Pastir (Tomaž Šalamun)
| Pastir Mera časa Tomaž Šalamun |
Lovec → |
| |||||||
Zasnežilo je drevesa, zasnežilo.
Pod stajo ogenj, grejem si premrle roke.
Ovce mi padajo od mraza, na hrbet,
blejajo s svojimi mlečnimi kriki, na hrbtu.
Veke sem že v gorah, da bi čuval Sedem
jezer. Kako so krožile kanje, lačne in mi
poklale ovce, drugo za drugo pod Križem!
Bele so postajale moje saje pod črno modrim
obokom. Sneg in led požreta vse. Vsi so
imeli svoj čas razen mene. Moje slasti, moji
žvižgi, moja dolina. Zmeraj sem bil sam
s svojim krutim psom, ki grize jermen moje
torbe, da bi se pogrel od lakote. Da bi
ustavil gluho cepanje ovc v mehki sneg.