša Kajetanu zajtrk, obed in večerjo, v naglici ni opazil, da sprejema hrano Benedikt iz Kajetenove cele. Zmerom se mu tako mudi. Plošček s posodami poslavlja na zid stebrišča pred celo, potrka na duri, zagodrnja in urno odhaja. Benedikt pa tiči za vrati, smukne, kadar je hodnik prazen, po posode in jih odnaša v celo. Tako jih tudi vrača. Golida tik umivalnika bo v treh dneh polna. Potem jo eventualno Benedikt ponoči sam izprazne v svinjak.

Vse je torej v redu. Samo da se Kajetan vrne. In da bi le gospod Golob ne izdal tajnosti! Samo tri — kvečjemu štiri dni: potem se začni za p. Danijela sodni dan!

Utrujen je legel. A zaspal je šele pozno, nemirno, mučen po težkih sanjah.

Redovniški novic je čital počasi in z monotonskim glasom dolgo apostolsko pismo ...

Okoli miz so se zbrali za krožniki očetje redovniki in bratje so jim stregli. Na nekoliko vzvišenem prostoru na gorenjem koncu refektorija so sedeli za dolgo mizo opat-provincijal, prior, pp.Joahim, Feliks, Roman in Viktorin.

Okoli manjših miz spredaj na desni in levi so obedovali starejši patri, v ozadju mlajši, prav v ozadju pa novici. Redovniki so jedli molče; vendar so žlice in vilice rožljale, da so čitajočega novica lahko razumeli le oni, ki so mu sedeli najbliže.

Končno je novic prenehal čitati, provincijal in prior pa sta se pomenkovala dalje.

»Da bo izdalo?« je vprašal provincijal. »Bog daj!«

»Preverjen sem. Bil je zelo skesan. Mehak človek je. No, euiusvis hominis set errare: nullius nisi insipientis in errore perseverare.« ^[1]

»Da, da. Errare humanum est. ^[2] A z mislijo se doseže največ. Sijajen govornik je. Škoda bi ga bilo ... Omnia praclara rara«^[3] je menil provincijal.

»Gotovo. Homo sum; humani nihil a me alimenum puto. ^[4]

Povedal sem mu to ... A rekel sem mu tudi: Tute hoc intristi; tibi omne est exedendum,« ^[5] je dejal prior.

»Koliko dni ima še?«

»Samo še teden. Ni mu hudega: klavir ima in knjižnico.«

Nobenega imena nista imenovala. Spoštljivo so okoli molčali očetje in se delali, kakor bi ničesar ne slišali niti razumeli. A vsi so vlekli na ušesa, zakaj vedeli so, da govorita o p. Kajetanu.

Vsi pa so se tudi jezili na priorja: tu se dela blagega in tolerantnega, da zopet preslepi dobrodušnega provincijala; v istini pa je prior kakor srp in kopriva in ne pozna ne razumevanja človeških slabosti, še manje odpuščanje.

Pri stranski mizi nasproti vhoda je sedel p. Danijel poleg pp. Alfonza, Ignacija in Cirila. Danijel se je šalil, pripovedoval vesele anekdote z nekega misijona, tovariši pa so se smejali, da jih je dušilo.

Kar je pristopil brat strežnik k p. Danijelu in mu pošepetal, da želi star gospod nujno govoriti ž njim.

»Z mano? Kaj pa hoče?« je vprašal pater nervozno. »Recite mu vendar, da sem pri obedu! Naj pride pozneje v mojo celo!«

»Rekel sem mu vse to. A ne da se odgnati. Grozi, da pride semkaj ...« je odgovoril brat.

P. Danjel je pobledel, a z igrano ledenostjo je dejal:

»Pa torej grem, da nadležneža z rokavicami vržem ven.«

In odšel je iz obednice na hodnik. Zagledal je gospoda z dolgo sivo brado. In niti odkril se mu ni starec, nego ga je le osorno vprašal:

»Ali ste vi p. Danijel?«

»Pri obedu smo. Kdor česa želi, naj si izbere primeren čas. Počakajte torej!« se je razrepenčil pater in hotel oditi.

»Še enkrat vprašam: ali ste vi p. Danijel? Odgovorite!« je zasopel gospod in njegov pogled je bil divji, preteč.

»Sem. Pa kaj želite?«

»Lopov!« je zakričal starec in hrkatu z vso silo priložil patru zaušnico. »Zločinec! Morilec! Podla duša! Propalica! « je kričal in za vsako besedo je padel po patru nov udarec.

Danijel se je že po prvi zaušnici opotekel, pri vsakem nadaljnjem udarcu pa se je zasuknil in se branil z obema rokama; a klofute so padale od vseh stani in pater se je vrtil, zaletaval, lovil, zdaj je zastokal, zdaj zagrčal, končno je začel klicati z jokajočim glasom:

»Na pomoč! Ubije me! Na pomoč!«

V refektoriju so slišali že prvo klofuto. Patri so posluhnili ... nekaj jih je poskočilo s klopi, drugi so prestrašeni strmeli v vrata ... Ko pa je zunaj pokalo vedno huje, so nekateri tekli na hodnik, drugi so se gnetli okoli vhoda.

»Kaj pa je? Za božjo voljo! Neki blaznik? Primite ga! Stojte! Duhovnik je ... posvečena oseba! Tak škandal!« je vpilo vse križem.

Tudi p. Benedikt je skočil za tovariši. En sam pogled na hodnik mu je razjasnil ves položaj.

»Golob je! Sodni dan se začenja!« si je mislil. In naglo se je okrenil in pri stranskih durih izginil. Po stopnicah je tekel v svojo celo, pograbil klobuk, tekel zopet navzdol ter planil na vrt. In kolikor mogoče urno jo je mahnil po drevoredu in dalje preko polja.

Golob pa je med tem neutrudno mahal in pretepal, in ko so mu omagale roke, je začel suvati s koleni in brcati s stopali. Ves je bil že upehan, pot mu je lil s čela po obrazu, ovratnik se mu je odpel in mu je stal kakor dva rogljička ob licih pokonci, ovratnica mu je vihrala, klobuk je izgubil, in zmršeni lasje, dolga siva brada, pobesneli pogled in režeča usta so nudili gledalcem strašno sliko.

