Pater Gervazij

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pater Gervazij. Samostanska zgodba
Ivo Česnik
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 147–160
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Pater Gervazij je sedel na samostanskem vrtu, tam v kotu je sedel med lovori in gledal po dolini, ki je ležala pred njim kakor na dlani, vsa lepa in blagoslovljena, obsejana od toplih solnčnih žarkov, odeta v pinijevo cvetje in zelenje. Reka se je ovijala njenih grudi, duhtečih vinogradov, nizkih gričev! Nevesti je bila slična dolina, nevesti na poročni dan. Kako krasno je bilo njeno pisano krilo in njena mehka volnena jopica, kako žareče njene bistre, čarobne oči!

»Oh, dolina, moja draga domovina,« je vzdihnil pater Gervazij in si pogladil sivo brado, »moja radost, ponos dežele! Ni je doline, ni kraja na svetu, podobnega tebi, ni cvetja, ni zelenja kot je tu. Vsemogočni te je pobožal ob stvarjenju z ljubečo roko in angeli so ti peli sladke melodije. In navzela so se brda teh glasov, navžile so se jih brajde, napili vinogradi in ljudje. Vse je sveže, mlado, le jaz sem betežen in slaboten in reven, da ne morem služiti Gospodu, kot sem služil v mladih dneh in v zreli moški dobi.«

Težavno je mislil pater Gervazij, težko govoril, ker ga je pred dvema mesecema zadela v desno stran kap, ko je šel v gore pridigat. Na nosilih sta ga prinesla dva moža v dolino in s solzami v očeh sta ga izročila bratom in očetom v samostanu. Pater Bernardin, mlad kapucinec, milega obličja in usmiljenja polnih oči, je bdel po noči pri bolniku in mu dajal gorke obkladke, ga kopal in molil zanj. Vračale so se bolniku moči, a vrniti se niso hotele. Vstal je pač, a ni mogel maševati, pridigati in izpovedovati. Po bergljah je lezel čez dan na vrt in tam molil in se pogovarjal s ptički in čebelami in bral svete knjige in — gledal po dolini in obhodil vse gredice, posajene s krompirjem in fižolom, kumarami in šparglji, hodil je ob dolgih vrstah cipres, oranž, akacij in hrušk, pod latniki je hodil in se čudil obilnemu grozdnemu zarodu.

Pater Gervazij je videl dolino, obilo blagoslovljeno, in iz srca se mu je izvila zahvalna molitev:

»Velik si, o Gospod in dobrotljiv. Že dvajset let nisi tako bogato poškropil brajd, vinogradov in latnikov. Zahvaljen bodi vekomaj!«

Molil je zahvalnico Bogu, molil za srečo ljudstva, ki mu je bilo drago, kakor punčica lastnega očesa. Med njim je bil rojen, zanj in njegove duše se je trudil. Zgodaj, zgodaj je sklenil, da bo služil le Bogu v tihi samoti, da bo osrečeval le druge in pozabil popolnoma nase. Tej misli je ostal zvest tudi, ko je dozorel njegov um in je zadehtelo pomladno cvetje njegovega življenja. Z molitvijo in postom je utrjeval svojo voljo in odganjal skušnjave, s premišljevanjem verskih resnic se je poglabljal v krščansko mistiko. Ljudstvu je govoril tako lepo in vzvišeno, s takim ognjem, da je drhtelo ob njegovih pridigah. Ko ga je gnala dolžnost in zapoved, je hodil po dolini in lečil duševne in telesne rane. Vsak starec ga je poznal, vsak otrok mu je hitel poljubljat roko. Pravili so, da je svetnik. Samostanski bratje so ga ljubili in spoštovali kakor svojega očeta in pater gvardijan se je pogosto z njim posvetoval v težkih urah. Ljudstvo je prihajalo v trumah v samostansko cerkev na božjo pot častit Marijo, ki se je ozirala milosti polna z velikega oltarja, in iskat duševne tolažbe. Prikupil se je ljudem samostan na hribčku, ki so okrog njega čepele ponižne hiše, kakor bi se tiščala deca krila ljubeče matere, prikupil se je samostan, ki se je oziral na desno in levo v nedogled, ki so mu za hrbtom ležali veliki skladi skalnatoapnenih hribov, ki so se pred njim dvigala slemena vinskih goric.

