Pastorka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastorka
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




PASTORKA


Živela je deklica, ki ni imela svoje matere, ampak hudo mačeho. Nekoč se je mačeha ujezila in nagnala ubogo pastorko od hiše. Deklica je zajokala in odšla po trdi cesti v neznane kraje.

Na koncu vasi je jokajočo pastorko srečal petelinček. Zasmilila se mu je in z žalostnim glasom jo je vprašal:

»Deklica, kam potuješ?« 

Ona pa je še bolj milo kakor prej zaihtela:

»Mačeha me je od hiše spodila. Zdaj grem v neznani svet.« 

»Deklica, ali grem lahko s teboj?« se je ponudil petelinček.

»Pa pojdi,« je rekla. »Dvema bo laže nositi moje gorje.« 

Ko prideta v drugo vas, ju sreča maček in vpraša:

»Ohej, kam pa vidva?« 

Petelincek je molčal, deklica pa je zajokala:

»Mačeha me je od doma nagnala. Zdaj potujem v daljni svet, tovariš petelinček me pa spremlja.« Maček se je takoj ponudil: »Ali smem še jaz z vama?«

»Pa pojdi,« je rekla. »Trem bo laže nositi mojo žalost.« 

Ko pridejo v tretjo vas, jih ustavi psiček. Ta reče:

»GIej, glej, nenavadna tovarišija. Kam pa, kam?« 

Petelinček in maček nista ničesar odgovorila, zato je pa tembolj žalostno vzdihnila pastorka:

»Mačeha me je od hiše nagnala in pognala v neznani svet.«

»Še jaz bi šel z vami. Smem?« se je ponudil psiček.

»Pa pojdi,« je odgovorila pastorka. »Štirim bo laže potovati v neznane kraje.«

Tako so potovali dalje. Prvi je korakal petelinček, ki je na vse grlo pel, da bi pastorki pregnal žalost iz srca. Drugi je bil maček, ki je z dvignjenim repom korakal po prašni cesti in predel od zadovoljstva. Za njim je šla pastorka s culico in se smejala veseli tovarišiji, ki jo je spremljala v tuji svet. Za deklico je pa poskakoval pes in ji od časa do časa obliznil roko. Tako dobre volje je bil, da je na mah pozabil na staro sovraštvo, ki je bilo že od pamtiveka zagvozdeno med njim in mačkom.

Pozno pod večer so vsi štirje prišli pred zapuščen grad. Potrkali so na vrata in zaprosili:

»Pustite nas v grad spat!«

Odprl jim je starček in velel:

»V tem gradu lahko prenočite, če vas je volja. Povem vam pa, da vsako noč prihrumi v grad hudoba in straši po njem.«

»Ah, tako sem utrujena, kam bi zdaj naprej v noč …« je vzdilinila pastorka.

»Kaj bi nam strah!« je zakikirikal petelin. »Kar pride naj tisti vrag. Pozobljem ga za malico ko drobnega črviča.«

Tako je govoril in se razkoračil od samega poguma.

»Le pride naj! Izpraskam mu oči!« je maček zapihal.

»Nikogar se ne bojim in strahu ne poznam,« je nazadnje še psiček zarenčal in pokazal ostre zobe.

Starček se je začudil pogumni četvorici. »Oho, če je pa tako,« je dejal, »potem pa kar naprej!«

Sredi noči je v sobo, kjer so spali deklica, petelinček, maček in psiček, priropotal sam vrag. Ustopil se je pred preplašeno pastorko in zakričal, da je letelo skozi ušesa:


»Dekle, hoj, hoj,

pojdi plesat z menoj!«


Pastorka od strahu ni mogla spraviti niti besedice iz sebe, zato se je namesto nje oglasil petelinček:


»Naj deklica pleše s teboj,

bo pa nima plesne obleke s seboj!«


Vrag je izginil. Preden bi naštel do tri, se je že vrnil in položil pred deklico zlato obleko. Potlej je znova zaklical:


»Dekle, hoj, hoj,

pojdi plesat z menoj!«


Pastorka je molčala, zato pa se je maček oglasil namesto nje:


»Kako naj pa deklica pleše s teboj,

ko pa plesnih čeveljčkov nima a seboj!«


Vrag je izginil. Toda preden bi naštel do sedem, se je že vrnil s srebrnimi čeveljčki. Nato jo je naprosil:


»Dekle, hoj, hoj,

pojdi plesat z menoj!«


Pastorka je molčala in trepetala od strahu. Namesto nje se je pa zdajci oglasil psiček:


»Kako naj deklica pleše s teboj,

ko pa je revna, da je joj!«


In spet je vrag izginil. Toda preden bi naštel do devet, se je že povrnil z vrečo zlatnikov in jo polož pred pastorko. Še bolj ko prej je zakričal, da se je stresel ves grad:


»Dekle, hoj, hoj,

pojdi plesat z menoj!«


Tisti čas pa se je za gorami že pričelo svitati. Mlado jutro se je dramilo iz spanca. Petelinček je po stari navadi vzprhutnil s kreljutmi in zapel: Kikiriki!

Vrag pa, ki doslej še ni slišal petelinjega petja, se je prestrašil in zbežal.

Ko je sonce posijalo izza gore, so vsi štirje vstali. Pastorka se je oblekla v zlato obleko, si nataknila srebrne čeveljčke, stresla v culico vrečo zlatnikov in odšla nazaj v domačo vas.

Ko pa jo je doma mačeha zagledala tako lepo in bogato, se je od jeze in zavisti razpočila.

Potlej je pastorka ostala v hiši. Pri njej so ostali petelinčeh, maček in psiček. Živeli so srečno in veselo.