Pastirica (Fran Zbašnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
„Pastirica“. Povestica.
Fran Zbašnik
Izšlo pod psevdonimom dr. Fr. Zbašnik.
Izdano: Zbirka zabavnih in poučnih spisov, Ljubljana: Slovenska matica, 1900 (Knezova knjižnica, 7. zvezek). 87–115.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kot majhno, komaj nekoliko mescev staro otroče so jo bili prinesli iz Trsta v te planinske, od visokih gorskih vrhov obdane kraje ...

Kdo ji je bila njena mati, kdo oče njen ni vedel nihče. Samo to je bilo gotovo, da jo je spravil greh na svet, ker bi drugače ne bila prišla v najdenišnico. In pa o tem ni dvojil nihče, da bo trpela ona za ta greh ...

Ime pa ji je bilo Amanda!

Čudno, nenavadno ime — ime polno bridke ironije! ...

* * *

Mihec Podplat je bil reven pisestnik v Stahovici. Navzlic temu pa, da v njegovi hiši ni bilo kdove koliko jela, se je vendar pogonoma jezil, da se pri njem ni hotela zglasiti štorklja. Zelo zelo si je želel, da bi se tudi pri njem enkrat »podrla peč«, in upal je dolgo, da se bo, toda zaman! ...

Ko pa je bila njegova Uršika prestopila ono mejo starosti, ko ji ni moglo pomagati nobeno zdravilo več, ji reče nekoč: »Glej, druge hodijo v Trst po otroke, zakaj bi ne šla ti? ... Takega drobiža imajo tam neki zmeraj dosti, in če jemljejo najdence in najdenke na hrano in v rejo ljudje, ki jim ne manjka lastnih otrok, ali celo taki, ki stradajo, zakaj bi si ne preskrbela kakega otročeta midva, ki nimava ne sina, ne hčere, pa vendar toliko imenja, da izhajava za silo!... Kdo pa nama bo pasel na stara leta — in pomagal pri delu? ...«

»I, pa grem, če hočeš!«

»Pa dekleta mi izberi, ne fanta! Prestar sem že, da bi se ubijal s fantom; dekle se laglje obvladuje! ...«

In Uršika je šla. Čez nekoliko dni pa se je vrnila z Amando.

To je bil praznik za Mihca tisti dan! Ko je bil otroka zagledal, se mu je razblinil obraz, in ta dan se mu ni več zravnal v navadne gube. Ko bi se bil zgodil z njegovo Uršo tak čudež, kakor se je bil s sveto Elizabeto, pa bi ne bil mogel biti bolj vesel, nego je bil! ...

»Glej, glej kako gosposko je videti!« je ponavljal venomer; iz brezzobih ust pa so se mu odcejale neprenehoma sline po suhi ščetinasti bradi, tako je zijal in se režal ...

»Dobro si izbrala Uršika!« je hvalil svojo staro. »O ti presneto punčè ti, kako je fletno! ... Poglej vendar, kako se mi smeje! Hihihi ... kakor bi me poznalo! ... Kosmata kapa, nemara da sem pa njenemu očetu podoben, hihihi! ...«

»I saj si mu nemara res!« pritrdi Uršika. On pa dvigne otroka, ga posadi na svoja trda, koničasta kolena ter ga jame ujčkati.

Hopsa, hopsa, hopsa! ...

Toda to otročetu ni bilo nič kaj po godu. Obraz se mu skremži in iz malih ustec se pridrevi močán, krepák glas, podoben vranjemu krokanju ...

»Pa ne več no, pa ne! ... Lačno bo lačno!« pripomni Urši.

»Saj je ravnokar pila!«

Toda Uršin ugovor ni pomagal nič. Morala je stopiti zopet v vežo po mleko. In ko ga je prinesla, je nalival Mihec z njim sam otroka in sicer dotlej, da mu je v grlu zagrgralo in mu je začelo mleko iz ust nazaj udarjati.

»Pa ne več, no, pa ne! ...«

In položil je otroka na posteljo.

Tako iz sebe je bil Mihec tisti dan, da je pozabil celo na svoj vivček, ki ga je sicer vedno tiščal med svojimi škrbinastimi čeljustmi ter basal s tobakom, ali pa tudi — s suhim leskovim perjem, kadar je bila prevelika suša v njegovih žepih ...

Vse njegove misli so se vrtile danes samo o tem, kako bi stregel otroku, ki je bil tako srčkan, tako fleten ...

To je bilo prvi dan. Pozneje pa je bilo drugače!...

* * *

Mihec je pogledal rad nekoliko globoče v kozarec, naj je bilo v njem že vino ali žganje, če je bilo žganje, morda še rajši ...

In čim starejši je postajal, tembolj se ga je lotevala ta slabost.

Po cele dneve je presedel v gostilni, kadar je bilo kaj drobiža, doma pa še mnogokrat soli ni bilo na ognjišču! ...

»Požeruh, požeruhasti, vse boš pognal po tistem svojem suhem grlu!« ga je večkrat oštevala Urša. On pa je odvrnil: »Pognal ... pognal! ... Naj poženem! ... Za koga naj pa varčujem? ... Za tisto morda, ki poleg tebe spi? ... Je li mar moja ali tvoja ...?«

In tako se je zgodilo, da je bilo otroče večkrat lačno nego sito. Pa je le raslo in si pomoglo, in ko je bila Amanda stara sedem let, je vedel že vsakdo, da bo iz nje kdaj krasno dekle. Kakor se razločuje nežna eksotična cvetka od divje rese, tako seje razločevala ona od drugih vaških otrok. A to ji ni bilo na korist!

Neolikan kmet ne trpi nič težje v svoji sredi, nego kar se odlikuje ugodno od njega. In večina Stahovčanov se tisti čas še ni mogla prištevati olikancem ...

Obregal se je na njo, kdor se je mogel. Paglavci so se zaletavali vanjo in jo lasali; njene vrstnice se niso hotele igrati z njo, ker so videle, da jo vse sovraži; a odrasli ljudje so bili brezobzirni dovolj, da so ji pregnali vse iluzije in ji izdali, da nima ne očeta, ne matere ...

»Tržačanka, tržačanka, tržačanka ...« ji je donelo od vseh strani na uho. — »Tržačanka« in »pritepenka«, to sta bili dve imeni, s katerima so jo nazivali. Amanda — Amanda ... Ne, to ljudem ni šlo v glavo!

V njenem otroškem srcu pa se je začelo vsled tega nekaj vršiti; njeno srce je postajalo polagoma drugačno; ogorčenost, srd, upornost so dozorevali v njem ter ji zbujali misli, ki so bile z njeno mladostjo dostikrat v kričečem neskladju! ...

»Oče — mati! ...«

Odkar je vedela, da nima ne očeta, ne matere, sta ji bili ti dve besedi vzrok žalosti in bolesti ... Srce se ji je upiralo, da bi bila svojega rednika in svojo rednico še kdaj imenovala tako, in če so ji usta kdaj iz navade izrekle besede »oče« ali »mati«, jo je zaskelelo vselej v prsih, kakor bi ji bil potisnil kdo kako ostrino vanje. Da, prišlo je tako daleč, da jo je bolelo, če je čula druge otroke klicati očeta ali mater ... Vzporedno s tem pa so ji vstajale želje, burne neutešne želje, da bi mogla strani od tod, strani iz tega kraja, kjer je bila tako sama, tako zapuščena, tako tuja! ... Pretesno ji je bilo postalo v zadehli sobi njenih rednikov, in njene misli so ji neprenehoma uhajale, tja ... tja ... kam? — tega še sama ni vedela prav! ...

»Oh, oče — mati!«

Ali je še kje kak otrok, ki nima očeta in matere? ... To bi bila rada vedela, to bi bila rada dognala! Znala bi bila rada, če je še kje na svetu kako tako revešče, tako zapuščeno in nesrečno, kakor je bila ona ...

»Oče — mati!«

»Iskat ju pojdem, kadar bom velika,« si je dejala. — Začela je tudi razmišljevati, zakaj sta jo pustila strani od sebe, in to ji ni šlo nikakor v glavo. Zakaj, zakaj?« — to vprašanje jo je mučilo tako, da se je razjokala vselej, kadar si ga je stavila ...