»Dobro ljudstvo prebiva v dolini, blagoslovljeni od božje roke. A bojim se zanj, da ga ne preslepi zvit sovražnik z laskavo, sladko besedo. Življenska vrata so odprta na stežaj, da je treba samo vstopiti in sesti k bogato obloženi mizi. Veliko boljše bi bilo včasih, da bi jih morali odpirati z znojem. Trdo delo zariše ostre črte v obrazu, okrepi mišičaste roke, napne telesne sile; globoko zamišljene, v skrbi se topeče oči, v duševnih naporih prečute noči ustvarijo gigante z odločno voljo. Hm, življenske ograje so preveč razdrte! Pozna se to po dolini: izginila je ponižnost, širi se ošabnost, izginila je priprostost, širi se razvajenost,« je mislil pater Gervazij.

Zazvonilo je poldne. Po vsej dolini so brneli zvonovi v prazniškem, nedeljskem veselju. Tudi samostanski zvon je zapel in vabil v refektorij (obednico).

Po patra Gervazija je prišel brat Tomaž, dobrohoten starček, ki je živel že nad petdeset let v samostanu, delal po vrtu, v kuhinji in pobiral miloščino okrog usmiljenih ljudi.

V refektoriju je čakalo pet patrov pri dolgi mizi patra Gervazija, ostali so odšli po dolini maševat in pridigat, ker je bila nedelja.

»Kako je danes, pater Gervazij?«

»Lepo, lepo in dobro, bratje!« je odgovoril in šel na svoje mesto.

Odmolili so, sedli in jedli, lektor je pa začel svoje branje z enakomernim glasom.

Tišina je vladala povsod, komaj je bilo čuti drsanje žlic, vilic in nožev in brenčanje muh, ki so letale okrog svetilnice, viseče z lesenega stropa. Žalostno je gledal Kristus s slike na levi strani, kjer se je milo oziral po svojih učencih pri zadnji večerji.

Dokončali so patri s kosilom in odmolili. Tedaj je vstopil v refektorij žalosten in potrt pater gvardijan. Bil je vitek mož, z dolgo črno brado, v najlepših letih, žive, modre oči so gledale z ljubeznijo v svet.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pax vobiscum!«

»Na vekomaj! — Kaj vam pa je, pater gvardijan?«

»Ah, kaj mi je, bratje? Žalost me je potrla, globoka žalost. — Maševal sem in pridigal v Dobravi, pa je bilo tako malo vernikov v cerkvi! Trije ciganski godci so prišli v vas in so godli od jutra in med sv. opravilom. Koliko ovčic je ostalo zunaj cerkve, mladine je bilo tako malo pri božji službi. Jokal sem, bratje, jokal, ker je ljudstvo pozabilo na Boga in ga je začelo tako žaliti. — In pomislite, kaj se mi je še primerilo? Ko sem šel mimo gostilne, kjer je bil ples in razsajanje, je stal eden izmed godcev na pragu in se mi smejal: »Ha-ha, paterček, kako ti je šlo danes? Malo duš te je poslušalo. Tvoje besede so puste in prazne. Pri nas je pomlad, ljubezen in veselje, mi smo imeli poslušalcev in jih bomo še imeli in služili srebrne groše. Ej, ko zažge naša pesem srca, ko zazvene cimbale in zadoni bas, ko vsplamti vinski sok v srcih mladine, tedaj bo plesala vsa dolina. Ha-ha!« — Tako me je zasmehoval, jaz sem pa šel proti samostanu s težko dušo in globoko žalostjo.«

Čuli so patri in so vzdihnili. Malo na to je prišel pater Bernardin. Na obrazu in očeh se mu je brala žalost, njegov glas se je tresel.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pax vobiscum!«

»Na vekomaj! Tudi ti si žalosten, dragi brat. Kaj se ti je pripetilo?«

»Žalost me je potrla in me še tare. Zavrhom sem maševal in pridigal in zvedel sem trpko novico. Sinoči so fantje pili in vasovali in razsajali ter enega ubili.«

Čuli so patri in vzdihnili.

In kmalu potem je stopil v refektorij pater Valentin, suh in majhen kapucin s svetlikajočimi očmi in jezo na bledih licih.

