Pastirica (Frančišek Ločniškar)
| Pastirica. Frančišek Ločniškar |
Spisal Sorin.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
Že pri rojstvu ji je moralo biti to usojeno ...
Pravili so, da je prišel tisti večer pred njenim rojstvom v hišo stari berač Juraj in prosil prenočišča.
Stari Strnén je poznal poštenega berača in mu pokazal posteljo v svislih. Tam se je zaril Juraj v slamo in trdno zaspal. Drugo jutro so ga vzbudili ljudje. Tam pred Strnenovim hlevom pa je zajokalo s slabotnim glaskom dete. Za hišo so že ropotale stope, zato ni mogel Juraj vsega slišati. Stopi torej bliže.
»Kje pa ste tega dobili?« vpraša.
»V jaslih je ležalo«, odgovori pastir.
»V jaslih! Ubogo dete! Ne bo se mu dobro godilo; ko bi bilo ležalo na tleh, bi že še bilo. — Od starih ljudi sem slišal, da je to slabo znamenje, če doba koga v jaslih ali pri živini ...«
Dete je bržkone rojeno v pretekli noči. Slabe, raztrgane cape so komaj pokrivale slabotno telesce, ki se je treslo v rokah mlade Strnenke.
Otroka so prenesli v hišo. Najprej so ga napitali, potem so pa začeli ukrepati, kaj ž njim. Iskali so po vseh capah, po hlevu, če dobe morda kje kak listek ali znak, kako je prišlo dete sem. A nikjer ni bilo nič ...
Čez par dni so pač zssledili orožniki v bližini onega kraja cigansko tolpo, toda pri njej niso izvedeli nič sumljivega.
Dete je ostalo torej pri Strnenu, kakor je želela mlada gospodinja ... Drugi dan so mu dali pri krstu ime Francika.
Od tedaj je živela pri Strnenu, vzeli so jo za domačo. Ko je malo odrasla, sta se igrala s petletnim Janezkom po dvorišču. Bila sta si kot brat in sestra. Domači sinček je bil tri leta starejši od Francike. Nobene stvari ni imel Janezek, da je ne bi imela tudi ona. Med otrokoma ni bilo razločka ...
Ko je Janezek malo odrasel je začel hoditi v šolo. Vsako jutro jo stopal po ozki dolini ob Ločnici tja proti Sori. Dve leti je hodil Janezek sam, a pozneje se mu je pri družila tudi sestrica, kakor jo je nazival. Tako so jima tekla presrečna otroška leta, tam ob šumeči Ločnici, v pusti, vendar domačinom prijetni dolinici.
Potem pa je postala pastirica — — —
Šibko štirinajstletno dekletce je gonilo dannadan skozi vasico na Planoto čredo ovac.
Planota se dviga na zahodni strani vasice, predno preide ozka dolinica v sotesko. Tja so gonili včasih iz vseh vasi v okolici živino, a sčasoma so to opustili.
Strnenova pa je gnala slednji dan tja. Sama je gnala zjutraj z doma, sama je prebila ves dan gori na Planoti pri čredici, sama se je spet vračala zvečer domov. Druge tovarišice ni imela kot čredo — — —
Sprva se ji je to strašno hudo zdelo. Ni se mogla privaditi te večne samote. Vselej ji je bilo hudo, kadar je gnala z doma in je videla pri sosedu, kako je postopala dekla okrog hiše. Želela si je tudi ona takega življenja — — — Kako bi bilo prijetno doma, posebno če deži. Delati bi ne bilo treba bogve kaj, na paši jo pa moči dež in zebe jo vselej. Tako je večkrat mislila in zasmilila se je sama sebi. Rači si ni upala doma ničesar, dasiravno so jo imeli vsi radi ...
Vedela je, da je tujka, da ni domača in hudo se ji je zdelo — — —
Kako je bila srečna, ko se tega še ni zavedala. Toda izvedeti je morala. Povedale so ji druge tovarišice, doma ji ni rekel nihče nobene besede o tem. Vprašala je mater in pritrdila ji je, drugega nič.
Ljudje so jo sploh nazivali Strnenovo pastirico. Tudi to se ji je včasih čudno zdelo. Zakaj drugih domačih niso imenovali s stanom ...
Štirinajst let stara pa je prišla do popolne zavednosti. Zavedala se je, kaj je in kakšna usoda jo morda še čaka.
Ko je včasih tako sedela, zatopljena v misli, na visoki skali, ter glodala po ozki dolini, se je polastila njenega srca ona tiha otožnost, ki je lastna vsem osamljenim dušam. — Videla je v duhu svoje bodočnost, večno službo pastirice. — — — A to bi že še bilo ... A kaj če nenadoma zboli? Kdo bo skrbel zanjo kot za svojega otroka, ko je vendar tujka. Kaj če ji umrjeta varuha in pride v roke dragim, brezsrčnim ljudem. Gonili jo bodo samo k delu, povrhu zmerjali in morda še odpodili od hiše. To bi bilo za njo preveč ... Kam naj bi potem šla? Kje bi hoteli šibko deklico, ki ni za vsako delo kot večina drugih deklet. — — —
Tako je premišljevala večkrat v samoti. Njeno oko pa je zrlo žalostno doli na prijetno vas, na tiho dolinico, domačo gričke, na znance in priče njene vesele mladosti. V takem trenutku se ji jo porosilo modro oko in često je začela ihteti, dasiravno včasih ni vedela prav zakaj ...