»In zakaj sem ravno tukaj?«

Zdelo se ji je, da bi ji bilo povsod bolje nego tu. Od dne do dne sta ji bolj mrzela nje rednika. Mihec pa, »njen dobrotnik«, kakor se je rad nazival njej nasproti, je slutil menda to, zakaj čim dalje pogosteje je padala njegova koščena pest po njenem suhem šibkem hrbtu ...

Če mu žganje ni bilo po volji, po katero jo je bil poslal, ali če ni mogel dohiteti telička, ki je bezljalo pred njim, ko ga je gnal na vodo — vse eno, trpeti je morala Amanda za to! ...

Ali nekega jutra mu je ušla. Njena ogorčenost je bila prikipela do vrha, in njena upornost je silila na dan. Ker druge poti ni vedela, je bežala ob Bistri, ki je tekla skoz Stahovico in sicer proti njenemu izvirku navzgor ... Z vsakim korakom, s katerim se je oddaljila od sovraženih ljudi, ji je postajalo laže pri srcu ... Bežala je celo četrt ure. To je bila zanjo, ki ni bila še nikamor prišla iz vasi, nezaslišana daljava! ...

Potem pa se je smatrala dovolj varno in hotela se je počiti ...

* * *

Na tistem mestu, kjer se je bila ustavila, je ležala sredi Bistre velikanska skala. Brez dvojbe se je bila utrgala nekdaj od enega hribov, ki dvigajo ob obeh straneh svoje strme vrhove proti nebu, te treščila s hruščem in grmenjem v sredo struge, kjer se je zarila v zemljo in obtičala v njej. Ali temu je moralo biti že dolgo, zakaj njeno površje je bilo sprhnelo in se izpremenilo deloma v prst, tako da je ni preprezal zdaj samo mah, ampak je bujno rasla tudi trava po njej. Iz semen pa, ki jih je bil nanesel veter iz bližnjih gozdov semkaj, so bila skalila celo drevesca, ki so bila zdaj že dokaj velika ...

Tako je bila ta skala povsem podobna malemu otočku ...

»Ko bi mogla tjekaj!« si misli Amanda.

To pa ni bilo tako težko, kakor je bilo videti na prvi pogled. Iz struge je molelo vse polno kamenja. Kakor lahkonoga divja koza začne skakati preko tistih — še en nekoliko napornejši skok, in bila je na skali! ...

Ha, kako veselje! Tu je bila zdaj sama, prosta, daleč stran od neusmiljenih ljudi! Kaj se je brigala zdaj za Mihca Podplata, kaj za svojo rednico? ... Kdo ji je mogel tukaj kaj? Tukaj je bila sama svoja, tukaj je bila kraljica! ... Kako lehko ji je bilo pri srcu, kako prosto, veselo so ji dihale prsi! Tički, ki je ušla iz kletke, mora biti tako, kakor je bilo zdaj njej! ... Nepopisno razkošje se je lotevalo njenega otročjega srca ter ji jemalo skoro zavest ... čudne misli so se ji podile po glavi, druga drugo izpodrivaje, a telo ji je strepetavalo v sladki grozi vsled nepoznate radosti, ki ji je polnila dušo! ... Vsi udje so ji bili nekako prijetno trudni, zaspani ... Uleže se na mehki mah in zre sanjavo v svet ... Toda vse ji je plesalo pred očmi ... Šuštenje drevja, ki je oklepalo veje nad njeno glavo in žuborenje bistrih valčkov ob obeh straneh skale ji je donelo na uho kakor iz daljave prihajajoče harmonično petje, kakor godba polna najslajših melodij ... Dobrodejni hlad, ki je vstajal iz mrzle gorske vode in rahli veter, ki je dihal v njena senca, sta jo omamila popolnoma — veke ji zastro oči, in prijeten sen objame njeno drobno lepo glavico ...

Spala je dolgo ... Na oni strani je bil priropotal po vegasti, kameniti poti voz. Mlad fant je poknil z bičem, potem pa zaukal iz polnih krepkih prsi, da je odmevalo od hriba do hriba ... To jo je splašilo po koncu ...

»Kje sem?«

Strmeč si je mela oči. Toda izpametovala se je kmalu in njen obrazek, ki se ji je med spanjem radostno smehljal, se ji hipoma zresni ...

Ali naj gre domov? ...

V trebuhu ji je bilo tako neprijetno, tako prazno...

Ozre se proti nebu. Solnce je stalo že visoko.

»Ne, ne grem in ne grem! ...«

Na severni strani otočka je delala voda majhen tolmun. Bila je na tem mestu globoka in vsled tega zelenkasto modra. Na dnu je bilo mnogo večjih in manjših postrvi, ki so zdaj postajale, zdaj bliskovito švigale od kamna do kamna. Amanda je opazovala z zanimanjem zigravanje rib. In tudi nenavadna barva vode jo je mikala. In hkrati se ji zbudi želja, da bi se spustila v to lepo čisto vodo, prav tja na dno, kjer so ribice živele tako brezskrbno življenje ... Usede se ob skali, tako da so ji visele noge nad vodo, se prime za neko vejo ter se začne spuščati počasi nizdol ... Zavedala se je popolnoma, kaj bi storila, če bi zdrsnila v vodo. Slišala je dostikrat praviti, kako varljiva glede globočine je čista voda, in znala je, da bi bila to njena smrt, če bi se spustila vanjo.

A voda je bila tako lepa, tako čista, da jo je kar žejalo po njej. Nevidna moč jo je vlekla in vabila doli, in bolj in bolj jo je sililo srce, da bi se spustila v mehko naročje kristalne vode. Oj, potem bi bilo vsega konec! Potem bi več ne hrepenela zaman po očetu in materi; potem bi je več ne psovali ljudje in nje rednik ne bi mogel več stresati svoje jeze nad njo! Da, baš radi njega bi storila, kaj takega! Gotovo bi ga jezilo, ko bi je več pretepavati ne mogel! Ali pa bi se začel kesati, da je ravnal tako grdo ž njo! Vedel bi morda, da jo je pripravil on tako daleč, in vest bi ga pekla! ...

Vse, kar je prebila hudega v svojih otroških letih, ji stopi pred oči. Srce se ji krči ob grenkih spominih, zasmili se sama sebi, in solze se ji zasvetijo v očeh ...

Medtem pa je drsela bolj in bolj nizdol. Že se je dotikala njena bosa noga vodne gladine ... Roka, ki se je ž njo držala za vejo, je bila že popolnoma stegnjena in ji je postajala vsled teže života trudna, mrtvična ... Par trenotkov še in ne bi se mogla obdržati več! ... Vleklo in vabilo pa jo je še vedno doli ... Kar prifrči povodni kos, se potukne najprej v vodo, potem pa obsedi na bližnji skali, otresajoč se kapelj, ki so se bile prijele njegovega perja ...

To je dalo njenim mislim hipoma drugo mer!... Žalostne razmere, v katerih je živela od tistega časa, ko se je zavedala življenja, so bile vzrok, da se je vdajalo časih njeno srce prezgodnjemu obupu, toda njena otroška narav vendar ni bila popolnoma zamorjena. Nepričakovani prizor, ki se je bil pojavil pred njenimi očmi, je zbudil njeno pozornost in jo odtegnil prejšnjim temnim mislim. Oprijemši se trdneje za vejo, se zavihti in mahoma je bila spet na skali. Z razširjenimi očmi in odprtimi usti opazuje nato počenjanje povodnega ptiča. Trikrat, štirikrat je švignil v vodo, a vselej zaman, naposled pa je Amanda opazila, da je imel v svojem podolgastem, ravnem kljunu majhno ribico, ko je bil prišel izpod vode. A tedaj je odfrčal in ni ga bilo več nazaj! ...

Nekaj časa je strmela še proti oni strani, kamor je bil odletel, potem pa seje obrnila drugam. Še si ni bila ogledala svojega vsega kraljestva! ... Tolmun s svojo mirno, lesketajočo se vodo je ni zanimal več. Ulegla se je zdaj na trebuh ob drugem robu, kjer so se valčki burno podili drug za drugim skakljajoč od kamna do kamna in pojoč svojo enakomerno pesem ...