»Hvaljen bodi Jezus! Pax vobiscum! Mir z vami! Z menoj ga ni danes,« je hitel. »Pomislite, kaj sem zvedel! Tisti mlinar Marko, tisti bogatin, ki je proklel Boga, ker mu je umrla žena, zbira ob nedeljah mladino okrog sebe in ji bere peklenske knjige in ji govori umazane stvari. Veliko jih hodi k njegovim pridigam, mesto da bi hodili v cerkev. Mnogo je študiral, učen je. Ljudje pravijo, da ima več v glavi kot gospodje po župniščih. Izpridi nam mladino in naseje ljulike, da jo bo težko kdaj poruvati.«

Čuli so patri in vzdihnili. Pater gvardijan se je ozrl po svojih bratih in vprašal:

»Quae faciamus? Kaj naj storimo?«

Tedaj je izpregovoril pater Gervazij počasi in premišljeno: »Otožne novice ste prinesli, bratje. Hudih časov nam je pričakovati. Ljudstvo greši in bojim se, da ga Gospod udari, silno udari. Zavzdignil je že čestokrat svoj bič: povodnji so preplavile vinograde, suša je spekla polja, kobilice so požrle travnate bilke in oklestile perje na drevju in trtah, Turki so morili, palili vasi in gonili v sužnost dekleta in fante in zrele može. Čujmo, molimo in svarimo! Morda še ni prepozno.«

»Da, čujmo, molimo in svarimo!« so vsi ponavljali in odšli k skupni molitvi.

Ko je zvečer stal pater Gervazij sredi vrta med gredicami in se je vspenjala krvava zarja nad gorami tam na jugu, sta od severa švignila čez dolino dva bliska in za njima je trepetalo deset, dvajset, trideset drugih.

Pater Gervazij je to videl, in iz prs mu je prišel težak vzdih: »Suša!« Povedal je bratom v refektoriju, naj pouče ljudstvo, da se bliža suša, ki udari vso dolino.

»Molitev in pokora nas reši,« je pristavil, ko si je podstavil berglje in odšel v svojo celico, kjer je pokleknil pred razpelo, poljubljal petero Kristovih ran in molil za svoje zdravje, da bi mogel zopet med ljudstvo in ga odvrnil od pogubne poti.

»Suše nas reši, o Gospod! Tako obilo si letos blagoslovil dolino. Vsemogočni! Ne uniči nam upov!«

II.[uredi]

Trije godci cigani so šli čez polje in peli in vriskali. Židana volja je bila z njimi, ker so mislili na srebrne groše in goldinarje, ki so jih prislužili pretekle dni. Še med potjo so prijeli za cimbale, gosli in klarinet, in preko vinogradov so zadrhteli prijetni glasovi. Postajala je deca, posluhnili so fantje in dekleta, starke in starci. Spomnilo se je ljudstvo godcev, ki so pred leti vzradostili dolino, spomnilo se jih je in zaplesalo pri trdem delu na travnikih.

Godci cigani so šli od vasi do vasi, romali so po vsej dolini in vznemirjali srca. Krčmarji so jih bili veseli, objemali so jih in poljubljali in jim stiskali v roke dvajsetice.

Najbolj jih je pa bil vesel mlinar Marko, največji bogatin v dolini. Gostil jih je in jim napijal. Pri nobenem plesu ga ni manjkalo. A njegovo srce ni hlepelo po razveseljevanju, želel je le govoriti in učiti, učiti vero čiste pameti.

»Imel sem ženo, lepo in srčkano kakor roža vrtnica. Komaj petindvajset let je štela, pa mi je umrla. Rotil sem Boga in ga prosil, v prahu sem se valjal pred njim, pa me ni uslišal. Ko je umrla ona, je umrl zame tudi Bog. Na mrtvaškem odru je ležala, tudi jaz sem položil Boga na mrtvaški oder, v grob so jo deli, v sveže izkopan grob, tudi jaz sem del tedaj Boga v grob. Zame ga ni bilo. Če bi bil, bi bil moral rešiti Alenko smrti. Ali ni ga bilo in ga ni. Sami predsodki so ga ustvarili in v teh ste rojeni in vzgojeni vsi. Veliko sem bral in študiral, saj me je oče z obilnim denarjem poslal v tujino, in videl sem, da smo varani, kruto varani od rodne matere, od duhovnikov in javnega mnenja.