Danijel je vedno hotel uteči, a Golob ga je zmerom znova ujel za kapuco ali za belo vrvico, ga je zavihtel naokoli in mu prisolil nov udarec ali brco. Iž njega pa je bruhalo:

»Ti lump! Ti opica! Svinja! Tolovaj! Zver! Volkodlak! Lopov!«

Patri so skušali tovariša rešiti in ga potegniti medse. A Golob je sunil in lopnil, da so takoj odskočili. Starci so se stiskali k stenam ter so le glasno ječali in vzdihovali, debelušci so se tresli za svoje trebuhe ter le oddaleč kričali in psovali, mršavi mlajši so se pač delali, kakor bi Goloba naskakovali, a vsi so ovaduhu in ogleduhu Danijelu privoščili. Zmerom so se spretno umikali, obenem pa le navidez drug drugega vzpodbujali:

»Primi! Drži ga! Stojte! Dovolj! Ne, ne! Oha! Oha!«

Najstrahopetneje se je vedel prior. Dočim je provincijal p. Kalist stoječ na stolu in s prepalim obrazom vsaj preko hrbtov opatov vzklikal:

»Sramota! Kje sta pp. Egidij in Vergilij? Pokličite vendar pp. Virgillija in Egidija! Kakšen škandal!« se je prior sesedel na tla in jecljal latinske molitve.

Končno sta pritekla odnekod Egidij in Vergilij. Kuto sta imela visoko podpasano, da so se jima videle do kolen gole kosmate noge, okoli života sta imela privezan zakrpan višnjev predpasnik, rokava sta jim bila zavihana pred komolcem, a roke vse rjave od prsti.

Kakor besna bika sta se z globoko nagnjenima glavama in razprostrtimi rokami zaletela proti Golobu in ga objela. Utrujeni Golob se ju je pač otresal, toda ukrotila sta ga in trdo posadila na klop. Patri so odnesli p. Danijela v obednico, ga močili z vodo in mu vlivali v usta vino.

Tedaj pa se je p. prior že postavil pred Goloba ter kukurikal nanj kakor togoten star petelin brez repa in grebena:

»Čemu to? — Zakaj? — Kdo ste? — Ali ste blazni? — Mar ne veste, kje ste? — Božjega namestnika — blagoslovljenega moža ste tako žalili! — Orožnikom vas izročimo! V ječo vas pošljemo! Nesramnež ste! In vaš greh, vaš greh je strašen!«

Nič ni čakal odgovora, nego je le skakal, sikal in vreščal pred Golobom.

Golob pa je bil preveč upehan. Niti glasu ni mogel dati več iz sebe. Le globoko se je oddihaval in si s komolcema brisal znoj ...

Prior se je togotil dalje in izpraševal, se zgražal in pretil, da je postal ves penast.

V refektoriju so spravili p. Danijela že toliko k zavesti, da je medlo odgovarjal p. provincijalu.

»Kdo je ta nasilnež?«

»Ne poznam ga.«

»Kaj ste mu vendar storili?«

»Prav ničesar. Po nedolžnem me je ...«

»A čemu vas je tako strašno psoval?«

»Ne zavedam se prav nobene krivde ...«

Nekaj patrov je drvelo na hodnik in so kričali na Goloba:

»Nedolžnega človeka ste tako živinsko napadli! Ne pozna vas, nikoli vam ni ničesar žalega storil ... Mar ste pijani? Ali ste nori?«

Končno se je Golob oddahnil. Dvignil se je med svojima stražnikoma, ki ga ves čas niti za trenotek nista izpustila iz svojih lopatastih šap, ter je odgovoril:

»P. Danijel je kriv smrti moje varovanke — učiteljice Milke Potočnikove v Dobu. Morilec je in lopov, zato sem ga kaznoval!«

Hipoma se je polegel hrup in v popolni tišini je vprašal p. provincijal:

»P. Danijel, kaj pravite na to strašno obtožbo?«

In p. Danijel je odgovoril:

»To je nesramna laž! Kake učiteljice Milke Potočnikove sploh ne poznam.«

»Vi se upate tajiti?!« ji vzkipel starec in se trgal iz pesti.

»Sveto resnico govorim in lahko prisežem, da nisem ženske, o kateri govorite, nikoli niti videl, da nisem ž njo nikoli niti besedice govoril in da sem zdajle sploh prvič slišal njeno ime!« je ponovil pater Danijel.

»Grozno! Nezaslišano! Ali je kaj takega sploh še mogoče?« je kričal starec. »Vi, pošast v kuti, vi torej tajite, da ste mojo nesrečno varovanko mesece in mesece zalezovali, da ste jo zapeljevali v spovednici, lazili v dobsko šolo in imeli ž njo se stanke celo v samostanski grobnici?«

»Sam večni Bog v nebesih ve, kakšno krivico mi delate!« je odgovoril Danijel. »Ker govorit take klevete, moram misliti le, da ste ali blaznež ali ostuden lažnik.«

»Jaz lažnik in klevetnik?!« je vzdihoval starec. »Jaz torej lažem in vas klevetam, ko vam povem v obraz, da ste ubogo dekle onečastili, jo spravili v blagoslovljen stan ...«

»Moj Bog, rešite me vendar tega norca!« je zakričal Danijel. »Vrzite ga na cesto ali izročite ga žandarmeriji! Saj je preveč strašno, kar se mu blede.«

» — nosečo ste pahnili od sebe, jo v obupu pustili zaradi novih žensk, ki jih zapeljujete — ko vas je prišla rotit, da jo rešite propasti in sramote, ste ji svetovali, naj si da telesni plod po kaki babici odpraviti.«

»Grozno! Mož je hudo bolan. Halucinacije ima. Odvedite ga brž v blaznico! — Mene pa, prosim, odnesite v celo, da ležem v postelj. Ne morem se držati več pokonci!«

»Verujte mi, gospodje, čisto pameten sem, samo nepopisno nesrečen!« je prosil Golob. »Varovanka moja je namreč njegov nasvet žalibog poslušala in je zato včeraj zvečer nagloma umrla.«

»Jaz o tem ne vem čisto ničesar,« je odgovoril Danijel, skremžil obraz in se opiraje na dva tovariša dvignil, da odkrevlja v svojo celo.

»Pri njeni smrti je bil p. Benedikt,« je nadaljeval starec. »Njega vprašajte — on vam dokaže! Črno na belem ...!«

»Ah, p. Benedikt? Čemu p. Benedikt? Zakaj ni poklicala mene, ako me je poznala tako dobro?« je izzival Danijel in se počasi vlekel k stranskim durim.