In zdaj se ji je zbudila spet želja, da bi mogla s temi bistrimi, žuborečimi valčki, ki so tako neutrudno hiteli dalje, kakor bi jih gnalo neutešno hrepenenje iz teh tesnih, temnih, pa v lepše in veselejše kraje ...

Osmuknila je vrbovo vejo in začela metati list za listom v deroče valove ... Nekaj časa so se motali in sukali semintja, se približevali mestu, od koder so imeli nastopiti pot v nepoznate kraje, a zopet vračali se, kakor bi se jim bilo težko ločiti od rodne zemlje, dokler jih ni jezno pograbil vrtinec ter jih pognal dalje ... A še so se ustavljali in upirali oprimajoč se kamenja in poluta na njem, naposled pa je pridrl močnejši val med nje ter jih odplavil s seboj ...

Amanda je gledala za vsakim listom posebej, dokler ji ni izginil izpred oči. A še potem so ga spremljale njene misli ... Kam ga privedejo pač valovi? ... Čula je praviti, da se stekajo vse vode v morje. Ah, v morje bodo pripluli končno ti listi, v morje! ... O da bi mogla z njimi! ... Niso li mar tudi nje prinesli od morja semkaj? ... Oj tam morata biti pač njen oče in njena mati! ... Tja bi šla rada, tja ju pojde iskat, kadar bode velika! ...

Srce ji je zadrhtelo spet od koprnenja po onih dveh, ki sta jo bila zatajila, ki sta jo bila tako neusmiljeno zapustila in izročila tujim rokam! ...

V dolini se je bilo že zmračilo, a tudi na skalnatih vrhovih v nebo kipečih snežnikov se je krčila ter bolj in bolj pojemala solnčna luč. Počasi, a neudržno se je pomikalo solnce nizdol. Dospevši za gorske grebene je pomežiknilo še nekolikokrat, potem pa ga ni bilo videti več. Samo posamezni čopiči njegovih žarkov so strepetavali še na nebni modrini, pa pikali, kakor pika slikarjev kist na platno, na belkaste oblačke, ki so čepeli na večernem obzorju, ter jih zagrinjali v pestre, od hipa do hipa izpreminjajoče se, in iz nianse v nianso prehajajoče se barve ... Najprej čisto bledi so postali hkrati v sredini rumenkasti, a ob robeh zlati; nato sta se strnili obe barvi, in postali so oranžasti; zatem rožnati, nato svitlordeči, karminasti in temnordeči, naposled vijolčasti in umazano modri, dokler se niso izpremenili v dimaste kepe ...

Dokler je nebo na zahodu žarelo, je zrla Amanda vsa zadivljena vanje. Zdelo se ji je, kakor bi se odpirala nebeška vrata pred njo. A ko so se pokazale temne lise ob vrhovih, za katerimi se je bilo skrilo solnce, se spomni, da mora domov. Groza jo je izpreletela pri misli, da bi prenočila tukaj na samem. Sicer pa se tudi nje želodec ni dal nič več ukazovati. Spusti se v tek proti domu, veseleč se ovsenjaka, ki si ga nadrobi v piskerček mleka ...

A čakalo jo je tudi še nekaj druzega doma.

Mihec, njen dobrotnik, je stal tisti čas, ko je hitela ona proti domovju, na veznem pragu in spletal brezovo šibo. Opravljal je ta posel oprezno in premišljeno, kakor da bi bil Bog ve kako važen. Ko pa je bila šiba spletena, je švignil parkrat po zraku z njo, da je glasno zažvigala, potem pa pokimal zadovoljno z glavo in dejal: »Ta pa ta! ... Čakaj, spak, jaz ti že pokažem! ... To se te bo oprijemala, da bo kaj, hihihi ...«

* * *

Čimbolj se je Amanda zavedala, da jo vse črti in sovraži, tem ponosnejša je postajala, tembolj je prezirala ljudi. Kakor kraljica, mirno in samozavestno, je stopala mimo njih, ne meneč se za njih opazke, ne za priimke in psovke, ki so jo ž njimi obkladali in obsipali ...

Mogoče, da ji je bil ta ponos že prirojen, da je ta samozavest izvirala iz njene nravi; vsekakor pa je bila sovražnost, na katero je naletela, kamorkoli se je ozrla, nemajhen vzrok za to, da sta se njen ponos in njena zavest potencirala naposled v neupogljivo trmo.

Njen rednik je spletel zanjo že marsikatero šibo; marsikaterikrat še je kazal njen život sledove neusmiljenih udarcev; še često se je vila vsled bolečin, ko jo je pretepaval njen dobrotnik, in nešteto solz je že potočila — a njena samovolja vsled tega ni bila omejena! ... Kadar se je je lotilo tisto koprnenje po samoti, kadar je hotela pozabiti malo na to, kar jo je obdajalo, je šla tja na svoj otok, ali kamor že jo je vleklo srce, ne brigaje se prav nič za to, je li komu prav, ali mu ni prav! ...

Mihec Podplat pa se je naposled naveličal, boriti se zoper neukrotljivost svoje rejenke. In ko je bila prišla spet pomlad v deželo, in je bila Amanda blizu na tem, da bila izpolnila dvanajsto leto, je dejal: »Čakaj me, ti cafudra tržaška, ti! ... Videti hočem, ali bodem imel kdaj mir pred tabo, ali ga ne bom imel! ... Past mi pojdeš gori na planine ... Pasja noga, zakaj pa te prav zaprav imam! ... Kaj bi plačeval vedno jaz drugim za to, da pazijo na moja živinčeta! Plačujejo naj rajši drugi meni, da bo vsaj kaj za pijačo! ... Velika si že zadosti in za druzega itak nisi na svetu! ...«

Ko pa je bil prišel tisti čas, je gnala Amanda v družbi z drugimi pastirji in pastiricami živino svojega rednika in še par drugih sosedov, s katerimi se je bil ta dogovoril glede paše, na planine gori. Srce ji je poskakovalo pri tem od nepopisne radosti. Zavest, da ostane do jeseni z doma, da cele mesece ne bo videla svojih odurnih rednikov, niti ne tistih, ki so jo preganjali in sovražili, jo je navdajala s srečo, kakršne dozdaj še ni občutila. Iz doline vun, gori na višavo, odkoder bi se ozirala lehko v brezmejno daljavo, odkoder bi videla morda celo kraje, kjer živita njen oče in njena mati, si je že davno želela! ... In zdaj se ji je imela izpolniti ta želja! Najrajša bi bila zavriskala od veselja! Drugi so ukali in peli, a to vse je bilo le tako iz navade! Njej pa se je bilo bati, da ji ne raznese prsi, ako ne da duška mogočnim, silnim čutom, ki so ji polnili srce ...

In vendar je molčala, ko so vsi drugi vpili in kričali! Tiho je stopala za svojo čredo in z nobeno besedico ni izdala tega, kar ji je navdajale dušo. Samo roko je položila časih na srce, ki ji je tako silovito utripalo, kakor bi ga hotela potolažiti, kakor bi ga hotela prisiliti, da se umiri ...

In slušalo jo je to njeno srce, ki je bilo tako navajeno zatajevanja ... Začelo je biti pravilneje in gnalo je ni več tako dalje kakor izpočetka. Toda ko je bila na vrhu, ko se ji je odprl nenadoma pogled v širni, nepoznani svet, tedaj ji je odreklo spet pokorščino, tedaj ji je strepetalo iznova, iznova ji je zapodilo kri proti glavi, da se jo je lotevala skoro omotica ...

A njej zdaj niti na um ni hodilo, da bi ga bila težila! ... Drugi so se bili hitro posedli, utrujeni od dolge poti, ona pa, akoravno so se ji šibila kolena, je stala nepremično in strmela v sinjo, semintja v prozorno meglico se zagrinjajočo daljavo ... Doli v dolini se je bila že odvadila smejati; tesno skup stisnjena so bila navadno njena ustna; tu gori pa so se ji razklenila v vesel nasmeh, da so se kakor biseri zalesketali njeni lepi, beli zobje ... Smejala se je nevede in nehote, smejala se je, ne da bi znala zakaj, smejala se je in pozdravljala s svojim smehom ta božji svet, ki je bil tako lep tako krasen! ... A njeno srce je bilo in tolklo še vedno burno ter prekipevalo od sladkih, doslej nepoznatih čustev! ...

