Pastirček Orenček
| Pastirček Orenček. Povest. Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. • dno |
1.[uredi]
Lepe so gorenjske planine s svojimi nebotičnimi vrhovi. Kakor ponosni, grozeči velikani kipe ti vrhovi proti nebu in zro na zelene dolinice globoko pod seboj. Nedostopne, gladke stene, kakor noč črni prepadi in jarki — vse to obuja v človeku grozo in strah. A vkljub temu so krasne te planine. Stopi nanje, dragi moj, in čudil se boš velikanski krasoti, ki se razgrne hipoma pred teboj. Vseokoli diven svet, poln božjega miru in. tihe sreče, poln zadovoljnosti in sijajnega življenja. In tedaj boš spoznal, da ti ogromni, kameniti gorski skladi niso tako strašni, kot se ti je dozdevalo na prvi pogled.
Po tem skalovju se plazijo in pasejo plašne divje koze. Težak je lov na nje. Lovec mora biti hladnokrven in neprestano mora zreti mirno smrti v obraz. Mogoče se plazi dan in noč po ozkih policah, preden se približa divjim kozam. Prestati mora mraz, sneg in vihar, in šele po dolgem trudu mu pade plen v roke. A divji lovci se ne strašijo tega. Strast jim je že prešla tako globoko v kri, da se ne morejo krotiti. Dobro vedo, da preži na nje dvojna nevarnost: grozna smrt v črnem prepadu ali pa gozdar s svojimi lovci. A divji lovec ljubi nevarnost. Zato se ne meni ne za gozdarja, ne za njegove Iovce. Prekanjen, kakor je, se izmuzne preganjalcem in se jim smeje v pest. A dostikrat se je že dogodilo, da so zasačili lovci drzne Iovske tatove. In tedaj se je vnela pravcata bitka. Padalo je na obeh straneh in kri je curljala po belih, gladkih skalah.
V današnjih časih je le še malo takih divjih lovcev. A v tistih časih — pred osemdesetimi leti — niso bili redkost. Vojaška služba je trajala tedaj desetletja. Mladi fantje so se tresli pred njo, in kakor hitro so zavohali, da nameravajo priti iz mesta biriči, so zbežali od doma in so se skrivali v gorah. In biriči so jih lovili in iskali kroginkrog. A fantje so se skrivali v nepristopnih gorskih kotanjah mesece in mesece. Živili so se večinoma od divjačine, ki so jo streljali skrivaj. Kajti bali so se gozdarja in njegovih lovcev, da jih ne zalote na prepovedanem potu.
Tisto pomlad pred sedemdesetimi leti pa so vendar ulovili biriči dvajset fantov v vasi Borovcu, ležeči pod strmimi snežniki. Kar naskrivaj so prišli ponoči, pa so zasačili fante na domu. Vlekli so jih v prostorno županovo hišo in so jih zaprli tam. Drugo jutro navsezgodaj pa so jih odvedli iz vasi. Matere in sestre so jokale, a očetje so stiskali pesti, gledaje za svojimi krepkimi sinovi. Saj so vedeli, da jih ne vidijo dolgo, dolgo več. Tam je besnel na Laškem krvavi boj in tja so vlekli biriči fante. Fantje so gledali na svojce. Mahali so s svojimi okrašenimi klobuki in so vriskali, dasi so jim bile oči solzne. Biriči so stopali s pripravljenimi puškami pred njimi, za njimi in ob njih.
V zadnji vrsti je stopal mlad, krepak fant, ki je dopolnil komaj osemnajsto leto. Njega je držal za roko deček kakih štirinajst let. Neprenehoma je jokal deček in je govoril z žalostnim glasom: »Jernej... Jernej...« A fant se ni zmenil dosti zanj. Govoril je z ženo, ki je šla vštric njega in je ihtela bridko.
»Ne jokajte, mati,« je govoril mladi fant. »Saj mogoče ne bo hudega. Vrnem se morda še prej, kakor vi mislite... Ne jokajte, mati.«
A mati se ni mogla utolažiti. »Ne vrneš se, Jernej, ne vrneš se,« je odgovarjala med bridkim jokom. »Vojska je krvava, in kdo se je še vrnil iz vojske? Jernej, ubogi moj Jernej, kam te ženejo?«
V tem so prišli fantje do konca vasi. Biriči so napodili vaščane nazaj. Še enkrat so zamahnili fantje s klobuki in potem so krenili okrog ovinka. Zapeli so pesem, ki se je razlegala kakor obupen jok po gorski dolinici in je trgala srce in dušo. Samo deček se je še oklepal Jernejeve roke in je stopal kraj njega. A tedaj je stopil k njemu dolg in kosmat birič in ga je potegnil nazaj.
»Z Bogom, Jernej!« je zaklical deček in je zaplakal na glas. »Oj, z Bogom, Jernej...«
Jernej mu je pomignil z roko. »Z Bogom, Orenček,« je dejal in glas se mu je trgal. »Priden bodi, Orenček, in spomni se kdaj name...«
Fantje in biriči so izginili daleč doli za zelenim gozdom. Le njih petje se je še čulo in je odmevalo kakor pritajen, obupen jok... Orenček je hitel v grmovje kraj ceste. Tam se je vrgel na trato in je pritisnil svoj objokani obraz k zemlji. Tiše, vedno tiše je prihajalo iz daljave petje. Naposled pa je utihnilo popolnoma. Preko gozda je zavel takrat veter. Stresle so se veje, in velo listje je zašumelo in je padalo na zemljo. Orenček pa je še vedno ležal na trati in je ihtel obupno, krčevito.
Naposled pa je vendar vstal in se je napotil proti domu. Mati je vila v kuhinji roke in je vzdihovala. Oče in Andrej pa sta hodila po izbi in sta gledala mračno predse. Orenček se je stisnil k peči v kot in je ždel tam tiho in nepremično. Dobro se je zavedal, da Jerneja najbrže ne bo več nazaj. Kajti vojska je na Laškem, in v vojski padajo svinčenke kakor toča. In kako naj ostane Jernej nepoškodovan? Kako? Svinčenk je v bitki kakor toče, in kri teče v potokih.