»Svojega morilca pač nesrečnica ni marala videti. P. Kajetana si je želela, poštenjaka, a ker njega ni bilo, je prišel p. Benedikt, da jo je še del v poslednje olje.«

Tedaj se je p. Danijel ustavil, se ozrl po p. provincijalu in dejal:

»P. Kajetana si je želela? Hm, p. provincijal, ali ni tu kaka intriga ali zlobna zamena imen? — Ali se ne vali name tuj greh? — Jaz nesrečne pokojnice, kakor sem že opetovano prisegel, sploh nisem poznal. Morda se je umirajoči že bledlo? Morda se je zagrešil kdo drug na moj račun? — P. Kajetan, hm, hm ... Prosim, pokličite ga. Naj pove, čemu ni šel tja? — Jaz ne morem več ... P. Kajetan ima besedo. Jutri, če bo mogoče, sem na razpolago ... Zdaj pa moram odtod ... omedlevam.«

In pod pazduho tovarišev se je odplazil... Omedleval pa je od ogorčenja in togote zunaj na hodniku tudi Golob.

»Ali je mogoče vse to? Ti lopov! Ti zver!« je ječal, a kričati ni mogel več.

»Pojdite po p. Kajetana! Takoj naj pride!« je velel prior. »Pa kje je p. Benedikt?«

»Pravkar je bil še tukaj ...« se je glasil nekdo.

»Njegova muzikalna ušesa ... Da, razumem: nervozen je postal ... Sicer pa ga veže spovedniška molčečnost ... Naj pride torej p. Kajetan! Kaj je imel s pokojnico? — Nov, nezaslišan škandal! In zopet p. Kajetan! Vedno p. Kajetan!«

Nestrpno je drobencljal p. prior ob mizah gor in dol. Oglasil pa se je zopet Golob:

»Torej ne verjamete mi, gospodje? Ali je mogoče, da mi ne verjamete?«

»Verjamemo ali ne — Gotovo ste se zmotili v osebi ... P. Danijel ni bil. Največjo krivico ste mu storili, a zadoščenje si poišče sam. Kazni ne uidete ... Le pojdite! Odvedite ga!« je ukazal prior.

Patra Egidij in Vergilij sta Goloba dvignila in ga vlekla k izhodu.

»Vrnem se še ... Danes pa sem uničen ... Ne morem več ... A vprašajte p. Benedikta ... on potrdi vse ... on ima njene pismo ... v pismu je povedala vso resnico!« je govoril Golob, odhajajoč z ubitim glasom. A poslušal ga ni nihče več.

Pravkar je namreč pritekel v obednico p. Evzebij in poročal: »P. Kajetana sploh ni v celki ... Vse kaže, da ga ni že par dni doma ... Omara, vsi predali, klavir in knjižnica so zaklenjeni, a ključev ni nikjer ...«

Provincijal in prior sta debelo pogledala in molče nekaj hipov kimala.

»Ubogi p. Danijel!« je vzdihnil prior. »Kakšna spletka! Kolika zloba!«

»Molite, da tudi ne padete v skušnjavo! Hvaljen bodi ... !« je dejal provincijal in odšel.

»Na veke ... Amen!« so odgovorili v zboru očetje in se razšli, ln med njimi ni bilo nikogar, ki bi bil še dvomil, da je p. Danijel to pot resnično nedolžen in da je bil žrtev maščevanja, ki ga je zakrivil p. Kajetan.

V okusno opremljeni sobani p. provincijala in opata, okrašeni po stropu s štukaturanii, opremljeni s fotelji in preprogami, dragoceno visečo uro, slikami starih mojstrov in s finimi dvocevkami na posebnem stojalu tik pompozne pisalne mize, sta p. Kalist in prior Kvirin naslednjega dopoldne razpravljala o najnovejši samostanski aferi.

»Ta ženska je pač tako rekoč samomorilka,« je dejal prior. »Nič čudnega. Kar sem zvedel doslej o nji, me potrjuje v sodbi, da je bila popolna brezverka. Občevala je le z liberalci, brala je le liberalne knjige in novine, v cerkvi je ni nihče nikoli videl že par mesecev ...«

»A prej je zahajala celo k spovedi? Golob je včeraj trdil tako!« je pripomnil provincijal.

»Mogoče, a ni verjetno. P. Danijel se sploh ne spominja nanjo. V samostanu je ne pozna nihče.«

»Da je baje p. Danijel celo k nji zahajal v šolo! Tudi to je laž. Govoril sem s šolsko postrežnico. Nikoli ni videla nobenega redovnika v šoli. Učiteljica se je klatila po polju in gozdovih ... Lahkomiselno dekle, ki se je zmerom smejalo in prepevalo. Včasih je prišla prav pozno ponoči domov. Kdo ve, v kakšni družbi je bila! Zadnji mesec šele je postala otožna in je včasih jokala. In govorila je o smrti. Čisto pripravljala se je na smrt. In kar nič žalostna. Celo cinično se je smejala pri tem.«

»A p. Danijel je imel že parkrat opraviti z ženskami ... discipliniran je bil ... šele nedavno suspendiran ... je opominjal provincijal in opat.

»P. Danijel je včasih resnično zelo posvetnih navad,« je priznal prior. »Bil je pač mnogo po svetu ... A ženskar ni. Le kadar preveč pije, izgubi razsodnost.«

»A dekliška šola? Grda reč! Zato so ga vendar poslali v naš samostan!«

»Čenče, pretiravanje! Iz mušice so cerkveni sovražniki napihnili vola ... Dvoje, troje najmarljivejših šolaric je pater Danijel nerodno ali naivno protožiral. Iz zavisti in ljubosumnosti so si tovarišice izmislile nesramnosti. Po šolah nekaj navadnega. Zastražene in terorizirane tri deklice so spočetka v svoji zbeganosti potrdile vse, kar se je od njih zahtevalo. Roditelji so seveda zagnali krik, dvignil se je ostuden škandal ... Naposled pa so deklice preklicale vse, prosile patra Danijela odpuščanja in tudi roditelji so mu dali popolno zadoščenje ... Le da se spravi neprijetna afera temeljito s sveta in se p. Danijela zaradi nerodnega vedenja vendarle kaznuje, je bil prestavljen v naš samostan.«

»In njegovo zadnje pohujšljivo nastopanje v neki krčmi?«

»V krčmo ga je zapeljal neki veseljaški študent,« je razlagal prior. »Nevajen vina in ker ga je izpil čašo preveč, ni p. Danijel vedel več, kaj počne. Čisto brez razsodnosti si je domišljal, da mora v svojo postelj ... Nekaj liberalnih hujskačev je zlorabilo njegovo nesrečo in ves dogodek popisalo z zlobno tendenco. P. Danijel mi je priznal vse, se kesal in sprejel pokorno naloženo kazen. Od tedaj se vede in živi vzorno v vsakem oziru.« 

»Vi torej verjamete, da so Golobovi očitki krivični? — Ne prenaglite se! Zasledujte reč dalje!« je poudarjal opat.