Treba nam je nove vere ljubezni, edinosti, bratstva in napredka. Vrzimo proč vse spone, ki nas oklepajo, vse nravne predsodke in bodimo svobodni in zasije nam luč.«

Govoril je še veliko, ljudje so ga poslušali in včasih pritrjevali, včasih skomigali z rameni in pravili, da se mu morda meša.

V dolini se je naselilo petje in pitje, godba, preklinjanje, zmerjanje in nevoščljivost. Berač je zavidal beraču ščepec moke, sosed je zameril sosedu vsako besedo, brat se je jezil nad bratom, če se mu je živina dobro redila. In zgodilo se je, da niso ženske nikdar tako brusile jezikov kakor tisto leto. Kazala je obilna letina, zato je bilo življenje brezskrbno.

Izvedeli so patri, videli duhovniki, kaj se godi po dolini. Molili so in govorili, pripovedovali so opomine patra Gervazija, ki je prerokoval sušo. Zaman so bile vse besede. Hudobneži so se smejali, dobri so molčali.

»Suša, suša! Kdo jo bo dal?«

»Če pride, je ne odvrne nihče razen dežja; dež pa pade iz oblakov, oblaki se dvignejo iz vode, morja; Bog ne da suše, ker ga ni,« je modroval mlinar Marko.

»Veseli bodimo! Letina bo obila. Kdo bo mislil na sušo!« so vpili godci cigani in vriskali in izvabljali iz svojih godal poskočne glasove.

Poldrugi mesec so že svarili duhovniki in patri ter naznanjali sušo, kakor je prerokoval pater Gervazij. Ljudstvo je ostalo zakrknjeno. Poldrugi mesec je molil pater Gervazij in hodil na vrt in s strahom opazoval, kako venejo rože, kako drevje poveša perje in veje, kako bogato sadje klavrno steguje svoje peclje k tlom, kako se zvija koruza v bolečinah po polju, kako rjavé pokošeni travniki, kako se žaloste ponosni vinogradi, kako ljudem zmanjkuje vode. Solnce je dan za dnem huje pripekalo, soparica je dušila ljudi in živino. Ta in oni se je zvrnil ob poti na tla, ker ga je zadela solnčarica.

V tistih dneh je iskreno molil pater Gervazij k Bogu, naj mu da zdravje, da pojde po dolini med ljudstvo, po rodni zemlji, ki je vzdihovala pod pripekajočimi žarki in hlepela po blagodejnem dežju kakor žejen jelen po studenčnici, po rodni zemlji, ki jo je tako silno ljubil in za katero se je tako bal.

In Bog ga je uslišal. Okreval je in prepotoval s palico v roki vso dolino. Odprl je ljudem oči, da so videli kakor nekdaj, da so opazili sušo in posušene studence in potoke, rjave travnike in vinograde. In pustili razveseljevanje in se spomnili Madone in njene milostne slike, ki visi v velikem oltarju samostanske cerkve.

»Gor pojdemo k Mariji vnebovzeti. Med angeli plava proti nebesom in poprosi za nas reveže pri nebeškem Očetu. V tolikih težavah in nadlogah smo se zatekali k njej, in uslišala nas je.«

In dolge procesije so se vile na hribček k samostanu. Spredaj so nesli križ, zadaj so pa stopali fantje in možje, dekleta in žene s sklonjenimi glavami in skrbjo na obrazu in molili in peli so.

In pokleknili so pred Madono in se trkali na prsa kot cestninar v templu in obljubljali samostanu in revežem bogatih pridelkov, če jih Bog usliši. Ta fara je obljubila deset čebrov vina, ona petnajst, tretja koš jabolk in hrušek.

Tiste dni so izginili godci cigani iz doline. Jezili so se nad patrom Gervazijem, ki jim je odvzel zaslužek in dobiček, in so se tolažili: »Vrnemo se! In tedaj bo naše prizadevanje še bolj poplačano.«

Mlinar Marko je gledal novo pobožnost v početku z začudenjem, potem s smehom.

»To bo šele voda na moj mlin. Suše ne bo konec in pater Gervazij in drugi pridigarji ostanejo na laži in odprejo se ljudstvu oči,« si je mislil. »Čeprav občuti moj žep sušo, kaj to! Bogat sem in denarja ne rabim več kot ga imam, saj nimam otrok. Ah, nobenega spomina nimam več na svojo Alenko!«

Dežja ni bilo in v ljudska srca se je selila vedno večja skrb in žalost, žalost nad sedanjostjo, skrb za bodočnost.