»Devica sveta, brani ga!« je vzdihnil Orenček bridko in je umolknil spet. Sirota je bil Orenček. Njegova uboga mati je prišla z njim h Kosmaču in se je udinjala za deklo. Priložno je prišla Kosmaču, ker je bila tiha in pridna in je delala nepretrgoma od ranega jutra do pozne noči. Skrbno je pazila na svojega malega sinka in ga je ljubila, o, tako Ijubila! Davno je že bilo to. Orenček se komaj spominja tistega dneva. Samo tistega dneva se pa še spominja, ko so odnesli njegovo mamico iz hiše. Lep zimski dan je bil, in tedaj so rekli, da je umrla mamica. Odnesli so jo na pokopališče, in Orenček je ni videl nikdar več. A tudi od tedaj naprej se mu ni godilo slabo na Kosmačevem domu. Radi so ga imeli vsi, ker je bil vesel in šegave narave. Kosmač in njegova žena sta ravnala z njim kakor z Iastnim otrokom. A tudi Andrej in Jernej, edina Kosmačeva sinova, sta ga imela rada. Posebno pa Jernej, ki je bil štiri leta starejši od njega, Niti brata se ne moreta tako rada imeti, kot sta se imela Jernej in Orenček. In zato je bilo Orenčku tudi tako hudo, ko so odgnali ubogega Jerneja k vojakom.
Vso jesen in vso zimo je vladala potem v Kosmačevi hiši tiha žalost za Jernejem. Orenček je odšel spomladi na planino, past vaško drobnico. Pasel je tam gori in je žvižgal in prepeval veselo. Toda včasih se je domislil Jerneja. In tedaj je umolknil sredi vesele pesmi. Glavo je povesil, pa je premišljeval, kako se godi zdaj Jerneju. Užalostil se je tedaj pastirček. Oj, kje je zdaj Jernej? Morda ravno na krvavem bojišču in se bori s hudobnimi, verolomnimi Lahi? Morda je padel ravno zdaj, zadet od svinčenke, in njegova srčna kri moči črno, sovražno zemljo... Tako je mislil pastirček Orenček, v srcu ga je zabolelo, da je vzdihnil žalostno in bolestno.
Pa je sedel nekega dne tako kraj planine. Iz misli ga je zbudilo šelestenje suhe trave kraj rušja. Ozrl se je tedaj, in od začudenja so se mu odprle oči široko. Hej, kaj je mogoče? Kdo pa stoji tam kraj rušja? Ali ni to Jernej? Ali ni to Jernej, ki stoji nedaleč od njega in gleda naravnost nanj? — In Orenček ostrmi, in zdi se mu, da sanja. Pomane si oči, pa pogleda spet tja v rušje. Resnično: tam stoji Jernej v raztrgani, razcapani obleki in gleda naravnost na Orenčka. — Tedaj pa se prestraši pastirček. «Kaj, če je umrl Jernej? Kaj, če je prišel zdaj njegov duh k meni po slovo?« — Tako je pomislil pastirček, in mraz ga je izpreletel. Pokrižal se je trikrat pobožno; a tedaj je mignil Jernej z roko in je zaklical na glas: »Orenček! Ali slišiš?«
Ko je pastirček zaslišal ta dobroznani glas, se je pomiril. »Resnično — Jernej je, živi Jernej,« je dejal sam sebi, in radost ga je obšla. Naglo je hitel dol v rušje in je prijel Jerneja za roko. In tedaj je izvedel vse. Pobegnil je bil Jernej od vojakov, ker se mu je tam hudo godilo in se mu je tako zelo tožilo po domu. Sredi viharne, črne noči je pobegnil iz tabora in se je napotil naravnost proti domačim goram. Srečo je imel in nihče ga ni zasledoval. Pred tremi dnevi je prišel do snežnikov in si je izbral črno lopo pod Prisankom za zavetišče. Živel bo tu samoten, a vendar srečen. Saj je doma — na Ijubih gorah je zdaj. A po gorah je hrepenel tako gorko doli na vročih laških ravninah.
Vesel je bil Orenček, ko je govoril spet z dragim Jernejem. Še tisti večer pa je izginil Orenček s planine, da ni vedel nihče, ne kam, ne kod. V temni noči je potrkal na okno Kosmačeve hiše. Mati je odprla okno in je spoznala vsa začudena Orenčka. »Kaj pa je? Kaj se je pa zgodilo?« je zavprašala osuplo.
»Odprite vrata, mati,« je zasopel pastircek Orenček. »Povem vam vse — vse vam povem, in veseli boste, mati, res veseli.«
Mati je odprla vrata, in Orenček je smuknil v vežo. Ves zaripel in v pretrganih stavkih je pričel praviti veselo novico, da se je vrnil Jernej in da se zdaj skriva v črni lopi pod Prisankom. Mati ni mogla verjeti tega, a naposled jo je Orenček Ie prepričal. In tedaj se je oddahnila mati globoko. Roke je sklenila in je pogledala s hvaležnim pogledom kvišku. »Hvala ti, dobrotni Bog,« je vzdihnila. »Gorečo prošnjo si mi uslišal in si mi poslal sina nazaj. O, hvala ti.«
In še dolgo sta potem kramljala z materjo potihoma v veži. Ko so se pa začele nagibati zvezde, je odšel pastirček Orenček. Na hrbtu je nesel težak nahrbtnik, da se je kar krivil pod njim. A pastirček ni čutil teže. Naglo in radostno je stopal skozi vas, ki je še spala v božjem miru. Le tuintam je zapel s čistim glasom petelin in se je oglasil hripav pes. Pastirček Orenček je pa stopal po kameniti poti in je žvižgal veselo pesem.
»Hej, to se bo razveselil Jernej!« je govoril sam s sabo in se je smejal veselo. »Prinesem mu obleke in tudi živeža mu prinesem... Hej, to se bo razveselil revež!«
In pastirček Orenček je poskočil in je zavriskal radostno in glasno. Nato je pa stopal naglo naprej in se je vedno bolj bližal snežnikom, ki so se dvigali orjaški v kotu. Zavela je mrzla sapa, in zvezde na nebu so bledele vedno bolj. Pastirček je pa še vedno prepeval, ko je lezel po strmem bregu navzgor. Šel je po stezi skozi mračni, rosni gozd in ni čutil najmanjše utrujenosti. Dospel je do vrha, ko se je začelo daniti. Za hip se je ustavil in si je obrisal z rokavom pot z obraza. Ozrl se je na snežnike, ki so stali tik pred njim. Ravno so bili zažareli. Navdal jih je živi ogenj, da so se blesteli v rožni barvi in so svetili daleč, daleč v še mračne doline.
»Juhuhu!« je zavriskal pastirček Orenček, da je odmevalo kroginkrog. Tam doli na planini so se oglasili živinski zvonci in so prijetno pritrkavali v hladno, rosno jutro. Pastirček se je obrnil, pa se je spustil naglo po bregu proti planini. Dospel je do velike, prostorne koče, ko je ravno odpirala planšarica Urša težke, lesene duri.
»O, ti nesrečni otrok ti!« ga je pozdravila stara planšarica, ki je bila napol gluha. »No, kje si se pa ti klatil? Ha? Vso noč te ni bilo. Na, jaz sem pa skrbela, da nisem mogla zatisniti oči. O, ti paglavec nesrečni.