Mnogo temnega, nejasnega je bilo v njenem mladem življenju, vendar tudi nekaj svetlih trenutkov.
Včasih se je je polastilo nenadoma veselje. Vzela je v naročje mladega, belega jančka, ki je bil njeno največje veselje, ter začela peti veselo pesem. Kot bi čutil njeno veselje, postal je tudi on vesel, začel ji je lizati roke, brcati in meketati. Zdelo se ji je, da jo mala živalica razume, in pogovarjala se je z njim, ga božala in mu dajala tudi skromen delež svojega kosilca. Ni čuda, da se je janček navadil svoje prijateljice in je vedno hodil za njo. A še nekaj čudnega je zapazila pri nedolžni živalici. Kadar ga je imela v naročju, morala je biti vedno tako obrnjena, da je janček videl svojo mater, drugače se ji je hotel na vsak način izmuzati. Če je šla domov, je šel janček poleg nje, a vedno klical svojo mamico, ki mu je redno odgovarjala.
Francika se je v takem trenutku vselej na nekaj spomnila. Vselej se ji je potemnilo čelo, a na dušo ji je legla moreča žalost in tiha, brezmejna otožnost. — — —
II.
[uredi]Vedno bolj enolično je postajalo njeno življenje. 17 let je bila že stara, pa še vedno je morala goniti svojo čredico na pašo. Človek se nekaterim delom privadi, a vsakemu tudi ne.
Ona se ni mogla popolnoma. Druščine ni imela niti najmanjše ves teden, le v nedeljo je mogla govoriti tupatam s kako tovarišico.
Doma tudi ni imela nobenega, da bi mu mogla potožiti svoje bridkosti in težave. Z Janezom je še najraje govorila, ker je bil prijazen ž njo in jo je miloval, naj potrpi, da bo že boljše. Včasih sta sedela ob nedeljah v lopi na koncu mlina in govorila. Iz vsake besede, ki je bila namenjena njej, sijalo je toliko prijateljstva in zaupanja, da sta postala popolnoma zaupna. Vez prijateljstva, ki ju je vezala že v mladih, otroških letih, se je tu šele povečala.
Kako, zakaj je to prišlo, se sama nista zavedala.
To je bilo prav zadnje čase. Janez je šel v mesto k vojaškemu naboru. Tisto jutro, ko je odšel, je smuknila nenadoma Francika mimo njega, nesoča ravno škaf vode. On pa je šel za njo v kuhinjo, jo prijel za roko ter rekel: »Zdaj pa grem, Francika, da me obsodijo, če sem kaj vreden ... Vsak ima šopek za klobukom, samo jaz ga še nimam. Ali mi daš ti enega? Koliko ti dam zanj? ...« Moško bo je razkoračil pred njo, kot še nikdar, da mu je smeje odgovorila:
»Kaj bi dajal zanj ... saj lahko dobiš nebroj lepših zastonj!«
»Lahko! A danes vzamem samo tvojega, drugega ne maram!«
In dala ga mu je.
Takoj nato je odšel za hišo in krepko zavriskal, da ga je čul oče, ki se je ravno odpravljal v mlin in si mislil: »Ej, fant je vesel, da vriska, a črez par mesecev že lahko stoče pod puško.«
Tako se je tudi zgodilo. Janeza so vzeli v vojake in črez nekaj mesecev je že jemal slovo za tri dolga leta.
Nekaj čudnega je leglo takrat Francki na srce. Kolikokrat ji je prisegal, da je ne pozabi nikdar, da se je bo vedno spominjal v tujini.
Pri slovesu mu je dala roko, a v očeh ji je zablestelo nebroj biserov. Bil je večer, in nihče ni videl teh nemih prič srčne boli. Le Janez je čutil, kaj čuti ubogo dekle in zasmililo se mu je.
In odšel je v daljni, neznani svet — —
III.
[uredi]Večkrat je potem pisal domov, da mu ni na tujem nič hudega. Sprva se seveda ni mogel privaditi strogemu vojaškemu redu, a nazadnje se je moral. Oče mu je poslal vedno toliko, da se mu ni moglo nikakor slabo goditi.
Kadar je pa prišel o praznikih domov, je vso gledalo za Strnenovim Janezom, tako se je izpremenil. Lepa vojaška oprava je bila kot nalašč zanj. In tega se je tudi zavedal. Kajti v tej obleki je hodil vse drugače kot nekdaj doma ... Ni se mu moglo sicer očitati, da je ošaben, a ponosen je bil vendarle sam nase.
Da ni ravno prazne glave, je pričalo tudi to, ker so mu kmalu prišili na vsako stran ovratnika po eno zvezdo, kateri se je pridružila zadnje leto še druga. Od tedaj je prihajal pogosteje na dan, posebno odkar je začel oče malo bolehati ...
