Pastir Jokelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastir Jokelj
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 2. oktober 1909, letnik 42
Viri: 225
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od Božiča do pepelnice sem služil pri Mlakarju, bog mu grehe odpusti, skop človek je: dva tolarja mi je dal. Od pepelnice naprej pri Slaparju – no, sedaj bo že jesen, nekaj sem že prislužil. Koliko bi bilo?

Tako je modroval in prešteval na prste svoje premoženje pastir Jokelj vrh hriba in gledal žalostno v dolino ...

Naposled je menda preštel, ker zadovoljno je povzdignil oči navzgor, odprl usta in zavzdihnil, kot da mu je legla na prsi teška mora.

»Bog se usmili! Revež sem bil, sem, in bom na veke! Ampak ženil bi se pa menda vseeno lahko, saj petnajst tolarjev bo – ako ne več! Lepo bi bilo, ako bi se oženil ... Tisto Poklukarjevo Nežiko bi,« je nadaljeval Jokelj svoj mrmrajoči samogovor. »Župnik menda ne bo branil, župan tudi ne, staršev nimam in Nežka je dekletce, da bi je bil vesel do smrti. Rekel ji bom, naj bo, kakor hoče. Lepo življenje bi imela: jaz bi pasel pri enem gospodarju, ona pa pri drugem in na pašniku bi nama bojda ne bilo dolgčas. – Ti, Nežka – bi dejal, – tako si čedna, kakor županova ovčka in bolj rad te imam, ko vse tele kravce! Hej! Pa bi se Nežka nasmejala glasno in veselo, takrat pa bi jo vščipnil v lice in bi bil sam s seboj zadovoljen. Ej, lepo bi bilo tako in mora se zgoditi.«

Tako je sklenil pastir Jokelj vrh hriba, da se bo oženil s Poklukarjevo Nežiko, hčerko siromašnega kajžarja, ampak skoro najlepšo deklico v vasi. In poleg tega sklepa je čutil v sebi celo sladko zavest, da ga Nežika ne bo odklonila, saj kakor si je sam priznal, ni bil ravno napačen fant – kaj tisto, ako je z levo nogo nekoliko šepal, z desnim očesom venomer mežikal, nekoliko slabo slišal – to so neznatne stvari, drugače pa je bil pastir Jokelj čisto fant od fare, zakaj bi se torej ne ženil. Še v svetih sedmerih zakonih je nasvetovana ženitev. Gospod je tudi govoril o drevesu, ki naj se poseka, kakor je slišal Jokelj nekoč v cerkvi, in mu je potem Štamcarjev Jaka, ki je veljal med vaščani za sila modrega in učenega, razložil kako in kaj ... Torej po božjih zakonih je dovoljeno, pa človeških pa tudi ni prepovedano, saj žena, ako jo človek ima, ni ravno taka nadloga; kaj tisto, če malo klepeče in ropoče, saj Jokelj je bil itak precej gluh in je ne bo slišal.

Tako je torej zmodroval pastir Jokelj, ki ni imel mnogo čez štirideset let in ko je zvečer gnal domov muhaste telice in nagajive kravce, mu je bilo tako nekako mehko pri srcu, kakor na veliko nedeljo zjutraj, ko je zajemal kašnato »alelujo«. In nehote ga je obšla blažena misel, kako bi se čudili vaščani, ko bi jo on – pastir Jokelj iz katerega je hotel že vsak smrkavec, ki je še platno prodajal norce briti, – mahal takole neke lepe nedelje praznično oblečen, v tistih hodnikovih hlačah, ki jih je kupil na šentjanžskem sejmu za petnajst grošev in v kamižoli, ki mu jo je podaril za god župnikov hlapec z Nežiko proti cerkvi k poroki. Spredaj bi šel Pirhov Nace in raztegaval harmoniko, ki se jo je naučil pri vojakih na morju, da bi donelo kar skozi ušesa in bi morala slišati cela fara, da se ženi pastir Jokelj. Zadaj bi šli svatje, čisto praznično oblečeni, kakor se za tako stvar spodobi, in župan bi moral biti za moža, nihče drugi, kakor župan: on ima pod palcem in kakor pravijo nekateri še pod zemljo zakopane tolarje cesarice Marije Terezije in turške cekine iz suhega zlata. Poleg njega pa bi pogledavala ponosno na levo in desno nevesta Nežika, morda bi se držala celo za roko in bel venček bi imela v laseh, trakovi pa bi ji frfotali globoko po hrbtu. Tako bi bilo, ako še ne vse lepše – potem pa ženitovanje: pogače in vino, meso in potice – joj!