Pastirček Orenček se je zasmejal. »Ne bodite hudi, teta Urša!« je dejal. »Teta Urša, o, teta Urša! Doma sem bil — snoči sem šel, pa sem se vrnil ravno zdaj. Ne bodite hudi, teta Urša! Nikoli več znabiti ne napravim tako, teta Urša, o, dobra teta Urša!«
Planšarica se je namrdnila in je zagodrnjala nekaj, česar pa pastirček ni razumel. Splazil se je na podstrešje in je skril tam v varen kot polni nahrbtnik. Potem je pa stopil vun pred kočo. Umil se je v koritu in je posrebal skledico mleka, ki mu ga je postavila planšarica na klop. Nato je vrgel preko hrbta usnjeno malho in je vzel v roko dolgo palico. Stopil je sred planine, pa je začel zazavati: »Hoja — u — hoho...«
Gori v gostem ruševju pod širnim snežiščem so mu pričele žvenkljati ovce. Pastirček Orenček je pa plezal po strmini navzgor in je izginil kmalu med ruševjem. Le njegovo veselo petje se je še razlegalo po širni, zeleni planini...
2.[uredi]
Žgalo je solnce tistega poletnega dne, in od belih, gladkih pečin je kar žarelo. Mrtva tihota je vladala pod visokimi snežniki; še celo tam spodaj na zeleni planini ni bilo onega življenja kakor navadno ob lepih, poletnih dneh. Le tuintam je zacingljal zvonec. Ležala je živina v senci in je mirno prežvekovala. In tudi pastirji so se stisnili pod košate hibe. Roke so prekrižali, pa so pospali prijetno. Smehljali so se še v spanju — hm, gotovo so sanjali o bogatih zakladih, ki jih skrivajo škratje v Prisanku. Zato so se pa tudi smehljali in so spali v prijetnih sanjah.
Tudi pastirček Orenček se je zavlekel v goščavo. Zleknil se po mehkem mahu in je strmel v jasno nebo. Potihoma je žvižgal, a zaspati ni mogel. Ni se zmenil za glasni trušč, ki se je oglasil hipoma na visokih stenah. Tudi ni videl, kako se je plazil po strmem pobočju lovec in se je je spuščal proti gostemu ruševju. Bil je gozdar Lohnež, ki je prišel z gora in je krenil preko ozkega roba in se je skril za njim. Prihuljeno se je plazil proti ruševju. Kar naenkrat pa je obstal in je snel bliskoma puško z rame. Nameril je predse, in oči so mu zažarele v divji radosti.
»Ha, kaj sem te zalotil, prijatelj divji lovec?« je zagrmel gozdar in je skočil preko grmovja. Izza ruševja je švignila človeška postava in je vzkriknila od strahu. Ravno pred gozdarjem je stala in se je tresla po vsem životu. Gozdar je ostrmel. Povesila se mu je puška, in začuden je gledal na človeka, ki je stal pred njim. »Kaj delaš tu, ti Jernej Kosmač?« je vprašal. »Kaj nisi pri vojakih?«
Fant je zmigal z glavo in ni odgovoril. Še vedno se je tresel, in njegove oči so zrle proseče gozdarju v obraz. A gozdar je spoznal takoj položaj. Takoj je vedel, da je Jernej pobegnil od vojakov in da se skriva zdaj po skalovju. Skoro zasmilil se mu je fant. A domislil se je svoje službe in svoje dolžnosti. Puško je vrgel preko ramen, pa se je obrnil.
»Pazi se, Jernej,« je rekel. »Nisem te videl, ker te poznam še od prej in vem, da si pošten fant. Pazi se torej, in Bog ne daj, da te zalotim na krivem potu. Danes le nisem videl, Jernej.«
Gozdar je odšel skozi ruševje nazaj in je izginil onkraj za robom. »Slišite, gozdar!« je zaklical fant za njim. »Ne izdajte me, gozdar! Lepo vas prosim, ne izdajte me!«
A gozdar ga še ni slišal več. Dospel je do košatih hib in se je zleknil po travi. Pričel se je krepčati z rženim kruhom in s slanino. Ko se je okrepčal, se je vlegel med travo in je potisnil klobuk na oči, da bi nekoliko zadremal. Že je spal napol. Tedaj pa je šinil kar naenkrat kvišku in je poslušal pozorno. Natanko je slišal čudne, vekajoče glasove, ki so prihajali iz bližnjega grmovja. In spoznal je gozdar te glasove. Tako veka srna, kadar se ujame v zanko in se ne more rešiti. Namršile so se gozdarju obrvi, in stisnil je pest.
»Da bi jih tristo kosmatih!« je zarentačil. »Hudobe nastavljajo še celo tukaj zanke. Na, pa se je ujela uboga srna, A ne boš je pekel, hudobec! Veš, za to že jaz poskrbim, jaz gozdar Lohnež. Čakaj, ti šment, ti lopov!«
Gozdar Lohnež je zagrabil puško, pa se je napotil naglo proti grmovju. Oni čudni glasovi so postajali vedno glasnejši in so bili tako mili, tako proseči, da se je tajalo srce celo gozdarju. Stiskal je zato pest in je grozil hudobnemu tatu, ki nastavlja zanke. »Čakaj, da te zasačim, ti šment, ti ongavi!« je mrmral sam pri sebi. Že je prišel do grma, iz katerega so prihajali vekajoči glasovi. Že se mu je zdelo, da vidi ubogo srno, kako se zvija v trdi zanki. Sklonil se je in razdelil veje.
A tedaj je šinilo nekaj iz grmovja in je hotelo zbežati mimo njega. A gozdar je zgrabil naglo in trdo — in kar naenkrat je držal za srajco dečka, ki se je zvijal na vse pretege, da bi se rešil trdih gozdarjevih rok.
»Ti pribita kavka, ti grda!« se je jezil gozdar. Prijel je dečka za uho, pa mu je navijal uro. »Na, pa sem mislil, da veka ujeta srna v zanki. Pridem bliže in se jezim na hudobe. Pa pogledam v grmovje — tam pa sedi Orenček in se mi reži v obraz... O, ti kavka pribita, priguljena ti!«
Še bolj je potegnil gozdar Orenčka za dolgo uho. Zajavkal je pastirček in je poskočil vsled bolečine. »Jav, jav, stric gozdarjev, pustite me!« je vpil, da se je razlegalo daleč naokrog. »No, pustite me, dobri striček gozdarjev... Jav, jav! Saj nisem mislil hudega, o, nisem, striček gozdarjev! Samo iz dolgega časa sem posnemal vekajočo srno. Saj nisem vedel, da prežite v bližini vi... Jav, jav, striček gozdarjev!«
Še enkrat je potegnil gozdar, da so se Orenčku kar zavrtele oči in se je nakremžil. »Ti prevejana kavka, kako me ima za norca!« je govoril razsrjeni gozdar, pa je izpustil pastirčka. »Veš, da boš pomnil, kdaj si posnemal srno, ti žolna, ti kavka kavkasta!