* * *

Tisti večer pred Porcijunkulo je stal pater Gervazij sredi samostanskega vrta in gledal po dolini, ki je ležala tiho pred njim, kot bi izumrla. Tista sveža mladost, kipeče veselje je izginilo; nevesta je izgubila ves žar, vse cvetje in rože, njeno obličje je bilo otožno.

Nebo je bilo jasno, nikjer na vsem obzorju niti oblačka ni bilo. Solnce je zahajalo in opasalo hribčke, brajde in vinograde z lahno svetlobo nebeških trakov. Vsa narava je bila podobna obrazu moža, ki ječi v mogočni, bolestni, zavrženi ljubezni. Utihnil je mož in podpira svojo glavo z dlanmi in je podoben kipu bolesti. Taka je bila dolina.

Ko je gledal pater svojo rodno zemljo v neizmerni globoki bolečini, se mu je oko zasolzilo in se je razjokal.

»Obljube je storilo ljudstvo, o Gospod! Zakaj se ga ne usmiliš, Vsemogočni? Prevelik je bil greh, kaj ne, in preslabotna je naša molitev! In vendar, o Stvarnik, usmili se nas radi nedolžne dece in sključenih, revnih starcev, ki jih bo lakota najhuje trla. Usmili se revežev, ki jim ne bo mogla dobrotna roka rezati kruha, usmili se jih!«

Tedaj je odprl Tomaža Kempčana in bral o Jezusovem križu in veliki neskončni ljubezni: »Ko bi se ostro pokoril, bi bilo le malo in ko bi vso učenost pridobil, bi bil še daleč. In ko bi bil velik v svoji kreposti in v pobožnosti silno goreč, bi mu še mnogo manjkalo, enega namreč, kar je najbolj potrebno. In kaj je to eno: Da vse zapustivši tudi sam sebe zapusti, sebe pozabi ter ne ohrani nobene lastne ljubezni.«

Zaprl je knjigo in ponavljal: »— — ter ne ohrani nobene lastne ljubezni.«

In tedaj je obžarelo nebeško solnce s svojimi zadnjimi žarki njegov obraz, njegov pogled je objel v veliki ljubezni vso dolino in v njegovi duši se je rodila misel na daritev in zastavo Bogu.

»O Gospod, obljubilo je ljudstvo poboljšanje, obljubilo darove. A treba je še poroka, da bo obljubo izpolnilo. In ker ljubim to ljudstvo, o Gospod, zato se žrtvujem zanj. Dober pastir da življenje za svoje ovce. Kristus, ti si žrtvoval vse za odrešenje človeštva, ko si umiral na Golgati med nebom in zemljo. Dovoli, da te v malem posnemam, moj Gospod! Zastaviti se ti hočem za ljudstvo.«

Žarelo je obličje patru Gervaziju in samostanski bratje in očetje so videli velik sijaj svetosti v njegovih očeh in gloriolo okrog njegove glave.

Tisto noč je pater Gervazij prečul v molitvi; in rodila se mu je v srcu vera, da bo uslišan.

* * *

Drugi dan je bila Porcijunkula. Od povsod so vreli ljudje v samostansko cerkev, mladeniči in starci, dekleta in žene so z gorečnostjo zrli na Madono v velikem oltarju, velika pobožnost in skesanost se je naselila v njih srca. Izpovedali so se in prejeli Gospoda s čisto dušo.

»Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!« je vzdihovalo ljudstvo. Na levem stranskem oltarju je zrl Kristus z usmiljenjem na klečeče in trpeče. Visel je na križu, ves oblit s krvjo, razpet med nebom in zemljo, pribit z ostrimi žeblji za roke in noge, darujoč se za vse človeštvo nebeškemu Očetu. Na desnem je klečal sv. Frančišek na gori, zamaknjen v nebo z izrazom nadzemske sladkosti in radosti in miru, ki ga ne more dati svet.

Bingljali so zvončki in vrstila se je maša za mašo.

Zunaj je pa pripekalo solnce, niti oblačka ni bilo na nebu in vsa dolina je vzdihovala v trpljenju in solzah.