O, zdaj je bila prosta, prosta! Zdaj je niso več srečavale povsod krmežljave oči njenega rednika, zdaj se ji ni bilo treba bati več suhih, koščenih pesti njegovih, niti ne njegove brezovke. In zdaj ji ni nič več zaviralo pogleda tja proti oni strani, kjer sta gotovo zdihovala po njej — njen oče in njena mati! ...

Bila je srečna, nepopisno srečna.

Pričeli so se zanjo prvi lepi dnevi in zdelo se ji je, kakor bi bila dozdaj samo sanjala, sanjala težke sanje, in kakor da bi bila zdaj šele pričela živeti ...

Sicer so se nje tovarišice in tovariši trudili na vso moč, da bi ji tudi tukaj grenili življenje. Zlasti med pastirji so bili nekateri, ki so ji bili nadležni; eni iz gole sirovosti, drugi odrasli pa, ker se vplivu njene lepote niso mogli odtegniti in so izkušali težiti svojo napol prebujeno poželjivost s tem, da so se zaganjali vanjo. A ona seje izogibala druščine, kolikor se je le dalo. Zjutraj je bila zmeraj prva na nogah, zvečer pa se je navadno vrnila šele, ko so se drugi spravljali že spat. Nekaj časa so se drugi spotikali baš nad tem; a ko so izprevideli, da se ne zmeni za njih zbadanje in da se trdovratno drži svojih navad, so jo začeli puščati v miru. Naposled je prišlo tako, da se niso brigali več zanjo. Oni so hodili svoja pota, ona svoja. Bila je sama, zmeraj le sama ... In ne enkrat se ji ni stožilo po družbi, ne enkrat ni občutila potrebe, da bi govorila s kom! ... Navzlic temu pa je intenzivno delovala njena duša. Da, baš kadar je ni nihče motil, so se ji najbolj snovale misli in baš tedaj je bilo najbogatejše in najživahnejše njeno čustvovanje. Njeno življenje tu gori na planini je dobivalo nešteto novih vtiskov, ki so bili vir novim mislim, novim čutom — in tako se nikdar ni dogodilo, da bi se je bila lotevala dolgočasnost in naj tudi po cele dneve ni izpregovorila z nikomer besedice ...

Resna, sama v sebe zaprta, je bila vendar nenavadno dostopna za vsak, tudi najnavadnejši prirodni pojav.

Ko je bila zapustila dolino, je bila ondi že minila prva pomlad. Zvončkov, trobentic, vijolic, vsega tega že ni bilo več spodaj, tu gori pa je iznova klila pomlad. Po kotanjah je ležal še sneg in se topil, iz njega pa so zvončki kar v celih gručah dvigali svoje bele, sveže glavice. In zvončke je imela ona tako rada, rada za to, ker so ji vselej oznanjevali tisti čas, ko bo mogla zapustiti nizko, tesno, zakajeno sobo, ki se je privaditi ni mogla in ni mogla, in ki se ji je zdela kakor ječa od tistihmal, ko je bila zvedela, da se ni rodila v njej. Zdaj pa je pozdravljala te srelne oznanjevavce ljube prostosti tu gori kakor stare znance, kakor drage prijatelje, ki so se bili pred kratkim poslovili v dolini od nje ter se preselili sem gori na višavo njej na ljubo! ...

In koliko drugih stvari je bilo, ki so jo zanimale, ki so zbujale pozornost njene otročje duše! Da, zdaj je bila spet otrok! One mračne misli, ki so bile posledica žalostnih razmer, v katerih je živela dozdaj, in ki se jih doli v dolini nikoli ni mogla iznebiti prav, so jo zapuščale, polagoma sicer, a dosledno, in vsak dan, ko je prisijalo na jasnem obzorju zlato solnce, jo je dobilo bolj veselo, bolj srečno in zadovoljno. Zdaj je bila spet trok, zdaj je imela celo spet veselje do igre — a igrala se je sama! Bila je srečna samo toliko časa, dokler je človeški glas ni spominjal njenega dosedanjega življenja. Za to ji je bila prva skrb, da z nikomer ni prišla v dotiko. Ločila je svojo čredo od črede drugih, potem pa se vdajala svojim domišljijam ter si kratila čas po svoje, čisto po svoje ...

Trgala je cvetice in pletla vence iz njih, ali pa je gradila iz kamenčkov, ki si jih je nabrala polno krilo, gradove in hiše — najrajša pač take hiše, kakršna je morala biti ona, ki sta v njej prebivala njen oče in njena mati tam v daljnem mestu! ... Časih pa se je ulegla tudi na hrbet in po cele ure zrla v modro nebo ter opazovala oblake, ki so se v raznih podobah kakor velikanske slike pomikali dalje in dalje, dokler niso izginili za v nebo štrlečimi vrhovi sivoglavih snežnikov ...

Dogodilo se je pač tudi, da se je je lotevalo ono burno, ono neutešno hrepenenje, ki jo je mučilo vedno v dolini tako hudo in ki jo je sililo in sililo, da bi se podala v tuj — neznan svet, da bi se podala iskat ona dva, ki sta ji bila najdražja, najdražja in najljubša na svetu, ne da bi ju bila poznala, ne da bi ju bila videla kdaj! Zlasti kadar je pokrivala vso nižavo sivkastomodra megla, da je bilo videti, kakor bi se bilo zgrnilo morje nad njo in so bili posamezni griči in hribi, ki so moleli iz nje, podobni malim otočcem, so ji uhajale misli tja v obmorsko mesto, kjer je bila zagledala luč sveta. In budila se ji je časih želja, da bi se te megle izpremenile res v morje in da bi čeznje prijadrala ladjica ponjo ter jo odvedla tja, kamor ji je tako koprnelo njeno mlado srce. Vendar pa se je vedno spet potolažila.

»Kadar bom velika ... kadar bom velika, pojdem tja,« si je dejala. Zadovoljila se je s tem, da sme zdaj vsaj zreti proti onim srečnim krajem! ...

Toda prišel je tudi te tolažbe konec. Prišel je čas, ko je bilo treba iti spet v dolino. Pogosta slana, ki je pokrivala zjutraj tla, je dala sklepati na to, da se tudi sneg kmalu zglasi, in nekega dne je zbor pastirjev in pastiric sklenil, da se odrine navzdol.

Vse je vriskalo in ukalo, ko so nastopili pot proti domu, samo Amandi je bilo, kakor bi se ji hotelo utrgati srce. Komaj je zadrževala solze in noge so ji odpovedovale službo vsled vznemirjenja, ki se je je bilo polotilo. Samo misel, da se vrne spet spomladi in da potem iznova priroma sem gori, jo je držala pokonci ...

* * *

Tretjikrat že je bila prignala Amanda svojo čredo na planine in čisti in čvrsti zrak, ki ga je dihala tu gori, je delal čudeže na njej. Poprej slabotna in suha, da bi bil koščice preštel lehko na njenem životu, je bila zdaj krepka, da, za deklico petnajstih let skoro prekrepka. Kakor kipi in vihra na kviško roža, ako jo presade iz neugodnih na ugodna tla, tako je rastla in se razcvetala Amanda, prav kakor bi hotela nadomestiti, kar je bila zamudila v nepriličnih razmerah. Bilo je postalo iz nje kar nenadoma to, kar so ji nekateri že davno prorokovali: krasno, dražestno dekletce! Lica so ji bila sicer še vedno malo bledikasta, a polna, žametasta, in po njih je bila razlita milina, kakršna odseva s snežnih lilij niti cvetov, kadar so obzarjeni od mokrega jutranjega svita. Na njenih fino zaokroženih ustnih pa je počival zdaj vedno, in naj se je držala tudi resno, čudovit smehljaj, napol otožen, napol vesel, izraz zadovoljnosti, spojene s tiho resignacijo ...