»Razume se. Zasledoval in zasliševal bom dalje ... Povrnšosti in popustljivosti se meni doslej pač ni moglo oičtati,« je odgovoril prior pikirano.

»Ne očitam. Le svarim!« je naglasil opat. »Z afero se bo bržčas pečalo orožništvo in sodišče ... škandal zaide brez dvoma v liberalne novine. Zato mora samostansko vodstvo postopati s skrajno strogostjo.«

»To se zgodi. Z neusmiljeno strogostjo,« je govoril prior.

»Prosim celo, da se me v tej strogosti podpira in z neumestno dcbrotnostjo ne ovira!«

»To pot mi tega ne boste mogli očitati!« je dejal opat rezko.

»Ne drznem se očitati ... samo prositi si dovoljujem.* se je umaknil prior.« »Proti p. Kajetanu bi bil pač moral ostreje nastopiti. Pokoril sem se le vaši želji — zdaj vidimo posledice. Utekel je ponoči v Ljubljano k svojemu očetu, dasi je imel hišni zapor in dasi sem mu prošnjo trikrat z vso resnostjo odklonil. Kadar se vrne, ne bom ugovarjal niti najhujši kazni, dasi mi ga je žal. P. Kajetan je sposobnejši kakor marsikdo; ustvarjen je, da postane ponos našega reda, izvrsten govornik, jasen mislec, fin muzik, nežen človek ...«

»Preveč nežen!« je ugovarjal prior. »Bojim se, da se je ženski hudič polastil njegove duše ... a ni ga močnejšega hudiča od ženskega! Treba bo nastopiti brezobzirno. Začetek je že storjen ...«

»Kaj ste ukrenili?« se je ustrašil opat.

»Bil sem že v tisti vili.« 

»Pri Grčarju?« 

»Ne. Pri posestniku vile. Trgovcu. Včeraj se je pripeljal z obiteljo.«

»In kaj ste govorili z njim?«

»Povedal sem mu ves škandal in ga prosil, naj tisti ženski, tisti bivši Kajetanovi kuharici ne dovoli več stanovati v vili.«

»In ste to dosegli?«

»Dosegel!« je dejal prior. »Trgovec je naš človek in njegova gospa je vzorno verna žena ... Obljubil mi je, da sporoči Še danes gospej Glowacki, naj odslovi nemudoma agenta Grčarja z ženo, deklo iu gospodinjo, ker je dal v najem stanovauje v svoji vili le njej, Glowacki, ne pa celi tropi tujih oseb. Ako Glowacki ni prav, naj gre še ona!«

»Izvrstno! Tako se skušnjave iznebimo,« se je radoval opat.

»Bil sem pa tudi pri županu v Logu. ki je takisto naš človek,« je pripovedoval prior.

»Čemu še pri županu?«

»Poučil sem tudi njega. Ako bi se Glowacka in Grčar gospodarju najmanje upirala, naj odredi županski urad, da se vsa družba iz občine izžene kot nadležna, javnemu redu nevarnu in tista kuharica še posebej kot nenravna, javno pohujšanje vzbujujoča vlačuga.«

»Pa je to mogoče!?«

»Župan Kimovec, najzanesljivejši katoliški možakar, stopi takoj jutri v vilo in uredi z gospodarjem vse, da se prvo nadstropje zanesljivo izprazne v par dneh!« je zagotavljal prior.

»Dobro, dobro! Samo vse po zakonu in brez hrupa!« Prior se je dvignil, se poklonil in odhajal. Med vrati pa je srečal p. Hijacinta, ki je raznašal pošto. Prinesel je pisma p. provincijalu in ker je videl pred seboj tudi p. priorja, je izročil pisma takoj tudi njemu.

»Morda opraviva še obenem današnjo pošto?« je povabil opat znova priorja, šel k pisalni mizi in odpiral pisma, »Izvolite!« je ponudil lesen nož priorju, ki je torej tudi prerezal ovitke svojih pisem.

In patra sta sedla in čitala. Naenkrat sta obenem vzkriknila:

»Apostat! Apostat!« 

Razburjena sta se dvignila, zastrmela najprej drug drugenur v obličje, potem drug drugemu v pismo ter vzkliknila ponovno:

»Tudi vam sporoča isto! Celo z istimi besedami! O, apostal! Apostat!«

Provincijal se je grabil za glavo in kakor brezumen begal po sobani. Prior pa se je zgrudil v fotelj ter ječal:

»Tega je sposoben? Izobčil se je sam? — Prelomil je svojo prisego čistosti in pokorščine — izdajalec je! — Moj Bog, gospod opat, — človek, ki nima ne vesti, ne časti, je sposober vsega, in jaz se bojim ... jaz se bojim ... ah! —«

»Česa pa še, za božjo voljo?!« je planil provincijal. »Mar ni že dovolj?«

»Jaz se bojim, da je p. Danijel slutil pravilno ...« 

»Da bi bil Kajetan — «

»Da je Kajetan zlorabljal Danijelovo ime — da je Kajetan zavajal in zapeljal tisto nesrečno samomorilko — da je Kajetan lopov in zločinec!« je naglašal prior s plamtečim obrazom.

»Mislite? Ni mogoče! A obenem da bi bil ...« 

»Hinavec je bil ... vedno se je pajdašil z brezverci ... discipliniran je bil kot kaplan neštetokrat ... Da bi se odtegnil posledicam svoie propalosti napram učiteljici v Dobu, je v kritičnem hipu pobegnil od nas in se —«

»O! Prav tisti dan je nesrečnica umrla! Zares, to že ni več slučaj! Prav zato se je zavedenka usmrtila, ker je zvedela ...« 

»Takoj napišem in odpošljem ovadbo,« je dejal prior in vstal, da odide. »Zločin se odkrije in pojasni hitreje, nego sva mislila.«

»Da, napišite! A previdno! Ne obdolžujte nikogar, nego le navedite dogodke, ki so v tako strašno sumljivi zvezi. Golobove očitke ... p. Danijela sumnjo ... učiteljičino zadnjo nujno prošnjo, naj pride k nji p. Kajetan ... Kajetanov beg ponoči baš pred njeno smrtjo ... Kajetanov nenadejani hipni izstop ... njegova zaroka z ordinamo deklo ... O, o! Hudič v ženski pojavi je resnično najstrašnejši!« je stokal opat

Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je p. Benedikt, bled, resen.