Najbolj vesela ga je pa bila vselej Francika. Njej se je zdel tako dober in domač, dasiravno so ga v mestu odlikovali nad vsemi drugimi fanti. Odkar je odšel od doma, se ji je zdela cela večnost, vendar je bila vesela, da je šel, ker je dosegel čast — kakor bo pravili ljudje — ki ni običajna pri drugih kmečkih fantih. A on vsled tega ni bil prav nič ošaben. Vedno jo bil prijazen z njo, kadar jo prišel, in govoril ji je on najbolj povšeči izmed vseh ljudi. Le neka malenkost ji ni ugajala na njem ... A to je bila samo malenkost ... Včasih se je namreč rad napil, posebno zadnje loto. Te napake prej ni imel. In takrat se tudi ni vedel tako kot običajno, a to so je zgodilo le redkokdaj.
Prišel je čas, da se Janez vrne. Oče je napregel zjutraj konja in šel v mesto po sina. Doma so ju ves dan težko čakali, a ju niso dočakali. Vrnila sta se pozno v noč, oba malo vinjena.
Nekaj dni potem je Janez hodil okrog, dela se ni hotel takoj poprijeti. Pogledal je malo v mlin, na polje ali hlev in se včasih zamudil tudi po več ur v gostilni.
Nekoč je šel zvečer domov, ko je ravno Francika gnala čredo s paše. Stopil je hitreje in jo došel. Dasiravno je bilo že popolnoma mračno, je vendar opazili da dekle na eno nogo šepa in zaostaja ...
»Kaj se pa tako dolgo mudiš, Francika?«
»Ko pa ne morem naprej!« odgovori ona jokaje.
»Kaj se ti je zgodilo?« vpraša on skrbno.
»Padla sem!«
»Kje? Ali si se udarila?«
»Padla sem čez pečino ... spodletelo mi je in pobila sem se na glavi in na kolenu.«
»Revica! Ali te zelo boli?« jo miluje on in ji začne obvezovati rano na čelu, iz katere je tekla kri.
Opiral jo je do doma, kjer so ji izprali rane, ki niso bile neznatne.
Čez par dni je bila dobra in nastopila je zopet svojo staro, vsakdanjo pot — —
IV.
[uredi]Novica, da se Strnenov ženi, je prodrla že do najskrivnejše bajte cele pogorske fare. A Francika tega še ni znala. Tiho, na uho ji je povedala to skrivnost znanka, ko je gnala zjutraj čredo na Planoto.
Francika tega ni verjela. Ves dan je sedela na strmi skali in žalostno zrla doli po dolini tja v daljavo, kjer bo se svetili beli snežniki. Tudi v njeni glavi se je nekaj svitalo. Zakaj je nima več tako rad kot prejšnje čase? ... Ljubila sta se kot brat in sestra — — — Njej je razodel vedno vse, česar niso smeli vedeti drugi, jo tolažil in ji slikal lepšo bodočnost, ko bosta skupaj domovala ... Ne, ne, njegove prisege niso krive prisege, le ljudje lažejo, ti hudobni ljudje — — —
Nazadnje pa je morala tudi ona izvedeti bridko resnico. Solze so se ji posušile, hodila je po skrivnih kotih in se skrivala pred njim. Dan ji je bil cela večnost, noč priča njene bridkosti in vzdihov, dokler ni prišel odločilni dan.
Ona je ubežala z doma, v strmo goro, doma pa so imeli ženitovanje ...
Janez je dobil gospodinjo v hišo, mestno delavko, bogato in lepo kot se spodobi takemu, ki ima vsega dovolj.
V vasi je bilo vse na nogah, staro in mlado. Pred cerkvijo se je zbralo nebroj radovednežev. Gledat je prišla tudi ona. Tam pri pokopališčnih vratih se je ustavila, da bi je ljudje ne opazovali. In pripeljala sta se ženin in nevesta. Zazvonili so z vsemi štirimi, ona dva pa sta stopila v cerkev.
Veselo so doneli zvonovi, tako veselo a v njenem srcu je tisti čas vse divjalo. Zdelo se ji je, da ji zvoné k pogrebu, ko zagrnejo njeno mladost s črno prstjo, ona pa stoji na gomili, okrog nje pa stojijo ljudje, mrzli, brezčutni.
Kot srna odbeži proč in izgine za pokopališčem.
Tam gori, kjer je včasih sanjala pri svoji čredici, se ustavi. Koliko lepih, mirnih dni je preživela tam gori na planoti. A prišel je on, vznemiril mlado dušo in uničil njeno srečo.
Ravno so vzžareli zeleni holmci, ko so se vračali iz cerkve. Videla je iz dalje njega in njo. Krčevito je stisnila pesti na prsih, viknila in se zgrudila — — —
Zašumelo je grmovje pod skalo, a na vitkih smrekah so se oglasile kričave vrane.
Drugi dan so jo pogrešili. Izvedeli so žalostno novico tudi veseli svatje. Vsi so se spogledali, a Janezu se je vzbudil v srcu pekoč spomin, pa prijel je čašo in pil na zdravje svoje neveste ...