Pastirček Orenček se je drgnil po rdečih ušesih. A obraz se mu ni kremžil več. Zasmejal se je celo pastirček Orenček, pa se je obrnil h gozdarju. »Striček gozdarjev, trde so pa vaše roke, trde. Veste, kar srbi me zdaj po ušesih in mi zvoni po njih: striček gozdarjev, striček gozdarjev — cincincin...«
»Ti kolovrat priguljeni, ali boš molčal?« je zagrmel gozdar in je dvignil roko. Orenček se je ustrašil. Zbal se je, da ga primejo spet te težke roke. Zato se je pa rajši zasmejal in jo je odkuril naravnost v grmovje. Tam pa je zažvižgal veselo pesem in je brž pozabil, kako ga je mikastil gozdar. »Fiju-fiju-tralala,« je žvižgal, da je prijetno zvenelo na daleč. Tudi gozdar je slišal to žvižganje. Šel je bil nazaj pod visoko hibo in se je zleknil po trati. Minila ga je jeza, in tedaj se je zasmejal na glas. Da te! Lepo ga je izpeljal ta fante, lepo! Ti presneti Orenček! Ta jih ima za ušesi in je namazan s pasjim salom.
Žvižganje je utihnilo. Orenček je stopil iz grmovja. Na vse strani se je ozrl; potem se je pa spustil naglo po peščenem obronku v ozek žleb. Plazil se je po njem in je dospel kmalu iz njega. Preplezal je strmo steno in je dospel do skrite kotanje. Vsedel se je kraj nje in je zastrmel v dolino. Veselje mu je izginilo z obraza, in skoro žalosten je bil pastirček Orenček. Pa ni mislil več na trde roke gozdarja Lohneža, in tudi ušesa ga niso ščemela več. Aj, pastirček Orenček je mislil vse druge misli, in te misli so ga žalostile. Večkrat je vstal in se je ozrl na razdrte, sive skale, ki so strmele pod njim. Nemirne so mu postale oči, in skrb mu je legla na mlado dušo. »Zakaj ga ni?« je izpregovoril polglasno. »Morebiti se mu je pripetilo kaj hudega? Morebiti je bolan in ga zato ni k meni?«
Nič več ni mogel mirno sedeti. Stopil je kraj skale in je strmel v globočino. A ni se ni ganilo med mrtvim skalovjem. Orenček je postajal vedno bolj nemiren in vedno bolj ga je skrbelo. Vzdihnil je čez čas in je sklonil glavo, pa se je razžalostil skoro do solz. Toda ko je pogledal spet v globočino, se mu je razjasnil obraz. »Hvala Bogu! Gre, že gre,« je izpregovoril in se je zasmejal od veselja.
Čez sleme, visoko nad temnim ruševjem, se je plazila človeka postava. Za trenutek je izginila v ozkem žlebu in se je prikazala zopet nedaleč od Orenčka kraj strme stene. Bil je Jernej. Naglo je plezal preko skale in stal kar naenkrat pred pastirčkom.
»No, da si prišel!« ga je pozdravil Orenček. Njegov rdeči, polni obraz je kar žarel radosti. »Mislil sem že, da te ne bo, in skrbelo me je, Jernej, skrbelo.«
Jernej se je oddahnil in je pogledal nemirno okrog sebe. Potem je pa stopil v kotanjo, in Orenček je šel za njim, Jernej si je podprl glavo z roko. Strmel je v tla in ni izpregovoril besedice.
»Kaj ti je?« ga je vprašal Orenček v skrbeh. »Povej mi, Jernej, povej mi, kaj ti je?«
Fant je dvignil glavo. Pogledal je dečka in je izpregovoril: »Ni mi več obstanka tukaj. Glej, Orenček, moralo je priti tako. Danes me je zasačil doli v ruševju gozdar Lohnež. Nepreviden sem bil, in zato me je zasačil.«
Pastirček se je prestrašil. »Zasačil te je, praviš?« je dejal hlastno. »Kaj bo pa zdaj, Jernej? Kaj, če pove doli na vasi, da se skrivaš tu? Kaj potem?«
Jernej je zmignil z rameni. »Kaj bo, vprašaš? Poslali bodo name biriče kakor na Ijuto zver. Lovili me bodo in preganjali s skale na skalo, dokler ne onemorem in padem v njih verige. In potem me bodo tirali kakor psa na krvavo bojišče... Pač se mi tudi prav godi. Zakaj sem pa pa pobegnil od vojakov? Pač mi je bilo hudo tam in sem hrepenel po domu, Zato sem pa pobegnil, misleč, da bom že srečen, če bom videl pred sabo domače gore. A kako je zdaj? Moj Bog, kako je zdaj! Slabše živim kot divja zver, in nimam miru ne ponoči, ne podnevi. V večnem strahu živim in pri vsakem šumu moram poskočiti na noge, ker mislim, da so me zasačili biriči. Oj, to je življenje, bridko življenje.«
Umolknil je Jernej za trenutek. Z roko je šinil preko čela, pa je nadaljeval: »Glej, že od pomladi živim tako življenje. In zdaj sem se ga naveličal. Zatrdno sem sklenil, da se povrnem k vojakom. Naj se zgodi, kar hoče. Prostovoljno pojdem nazaj, in morda potem kazen ne bo velika. V vojsko pojdem, četudi prelijem kri. Saj jo bom prelil za dom.«
Jernej je spet umolknil, pa si je zakril obraz z rokami. Orenček je stal pred njim, pa ni vedel, kaj bi storil in kaj bi rekel. V srcu ga je zapeklo in v grlu ga je dušilo, da ni mogel izpregovoriti besedice. A tedaj je že dvignil Jernej glavo in nadaljeval: »Vidiš, tako je, Orenček. Povej drevi doma, da se vrnem k vojakom. Pridem že še sam enkrat ponoči domov, da se poslovim. Nemara čez en dan ali dva, ali pa čez tri. Tako povej našim in reci materi, naj nikar ne jočejo. Bog je ukrenil tako. Ali si slišal, Orenček?«
»Sem,« je odgovoril pastirček. Še vedno ga je dušilo v grlu, in v srcu ga je peklo. Gledal je Jerneja v obraz in tuintam je zmajal z glavo, kakor bi mu ne šlo nekaj v njo.
»Torej stori tako, kot sem ti rekel,« je končal Jernej. »Jutri zvečer te počakam kraj planine v ruševju. Čas je, da greš, Orenček.« — In Jernej je vstal. Dvignil se je iz kotanje; na vse strani se je ozrl, potem se je pa spustil po žlebu navzdol in je izginil kmalu med skalovjem.