»Prečastita!« se je poklonil. V roki je držal dve pismi.

Takoj sta planila nanj.

»Tudi vam je pisal? O, o, o!« je vzklikal opat.

»Izdajalec, krivoprisežnik, zločinec!« je psoval prior.

»Tukaj — prosim ... Nobenega dvoma ni ...« je rekel pater Benedikt in izročil opatu prvo pismo.

Pisala ga je Milka Potočnikova.

»Kaj?! Ona — ona sama? — Pa kako ste prišli do tega pisma?« je omahnil opat v naslanjač in buljil v patra.

»Dala mi ga je njena služkinja takoj, ko je bedna žrtev v mojih rokah izdihnila.«

»Pa zakaj mi ga niste izročili takoj? Čemu ste ga zadrževali?«

»Naslovljeno je na p. Kajetana in name. Način ravnanja ž njim je torej pokojnica prepustila popolnoma nama,« je odgovoril p. Benedikt, »imel pa sem še drug razlog.«

»Kakšen?«

»Evo, tegale!« — in Benedikt je pokazal drago pismo. Pisal ga je Janko Svetlin — Kajetan.

»Tudi nama je sporočil. Vi ste vedeli? ...«

»Slutil sem ... Prijatelj mi je ... Oprostite, do dna duše ga poznam: najblažji, najznačajnejši mož je ... Molil bom zanj, a tudi vidva, gospoda, prosim, ga ne obsojajta!«

In Benedikt se je poklonil in odšel.

»Zdajle pa le pišite ovadbo! A z drugim subjektom! Evo vam! Dokaz je tu!« je režal opat in vihtel pokojničino pismo pred priorjevim nosom.

Prior pa je vzel pismo in, ko ga je prečital, dejal malomarno:

»Tem bolje ... Stvar je jasna. Uradoval bom nemudoma ... Jutri pa pridem zopet poročat ... Hvaljen bodi ...« In prior je urno odšel.

»Amen!« je klical provincijal za njim.

***

Pater Danijel je ležal v svoji postelji in imel glavo ovito in obvezano, kakor bi ga bil opikal roj sršenov. Obraz mu je bil zabuhel, ušesa otekla in pod levim očesom se je videla vijoličasta podplutba. Na sredi gladko obrite tonzure pa mu je štrlel mal rog.

Pater Alfonz in pater Ignacij sta mu vsakih deset minut privezala na boleče točke nove mrzle obkladke, pater Ciril pa je prinašal vedno sveže vode v umivalniku.

Vse prejšnje popoldne, vso noč in tudi še dopoldne so imeli usmiljeni Samaritani dela z revčkom, ki je padel v grčave pesti razbojniškega Goloba. In hvala Bogu in prečisti Devici: otekline in zabuhline so uplahnjevale ...

Moreče dolge so ure ob trpečem bolniku. Toda p. Danijel je bil prijeten bolnik. Da je njegovim požrtvovalnih strežnikom potekal čas hitreje, je naročil kletarju, prijatelju p. Urbanu, da mu je pošiljal v celo vitke buteljke najboljšega vina, kuharju brati Jeronimu pa, da je pošiljal najboljših prigrizkov. Tudi smotk in cigaret je bilo tu na kupe.

Tako so bolnik in strežniki pili, jedli in pušili.

Da, celo peli so.

P. Ciril je namreč prinesel svojo kitaro in najprej zabrenta tiho, sladko, otožno. Nato je urezal pesem. Sentimentalno, nato poskočno. In pesem za pesmijo, tovariši pa so vselej pritegnili.

Ponoči so se spočetka brzdali ter so prepevali samo napol glasno, opolnoči so bili že smelejši, podnevi pa se niso krotili niti najmanj.

Čemu neki? Kdor ima čisto vest, lahko poje! In ako je pesem bolniku uteha v bolesti, kdo bi mu jo smel odrekati! Tako so peli, pili in pušili ...

Malo pred polnočjo je začel p. Ciril tisto ihansko:

»Marija, vahko noč!
Te pros’mo za pomoč,
Marijo devico,
jo ljub’mo cevo noč.
Boš dole legava,
boš gore vstajava,
se spomne, se spomne,
k’ boš v večnost rajžava!«

In so zalili to sveto popevko in so urezali drugo ter jo zopet zalili. Pa so se šele ob eni po polnoči spomnili, da so se pregrešili; a so se le zakrohatali, nalili čaše in zapeli objestno:

»Tičica, golobčik,
kuškaj mene v gobčik,
ti si moja, jaz sem tvoj!
Vselej Bog pomagaj,
kušekaj, binčekaj,
primi me za vrat!
Ti si golobičica,
jaz sem pa golobčik,
ti boš mene, jaz bom tebe
kušekal u gobčik!«

Pa je podrornljal Ciril, iskal in razmišljal, katero bi usekal, ko je dvignil p. Ignacij čašo in zakrožil:

Prav lepa je farba, še boljši je žmah,
zavoljo kompanije, natoč’ ga še en glaš!
En glažek vinca frišnega
na zdravje birta hišnega,
na zdravje totih vseh ljudi,
sam Bog jih naj živi!«

In veseli patri so iztresali pesem za pesmijo, čašo za čašo ter bili vedno razigranejši; vse v samostanu je smrčalo, le Danijelovo okno je bilo odprto, iž njega pa se je valil dim ler je hrumela pesem:

»Moja stara se grdo drži, drži, drži.
kot klešče nad mano hrešči, hrešči, hrešči;
fantje, bodimo dobre volje,
dokler nas baba ne kolje,
saj smo ledek in frej in frej in frej!«

Težke so jim bile glave in težki jeziki. Okoli štirih zjutraj, ko je bilo treba iti v kor na mutatino, sta bedela le še p. Ciril in Danijel. Dremotno je iskal Ciril akordov po svoji kitari, ko je dejal Danijel:

»Zapoj mi še tisto o umrli devici! A tio, rahlo, prav nežno!« Tn Ciril je zapel:

»Ta devica je umrla
nocoj leto’ noč,
sam Ježuš, Marija
ji gresta u pomoč.
Ta devica je umrla,
na parah leži,
nebeška družina
se je veseli.
Dekliči, fantiči,
poglejte jo vsi,
kak’ se ta devica
veselo drži!
Ta devica v nebesih
špancirala bo,
nebeškemu sinu
prepevala bo.«

Tedaj je zaihtel Danijel in zaječal. Ciril pa je skočil in vprašal:

»Kaj ti je? Mar jokaš, kali? Ali si pijan?«

»Ah, skeli me — tu pod očesom ... kakor ogenj me peče in solzi so mi samo od sebe ... Daj mi, prosim, še obkladek! — Tako. — Hvala! Ta pojdi zdaj spat! ...«

In res so spali vsi štirje pozno v jutro. Potem pa so začeli znova. In pravkar so jo na čast kavalirskemu kletarju patru Urbanu v novem vinskem navdušenju unisono kravkali:

»Vre, vre, vre! — Mi smo Ribničanje!«

ko je vstopil prior.

