Pastirica (Severin Šali)
| Pastirica Srečavanja s smrtjo Severin Šali |
| |||||||
Stojiš na osojnem bregu,
tiha je tvoja svirel,
mesec med ovčke je legel,
ogenj zagrnil pepel.
noč je grozljiva krnica-
ženi domov, pastirica!
-Čakam, da v mračne oblake
zvezde začrtajo znake.-
Kam ti strmijo oči?
Kam stegaš utrujene roke?
Čuj: avemarijo zvoni!
— Potapljam se v ure globoke.
Moje srce drhti,
na mojih trepalnicah rosa spi. —
Se ne bojiš tako sama
s svojim srcem v mraku?
Te ne teži omama
in trepet vetra v zraku?
— Mrak? Poglej moje rane:
luči so vanje vsejane.
Mesečina se plete mi v lase,
želja mojih ovčke noč pase. —
Čuj: žalost v drevesih toži,
ura mrtvih ihteče bije.
Pojdi: skloni se k roži,
naj tvoje sanje skrije!
— Moje sanje usnule
so jablane s cvetjem posule,
moje žalosti spijo,
zvezde nad njimi bdijo. —
Beži: noč polna je straha,
vampir ti čez pašnike jaha,
sveče v hišah gorijo,
živa srca trohnijo!
— Jaz bom pod zvezdami spala,
noč mi odejo bo tkala,
vode uspavanko pele,
njive med klase me vzele,
zarje me bodo čakale,
slavnostni venec mi dale! —
Od tvojih oči, pastirica,
nočna dani se krnica.
Tvoj glas je ko ščitov zven!..
A kje boš našla svoj sen,
ko te bo zbudil svit?
-Pod majskimi rožami v zemlji je skrit!-