Pastirica (Ivan Robida)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastirica
Ivan Robida
Izdano: Ženski svet 1/2 (1923), 26
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jagnjeta bela,
moja vesela,
dajte, krenimo
na cesto belo!
Tam za borovi,
tam za lesovi
pada že solnce zlato
za goro.
Hoj, hoj, hoj hojó!

Ptičke vtihnile so,
glavice skrile so
plahe pod mehko perot.
Rožice snivajo,
v rosi umivajo
ličeca drobna povsod.

Zvezdice vrh neba,
iz srebra in zlata,
že pogledavajo v noč.
Ko pa posveti še
mesec čez vrh gore,
on bo privriskal gredoč.

Kje si ti, ljubček moj,
srca edinec moj,
da te ne vidi oko!
Ah glej, vse dolge dni,
ah glej, vse daljš' noči
mislim le nate samo.

Cvetja nabrala sem,
v šopek zvezala sem,
nageljni 'ž njega dehté.
Rosa na njih blešči ....
morda pa rosa ni,
morda so moje solze.

Jagnjeta bela,
moja vesela,
dajte, krenimo
na cesto belo!
Tam za borovi,
tam za lesovi
pada že solnce zlato
za goro!
Hoj, hoj, hojo!