Po celi je smrdelo po vinu in dimu, po tleh so ležali kupi j čikov, na mizi prazni, umazani krožniki, po tleh pa vrsta praznih butiljk.

Kakor ris je premeril prior zbrano družbo. Kakor bi jih stisnila njegova koščena pest za grla, so utihnili sredi akorda. Z desnico je prior zamahnil proti dverim in vsi trije so se odplazili kakor tepeni kužki. Miren je ostal le p. Danijel. Celo smehljal se je, ko je dejal:

»Ave! Izredno odlikovanje, p. prior. Izvolite sesti!« — In izzivalno je meril priorja.

Prior pa ni sedel. Stopil je najprej k oknu in ga zaprl, nato je šel k vratom, odprl, iztegnil vrat in se oziral po hodniku na desno in levo.

»Nič se ne bojte! Prav varna sva,« je dejal Danijel in se režal.

»Jaz naj se ne bojim? Za vas gre! Vi se opravičite: obtoženi ste indirektnega umora in v rokah imam dokaze!« je rekel prior.

»Od koga?«

»Od pokojnice! — Evo, njeno pismo!« — In prior mu je pomolil pismo pred oči. Danijel je čital, polem pa se je namrdnil:

»Imate li dokaze, da je vse to resnica? Ali imate priče, da vse to-le ni podla laž?« 

»Vi tajite še vedno?«

»Tajim in bom tajil vedno. Naj nastopi, kdor me je videl ž njo v grešnem objemu ali vsaj v družbi pokojničini! Naj nastopi, kdor dokaže, da je bila z menoj noseča! Naj nastopi kdor me je slišal, svetovati ji, naj si odpravi zarodek! — Ponavljam: jaz pokojnice nisem poznal, nikoli videl, nisem ž njo nikoli govoril in sem glede vsega popolnoma nedolžen! Tožnikova stvar je dokazati, da lažem.«

»A pokojnica je Golobu povedala prav isto, kar je tu napisala; Golob je vse to povedal p. Benediktu z istimi besedami, kakor včeraj vsemu konventu ...!«

»Pokojnica je torej lagala ustno in pismeno, Golob in pater Benedikt pa njene klevete samo ponavljata!« je izjavil bolnik.

»Človek, ki stoji smrti obraz v obraz ... tako mlado, življenja veselo dekle v zadnjih trenotkih vendar ne more lagati in ni lagalo. Pater Danijel, vi ste zločinec in celo prav predrzen zločinec!«

»Vi to pravite?!«

»Jaz — in izročim vas sodišču!«

»Tega ne storite, gospod prior! Bilo bi blazno, ako to storite; blazno, ako sem zločinec ali ako nisem. Kajti če se začne razpravljati tale moja afera, se sproži plaz, ki podsuje še marsikoga ...

N. pr. ko sem bil lani nekje na zelenem Štajerskem na misijonu, sem videl vilo nekega letovišča lično vilo. V nji živi že nekoliko poštena gospa, vdova, ki pa je še vedno skoraj lepa ... Njen mož se je pred leti ustrelil, ker jo je neke noči; zalotil v redovniški družbi ... Mož je bil reven železniški uradnik — tudi ona ni imela niti bora dote ... Zdaj pa ima krasno vilo in živi vzlic več kot skromni pokojnini zelo udobno ... Odkod ima tista dama svoje posebne dohodke? — Morda od tistega redovnika? — Tudi redovniki so siromaki in niti ne smejo imeti nikake posesti ... Čudno, kaj? — V spovednici pa sem zvedel, da prihaja k tisti dami vsako leto kvečjemu dva-, trikrat za par dni neki njen sorodnik: majhen, suhoten, slaboten gospod ... Ali veste, kdo je to?

Ali: nedaleč cdtod je pristava. Kadar hodi na lov — in to se dogaja često, zlasti v jeseni in pozimi — neki visok gospod, ki je cel kavalir, prihajata tja tudi neki vesel župnik in neka gospa, ki ima zelo bolnega moža. Takrat je na pristavi vselej tudi neka prav preprosta, a zelo vesela kmetica. Baje zna prav posebno dobro prirejati divjačino. Okusi so pač različni. Gotovo je, da so tisti lovi zelo zanimivi, da se na njih poje ogromno divjačine ter popije cele baterije šampanjca ... Ali veste, kdo je ta lovec?

Ali: v nekem samostanu živi že prileten, izvrsten latinec. Dobričina, original, učenjakar, a nepokvarjen kmet. Nedaleč od samostana je kmetiška hišica; v nji živi vdova, ki ji je umrl mož že pred petnajstimi leti. Vdova pa ima troje otrok v starosti 12 do 8 let. Čudno, kaj? — Skoraj vsak teden prihaja v hišo dobričina učenjakar. Zeio rad ima otroke, se igra ž njimi in jih poučuje. Ali veste, kdo je ta original?

Ali ...«

»Dovolj!« jo vzkliknil prior, ki se je scvrknil na stolu v kopičico rjavih cunj. »A p. provincijal je čital to nesrečno pismo! Divjaški Golob ne bo molčal! Orožnistvo brez dvoma ze ve o nenadni smrti ... morda tudi okrajni zdravnik ... Pomislite!«

»Pomišljal sem vso noč,« je dejal p. Danijel s popolnoma izpremenjenim, glasom. »Manus manum lavat,^[6] p. prior, pravi Petronius ... Pošljite me na študijsko potovanje: v Italijo, v Španijo ... potem naj mi p. opat preskrbi, da bom premeščen na Dunaj ali kamorkoli. Tu mi je itak že preveč dolgočasno.«

Prior je dolgo razmišljal, skrival roke v širokih rokavih kute, povesil glavo in razmišljal. Naposled je vprašal:

»Kdaj lahko odpotujemo?«

»Ako želite, še nocoj.«

»A slutiti ne sme nihče niti kam niti kdaj!«

»Vaša skrb bodi, da odpravite pravočasno ljubeznive prijatelje!«

»Odkod to vino?« je vprašal prior in vstal.