Ob desetih je vstopil na lečo pater Gervazij in v cerkvi je zavladala grobna tišina. Glas se je tresel starčku, ko je pričel pridigati. A postajal je vedno krepkejši, vzpenjal se je od trenotka do trenotka, bičal je in žugal pa zopet gladil milo kakor mehka materina roka. In v sredi pridige se je obrnil proti križanemu Kristu in obraz se mu je zasvetil od nebeške milobe.

»K Tebi, Križani, obračamo svoje oči. Poznaš našo revščino in slabost. Padli smo, a želimo vstati. Grešili smo, a delati hočemo pokoro kot Marija Egiptovska. Ne zavrzi nas, kakor nisi zavrgel razbojnika Dizmo na Golgati. Glej, oblaki ne zastrejo neba in ne rosijo dežja. Lakota pride nad dolino, o Gospod. Če se ne usmiliš nas, usmili se nedolžne dece, in zaradi nje prizanesi nam. Elija je prosil in dežja ni bilo tri leta in šest mesecev, in spet je molil, in nebo je dalo dež. Velik si, o Vsemogočni, reši nas stiske! Ljudstvo ponavlja po meni svoje obljube in za te obljube sprejmi milostno mene kot poroka. Če bi jih ne izpolnilo, udari mene, o Gospod, vzemi moje trhlo telo iz tega sveta, ti pa, o Marija, roža skrivnostna, pomoč kristjanov, prosi pri svojem sinu za nas.«

Govoril je pater Gervazij in zavzeli so se poslušalci nad njegovo žrtvijo in so zajokali. Pater Gervazij je pa odšel pred veliki oltar, daroval Gospodu sv. mašo in potem pokleknil in molil litanije, očenaše in rožne vence, molil je, da so se mu zažgala kolena od bolesti, s trdno vero je molil, da mora priti pomoč z neba, saj je Kristus rekel: »Trkajte, in se vam bo odprlo!«

In glej čudo! Nebo se je prepreglo z oblaki, nad gorami je jelo bliskati in grmeti, od morja so vlekle južne sape — in padel je dež. Težke kaplje so močile prah po cestah in potih, obilni curki so ohladili vroče strehe in osvežili rjave travnike in vinograde. In bilo je, kot bi se odprle vse nebeške zatvornice.

Ljudstvo je jokalo od radosti. Pater Gervazij je pa vzdihnil: »Hvala ti, o Gospod,« in molil dolgo zahvalnico za rešitev iz stiske.

III.[uredi]

Dva dni je deževalo in obilno namočilo mater zemljo.

Vsem ljudem so srca prekipevala hvaležnosti Bogu in patru Gervaziju.

»Svetnik je že tu na svetu, svoje življenje je zastavil za nas,« so govorili.

Le eden ni bil zadovoljen, le eden je hodil okrog s povešeno glavo. To je bil mlinar Marko.

»Preslepil je ljudstvo, vse načrte mi je podrl ta pater Gervazij!« je vzdihoval v noči brez spanja. Ko se je obračal na postelji z ene strani na drugo in poslušal kapanje dežja, je potrkala skrivnostna roka na okno. In odprla so se polkna in k njemu je pristopila Alenka, objokanih oči, bledega obličja, in mu je položila roko na gorko čelo in mu obrisala pot z lic in mu šepetala tako ljubeznivo, kakor je znala le ona:

»Ljubljeni, dragi, zakaj je otožna tvoja duša? Veselja poskakuj, da se dolina odene znova v sveže oblačilo. Marko, zakaj si zapustil Boga? Radi moje smrti ti ni treba žalovati, ker uživam neizmerno radost. Bodi zopet mlad, Marko, kakor si bil tedaj, ko si me zasnubil. Kaj bi se utegnilo zgoditi z menoj, če bi živela dolgo! Glej, pravili so, da sem lepa. Obilo snubcev sem imela, zasledovali so me in komaj sem jih zavračala. Zasledovali bi me tudi v dolgem zakonu in ti, dragec, bi zdvojil nad mojo zvestobo, naselila bi se v tvoji duši ljubosumnost in bil bi najnesrečnejši človek. Tako si pa ohranil na me najdražji spomin. Hvala ti zanj! Nečesa te pa poprosim, predragi! Postani zopet mlad in osveži v srcu verske spomine svojih detinskih let! Obljubi mi to, Marko!«

Pogladila ga je po laseh in ni ji mogel odreči.