A ta izprememba ji ni bila na srečo. Ako so jo njene tovarišice zavidale in sovražile že prej, so jo zdaj še bolj, in še pogosteje so ji doneli zdaj nelepi priimki na uho. Huje še pa je bilo to, da so bili pastirji čimdalje predrznejši njej nasproti. Ustavljati se niso mogli vplivu njene krasote, in pogosto se je dogodilo, da se je morala boriti zoper pojave nebrzdane strasti. Marsikateri se ji je približal izlepa, a ko je izprevidel, da nima nikakega zmisla za njegove ljubeznivosti, se je izkušal oškodovati s tem, da se je začel rvati z njo ...

Ona pa se je postavila vselej kar najodločneje v bran. V kolikor ji je nedostajalo moči, ji jo je nadomeščala pa njena okretnost in umnost. Marsikateri predrznež se je vračal z zateklim in razpraskanim licem osramočen iz dvoboja. Za nekaj časa pa je taka reč vselej izdala. Sicer je tudi ona občutila mnog udarec, a iz tega si ni storila mnogo. Bila je zadovoljna, da si je priborila mir ...

Čim več preganjanja pa je trpela, tembolj je rasel njen ponos, tembolj se je zavedala svoje vrednosti in veljave. Živela je v prepričanju, da jo čaka še lepa bodočnost in da se ji prej ali slej nasmehlja sreča. Nobene trdne podlage ni imela ta njena vera, a vendar bi ji je ne bil mogel omajati nihče, tako trdno prepričanje je imela v svojo usodo! ...

To zaupanje, to prepričanje so rodile pač tudi njene burne želje; a da ostanejo želje premnogokrat neizpolnjene, tega na srečo ni vedela! — —

Lepega poletnega dne je bilo. Nebo je bilo temnomodro in okoli in okoli ni bilo uzreti najmanjše meglice na njem. Doli v dolini je moralo biti vroče, a tu na višavi so prihajale hladilne, poživljajoče sapice od bližnjih snežnikov, da so se prav lehko prenašali navpično na zemljo usipajoči se solnčni žarki.

Amanda je ležala kraj majhnega studenca, ki je izviral izpod sive, z mahom obrastle skale ter melanholično mrmraje curljal čez breg navzdol. Ta kraj ji je bil že nekaj časa najbolj priljubljen. Trije borovci so rastli nekoliko korakov strani od studenca; tem je bila, Bog zna iz kakega vzroka, prizanesla sekira. Med njimi na tleh se je nahajalo velikansko mravljišče. Poredni pastirji so ga bili še premnogokrat razkopali, a mravljinci so ga znosili vedno zopet vkup, najbrž ker niso mogli najti v obličju primernejšega prostora za svojo zgradbo.

To mravljišče je bilo Amandi v največjo zabavo. Po cele ure je časih opazovala, kako so se drobne živalce trudile, da bi si popolnile svoj dom in s kakim naporom so se borile za svojo hrano. Opazovala je, kako so mravljinci brez prestanka drevili semintja, kako so se srečavali, dotikali se s tipalnicami eden druzega, sporazumevali se ter izkušali z združenimi močmi obvladati to, kar posameznemu izvršiti ni bilo mogoče ...

Kadar pa ji je bilo tega dovolj, se je pomeknila bolj proti studencu in tam je brazdala ali z rokami po mrzli vodi, ali pa je pustila, da ji je hladna studenčina tekla preko nog ...

Toda tistega dne se je bila naveličala že vsega in zato se je ulegla vznak ter zrla v jasno nebo, katerega modra barva je bila tem temnejša, čim više se je nebo spenjalo.

Nekoliko niže doli se je pasla nje živinica. Amanda je bila vsa zamaknjena v svoje domišljije, ko se začujejo stopinje nad njeno glavo. A ona bi se bila težko zmenila zanje, če bi ne bile mahoma utihnile ter jo opozorile na to, da se je nekdo ustavil za njo. Zasuče torej oči navzgor in zapazivši, da res stoji nekdo nad njo, se prevali tako, da je ležala zdaj na trebuhu. Začudi se. Pred njo sta stala dva človeka. Enemu se je poznalo na prvi pogled, da je tujec in da je gosposkega rodu. Bil je še mlad, lep in je imel čisto novo, iz finega blaga narejeno tako obleko, kakor jo nosijo hribolazci. Drugi je bil domač človek in brez dvojbe njegov vodnik. A videlo se jima ni, da bi bila prišla kdo ve s kako visokih hribov. Morala sta imeti kak drug opravek tu gori.

Amanda je bila tako iznenadena, da ji prvi hip niti na misel ni prišlo, da bi vstala. Šele ko se ji je tujec prijazno nasmejal, se je zavedla in skočila pokonci. Strmela je, a tudi tujcu se je brala osuplost na obrazu. Čudil se je njenemu krasnemu obrazu, njeni stasiti rasti, njeni graciozni postavi. A nič manj se ni čudil njeni nedostatni opravi. Na sebi je imela nekoliko čez kolena segajočo srajčico, in še za prst krajše, že pred par leti ji pomerjeno, na mnogih krajih zašito in semtertja zopet na novo raztrgano krilce — drugega nič. A morda je baš ta nedostatnost njene obleke provzročevala, da je prišla krasota njenega tako lepo razvijajočega se telesca do tem večje veljave. Tujcu so kar nehote obtičale oči na njenih, od kolen doli golih, a tako nežnih in pravilnih nožicah, kakor jih še svoj živ dan ni videl prej.

Ko pa se mu je bil vrnil pogled spet k njenemu obrazu in so se njegove oči ujele z njenimi, takrat je obstal res očaran. Zdelo se mu je, zročemu v njeno veliko lepo oko, kakor bi gledal v večnost, tako nekaj neizmernega, nedoločnega in skrivnostnega je odsevalo iz njega ... Dolgo je imel vprt svoj pogled vanjo, ne da bi bilo spravilo njo to v kako zadrego. Gledala ga je samo malce začudeno, kakor bi ne mogla umeti, kaj pomeni vse to ...

On se naposled zdrami. Napije se studenčine, radi katere ga je bil pripeljal na to mesto vodnik, potem pa reče temu v jeziku, katerega Amanda ni razumela: »Tukaj ostanem. Bolj prikladnega mesta ne dobim. Čez štirinajst dni pridite spet pome in po moje stvari!«

A preden je vodnik odšel, je Amandi še povedal, da je tuji gospod slikar, in jo vprašal v njegovem imenu, li pusti, da jo naslika.

»Pa zakaj?« odvrne Amanda naivno.

»Zato ker si lepa!« ji veli odgovoriti tujec.

S tem odgovorom je bila Amanda izredno zadovoljna. Smeje se prikima. To je bil prvi človek, ki je prijazno govoril z njo in takoj mu je bila vdanav z vso svojo dušo! ...

Še tisti dan je prišel slikar z delom. Postavil je stojalce, na katerem je slonela deščica s platnom, odločenim za risanje, zapičil pred njim enonožen stol v zemljo ter zravnal njo v primerno situacijo.

Lotil se je z veliko vnemo svojega posla.

Delal se je že mrak, ko je slikar namignil Amandi, da bodi zadosti za danes.

Drugi dan pa je odšel spet na vse zgodaj z njo na dotično mesto in neprenehoma je delal več ur, ona pa je z največjo potrpežljivostjo in požrtvovalnostjo vztrajala v položaju, ki ji ga je bil odkazal. Nepremično je zrla v njegovo lepo lice in s slastjo je prestrezala njegove poglede, ki so se od platna, na katerega je risal, vedno zopet vračali k njej. Večkrat je kaj izpregovoril z njo. Njegovega jezika ni umela, a poglobila se je v njegovo dušo tako, da je skoraj vselej zadela pravo ter storila tisto, kar ji je velel. Njegove besede so ji donele tako prijetno na uho, da bi ga bila vedno poslušala. Časih je tudi pristopil k njej, ji zasukal malce glavico, položil eno ali drugo roko nekoliko drugače, potem pa se vrnil spet na svoj sedež.

