Pastirčkova nebesa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V starih časih še ni bilo po gorah in planinah toliko križev, kapelic in cerkva kakor dandanes. Planinčani so bili vsak na svoji planini sami zase in so le redkokdaj šli drug k drugemu v vas. Tudi v cerkev so zahajali le bolj poredko, nekateri pa sploh nikdar ne.

Tiste dni je živel pri nekem planinskem kmetu pastirček, ki so ga vzeli za svojega. Pasel je ovce po travnikih, golarnah, fratah in gošči. Nič ni vedel o ljubem Bogu, nikoli ni videl križa ali zidane kapele, niti cerkve. Bil je velik nevednež; zapomnil si je le kmetove besede: »Glej, da ne zgubiš ne belih ne črnih ovac, sicer ne boš prišel v nebesa!« »Kje pa so nebesa?« je vprašal pastirček svojega gospodarja. »Nebesa so nad nami, nad modrim nebom, nad svetlimi zvezdami. Gor pa vodi ozka pot, obrasla s trnjem in ostrogo,« ga je poučil kmet. Pastirček si je zapomnil, da ne sme zgubiti ovac, sicer ne bo prišel v nebesa, kamor drži ozka in trnjeva pot. — In gonil je v tanih jutrih in poznih večerih ovce z jagnjiči na pašo ali s paše. Nekoč je bilo hudo vroče popoldne in ovce so se ob robu zelenega gozda lepo pasle, jagnjiči pa so skakali in se igrali. Tedaj si je pastirček urezal z ive ob potoku vejo in si izmezgal pastirsko piščal. Legel je med modrikasto cvetje v frati in gledal v sinje nebo, po katerem so se vozili beli oblački — »ovčke«. Piskal je na svoji piščali neznano pesem, pesem o jagnjičih, o modrikastih cvetovih frat, o zibanju hojkinih vrhov v vetriču in o modrem nebu, nad katerim da so nebesa. Iz frate je prizvanjalo njegovi pesmi zvonkljanje ovčjih zvoncev, vmes pa se je prizibal po vrhovih smrek in jelk srebrn glas zvona iz daljave...

Vse to ga je prevzelo, da je zaspal in sanjal... In sanjal je o prelepem belem jagnjiču, ki je stal na brvi nad potokom. Bel je bil kot sneg božičnih poljan, okrog glave pa mu je sijalo sonce. Vabil ga je z glavo na pot, trnjevo in ozko. In pastirček je šel za njim čez slabo obtesano brv, po ozki stezi med malinjem in ostrogo ter modrikastim cvetjem planinskih frat. Nenadoma se je beli jagnjič zapletel v trnje in grmovje, da ni mogel nikamor več. Milo ga je prosil pomoči. Tedaj ga je pastirček rešil in si ga dal okrog vratu. Jagnjič je stisnil glavo k pastirčkovemu ušesu in mu rekel: »Kar po tej stezi me nesi, zakaj ta steza drži v nebo!« Tako je nesel jagnjiča po vedno ožji stezi. V trnju je zgubil svoje javorove cokle in noge so mu bile že krvave in razpraskane...

Tedaj se predrami iz sanj: nikjer ni bilo ne belega jagnjiča, ne potoka z brvjo. Utihnilo je zvonjenje srebrnega zvona iz daljav, a tudi ovčjih zvoncev ni bilo več čuti. Kliče ovce po imenu, prisluškuje, a nobenega glasu od nikoder! Izgubil jih je ... Izgubil je svoje ovce ter jih začel iskati po modrikasti frati, po temni gošči, vedno globlje in dalje med hojkami in jeliči. Vedel je, da je zgubil ovce, a zgubil se je tudi sam v planini, o kateri so pravili, da lahko hodi človek po njej dan in noč, a še ne najde poti iz nje... Kar se znajde na ozki, strmi in trnjevi stezi. »Nekam bom že prišel!« si reče. Hodi po njej in hodi, steza je vedno bolj strma, noge ima že vse razpraskane in krvave. Hodi in hodi, ko zazvoni vrh planine srebrn zvon. Razveseli se ob misli: »Morda pa drži ta steza v nebesa?« Tedaj ni čutil več bolečin na nogah, stara drvarska steza se je ugladila in vedno bolj širila. Med smrekami in hojkami pa je bilo zmerom več rdeče večerne zarje... Kar zagleda sredi hojk in smrek zelenomoder travnik, sredi njega pa belo cerkev, oblito z zahajajočim soncem.