»Obljubljam!« je zašepetal.

»Pojdi k patru Gervaziju!« je rekla, ga poljubila na čelo in izginila. Polkna so se zaprla, mlinar Marko je vzdihoval v postelji in se boril sam s seboj.

»To je grozno! Biti ali ne biti! Verjeti ali ne verjeti! — Mlad naj postanem zopet! O, Alenka, kako rad, a je tako silno, silno težko.«

Ko je zasijalo jutro na zemljo, je zmagala mladost.

Prenehal je dež, razpršile so se megle in avgustovo solnce se je kopalo v bisernih rosah, ki so se svetlikale po travnikih, vinogradih in drevju. Vsa dolina se je smehljala kakor fant, ki ga ob vrnitvi na dom obhajajo dražestni in ljubi spomini na pretekle dni.

V prvem jutru se je napotil mlinar Marko v samostan na hrib. Brata vratarja je poprašal po patru Gervaziju, ki je že hodil po vrtu, hvalil Boga in molil in zrl čez dolino v nedogled in užival rajsko zadovoljnost.

Mlinar Marko je stopil predenj in ga pozdravil in se odkril. Pater Gervazij se je razveselil in mu je ponudil desnico.

»Kaj te je privedlo k meni, mlinar Marko?«

»Prišel sem iskat izgubljene vere, častiti pater.«

»O, hvala Gospodu! Srce mi je pravilo, da prideš nekoč.«

»In ali me ne zapodite, ker sem storil toliko zla? — Tudi vam sem ga prizadejal.«

»Kako govoriš, Marko! Nikdar te nisem sovražil, ljubil sem te in molil za te. Zoperna mi je bila le zmota, v kateri si živel. Če hočeš najti vero, pojdi z menoj!«

Peljal ga je v celico in govoril ž njim dolgo in ga tolažil. Marko mu je razodel svoje življenje, svoje zmote in zablode. In glejte, kako mu je postalo lahko v duši, s kako pobožnostjo je molil dolgo v samostanski cerkvi pred Križanim in s kako prožnostjo je stopal proti domu.

Tedaj so zabrneli zvonovi po dolini. Peli so v zahvalo za rešitev iz stiske. Ej, kako so klenkali veličastno in veselo, kako so doneli njih glasovi čez plan!

Pater Gervazij jih je čul in se je spomnil sv. Frančiška, ki je tako lepo govoril tam v Umbriji pticam, naj bodo hvaležne Bogu radi petja, radi hitrega poleta, krasne obleke. Ne sejejo in ne žanjejo, a Gospod jih vendar živi. Dal jim je studence in potoke, da se napajajo, gore, griče in holme, da se skrivajo, visoko drevje, da napravljajo gnezda. Ko so ptice slišale njegove besede, so odprle kljune, razprostrle krila, pripognile glave in zapele čarobne melodije Stvarniku v zahvalo.

Tako poje danes vsa dolina hvalo Bogu, pojo jo zvonovi in ljudstvo, poje jo valujoče žito na polju, pojo jo vinski grički, brajde in sadno drevje.

»Hvala ti, Gospod!« je vzkliknil pater Gervazij in se zatopil v sveta premišljevanja.

IV.[uredi]

Prišla je bogata jesen. Obilo je obrodilo sadno drevje, da so veje kar klonile k tlom. Po vinogradih je rumenelo zrelo grozdje; bingljalo je na ročih in latnikih. Po njivah se je pripogibala koruza, če je zavel čez polje lahek veter.

Nebeško solnce je z veseljem zrlo na dolino. Ogledovalo je trgače, ki so vriskali in peli in nosili brentače na vozove in jih stresali v urne, ogledovalo dekleta v pisanih rutah, na obrazih smeh, v očeh nedolžnost in sramežljivost, ogledovalo otroke, ki so vpili in zobali pod trtami, ogledovalo sive starce s pipami v ustih, ki so posedali večkrat na konceh in si oddihali. Voz za vozom je drdral proti vasem. V kleteh so se pa polnili plavniki in badnji. Pozno v noč so fantje in možje mastili in prešah in nalivali sode.

Tedaj so se priklatili v dolino znova trije godci cigani. Zaorila je pesem, zapele so gosli, močan mošt je razgrel glave in srca, zaplesala je dolina. Fare se niso brigale za obljube, storjene Bogu v stiski, niso se brigale za besede dušnih pastirjev.