Njo pa je izpreletela vselej sladka groza, in ves život ji je vzdrhtel v nepoznani slasti, kadar se je je doteknila njegova roka. O ta roka se je čutila drugače, nego koščena pest njenega rednika! In še z večjo vdanostjo mu je služila in še z večjo skropuloznostjo si je prizadevala, da bi zadostila tudi v najmanjšem oziru njegovim zahtevam in željam. Dostikrat so ji umirali že udje, kadar je le predolgo strpela v eniinisti legi, a za to se je smatrala oškodovano tisočkrat potem, ko ji je privoščil nekoliko oddihljaja, ko se ji je tako prijetno smehljal, nagovarjal jo in božal s svojo mehko roko po licu in po glavi ... To je bilo pravo krepilo zanjo in z največjim veseljem mu je bila spet na uslugo.

Tako je šlo dan za dnevom. Slika se je širila in izpopolnjevala bolj in bolj. Slikar je delal neumorno, dokaz, da mu je bilo resno na njegovem delu, da se ni igral, ampak da je hotel ustvariti nekaj velikega, lepega. Čimdalje več prirode je bilo na platnu. V ozadju, daleč stran, so kipeli proti nebu vrhovi snežnikov z vsemi svojimi zarezami, grapami in zobovi, nato pa je prišla bližnja okolica; oni trije borovci, skala, izpod katere je izviral studenec, trava, cvetice, vse, vse, kakor je bilo v resnici. Tudi ovac in krav, ki so se pasle v obličju okrog, se ni pogrešalo. Amanda se ni mogla načuditi spretnosti umetnikovi, in zdel se ji je kakor višje bitje. Njeno strmenje pa je bilo še večje, ko je dal slikar vsaki stvari tudi še primerno barvo. V neposrednji bližini seveda ni razločevala ničesar; videla je le vse polno barvastih pik in pack eno poleg druge; a ko ji je pokazal podobo v neki oddaljenosti, je na njej kar vse oživelo, posameznosti so se združile v celoto in tu je videla zdaj tudi sebe takšno, kakršna je bila v resnici, da bi je ogledalo ne bilo moglo pokazati resničneje ...

S solznimi očmi je strmela vanj. On je zapazil to in ji rekel: »A to postane še vse večje, lepše in popolnejše, to vse je šele študija ...«

Umela ga ni, a če bi ga bila, bi se ji bilo zdelo nepotrebno, napraviti iz te slike še drugo, popolnejšo, ker zanjo je bila že ta čez mero lepa.

Slikar je pokazal podobo tudi Amandini tovarišiji. Pastirji so zijali kakor topi v sliko, pastirice pa so rajše zrle v tla, ali pa so pogledovale postrani na Amando ter se zaničljivo namrdavale ...

Slikar si je napravil tudi še par drugih črtic o Amandi in sicer v drugačnem položaju, nego na prvi sliki. Izkušal je tudi posneti jutranjo in večerno zarjo, kakršna se je kazala na tem jasnem kraju njegovim očem, in posrečilo se mu je tudi to čudovito, tako da so bile videti barve na platnu kakor pristen odsev jutranjega ali večernega neba.

Ko pa je prišel vodnik po njega, je bil slikar zadovoljen z uspehom svojega neumornega dela in truda. Z nepritajenim veseljem je spravil svoje reči skup ter jih izročil vodniku.

Potem pa je stopil k Amandi, položil obe roke na njen obrazek, pogledal ji še enkrat prav globoko v njene oči, poljubil jo parkrat na čelo in ustna, venomer prijazno govoreč z njo, stisnil ji nato še velik srebrn denar v pest ter odšel za vodnikom, ki je stopal že proti dolini navzdol.

Amanda pa je strmela z odprtimi ustmi, kakor bi ne umela vsega tega, strmela kakor strmi človek, ki se je silno prestrašil. Da pride tako, tega ni mislila ... Stekla je par korakov za njim, ko je odhajal, pa se zopet ustavila. In to se je ponovilo nekolikokrat, da je bilo videti, kakor bi hotela za njim, pa da se ne upa prav. On se je večkrat ozrl in vedno zopet ji je mahal z desnico ter se poslavljal od nje. Ona pa je še samo strmela ... In ko je bil izginil njenim očem, izginil za večno, in ko se je zavedla, da ga ne bo videla več, nikdar več, tedaj se ji je zasukalo pred očmi, noge so se ji zašibile, in onemogla se je zgrudila na tla ...

* * *

Amanda ni poznala sama sebe več, tako se je bila izpremenila vsa njena narav, odkar je bil odšel oni lepi, dobri tujec. Grenkoba ji je bila napolnila srce, in kar je poprej ljubila, to je sovražila poslej. Med jagnjeti je imela svoje ljubljence, ki jih je poprej s posebno pazljivostjo negovala, jih ljubkala in jim stregla — zdaj jih ni mogla videti več! Če so se ji živalce približale, jih je zapodila srdita v stran, da so preplašene odbežale ...

Kako srečna je bila še pred kratkim na teh zračnih višinah, kako se je veselila zlate prostosti! Zdaj tega veselja ni občutila več! Zdaj se ji je zdelo, kakor bi bila prikovana s težkimi verigami na skalne snežnike, kakor bi se je oklepale trde, jeklene roke, ki so jo s silo zadrževale, da ni mogla — za njim!

Oh, da, za njim, za njim jo je vleklo srce! A kako, ko ni vedela kam, kako, ko je ni hotel seboj ... Časih se ji je zbudil srd do njega. Čemu je bil prišel sem gori, čemu je bil tako prijazen z njo, zakaj je ni pustil na miru, zakaj ni šel mimo nje! ... Ali ji je kdaj že kak človek povzročil kaj hujšega nego on? ... O kaj so bili vsi udarci njenega rednika skupaj proti temu, kar je trpela zdaj radi njega! Kaj je bila ona zunanja skelina proti bolečini, proti pekoči boli, ki ji je zdaj radi njega razdevala ubogo srce! In vendar navzlic vsemu temu ga sovražiti ni mogla! Srdila se je nanj, a sovražila ga ni! Sovražila je vse drugo, njega pa je ljubila! Po njem je koprnela, po njem je hrepenela noč in dan! ...

Če se je zdaj ozirala v daljavo, ni mislila več na očeta in mater. Le njega je iskala, le njega bi bile uzrle rade njene oči! ...

»Bog zna, kod hodi, Bog zna, kaj dela? Zakaj ne more biti poleg njega, zakaj mu ne more gledati večno v lepi obraz, v njegove žarke oči?...«

Te misli so ji prešinjale pogosto glavo. »Zakaj, zakaj je ona uboga, revna pastirica, navezana na ta kraj, na te ljudi, on pa je tako odličen gospod? ...«

Zdaj prvič se je zavedala svoje revščine. Pogledala je svojo razcapano obleko in zardela je v obraz od sramote. In tako jo je videl! Kako mu je mogla biti všeč, kako bi jo bil mogel imeti rad? ... Če bi bila oblečena tako, kakor je slišala, da so oblečene mestne gospodične, o potem bi bilo morda drugače, potem bi nemara ne bil šel od nje! Najrajša bi si bila zdaj z života strgala te cape! Samo ko bi bila imela obleči potem kaj drugega! ...

Zbudil se ji je zdaj hkrati srd celo do njenih staršev, ki so se tako iznebili vseh dolžnosti do nje ter jo prepustili revščini in nesreči! ...

Časi se je pač zazibala tudi v sladke sanje ... Predstavljala si je, da ni uboga pastirica, da je lepa mestna deklica, oblečena v dragoceno obleko, in da hodi z njim roko v roki pod visokimi mestnimi hišami! ...

Toda za tako samoukano je prišlo vselej razočaranje, in spoznanje ji je le še pomnoževalo grozno srčno bol ...

Tudi prejšnja samozavest jo je bila zapustila zdaj. Poprej je stavila vse svoje upanje v prihodnost — zdaj ni upala ničesar več! Zdelo se ji je, kakor da je bil ta človek, ki se ga je bilo tako oklenilo njeno srce, edini, ki jo je mogel rešiti iz krempljev neusmiljene usode, ki ji je mogel podariti lepše življenje. Ker tega ni bil storil, ker je bil odšel brez nje, so se ji zdele vse nade puhle, prazne, neumestne ...