Orenček je gledal še dolgo v ono stran, kjer je izginil nesrečnež. Tesno mu je bilo pri srcu in nekaj ga je dušilo, da bi se bil skoro razjokal... Glej, šel je Jernej, ubogi Jernej. V svojo temno lopo tam pod Prisankom se bo skril in ždel bo tam samoten in zapuščen. Grenke misli bo mislil in žalost bo v njegovem srcu. O, da je moralo priti tako, o, da je moralo!... Pa danes je sklenil, da se povrne k vojakom. Pa mu je hudo, da mora živeti tako in se skrivati pred Ijudmi. Zato je pa tudi sklenil, da se povrne k vojakom. Ali bo to bolje zanj, ali slabše? Ali bo to bolje za Orenčka? Ali bo slabše? Kdo to ve?
Visoko gori na skali je vzdihnil pastirček. Z roko je šinil preko čela, kot bi si hotel pregnati težke misli. Tedaj pa je zaslišal s planine nerazločne glasove in domislil se je, da je skrajni čas, da gre dol. Še enkrat se je ozrl na skale, za katerimi je bil izginil Jernej. Naglo se je potem obrnil in je pričel plezati kakor mačka preko strmega skalovja. Dospel je do ruševja in je zavil v gozd. Prišel je do hib, pod katerimi je prej ležal gozdar Lohnež. Ozrl se je tja, a gozdarja ni bilo več tam. Skrb se je polastila pastirčka, ko se je domislil gozdarja. Ali ni morebiti zasačil v ruševju Jerneja? Glej, zdaj pa pojde v dolino in pove tam, da se skriva Jernej pod skalovjem. Pridejo biriči, ulove Jerneja in ga odvedo zvezanega iz vasi... Oj, ne! To se ne sme zgodili! Orenček pojde do gozdarja in ga poprosi na kalenih, naj ne izda Jerneja. S povzdignjenimi rokami ga poprosi, in gozdar mora uslišati njegovo prošnjo, mora! Samo da ga še dobi na planini, da ga dobi takoj in da ne bo prepozno.
Orenčku je postalo vroče ob teh mislih. Spusti se v dir in steče skoro brez sape skozi gozd. Dospe do planine in ondi zagleda gozdarja. Naravnost proti koči gre z dolgimi, naglimi koraki. Pastirček že hoče zaklicati na glas; a takrat krene gozdar vstran in izgine hipoma v koči.
»Moram govoriti z njim, moram ga prositi takoj,« ponavlja Orenček samprisebi, ko dirja preko planine. Polegla se je bila vročina, in živina se je vzdramila. Lepo so cingljali zvonci okroginokrog. Odnekod se je glasila celo ubrana pesem. Zbudilo se je življenje na planini, in radost in veselje je zakraljevalo pod strmimi snežniki.
Pastirček Orenček je stopil v kočo. Za trenutek se je ozrl okrog sebe in je zagledal za črvivo mizo gozdarja in Gregorjevega hlapca Joza, ki je prišel na planino po sir. Stara planšarica Urša je stopicala okrog ognjišča in je nekaj brskala po pepelu. Molče je stopil Orenček v kočo. Naglo je splezal po lestvi na podstrešje in se je vsedel na šop sena. Z roko si je podprl glavo, pa je strmel mračno predse. Natanko je čul, kako je dejal gozdar Lohnež z začudenim glasom: »Hoho, kaj pa je s pastirčkom? Kaj mi je zameril, da sem ga prijel za dolga ušesa? Kar tiho se spravi na podstrešje... Ali slišiš, Urša, kaj je tvojemu pastirčku?«
»Hm, hm,» se oglasi planšarica Urša. »Nemara je pa bolan? Mu bom pa skuhala tavžentrož, pa encjana mu bom primešala. To človeka na mah ozdravi... Pa da mi ravno danes zboli, ko je sveta sobota in mora v dolino. K maši mora in mora še zame zmoliti pet očenašev, ker jaz ne morem v cerkev. Pa ti zboli ta natek!«
In planšarica Urša je zastokala. Lonček je pristavila k ognju. Nalila ga je z vodo in je vzela iz omarice suhih tavžentrož, Stresla jih je v lonček in je pihnila v ogenj, da se je razplamtel. Nato je pa stopila k lestvi in je zaklicala na podstrešje: »Orenček, pojdi no, kaj ti je? Glej, tavžentrože se že kuhajo. Pa povej, kaj ti je? Ali te ščiplje po trebuhu? Ali se ti kuha v glavi? Ali te praska po grlu? — Povej, Orenček! Da vem potem, če smem primešati Še encijana... Ne bodi no tak, Orenček! Kar lepo povej! Ali si slišal, Orenček?«
A Orenček se ni ganil. »Tak natek!« je tožila planšarica Urša. »Noče, pa noče dobrega. Saj pravim — no...«
»Pusti ga, Urša, pusti!« se je oglasil gozdar in se je zasmejal. »Jaz že vem, kaj mu manjka. Veš, ušesa so mu zacvetela. Nič drugega mu ni, Urša.«
»Ha, kaj praviš?« je zavpila planšarica Urša. A gozdar in hlapec Joz sta se še vedno smejala. Tedaj je pa že dvignil Orenček glavo. Skozi odprtino je pogledal in obraz se mu je razjasnil, ko je slišal gozdarjev krohot. »Dobre volje je,« je pomislil, »Najbolje je, da zdaj govorim z njim.« — In Orenček se je sklonil nad odprtino in je zaklical: »Slišite, gozdar? Nekaj vam moram povedati. Gori v skalovju sem zasledil nekaj posebnega.«
Gozdarju se je hipoma zresnil obraz, ko je slišal, te besede. Iz ust je vzel čedro, pa je pogledal proti odprtini. »Kaj si pa zasledil?« je vprašal hlastno. »Povej mi brž!«
V odprtini se je prikazala pastirčkova glava. »Ne, stric gozdarjev,« je odvrnil Orenček. »Samo vam smem povedati. Drugi ne smejo slišati.«
»Torej pojdi hitro dol — greva vun,« je dejal gozdar. »Tam naju ne bo slišal nihče.«
Orenček se ni obotavljal. Hitro kakor veverica je splezal po lestvi in je stal naenkrat sredi koče. Urno je šel z gozdarjem vun. A kaj sta govorila zunaj z gozdarjem, ni izvedel nihče. Dolgo sta govorila, in ko sta se vrnila, je bil pastirček Orenček ves izpremenjen. Izginila mu je bila žalost z obraza, pa tudi iz srca mu je bila izginila. Vesel je stopil k planšarici Urši, pa jo je prijel za roko. »Oj, teta Urša, teta Urša!« je govoril. »Nisem bolan in tudi tavžentrož ni treba. Čisto sem zdrav, teta Urša.«
Planšarica Urša se ga je otresla. Vzela je kipeči lonček od ognja in je izlila vso tekočino pred prag. Godrnjala je nekaj in je udarila pastirčka po licu. »Jav, jav,« je zatarnal Orenček in se je zasmejal hkrati. »Teta Urša, lačen sem pa tudi. Pomislite, ali naj grem lačen v dolino? Tako lepo bom molil za vas jutri pri sveti maši deset očenašev. A vi, teta Urša, mi pa še jesti ne daste.«
Tako je rekel pastirček. Planšarico Uršo pa je minila jezica. Rada je imela mladega, porednega pastirčka. In Bog ne daj, da bi bil lačen zaradi nje! Dala je pastirčku skledico mleka in kos rženega kruha. »Tu imaš, da ne boš javkal,« je rekla z jeznim glasom; a njen nagubani obraz se je smehljal prijazno.