»Nebesa!« Tedaj je stopil okrog cerkve in v zidu našel od¬prta vrata. Ob vratih pa je stal prelep bel angel, ki ga je prijel za roko in peljal v cerkev. Skozi barvana okna je sijalo zahajajoče sonce na zlat oltar. V oltarju pa je sedela belo oblečena Mati z Detetom v naročju. Dete ga je klicalo in mu mahalo z ročico. Prelepo je bilo tukaj, saj pastirček ni še nikdar videl cerkve. Mislil je, da je v nebesih. Zazvonilo je v večerno zarjo nad planino. Da, ta srebrni glas je že slišal popoldne na frati. Zvonje¬nje je kmalu prenehalo in v cerkev je stopil cerkov¬nik. Tedaj je zginil angel, rdeča zarja za okni je ugasnila in zlati oltar Matere z Detetom v naročju je utonil v mraku. Stari cerkovnik je že hotel po¬moliti zdravomarijo in potem zakleniti težka vrata, ko najde pastirčka. »No, zdaj pa le pojdiva, da bom lahko zaklenil!« je dejal cerkovnik.

»Tu v nebesih je tako lepo! Naj kar ostanem!« je prosil pastirček. »Čez noč ne moreš tu ostati, ker moram cerkev zakleniti! Le pojdi z menoj, boš pa jutri zopet šel v cerkev.« »Cerkev? Kaj niso to nebesa?« »Prava nebesa so nad zvezdami, to pa je le cerkev, podobna nebesom.« Pastirček je bil žalosten, cerkovnik pa ga je prijel za roko in ga odpeljal v župnišče k župniku. Temu je cerkovnik povedal, kako je našel v cerkvi pastirčka, ki je mislil, da je v nebesih. Tedaj je župnik velel svoji sestri, naj prinese večerjo, zanj in za pastirčka. Po večerji je pravil pastirček o ovcah, ki jih je zgubil, o sanjah in o trnjevi poti, ki drži v nebo ... Rekel je, da je zelo dolgo hodil, preden je prišel do cerkve. Sedaj pa ne zna več domov in želi ostati blizu cerkve. Župnik je sprejel pastirčka in mu obljubil, da bo ostal pri njem, dokler se ne bo zvedelo, od kod in čigav je.

Tako je ostal pastirček v župnišču pri župniku in nje¬govi sestri, ki je zanj lepo skrbela. Nekega dne pa je šel pastirček na župnikov vrt. Bila je zelo huda vročina. Šel je po beli stezici proti obzidju, kjer se je spenjal temnozeleni bršljan. Tam je stal velik križ, ves skrit v zelenju. Pastirček, ki še nikoli ni videl Križanega, tako velikega kot odrasel človek, je od strahu padel na kolena ... »Vstani, pastirček, in nič se me ne boj!« je spregovoril Križani. Pastirček je vstal in vprašal: »Kdo te je pribil na ta les?« »Zlobni ljudje.« »Čemu so te pribili?« »Ker sem bil dober.« Na njegov obraz je legla žalost. »Na tem soncu ti je gotovo zelo vroče. Pomagal ti bom!« In stekel je v župnišče, kjer je bil opazil, kos modrega platna. Vrnil se je, pristavil lestev, splezal po klinih do njega ter ga ovil s platnom. »Bolje ti bo v tej vročini. Ali hladi?« »Hladi.« Tedaj je še lahen vetrič zazibal bršljanove vejice, da so mu zasenčile obraz, listje pa je migljalo in delalo hlad. »Jesti ti tudi ne dajejo? Gotovo si lačen!« Zopet je stekel v župnišče. Ko mu je župnikova sestra dala opoldnič, je počasi zajemal, štel žlice in gledal, da ne bi preveč pojedel. Ko je sestra odnesla obed še svojemu bratu, je pastirček zbežal s skledico h Križanemu na vrt ter splezal po klinih. »Nekaj sem ti prinesel, da ne boš lačen!« Ponudil mu je skledico, njegova roka je popustila žebelj in prijela posodo. Izpil je ter se lepo zahvalil.