In vendar ni jenjala koprneti po njem! ... Brez upa, brez nade je bila; vedela je, da se ne vrne več, vedela, da vse nje hrepenenje nima zmisla, a vendar si ni mogla pomagati, vendar je še zmeraj stegovala roke za njim ... Pozabiti ga ni mogla in ga tudi hotela ni! Vsaka misel na njega ji je bila vzrok groznih muk, in vendar se ni izkušala iznebiti teh misli, instinktivno sluteč, da bi praznoto in puščobo, ki bi se naselila potem v njenem srcu, prenašala še teže nego to bol, ki ji jo je povzročeval spomin na njega. Hotela je misliti nanj in naj ji je pri tem še tako krvavelo srce! ...

Če je bila pri studencu rada še prejšnje čase, je bila zdaj še rajša. Ulegla se je časih tako, kakor je ležala tistikrat, ko jo je slikal in po cele ure je strpela v taki situaciji, domišljujoč si, da sedi on še vedno na svojem stolu pred njo ter da jo še vedno ogovarja in se ji smehlja ... Spominjala se je pri tem, kako je stopil časih k njej, kako se je doteknila njegova roka njene glave ali njenega života in pri vsakem takem spominu je zadrhtela po vsem životu ...

Njena domišljija je bila tako živa, da ga je časih res videla pred seboj in da je cula njegov glas. Dajal ji je svoja znamenja in se ji smehljal, ona pa se mu je odsmihavala ter izkušala ustreči vsaki njegovi želji. Te iluzije, ki so jih rodile njene neutešne želje, so se ji pojavljale čimdalje pogosteje in kakega dne se je dogodilo, da je videla njegovo podobo, kamorkoli se je ozrla. Zdaj je šel po stezi proti njej, zdaj se ji je zdelo, da ga vidi sloneti ob kakem drevesu. Stekla je često proti strani, kjer ga je videla. S smehljajočim obrazom in utripajočim srcem mu je hitela nasproti, dokler se sladka prikazen ni razpršila ter se izpremenila v neusmiljeni nič! ...

Potem pa jo je tem huje bolelo in peklo pri srcu. Časi je kar blaznela vsled takih prevar in z rokami in čelom je tolkla ob deblo, ob katerem je videla stati prej njegovo podobo. Bilo ji je nekako tako, kakor je žejnemu človeku, ki vidi v bolno razvneti domišljiji venomer vodo pred seboj, pa mu izgine izpred oči, kadar se hoče skloniti do nje. A žeja, ki je mučila njo, je bila hujša od telesne žeje ... In ta ogenj, ki je gorel v njenem srcu, je dobival bolj in bolj na moči in bolečina, ki ji je zaman iskala hladila, je postajala večja z vsakim dnem ...

Največ pa je trpela ponoči.

Izpočetka je še spala nekoliko. Prijetne sanje so se ji menjavale z mučnimi. To se je dalo še prenašati ... Toda sčasoma se je je začelo spanje izogibati in poslej ni imela nobenega oddihljaja več. Pri srcu jo je peklo in rezalo brez prenehanja, njena razburjenost je rastla, in lotila se je je neka nestrpnost, ki ji niti ponoči ni pustila, da bi bila ostala pod streho.

Bežala je vun pod milo nebo ... Prijazno so zrle zlate zvezde z jasnega neba na njo, a ona se ni brigala za nje! Jokala je in tožila, tožila na glas v tiho noč, ki je imela pokoja za vse, samo zanjo, samo zanjo ne! ... Podnevi je zadrževala solze, a zdaj so ji tekle v potokih, zdaj je jokala, kakor bi si hotela izjokati srce iz telesa! ...

Noči so bile tu gori mrzle, a nje to ni motilo. Saj je bilo še vedno premalo hladila za njeno pekočo bol! Njene tovarišice in tovariši so jo dobili večkrat zjutraj vso trdo na onem mestu sključeno, kjer se je nahajal v zemlji še sled od jamice, v kateri je tičal nekdaj slikarjev stol ...

Tako duševno trpljenje in tako življenje ni moglo ostati brez nasledkov za njeno zdravje. Začela je vidno hujšati, in hud kašelj, ki se je je lotil, je pričal jasno, da se je naselila bolezen v njene prsi ...

Ko so tisto jesen gnali živino domov, so pastirji šepetali drug drugemu: »Prihodnjo pomlad pa Tržačanka ne bo pasla z nami! ...«

* * *

Zima je bila nastopila z vso svojo krutostjo. Burja je brila in vršela, piskala in tulila, da se nihče ni upal izpod strehe; z neba pa so se usipale goste snežinke razne velikosti, vrtile se in sukale nekaj časa po zraku, potem pa se spuščale na zemljo, popolnjujoč belo odejo, v katero je bila zagrnjena.

Pri Mihčevih so imeli bolnika.

Amanda je ležala na trdi klopi poleg peči zavita v revne cunje. Bila je bleda, prepadla in sama kost in koža jo je še bilo ...

Njene velike, lepe oči so zrle mrklo v nizki, zakajeni strop ... Semintja je zamolklo zaječala, oprla se na roke, kakor bi se hotela dvigniti s svojega trdega ležišča, potem pa se onemogla zgreznila spet nazaj ...

Dolgo se je držala pokonci, dolgo se je borila zoper bojezen, ki se je zajedala bolj in bolj v njeno truplo. Gasi je pač že niso hotele več nositi noge, a leči navzlic temu ni hotela. Vstala je vsako jutro z drugimi vred, potem pa je omedlevala in se vlačila po sobi iz enega kota v drugega.

Semtertja je izvlekla iz nedrija oni srebrni denar, ki ga ji je bil stisnil tujec v roko ob slovesu, pogledala ga je z rosnim očesom, pa ga dela spet nazaj. Imela ga je vedno skritega ondi. Časi, kadar jo je le preveč peklo v prsih, kadar ji je le preveč utripalo srce, ga je položila na bolečo stran in kakor bi ji bila kovina potegnila bolečino iz mesa, ji je odleglo, in srce se ji je umirilo ...

Ta dar, ta spomin, je bil njena tolažba, njeno zdravilo.

Ali nekod je bila premalo pazljiva ... Njen rednik je uzrl v njeni roki lepi denar, in preden se je prav zavedla, je stal poleg nje in jo držal za roko.

»Kaj pa imaš to, kaj?« jo je vpraševal in njegove drobne, sicer tako motne in mrtve oči so se zabliskale in razžarile, kakor bi bilo hkrati prešinilo novo življenje vse njegove ude. Bila je že dolgo huda suša v njegovih žepih in v njegovi skrinji in nekaj časa že je bil zelo čemeren, ker ni bilo ničesar, s čimer bi si bil poplaknil zasušeno grlo, razen vode, ki je pa svoj živ dan ni cenil. Tem prijetneje je bilo sedaj njegovo presenečenje in večje njegovo veselje, ko je ugledal v Amandinih rokah denar, za katerega se je dalo kupiti v obilici pijače, bodi si vina, bodi si žganja, ki je imelo v njegovih očeh še več veljave nego vino.

»Daj sem to, daj, to pride kakor nalašč! ...«

»Ne, ne, ne, tega ne dam!« je vpila obupno deklica in se zvijala, da bi se mu izpulila iz koščenih rok. »Tega ne dam, tega ne dam, to mi je dal on ...«

»Kakšen on? ... Glej ga spaka! ... Kaj meni mar tisti on? ... Semkaj, ti pravim! ...«

In boril se je še dalje z njo. A Amanda je zbrala vse svoje moči in tiščala je in tiščala dragi spomin v svoji pesti, pa glasno je jokala, tako da se je naposled celo Urši zasmililo dekletce.

»Pusti ji to! ... Čemu ji jemlješ? ...« je rekla svojemu možu. Morda se je postavila tudi radi tega na stran deklice, ker je vedela, kaj namerava njen mož in da ona ne bo nič imela od tega denarja.