Gozdar in hlapec Joz sta se pa še pogovarjala o tem in onem. Naposled je pričel pripovedovati gozdar o svojem lovcu Francetu, ki ga je bil ustrelil lansko jesen divji Iovec pod Razorom. »Vrl in priden fant je bil,« je dejal. »A že sem na sledu njegovemu morilcu. Zasačim ga, resnično ga zasačim. Gorje mu potem... Davi sem bil pri Francetovi materi. Revica, ne vem, če bo dočakala današnje noči. Smrt stoji že ob njeni postelji. Prehudo je trpela reva.«
Gozdar je pokimal mračno z glavo. Potem je pa vstal in je oprtal puško. Tudi hlapec Joz se je dvignil. Vzel je bisago, v kateri je bil shranjen sir, in je voščil Urši lahko noč. Šel je z gozdarjem iz koče. A tudi Orenček je zgrabil svoj nahrbtnik in si ga je oprtal. »Teta Urša,« je dejal, »tudi jaz grem. Lahko se zanesete name. Lepo bom molil jutri pri maši za vas deset očenašev. Kar brez skrbi bodite, teta Urša.«
Stara planšarica je pobožala dečka po polnih licih. «Priden si, Orenček,« je dejala mehko, »priden si, Orenček...«
»Lahko noč, teta Urša,« je odgovoril pastirček. Potem je pa zbežal iz koče. Hitel je preko planine, da dohiti gozdarja Lohneža in hlapca Joza, ki sta spela nedaleč pred njim. Res, sredi planine ju je že dohitel, in potem so šli skupaj po ozki gorski stezi.
3.[uredi]
Orenček je stopal za gozdarjem in Jozom skozi gozd. Ne prestano je občudoval starega gozdarja. Z veliko lahkoto je stopal gozdar navzdol, in niti najmanjše utrujenosti m bilo opaziti na njem. A še bolj je občudoval Orenček hlapca Joza. Joz je bil silno velik, a tudi močan, da bi se pograbil z medvedom. Imel je dolge roke in noge in je delal velike korake. Hrbet je imel širok in dlani kakor lopate. Niso govorili ljudje zaman, da Joz dvigne z lahkoto debel hlod, ki ga prevalita dva moža s težavo. »Ej, ta Joz, ta Joz!« si je mislil Orenček. »Ne bilo bi zdravo, če bi prišel kdo v njegove kremplje. Kar zmel bi ga. O, da bi bil jaz tako močan! Ej, ta Joz, ta Joz...«
Iz gozda so stopili na prostrano trato. In tedaj jim je prisopihal nasproti mlad človek, srednje, čokate postave. Pod nosom je nosil košate, črne brke; temne, udrte oči so mu gledale prekanjeno in prihuljeno v svet, in človek, ki se je ozrl v nje, je moral misliti nehote: »Čuvaj se teh oči!«
Pozdravil je ta človek in je hotel mimo. A Joz ga je ustavil in ga vprašal: »Kam pa ti, Melhar?«
»Po sir grem na planino,« je odvrnil človek in je odhitel dalje.
»Čuden človek,« je dejal Joz. »Ne gre v družbo, nikamor ne gre. Samzase živi in hodi po svojih potih. Res, čuden človek. Pa ga hvali Zakrajnik in pravi, da še ni imel tako pridnega in vestnega hlapca... Bog vedi, odkod je prišel in kje je njegov dom.«
»Lah je, iz Laškega je doma,« se je postavil pastirček Orenček, ki je bil molčal vso pot. »Lah je, saj jaz vem. Nihče ne gleda tako grdo in kosmato kot Lahi. Pa mi verjemita, če hočeta.«
Gozdar je molčal. Njegov obraz se je pomračil in neprestano je gledal za fantom, ki je spel navkreber. Ko je izginil ondi gori za smrekami, je stisnil gozdar pest, pa je rekel: »Potuhnjenec je. Jaz vem, da je potuhnjenec. Ne motim se. No, pa že pride čas.«
Hiteli so nato navzdol in so dospeli kmalu v dolino. Daleč doli so krenili čez lesen most, ki se je dvigal nad šumečo, drvečo Pišenco. Bližali so se vasi, ko so se ravno oglasili jasni zagorski zvonovi. Pritrkavali so sveti nedelji in so oznanjali delopust. Mehki in sladkovabeči so bili ti glasovi in tako svečani, da se je topilo srce. Solnce se je že nižalo k temnim koroškim goram. S sinjega, strmega Vitranca je padala senca, ki je segala skoro do bele zagorske vasi. Nad vasjo pa se je smehljalo jasno nebo, in mir je počival nad belimi kočami... Jasno so zvonili zvonovi, in visoko z belih skal jim je odgovarjal stoglasen odmev...
Orenček je dospel domov. Kosmačeva mati je bila sama doma. Pastirček ji je povedal takoj, kar mu je naročil Jernej. Ženica se je prestrašila. Roke je sklenila, pa je zatarnala, »Nazaj hoče? Nazaj v vojsko hoče? O, zakaj si je to izmislil? Ali je pa tudi res, kar si mi povedal, Orenček? Da je Jernej sklenil kaj takega!«
»Res je, mati,« je potrdil Orenček. »Tako mi je naročil Jernej: Povelj doma, da se vrnem k vojakom. Bog je ukrenil tako in biti mora. Ni mi več življenja tu. Tako mi je rekel Jernej, in jaz sem vam povedal vse.« Kosmačeva mati se ni mogla utolažiti. Bolelo jo je v duši, zelo bolelo. Saj je vedela, da je njen sin izgubljen, če se vrne k vojakom. Bog ve, kako velika kazen ga čaka? In Bog ve, če ga ne ubijejo Lahi v krvavem boju? — In ubogo mater je bolelo vedno huje. Še od pomladi sem ni imela nikoli mirne ure. Vedno in vedno se je bala za svojega sina, ki se je skrival pod Prisankom. Vedno je mislila, da pridejo biriči in ga zavohajo. In tako ni našla miru niti v spanju. A zdaj je sklenil Jernej, da se vrne k vojakom. Materi je govoril v srcu skrit glas, da je to edino pametno, kar more storiti sin. Bog ve, koliko časa se bo mogel še skrivati? In Bog ve, če se bo smel kdaj vrniti domov? Nemara poteko še leta in leta, in Jernej še vedno ne bo smel domov... Če se pa vrne k vojakom, pa pride nemara po dokončani vojski zdrav in čil nazaj. In zopet bo vesel in zadovoljen in bo živel zadovoljno, Saj Bog je dobrotljiv in bo naklonil ubogemu materinemu srcu tolažbe in ne bo pustil, da bi krvavelo.
