Pastorek in pastorka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Pastorek in pastorka
Andrej Šavli
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Objava je sporna. Avtorjeva dela še niso v javni lasti.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PASTOREK IN PASTORKA

Živela sta oče in mati, ki sta imela sina in hčer. Mati je umrla še preden sta otroka dorasla. Oče si je poiskal drugo ženo, ki je bila otrokoma mačeha. Bila jima je res kruta in krivična. Otroka sta postala pravi siroti, ker je začela hudobna mačeha tudi očeta spreobračati v zlo. Tako ga je zaslepila, da je tudi on zavrgel lastna otroka. Nekega dne mu je ukazala, da ju mora peljati v gozd in zapoditi od doma. Zaslepljeni oče je storil tudi to. Poklical je otroka in jima rekel, naj gresta z njim po drva. Ko so prišli v gozd, so zakurili ogenj, da sta se premrla otroka ob njem grela. Oče ju je pustil pri ognju, rekoč da gre nabirat drv. Onadva naj ga počakata pri ognju, dokler se ne vrne. Oče je odšel in se ni več vrnil. Otroka sta zaman čakala nanj. Naposled sta uvidela, da očeta ne bo, ker je gotovo zašel ali ga je celo pojedel volk. Hotela sta ga sama poiskati in najti pot domov. Kruti oče je sedel takrat že doma za ognjiščem, ko sta zavržena otroka blodila po gošči in ga klicala. Ni ju čul. Doma je poslušal mačehino pohvalo, ker je zapodil z doma otroka, ki sta ji bila v napotje in nadlego. Zavržena otroka sta se v gošiči izgubila. Mesto očeta sta priklicala trumo roparjev, ki so prežali v gozdu. Prestrašena sta zbežala pred njimi. Oni pa za njima. Naposled sta jim utekla na smreko in se skrila v' gosto vejevje. Toda roparji so že od daleč vohali vsako krščeno dušo, zato so pritekli pod smreko in ugibali, kam sta se neki skrila. «Tu sem ju še videl,» je rekel prvi in smrkal okoli. «Poglejmo, če se nista skrila na to smreko.« «Če sta na smreki, se mora pocediti kri navzdol po deblu,» je menil drugi ropar in sunil z dolgo in ostro sulico v gosto vejevje. Sulica je bila baš tako dolga, da je segla prav do deklice, ki je čepela na veji pod bratcem. Ranila jo je v peto. Zabolelo jo je, da bi kriknila, a ni. Stis-

— 63 —

nila je zobe in požrla bolečino. Odtrgala je kos obleke in jo potiščala na rano, da ni kanila kri na zemljo. «Tu gori ju ni, kri ni pritekla,» je rekel ropar spodaj, in brat in sestra sta bila rešena. Roparji so odšli. Počakala sta še nekoliko na smreki, da so bili roparji že daleč in nato sta splezala s smreke. Sestra si je obvezala rano na nogi in š!la sta dalje. Iskala sta, kje bi našla kakšno zatočišče, kjer bi bila na ¥8x116111. V temni gošči sta komaj opazila med grmovjem in drevjem skrito hišo. Potrkala sta in ker se jima ni nihče oglasil, sta vstopila, misleč, da je hiša prazna. Ko sta stopila čez prag, se jima je nudil strašen pogled. S polic ob stenah so zazijale v njiju same votle mrtvaške lfobanje s temnimi votlinami mesto oči pod čelom. V kotih so bile prislonjene ostre sulice, na kljukah ob steni pa so visele dolge sablje, sekire-, samokresi- in drugo morilno orodje. Še vešala niso manjkala v hiši. Brat in sestra sta strme obstala na pragu. Preden sta se utegnila razgledati, priti k sebi od strahu in začudenja ter zbežati, sta že začula korake okrog hiše. Tedaj sta se komaj streznila. Jasno jima je bilo, da sta zašla v brlog baš tistih roparjev, katerim sta hotela ubežati. In sedaj so gotovo zunaj pred vrati... «Skrijva se!» jima je šinila kakor blisk rešilna misel skozi možgane. Skočila sta v hišo in se skrila v pepeluh za ognjiščem, ki je imel veliko žekno, skozi katero so praznili pepel. K sreči pepela v njem še ni bilo mnogo, zato sta imela oba dovolj prostora. Vrata so se odprla in nekdo je stopil v hišo. Pa niso bili roparji, ampak staro, grdo in švedrasto babšče, ki ni bilo roparske krvi. Ni ju zavohalo, da se skrivata v hiši. To ženšče so bili roparji pred leti ujeli nekje v gozdu in ga privedli domov, da jim kuha. Brat in sestra nista vedela kako in kaj, zato sta molčala kot zid in čepela v pepeluhu, ne da bi se ganila. Ženšče se je motalo okoli ognjišča in kuhalo kosilo. Parkrat je pogreblo celo pepel v pepeluh, da