A Mihec jo je nakratko odvrnil, rekoč: »I — baba — neumna! ...«

Amanda se ni mogla ustavljati več. Odprla je pest in denar je izginil v Mihčevem žepu ...

Njej pa je bilo, kakor bi ji bil iztrgal srce iz prsi! ... Zdaj je bila tudi ob to tolažbo! Ti neusmiljeni ljudje ji niti tega niso privoščili! ... Sesedla se je na klopi in od tistega časa ni vstajala več ...

Ko pa se je bila raznesla po vasi novica, da je Amanda bolna, začeli so ljudje prihajati k Mihcu.

»Bolniki se morajo obiskovati!« tako jih je učila vera in pokorili so se temu nauku. Prihajali so vsi tisti, ki je zdrave niso mogli videti, a ne da bi jo pomilovali, ampak ker jim je bilo to v nekako zabavo. Ko je bila še lepa, zdrava, je niso mogli trpeti, zdaj pa so jim z nekakim zadovoljstvom zastale oči na njej. In vsakdo, ki jo je videl, si je mislil na tihem: »Dobro, da nisem na njenem mestu!« In ko so se vračali domov, so pravili drug drugemu in vsakemu, ki so ga srečali, da bodo pri Mihčevih kmalu imeli mrliča.

»Hm, torej bo kmalu spet nekaj novega!« si je mislil ta, ki je pripovedoval in oni, kateremu je pravil, in zadovoljna sta šla vsaksebi ...

Ljudje so se kazali zdaj hkrati dobre ubogi tržaški prinesenki.

»Kaj boljega ji morate skuhati!« je velel večkrat kdo, Mihec pa je hitel zatrjevati, da ima vsega, česar si le poželi.

Bil je zdaj časi tudi on ljubezniv z njo in privoščil ji je semterja kako prijazno besedo.

»Prehlajena si, prehlajena!« ji je dejal ... Le lepo se stisni k peči, da se pregreješ!«

In porival jo je še bolj k razbeljeni peči, dasi je bila po eni strani života že vsa opečena, njegova žena pa je mašila še bolj mala, okrogla okenca ž žaganjem in cunjami, da bi ne prodrl kak dih zdravega zraka v zasmrajeno sobo. Zraka niso pustili notri, pač se je smel valiti dim po sobi, prihajajoč izpred ognjišča in iz pip, iz katerih so kadili Mihec in obiskovavci, da je ubogo bolnico kar dušilo in da jo je še huje naganjal kašelj.

O bili so to previdni ljudje in dobri so ji bili!... Nekoč pa je prekosil Mihec sam sebe. Pospel se je do nečuvene ljubezni in požrtvovalnosti ...

Za denar, ki ga je izvil Amandi iz rok, je bil kupil tudi večjo količino špirita, prilil mu nekoliko vode, pa namočil v njem suhih brinjevih jagod. To je bil Mihcu brinjevec in brinjevec je cenil on nad vse pijače. Nekoč si je bil privoščil tega izdelka svoje umnosti toliko, da ga je čutil prav pošteno, a kadar ga je imel Mihec v glavi, mu je bilo zmeraj nekako mehko pri srcu. In tako se je zgodilo, daje občutil tistikrat hkrati nenavadno usmiljenje z bolno Amando. Pristopil je k njej, približal stekleničico, v kateri je imel pijačo, k njenim ustom ter začel vlivati vanjo žgočo pijačo. In nič ni pomagalo, naj se je še tako branila!

»Le pij, le, taka reč pokrepča in da moč!« ji je prigovarjal.

Posledica tega je bila, da se je lotil Amande še hujši kašelj, toda Mihec seje obrnil navzlic temu ponosno k sosedom, ki so bili v vasi, ter jim rekel: »Pa naj reče kdo, da ji ne damo! ... Vsega ima dosti, vsega! ...«

Amandi so pojemale telesne moči, a njena volja je bila še energična in njena zavest je bila neskaljena ... Vedela je, da se ji bliža smrt, a upirala se je z vso silo tej misli. Nekoč je začela govoriti na glas: »Umreti nečem ... umreti nečem še, nečem ...!«

»Hihihi, nečem!« se je zasmejal Mihec, ki je to slišal. »I kdo te bo pa vprašal, če hočeš, ali nočeš! ... Umrla boš, jaz bom imel pa stroške s teboj! ...«

Amanda ni odgovorila, a krepko je zmajala z glavo. Hrepenenje po življenju se je ponavljalo v njej z neoslabljeno močjo, in njeno srce, ki ji je bilo rodilo toliko neizpolnjenih želj, je čutilo in koprnelo zdaj še ravno tako ali še bolj kakor tedaj, ko je bila še zdrava. Da to ubogo srce! Koliko je trpelo, kolikokrat je bilo varano v svojih upih in nadah, in vendar, vendar se ni dalo krotiti niti zdaj! Še zdaj se je spajalo s sladkimi sanjami, še zdaj je zahtevalo za se pravic, še zdaj je hrepenelo po uživanju, po sreči! ...

O kako so uhajale Amandine misli še vedno vstran odtod, v daljne, tuje kraje! ... Ljudje, ki so bili okoli nje, so momljali in govorili, ona pa jih ni cula; vrtili so se in sedali krog nje, a ona jih ni videla; ona je videla pred sabo one prelestne slike, ki jih ji je njena živa, od neutešnih srčnih želj podžgana domišljija od nekdaj stavila pred oči; videla je v duhu pred sabo veliko, bogato mesto, videla morje in ladje na njem, videla svojega očeta in svojo mater, videla in slišala njega, ki ji je bil nad vse ljub in drag ...

Oh, iskat jih pojde, vse jih pojde iskat, očeta, mater in njega, da, zlasti njega! ... ki je odnesel njeno podobo s seboj, a tudi ona je pridržala njegovo! Bila ji je neizbrisno vtisnjena v srce! ...

In čimbolj so pojemale njene telesne moči, tem intenzivneje je delal njen duh. Govorila je zdaj pogosteje nego prej, in naj je bilo njeno govorjenje dostikrat tudi zmedeno, vendar so pričale njene besede, kako energično delujejo še njeni možgani in kako živo čuti še njeno srce ...

»Na planino grem, na planino! ...« je začela klicati neke sobote popoldne. »Na planino! ... Na planino! ...« je ponavljala.

In izkušala se je dvigniti s svojega ležišča, toda ni šlo več ...

»Ti pa že pojdeš na planino, ti!« je dejal Mihec, potiskajoč jo nazaj na klop. »Hihihi, kaj ji na misel ne hodi! ... Na planino pojdeš, kajpakda! ... Toda na katero? ... Na onole, vidiš tam, pa še prav kmalu! ...«

Skozi okno se je videlo k cerkvi sv. Lenarta, ki je stala, obdana od pokopališča, na nizkem, prijetnem gričku. In tjekaj je kazal Mihec s svojo roko, hladno, brezčutno, kakor bi tako mlado življenje ne imelo niti najmanjše vrednosti nasvetu ...

In izkazal se je preroka!

Amandino burno, neutešno srce je nehalo še tisti dan hrepeneti ... izkoprnelo je in se umirilo za večno ...

* * *

Prav tisti čas pa, ko je Amanda na trdi klopi v nizki zadimljeni sobi počasi izkašljevala življenje, je šel v daljnem velikem mestu mlad slikar veliko, hrupno slavo za podobo, ki jo je bil razstavil.

Govorilo in pisalo se je spričo te slike mnogo o novi slikarski tehniki, o slikanju »en plein air«, o svetlih, čistih barvnih zvokih, o prirodnosti in istinitosti barv; in prav tedaj sta se začela rabiti pogosteje tudi izraza »impressionist« in »intentionist«, ki označujeta novo, moderno mer v slikarstvu ...

Poudarjalo se je, kot posebna vrlina razstavljene slike tudi to, da dehti iz nje pristen, planinski vonj in da je na njej vse zgolj priroda in življenje ...

Slika je predstavljala mlado pastirico prelestne lepote sredi planinskega milieuja ...

Pastirica pa je bila Amanda ...

Uboga Amanda, kaj je tebi tega treba bilo?! —