In mati se je potolažila za trenutek. S predpasnikom si je obrisala obraz, pa je pričela netiti na ognjišču. Orenček je stopil v vežo. Ravno tedaj je pa stopil preko praga mož srednje postave, noseč na hrbtu težko bisago. Ko je zagledal Orenčka, se mu je razjasnil obraz, in nasmejal se je veselo: »Dober večer, Orenček.«
»Oj, stric Kofetič!« se je razveselil pastirček. »Kaj ste prišli spet? Že dolgo vas gotovo ni bilo pri nas. Že dolgo. Na, pa ste prišli spet.«
»Prišel sem, prišel,« je odgovoril mož, pa je postavil težko bisago na klop. »Saj veš, da se pričenja košnja pri vas. In kdaj se je vršila košnja brez Kofetiča, ha?« — In mož je prijel Orenčka za glavo, pa ga je gledal od vseh strani. Zadovoljno se je smejal in govoril: »O, kako rasteš, Orenček! Ti boš še korenjak, resnično boš še korenjak.«
Nekaj mehkega, Ijubeznipolnega je bilo v Kofetičevem glasu. Kar gledal je v mladega, krepkega pastirčka in se ga ni mogel nagledati. Pa tudi Orenček je bil vesel. Rad je imel strica Kofetiča že od nekdaj. A sam ni vedel, zakaj. Nihče ni vedel, kje je Kofetič doma. Nikomur še ni bil povedal, kdo da je in odkod je doma. Vsako poletje se je prikazal v zagorski vasi ob času košnje. Kosil je pri kmetih in je bil dober delavec, da so ga imeli povsod radi. Dobre volje je bil vsekdar in korajžen, da malokdo tako. Delal je pridno in je hodil od hiše do hiše, pa se udinjal za nekaj dni. A minilo je poletje, in bližala se je jesen. Tedaj pa je izginil Kofetič kar čez noč. Nihče ni vedel, kam je izginil. Ko je pa prišlo poletje in je dozorela trava, prikazal se je pa spet. Pa so ga izpraševali ljudje, kje je bil in odkod je prišel. A Kofetič je le zmignil z rameni, pa je odvrnil: »I, kje sem bil? Povsod, povsod, kjer raste radovednost.« — A kadar je prišel, se je oglasil najprvo pri Kosmačevih. Lepo in veselo je govoril z Orenčkom, in obraz mu je kar žarel radosti. In kadar je odšel, se je poslovil edinole pri Kosmačevih.
Tako se je zgodilo tudi to leto. Prišel je Kofetič, pa se je ustavil pri Kosmačevih, da se nekoliko odpočije. Kosmačevka je stopila iz kuhinje, da ga pozdravi in povpraša po novicah. »Vojska bo, vojska, Mina,« je pravil Kofetič. »Čudo veliko vojakov je šlo na Laško. Pravijo, da je tam punt. No, naj le počakajo Lahi. Naši jim bodo že dali po grbi, da se jim ne bo več ljubilo vstajati. Naj le čakajo!... A drugega ni nič novega. Povsod kaže dobra letina. Hvala Bogu, vsaj to v teh dragih časih.«
In Kofetič je pripovedoval še o tem in onem. Do večera je pripovedoval, dokler nista prišla Kosmač in njegov sin Andrej domov. Potem je pa vrgel preko ramen svojo bisago. »Grem, k Gregorju grem,« je dejal. »Tam imam zastonj vsako leto prenočišče. Grem sedaj, pa pridem še jutri, če bo kaj časa. Lahko noč.«
In Kofetič je odšel. Dasi je bil utrujen od dolgega pota — sam Bog ve, odkod je bil prišel —, je vendar lahno stopal po cesti. Samo sključeno se je držal. Nemara ga je težila bisaga ali pa se je bil zamislil tako globoko?
Pri večerji so sedeli Kosmačevi tiho pri mizi. Mati je bila povedala Jernejevo sporočilo. In vsi so molčali in ugibali. Po večerji pa je izpregovoril Kosmač: »Naj stori, kar hoče. Bog mu udihni pravo misel! Trpimo tako in tako. A on trpi največ. Bog že ve, zakaj nam je poslal nesrečo.«
»Kosmač je utihnil. Ker je bila že noč, se je spravil k počitku. Za njim je odšel tudi Andrej. Ostala sta v veži samo še mati in Orenček. Leščerba na levi je plapolala enakomerno in v veži je bilo skoro temno.
»Kaj praviš, Orenček?« se je oglasila hipoma mati. »Ali mu je zelo hudo v tistem skrivališču pod Prisankom? Kaj pa dela tam ves dan? Ali mu ni nič dolgčas?«
»Ne vem, mati,« odgovori pastirček. »Še nikoli ni govoril o tem. Samo to mi je povedal, da se je naveličal takega življenja.«
Ženica ni rekla besedice. Roke je sklenila na prsih, pa je povesila glavo. Božja volja je tako,« je vzdihnila, »Naj se zgodi po božji previdnosti.« — In spet je utihnila in je zastrmela predse. Orenčka je zabolelo v srce, ko je gledal na molčečo mater. V svoji mladi duši je zaslutil, kako zelo mora trpeti ženica, ki jo je imel vsekdar rad in jo je spoštoval kot lastno mater. Že je odprl usta, da bi jo potolažil. A tedaj so se odprla sunkoma vežna vrata, in v hišo so stopili trije neznani, bradati možje. Oboroženi so bili z dolgimi puškami in so se ozirali po vseh kotih.
»Oh, kaj pa zdaj?« je vzkriknila Kosmačevka, ko je zagledala tujce. Vstala je; toda takoj se je sesedla nazaj na klop. »Kaj hočete? Ljudje božji, kaj pa hočete?« je zajecljala in se je stresla po vsem životu.