Le eden je poslal darov v samostan. Mlinar Marko je pripeljal grozdja in koruze. Ničesar ni obljubil, pa se je čutil velikega dolžnika pred Bogom in patrom Gervazijem.

Stopil je v celico k starčku in ga pozdravil.

»Hvaležen sem vam na veke, častiti pater,« je govoril.

Pater Gervazij mu je dal svojo velo desnico in se mu zahvalil. Bil je potrt in žalosten, ker je ljudstvo tako hitro pozabilo svoje obljube. Vedel je, da pride smrt in ga odpelje v boljše življenje. A to mu ni delo hudo; smilili so se mu rojaki in sveta jeza mu je žarela v očeh, če se je spomnil godcev ciganov.

»Ti edini, Marko, si prišel! Bog te blagoslovi radi tega. Ali še vedno žaluješ po Alenki?«

»Utolažil sem se. Molitev mi daje tešila in veselja. Alenka se mi je v sanjah prikazala in svetovala, naj se poročim. Tako sam sem. Na stara leta občuti človek to bridko. Kaj mi svetujete, častiti pater? Ali naj se poročim v drugič?«

»Marko, vsi dobri, močni, telesno in duševno zdravi ljudje, ki morejo rediti družino, imajo dolžnost, da so očetje, bodisi očetje svoji deci, bodisi dušni očetje narodu, župnijam, občinam. Vsi duševno revni, telesno bolni, ubožci, ki ne morejo prerediti družine, pa imajo dolžnost do celokupnega človeštva, da ne onesrečujejo sebe in drugih.«

Marko se je zahvalil in odšel, pater je pa v svoji celici hodil gor in dol in mislil na Kristovo trpljenje in smrt in molil.

* * *

Koncem oktobra so bili pobrani vsi pridelki, a dolina ni hotela slišati o obljubi ničesar. Če je kdo opomnil kaj o njej, so ga pregovorili kmalu drugi, da je umolknil. Petje, vriskanje in veselje je vladalo povsod.

Še je bilo zeleno drevje na samostanskem vrtu in po dolini, a tu in tam se je prikazoval rumeni list. Zdelo se je, da nastopi v kratkem smrt svojo pot in pokosi vse življenje.

Tedaj se je zgodilo, da je potrkala najprej na vrata patra Gervazija. To je bilo neko noč, ko je zunaj trepetala mesečina čez vso dolino in ga je obšla velika žalost. Bil je tedaj svetniško navdahnjen in je čul mile prijetne glasove angelov: »Ne boj se, prijatelj Gervazij! Po te prihajamo in te odpeljemo s seboj. Tvoja smrt bo rešitev tisočerim.«

Slišal je pater Gervazij in vdano odgovoril: »Dober pastir da življenje za svoje ovce!« In videl je v proroškem duhu, kako poganja novo življenje iz njegovega groba. In je z radostjo pozdravljal drago znanko smrt, poljubil križ pri molku in med angelskim petjem zaspal.

* * *

Ko so ga drugo jutro prišli klicat, so ga našli mrtvega, s smehljajem blaženosti na obrazu, z molkom v rokah. Pokleknili so patri in bratje okrog njegove postelje in molili.

Ko so dokončali, je rekel pater gvardijan: »Vzela ga je ljudska pregreha. Daroval se je za ljudstvo. Blagoslovljen mu bodi spomin!«

Položili so ga v kapeli ob veži na mrtvaški oder, kapuco so mu potegnili čez glavo, križ in molek so mu potisnili v roko, okrog in okrog so pa prižgali sveče.

In zapel je zvon in raznesel glas po vsi dolini, da je umrl pater Gervazij.

Ljudstvo se je odkrivalo, križalo in molilo in se trkalo na prsi: »Mi smo krivi!«

Spomnili so se obljube, spomnili patrovih dobrot in prošenj.

Še tisti dan so pripeljali darove v samostan in kropili med solzami truplo onega, ki jih je tako ljubil. Kropil ga je tudi mlinar Marko in ž njim njegova nevesta.

Ko so odhajali na svoje domove, so žugali godcem ciganom, ki so jih zapeljali k pregrehi. In zgodilo se je, da so jih odpodili še tisti večer in da se niso več vrnili. In od tedaj je živel v dolini duh patra Gervazija.