— 64 —

se je usipal skozi ozko špranjo dečku in deklici baš za vrat. Potrpela sta tudi to in se nista izdala. Okrog poldne, ko je stalo kosilo že kuhano na mizi, so se vrnili roparji domov. Deček jih je skrivaj štel, ko so prihajali drug za drugim skozi vrata: bilo jih je dvanajst. Roparji so vihali smrkave nosove in koj zavohali, da se skriva pod njihovo streho krščena kri. Zadrli so se nad ženšče in zahtevali od njega, naj jim pokaže, koga in kam je skrilo. Ženšče, kateremu sta se brat in sestra vtihotapila v hišo, ko je šlo iskat trsk za hišo, ni res nič vedelo, da je še kdo drugi pod streho. Toda zaman se je priduševalo, da ni nikogar skrilo, roparji mu niso verjeli. Mislili so, da laže, zato so se zakadili v starko in jo ubili. Deklica je sedaj začela že skoro ihteti, ker je spoznala, da sta izgubljena. Brat pa je tipal okoli sebe, kje bi dobil kaj trdega v roko, ker kot zajec bi se ne dal pobiti. In glej, v kotu pepeluha je otipal oster meč. Na njem je bilo napisano: «Kdor zamahne trikrat s tem mečem okrog sebe, pobije vseh dvanajst roparjev v tej hiši!» Deček prime brž za ročaj meča, skoči iz pepeluha med roparje in^asuče orožje okrog sebe — pa počepajo vsi roparji kot muhe mrtvi na tla. Nato je prišla še sestra iz pepeluha. Otresla sta pepel raz sebe in stopila po hiši. Štela sta lobanje na policah, a jih nista mogla došteti. Zaskrbelo ju je, kam spravita umorjene roparje in nesrečno starko. Deček je stiskal po vseh kotih, da bi našel kje kakšen kramp ali lopato, s katero bi izkopal jamo za mrtvece. Toda poštenega delovnega orodja ni bilo najti v roparski hiši. Ko pa je stopil iz kuhinje v sosednjo čumnato, je opazil pod pragom globoko temnico, v katero so metali roparji umorjene ljudi. Tu notri je zvlekel vseh dvanajst mrtvih in še starko na vrh. Brat in sestra sta se popolnoma udomačila na roparskem domu. Sestra je kuhala in gospodinjila, brat pa je gospodaril in hodil na lov. Prav dobro se

V. .- 65 —

jima je godilo. Ni jima manjkalo drugega kot ptičjega mleka in žabje volne. Od dne do dne sta postajala večja in močnejša. Sestra je postala lepo dekle, brat pa velik fant in tolikšen orjak, da se je metal za šalo z medvedom v šumi. Spoznal je gozd, njegove čare in skrivnosti. Ni se nič več spomnil, da bi se vrnil k mačehi. Ko je šel nekega dne brat zopet na lov, je ostala sestra sama doma. Pogledala je v temnico in opazila, da se v njej nekaj giblje. Prižgala je trsko in pogledala, kaj je. Stvar, ki se je gibala je bila — človek. Eden izmed dvanajstih roparjev, bas poglavar, je bil ostal še nekoliko pri življenju, ker se tretjič meč že ni več dobro zasukal. Vse noči je stikal po kuhinji za živežem in čakal, da se opomore ter zbeži. Deklici je bil ranjeni ropar neznansko všeč. Mlad in lep je bil, da ni šle videla takega. Zaljubila se je vanj. Zdelo se ji je škoda, da bi umrl ali pobegnil, zato je sklenila skrivati ga pred bratom. Vsak dan, ko je brat odšel na lov^ mu je nosila najboljših jedi v temnico. Ropar je kmalu okreval. Vračala se mu je zopet prejšna moč v ude, kri v žile in rdečica v lice. Deklici se je zdel vsak dan lepši. Končno je spoznala, da ne more biti dolgo tako. Brat in ropar pod eno streho! Nekdo mora stran. Kdo? — To je vprašanje. Dolgo časa se je borila sestra sama s seboj. Toda brat je bil rezek, malobeseden, ropar pa ji je znal govoriti sladke besede, zato se je odločila, da reši roparja in pogubi brata. Ropar ji je prigovarjal, naj se naredi bolno. Leže naj v posteljo in naroči bratu, naj ji prinese mleko, ki ji edino more pomagati. Krave ni bilo pri hiši. Brat pojde daleč k ljudem po mleko. Ko se vrne truden in upehan, ga počaka on, ropar, skrit pod posteljo in ga ubije. Drugo jutro je legla sestra v posteljo in rekla bratu: «Dragi moj, hudo sem bolna. Le toplo mleko mi more še pomagati.«

— 66 —

Brat je vzel kanglico in šel po mleko. Pa ne k ljudem. V gozdu je imela volkulja mlade. K njej je šel in jo poprosil: «Glej, eno samo sestro imam, in še ta mi je hudo zbolela. Daj mi malo mleka, ki jo edino še more ozdraviti.« Volkulji se je brat zasmilil. Dala mu je mleka. Da bi se mu pa ne bilo treba vselej vračati k njej, je šla kar z njim domov, da mu bo mesto krave pri hiši, dokler sestra ne ozdravi. Brat je stopil v sestrino sobo in ji ponudil toplega volčjega mleka. Sestra se je začudila, da se je tako naglo vrnil. Rekla ni pa nič, samo namignila je roparju, ki je tičal skrit pod posteljo. Zdajci je skočil ta z nožem izpod postelje. Brat je izprevidel prevaro. Stekel je v hlev, pripeljal je lačno volkuljo v sobo in jo naščuval zoper zahrbtnega roparja in nezvesto sestro, rekoč: «Tu imata mleko, ki vaju ozdravi!« Razjarjena žival je planila nad njiju in ju raztrgala.