Pastir Jokelj se je obliznil okoli ustnic in zapazil, da je že čisto pred vasjo. Tako se je zamislil v rumene pogače, da ni vedel, kdaj je dospel.

»Hej, sivka, hot!«

In oplazil je na vse veselje muhasto sivko s tako silo čez rebra, da se je kar upognila.

Potem pa je pogledal tja čez vas proti Poklukarjevl hiši, ki je stala na koncu vasi.

Iz dimnika so je kadilo pod večerno nebo, na pragu pa je stala Nežika, rožasto ruto je imela na glavi in ves obraz ji je žarel v žarkih tonečega solnca. Jokelj jo je gledal kakor svetnico in bil prepričan, da se smehlja njemu ... In takrat ga je obšla skušnjava, sam satan mu jo je moral udahniti: pomislil je boga boječi Jokelj, ki je spoštoval boga in vse svetnike, kar jih je črnih in rdečih v pratiki, razen tistih dveh psov, ki prerokujeta hude ure, šel za vsako procesijo in molil vsak večer za rajnko mater tri očenaše, ako ni prej zaspal, – ta Jokelj je pomislil, kako bi bilo, ako bi res pripeljal Nežko kot ženko v svojo kamrico. Nasmehnil bi se ji ponižno in udano, kakor župniku, kadar mu da odvezo za vse nečedne misli, pristopil bi k njej in ji položil roko prav nalahno na – koleno ...

»Glej Nežka,« bi dejal in prav nič bi ne jecljal, – »glej, moja zlata piška, gospod fajmošter so naju zvezali pred bogom in pred ljudmi - kaj bi odlašala. Glej, otroke bova redila, bo že bog skrbel zanje, ako ne bova imela midva dovolj, ampak braniti se jih ni potreba, to bi bilo zoper boga, ki je zapovedal posekati drevo, ki ni rodilo, zoper cesarja, ki rabi vojake in zoper papeža, ki dobi temveč miloščine, čimveč je vernikov na svetu. In čedne otroke morava imeti, Nežka, ne gluhe in šepave, kakor sem jaz, ampak čvrste, kakor si ti, ki imaš tako mehko koleno, kakor župnikova skuta! O, ti prešmentana moja Nežka!«

In potem bi ji dal desnico okoli vratu in jo cmoknil, da bi počilo, kakor bi kdo udaril s plohom po mlaki ...

»No, Jokelj, kaj pa momlaš?!« je zakričal nad njim županov hlapec.

Jokelj ga je pogledal debelo, ker ga ni razumel.

»Kaj? Ali si res vsak dan bolj gluh?«

Jokelj je prikimal meneč, da ga je razumel prav:

»Res, res, vsak dan manj muh; krave nič več ne bezlajo!«

Hlapec se je zakrohotal in je odšel dalje. Jokelj pa je gnal svojo družino k Slaparju, napojil, zaprl v hlev, nato pa legel za hišo v travo in čakal, da pride fantovski čas.

Naposled so luči po vasi ugasnile, tiho je postalo, samo godec – Štamcarjev Jaka, ki je kolovratil vsak večer pijan iz gostilne, se je drl tam nekje za vasjo z razklanim, hreščečim glasom:

»En liter dobrga mošta
srce potrošta;
pa ena zauber punca
srce pogunca!«

Takrat se je dvignil Jokelj izza hiše in se napotil počasi proti Poklukarjevim. Ampak ni se malo začudil, ko je dospel do svoje Dulcinele: koncem hiše je bila pristavljena k podstrešni Nežikini kamrici – lestva. Bistroumni Jokelj pa je to seveda razlagal sebi v dobro, češ, morda je pristavila Nežka lestvo nalašč zanj. Počasi je šepal od klina do klina in ko je prišepnil do vrha, je opazil, da je v kamrici luč samo privita in na oknu neka zavesa. Priklonil se je in pogledal skozi špranjo, ampak kar je videl takrat v kamrici, na postelji – se v spodobni povesti povedati ne sme. Bulil je v grozodejstvo ... z divjimi očmi in naenkrat se je pod njim nekaj zagugalo in z glasnim truščom je telebnil Jokelj na tla: nekdo, ki je stal na straži za prijatelja, mu je prikrajšal pot iz višav do nižav ...

Drugi dan je stokal doma na slami, črne bule je imel po obrazu, no, zvedel ni nihče zakaj, samo pastir Jokelj, ki ni nikoli več pomislil na ženitev – je vedel za greh, ki se dogaja med mladimi ljudmi tudi v najbolj rovtarski vasi ...