»Iz kleti.«

»Ave!«

Prior je hitel po stopnicah in hodnikih navzdol. Končno je dospel v klet. Velikanski obokan prostor so polnili sodi in sodčki, postavljeni ob obeh straneh v nepregledno dolgi vrsti. Prior je tipal z nogami po tleh in stopal oprezno korak za korakom. Grobna tema je vladala, a ponekod so se čuli rjoveči glasovi. Za temi glasovi se je plazil prior dalje. Naenkrat je zagledal lučico — v daljavi brlečo leščerbo ... Ko se je končno priplazil bliže, je videl, da stoji na nekem sodcu laterna, pod sodcem pa da leži redovnik in naslanja glavo ob sod.

Bil je p. Urban. Noge ga niso nosile več, a v roki je držal velik poln kozarec in tulil:

»Sem Rajbenčan Urban,
po cajlem svajtu znan ...«

Dalje ni znal. A začenjal je vedno od začetka:

»Sem Rajbenčan Urban ... !«

»In ravno naše mašno vino! Ti prasec!« se je raztogotil prior. Hitro se je okrenil, vzel laterno ter šel klicat p. Egidija in Virgilija, da privlečeta pijanca na svetlo ...

***

Bilo je naslednjega dne.

Grčar se je z jutranjim vlakom pripeljal iz Gradca. Dobre volje se je vračal s kolodvora na kmetiškem zapravljivčku po zeleni dolini v Log.

Ne le da je bilo njegovo potovanje zanj in za urad zelo uspešno, nakupil je tudi nekaj okusnih darilc, ki obdarovance prav gotovo razvesele. Posebno pa ga je osrečil sestanek s starim prijateljem Mohorjem.

»Tri sto, pa se le še najde podjeten Slovenec!« je razmišljal na vozu skozi dolino. »In celo ljubljanska srajca! Mohor je izmed tistih belih vran, ki so se upale zleteti preko domačega plota v široki svet. Talent, ki bi bil v ozkosrčni domovini bržčas otopel, je našel v Rusiji širok razmah in sijajen uspeh. V petnajstih letih je postal bogataš! Vinogradnik, vinotržec in trgovec z živino. Po 3000 glav se mu pase po stepi. V Kišinjovu ima hišo, v Livadiji na Krimu pa udobno dačo! Blagorodje v težkih ruskih rubljih je prijatelj Ivan Matvejič Mohorov! Krasno ženo ima iz Odese, kapitalno doto mu je prinesla v trgovino in mu podarila že dvoje sinkov ... Tri sto, bivši slovenski pomožni učitelj je danes niski magnat! Kapa kosmata, to je karijera!«

Zapravljivček je ropotal skozi Dob in zavil mimo cerkve. Tu se je začudil v misli zatopljeni Grčar. Pred seboj na cesli je namreč zagledal gručo gospodov, orožnika z nasajenim bajonetom, par kmetov, a za njimi velik trop kmetiških žensk in otrok. Vsa družba pa se je valila proti pokopališču okoli cerkve.

Zapravljivček sc je pomikal le še korakoma dalje. Grčar je spoznal vladnega nadkomisarja in praktikanta ter ju pozdravil. Tedaj pa je zagledal tudi dva dobra znanca, okrajnega zdravnika in tik njega še okrajnega sodnika iz K.

»Zdravi! Kar dva doktorja! Kaj imate komisijo?« je vprašal in jima pomolil roko z voza.

»Komisijo. Obdukcijo ... Tukajšnja učiteljica je sumljivo nngloma umrla,« je odgovoril t-ški okrajni zdravnik.

»Samomor? Uboj?«

»Baje prepovedane manipulacije neke ljubljanske babice ... Zelo neprijetna reč! ...«

Družba je zavila proti mrtvašnici, zapravljivček pa je od-drdral dalje proti Logu.

»Dobska učiteljica! — Za boga, to je bilo tisto lepo črnolaso dekle z očmi kakor tolarji, a zmerom tako tužno zasanjanimi. Na nekem izprehodu smo se srečali ž njo ... da, da ... in še povedala nam je bližnjico do stare razvaline ... Bednica!« je razmišljal Grčar. Minila ga je vsa dobra volja.

Ko je dospel do vile v Logu in skočil z voza, pa je zaslišal v prvem nadstropju ogorčene ženske glasove, krike in nato plač.

Plač svoje žene! Kaj se je vendar zgodilo? Razburjen je tekel navzgor po stopnicah, odprl duri in zagledal gospo Glowacko, ki je vihtela v rokah neki papir in neprestano vzkrikala: »Nesramnost!« poleg nje svojo glasno jokajočo ženo in kuharico od jeze vso zaripljeno.

»Za božjo voljo, kaj pa je? Dušica, nikar se ne razburjaj!« — Grčar je priskočil k ženi in jo nežno objel, »iz vile nas gonijo!« je dejala ženica. »Nesramnost!« je ponovila Glowacka in izročila Grčarju pismo. »Nezaslišana nesramnost!«

Bilo je od posestnika vile: točno je povedalo vse, kar je bil naročil p. prior.

»Pa zato se tako razburjate in jokate?« je dejal hladno Grčar. »Pljunite in pojdite naprej! V Ljubljano smo se itak hoteli vrniti prihodnji teden; odidemo pa že jutri. Meni je še ljubše ... Pospravite torej in jutri zvečer smo že zopet doma ...« 

»Niti jaz ne morem več ostati tukaj.« je dejala Glowacka. »Pri teh licemercih ne!«

»Teta, saj pojdeš z nami?« je vzkliknila Grčarka. »Pojdi, radi te imamo.«

»Pojdem, samo če me hočete!«

»Tako. A zdaj ne solze, ne besede več!« je rekel Grčar. »Tri sto! Kar dve neprijetnosti zapored ... Zdaj pa naj slede še prijetnosti!« — In iz kovčega je jemal svoja darilca za ženko, Minko, Glowacko, niti kuharice ni pozabil. Radostno sprejemanje daril pa je prekinil še z novico:

»In obenem ti javljam, ženka, da sem imenovan za ravnatelja zavarovalnice s potrejenimi dosedanjimi dohodki.«

Novo radovanje in vzklikanje ženstva. A veselje se še ni poleglo, ko se je začulo trkanje. Vstopil je p. Benedikt. Prvič je prišel, a po Kajetanovem opetovanem pripovedovanju so ga že dolgo vsi poznali in spoštovali.