Tako mu je pastirček sleherni dan donašal hrano, sedel pri njem in mu delal družbo. Postala sta prijatelja. Pastirček pa je bil vedno bolj zamišljen; v prostem času je ostajal na vrtu in zmerom bolj je hujšal, tako da je nekoč župnik vprašal svojo sestro, če mu ne daje dovolj hrane ali če je morda bolan. »Njegova skledica je vedno prazna. Opazila pa sem že, da je zmerom rad sam in da je hudo zamišljen. Res čudno! Odslej bom pazila nanj!« In res, za večerjo mu je postavila zopet polno skledico na mizo, odšla v sobo ter čakala, kaj bo. Kmalu je zaslišala po hodniku in po stopnicah njegove korake. Hitro je stopila k oknu, ki je gledalo na vrt. Čudo! Na lestvi je stal pastirček ter ponujal svojo skledico z večerjo Križa¬nemu. Takoj je to sporočila bratu. »Ko se vrne, ga pripelji sem!« ji je ta naročil. Kmalu se je pastirček ves zadovoljen vrnil v kuhinjo ter odložil prazno skledico. »H gospodu moraš!« je rekla in ga odpeljala k bratu. »Lepo mi povej, pastirček, kam nosiš hrano!« ga je vprašal župnik. »Tam na vrtu visi na lesu med bršljanom ubog človek, zapuščen je, lačen in brez obleke. Zato sem mu nosil hrano in mu delal družbo, ker je tako sam!« . Na župnikovem licu so se pokazale solze.

»O, pastirček, kako si srečen! Le nosi mu hrane in mu delaj družbo! Samo to te prosim, da mi vse poveš, kar ti je in ti bo še govoril!« »Ravno nocoj mi je dejal, naj mu prinesem hrane samo še jutri, potem pa bo on meni dal svoj kruhek in skupaj ga bova zaužila.« »To ti je dejal?« se je začudil župnik. »Pastirček, prosi ga, če smem tudi jaz k njegovemu zajtrku!« Pastirček mu je obljubil in takoj odšel. Naslednje jutro je zopet nesel zajtrk Križanemu, pokleknil predenj ter ga prosil: »Veš, prijatelj, sinoči sem moral župniku vse povedati. Lepo te prosi, če sme tudi on k tvojemu zajtrku. Tako dober je bil z menoj, zato te tudi jaz prav lepo prosim zanj!« Križani je sklonil glavo in pokimal. »O kako si dober!« Takoj je stekel v župnišče pravit veselo vest. Tedaj je župnik sedel za mizo in napisal svoj testament. Kar je imel, je razdelil med siromake in sestro, nato pa ves dan molil. Minila je noč in naslednje jutro je peljal župnik pastirčka v cerkev, da mu je stregel pri maši. Jutranja zarja je pordečila zlati oltar, kjer je sedela Mati z Detetom v naročju. V tišino so zadonele pastirske piščali in ovčji zvončki. Pastirček je tedaj zopet videl zelene travnike, porasle frate, kjer cvete modri vrbovec, beli cipruš, kjer se rdeči malina in modri ostroga, kjer se pasejo bele in črne ovce z jagnjiči, nad njimi pa je sinje nebo z »ovčkami«... Po vrhovih smrek in hojk pa je priplaval glas srebrnega zvona. Tedaj ga je zajela sladka utrujenost. Izginjal je zlati oltar, iz tal pa je zrasel zeleni bršljan in med njim se je prikazal velik križ s Križanim. Moder plašč mu je nalahko valovil v vetriču, veje so se zibale in lističi so se obrnili proti njemu...

Tedaj sta zapustili njegovi roki žeblje na križu, nalahno je stopal navzdol na bela marmorna tla, kjer sta klečala župnik in pastirček. Križani je vzel zlati kelih in podal obema svoj kruhek... Nato je odložil k Takrat sta se župnik in pastirček zgrudila mrtva na marmorna tla in dva bela golobčka sta odletela v resnična nebesa...elih, raz¬prostrl svoji roki, od koder sta posijala dva sončna žarka...