Resen in nervozen je bil patrov obraz. Gospoda sta odšla v sosednjo sobo.

»Kajetanov prijatelj sem ... soodgovornega se čutim za njegovo sedanjo usodo,« je dejal p. Benedikt »Zato želim govoriti z vami, ki ste takisto njegov prijatelj. Potrebuje naju pač oba ...«

»Kaj je s Kajetanom? Pravkar sem se vrnil iz Gradca ... Teden dni sem bil odsoten,« je povedal Grčar.

»Kajetanovega pisma torej še niste čitali? — Ničesar še ne veste?«

»Ničesar! Prav ničesar!« — Grčar je v hipu premetal kopico pisem na mizi in takoj našel Kajetanovo. Odprl ga je, prečital in vzdihnil:

»Hvala Bogu! Končno stori, kar sem mu svetoval že pred leti na Krvavi peči! Svoboden je ... ves svet mu je zopet odprt ... In Minka, to izvrstno dekle, bo tovarišica, da mu ni mogoče želeti boljše ... Saj dovolite? Ženca, dušica zlata, čuj radostno novico: prijatelj Kajetan je prostovoljno izstopil iz redovništva in dnhovništva ter se je zaročil z našo Minko!«

In spet radovanje in vzklikanje ženstva, pa solzne oči, ki so se svetile od navdušenja za energičen par.

»A kako dalje?« je vprašal Benedikt. »Zato sem prišel: kako jima pomagati, da se mirno lahko vzameta in poslej srečno živita? Čemu bi bil v praktičnem svetu takle ponesrečen idealist? ... Razmišljal sem, a sam sem tak; zato ne najdem ničesar, kar bi mu svetoval. On pa naju prosi svčta in pomoči. Da, Mohorov! Mohorov naj ga vzame s seboj — tja med ruske pravoslavne brate — sreča ga išče, um mu je dan, našel jo bode, saj ni nikoli zaspan! — Da, Mohorov! Mohorov pride v Ljubljano in ondi se domenimo vse!« — In Grčar je pripovedoval o Mohorjevi ruski karijeri in vsi so bili trdno merjeni, da so našli Kajetanu luko, iz katere zaplove zmagovito na morje življenja.

»Kakšen slučaj! Ali pa prst božji! Usoda, ki je bila mila že nekaterim Slovencem na Ruskem, naj bo ondi mila tudi našemu prijatelju!« je dejal p. Benedikt.

In potem so se razgovarjali o nesrečni učiteljici Milki Potočnikovi, p. Danijelu in Golobu, o obdukciji pokojničinega trupla ter ugibali, kakšne posledice bo imel strašni škandal. Ko se je pater poslovil, je še dejal:

»Prosim, povejte prijatelju Kajetanu, da mu želim vso srečo in mu prisrčno čestitam. Priporočite me gospodični nevesti, o kateri sem čul vedno najsimpatičnejše reči; obema pa, prosim, povejte, da pošljem Kajetanovo imovino čimprej ter da se vidimo v Ljubljani morda že v najkrajšem času ...«

Ko se je p. Benedikt vrnil v samostan, je že na porti osupnil. Pred vratarjem je stal gospod in govoril:

»Torej resnično ni nikogar več doma? P. Danijel ...« 

»Je danes ponoči iz samostana brez sledu izginil, gospod sodnik,« je dejal vratar. »Niti pojma nimamo, kam je odpotoval.«

»In gospod opat?«

»Se je davi odpeljal na lov, s katerega se ne vme pred tednom dni ...« 

»In pater prior?«

»Je odpotoval sinoči na Štajersko, ker je zelo bolan in ostane v Rogaški Slatini ter po drugih zdraviliščih najmanje dva meseca.«

»A kdo je zdaj namestnik gospoda priorja? Prosim, odvedite me vsaj k njemu!« je dejal sodnik.

Tedaj je stopil izza priprtih duri samostanske sprejemnice tik pertirjeve leže starejši pater. Bil je p. Alojzij, visok človek, rdečega, mastnega obraza.

»Kaj želi vaše blagorodje? Nepopisno mi je žal, da vam ne morem podati prav nikakih boljših informacij, kakor vam jih je dal že vratar. Strašno mi je žal, a jaz ničesar ne vem. Nimam nobenih navodil in nikakih pooblastil ... Ako si morda želite ogledati bivšo celo p. Danijela, vam je na razpolago: prazna jo in razen samostanskega pohištva ni pustil prav ničesar za seboj ...«

Njegovo počasno, mokro govorjenje se je zdelo, kakor bi ga pokrivalo vsega z lepivimi penami, in sodnik je občutil ob pogledu nanj antipatijo kakor proti mehkim slinastim plazilcem in lazarjem ...

Brez odgovora se je nemo poklonil in odšel ...

Tudi p. Benedikt je odšel brez besed v svojo celo. In kar precej je sedel za mizo in pisal najprej svojemu bivšemu profesorju na konservaioriju na Dunaju, nato pa prijatelju Kajetanu.

Večerjo si je dal prinesti v celo. Ob devetih je še šel v kot k terci, nato je slonel dolgo na svojem oknu in pušil smotko.

»Finis! Finis!« je dejal glasno, zaiučil ogorek na vrt in odšel spat ...

***

V Kišinjovu je živel dolga leta srečno in prav udobno profesor plemiške zasebne gimnazije Ivan Ivanovič Svetlin. Imel je krasno zakonsko ženo Minko in troje otrok, dve deklici in dečka Poučeval je ruske gimnazijce v petju, glasbi in nemščini. Do vojne leta 1914. si je redno dopisoval z Grčarjem, svojima bratoma ter p. Benediktom.

Po vojni ni došlo iz Rusije nikomur nobeno pismo več. Kam je Svetlina zanesla boljševiška doba in kako živi, ne ve nihče. Tudi o Mohorju ni glasu ...

P. Benedikt biva na Dunaju, stanuje v nekem samostanu ter je regens chori ene najodličnejših cerkva. Zelo je zadovoljen in še vedno plodovit komponist. Žal, da ne slovenski!

1. Vsakdo se lahko zmoti; le tepec vztraja v zmoti.
2. Zmotiti se je človeško.
3. Vse, kar je sijajnega, je redko.
4. Človek sem, zato mislim, da mi ni nič tuje, kar se tiče človeka.
5. Kar si tu skuhal, moraš vse pojesti.
6. Roka roko umiva.