»Kosmačevka, v imenu postave vas vprašamo, kje imate skritega svojega sina Jerneja?« je izpregovoril tujec, ki je bil največji izmed treh. Glas njegov je bil zamolkel in neprijazen. Ženica se je še vedno tresla po vsem životu in zaman se je trudila, da bi izpregovorila. Besede so ji zastale v grlu in preplašena je gledala na tujce, ki so jo obstopili. »Kje imate sina, vprašam?« je ponovil tujec glasneje. Tedaj pa se je zavedela ženica. Roko je položila na glasno utripajoče srce, pa je zajecljala: »Moj sin?... Moj Jernej?... Oj, ne skriva se doma, ljudje ne skriva se... Da bi bil doma, o, da bi bil doma!«
Nejevoljno je zmajal veliki tujec z glavo, pa se je obrnil k tovarišema. »Vse izpraševanje ne izda nič,« je dejal godrnjaje. »Poiskati ga moramo sami.« — Tovariša mu prikimata in veliki tujec se obrne spet h Kosmačevki. »Če nočete govoriti, si ga poiščemo sami,« — Obrnejo se nato vsi trije. Velikan nažge ob levi neokretno svetilko. Obrne se do Orenčka, pa mu veli osorno: »Primi svetilko in sveti nam!«
Vsak kot so potem preteknili. Šli so tudi v izbo, kjer sta stala Kosmač in Andrej napol oblečena. »Jerneja iščejo,« je zatarnala Kosmačevka. »Pravijo, da se skriva v hiši. Sveta Mati božja pomagaj!« Kosmač in Andrej nista odgovorila nič. Orenček je pa svetil okroginokrog in se je držal zelo modro. A srce v prsih mu je poskakovalo radosti. Ej, dobro je vedel, kdo so ti ljudje. Takoj jih }e spoznal. To so biriči, ki so prišli iz mesta, da ulove Jerneja. A ne najdejo ga — naj Ie iščejo če se jim poljubi... In smejal se je natihem Orenček, In svetil jim je z veliko vnemo v vsak kot.
»Tu ga ni« je zamomljal veliki birič. »Pojdimo na podstrešie. Tam ga gotovo najdemo.« — In šli so nazaj v vežo in odtam na podstrešje. In preteknili so vse podstrešje, ves hlev so preteknili — pa brez uspeha. Godrnjali so biriči, ko so prišli nazaj na dvorišče. Ej, bili so prepričani, da zasačijo begunca in ga ugrabijo. A varali so se in praznih rok so morali oditi.
»Čujte, Kosmačevi,« je še zagrozil veliki birič. »Vemo, da imate sina skritega nekje blizu. Ne uide nam, nikdar nam ne uide. Vam pa povemo, da se čuvajte? Kajti možje postave smo, in gorje onemu, ki nas trapi!« Tako je dejal veliki birič in se je obrnil. Za njim sta šla pa naglo tovariša, in kmalu so izginili vsi trije v temni noči. Kosmačevka in Orenček sta gledala molče za njimi. Stotisoč zvezd je gorelo na nebu. Samo tam nad temnimi snežniki je viselo nekaj črnega. Zdajinzdaj se je zasvetilo v medlem svitu. In tedaj se je videlo natanko, da vise nad snežniki črni oblaki.
»Hvala Bogu!« se je oglasila naposled Kosmačevka in se je oddahnila globoko. »Kako sem se prestrašila! Kar srce mi je hotelo utoniti... Hvala Bogu, da se je izteklo vsaj tako srečno.«
Ničesar ni odvrnil Orenček. Zagledal se je bil v tisto črno, ki je viselo nad snežniki. Z glave je snel klobuček, pa je šinil z rokavom preko znojnega čela. »Nevihta prihaja,« je zamrmral. »Nocoj bo še treskalo. Nedelja je jutri, sveta nedelja. In mogoče bo deževalo ves dan.«
»Hvala Bogu!« je ponovila Kosmačevka še enkrat na glas. Pa sta odšla v hišo...
4.[uredi]
Stari, grčavi, napol podrti borovci so gledali žalostno izmed peščevja in gručevja, ki se je širilo pod razdrtimi rogljatimi stenami strmega Prisanka. Kamor se je ozrlo oko, povsod pustinja brez življenja. Pritlikavo ruševje, ki se je plazilo pod onimi krivenčastimi borovci in je zapiralo vsako stezo, je samevalo z borovci. Le tuintam se je naselilo na pobočju razbite skale grmovje rdečega ravšja. Prijetno je dehtelo in njegovi mirni, pohlevni cvetovi so se ozirali hrepeneče gor na strme stene, odkoder so migale mehke glavice belih, žametnih planink. Le tuintam je privedel ponosen, gibčen divji kozel svojo čredo, da se napase pod samotnimi borovci. Včasih se je oglasil v solnčnih višinah orel s svojim hripavim glasom. Dvignil je tedaj divji kozel glavo. Na skalo je stopil, pa se je ozrl pazljivo na vse strani. Votlo je tedaj zagrmelo gori v skalovju — nekje na strmem robu se je prikazal lovec. Ustrelil je lepo žival, pa se je splazil sedaj v globok prepad, da pobere tam ustreljeno divjačino. In tedaj je na skali zažvižgal kozel presunljivo. Njegove koze se niti ozrle niso, ampak so se zaprašile preko gručevja. Bežale so po strmih stenah, človeku se je zdelo, da se niti ne dotikajo skal. In potem je zavladal spet mir in samota. Brez življenja je ležala težko nad gručevjem in napol podrtimi borovci.
Tam, kjer je bilo ruševje najgostejše, je zelenela ozka trata. Izpod pečine je curljal skrit vir. Pretakala se je njegova bistra vodica preko trate in jo je namakala. ln kraj tistega ruševja je zevala med dvema ogromnima skalama skrita lopa. Skoro popolnoma jo je zakrivalo ruševje, in težko, težko bi jo našlo človeško oko. Temna je bila lopa. Šele, ko so se oči nekoliko privadile mraka, je opazil človek v Iopi ležišče. Slama in suha trava je bila nametana po tleh. Skrbno je bila pregrnjena z rjuho. Bolj daleč v ozadju je bilo pa napravljeno preprosto, kamenito ognjišče. Ogenj je gorel tam nad ognjem pa je stala štirinožna ponvica, iz katere se je kadilo. Kraj ognjišča je pa čepel človek in je gledal naravnost v ponev. Ko se je prepričal, da je že dovolj kuhano, je vzel ponvico od ognja, pa je stopil vun pred lopo. Na trato se je vsedel, pa je pričel jesti svoje borno kosilo. Zleknil se je nato po trati in je zastrmel dol v dolino. Temni gozdovi so se širili okroginokrog njega, in videlo se je naravnost na senožeti na nasprotni gori. Pomračil se je tedaj človeku obraz. Žalost mu je legla na srce, in vzdihnil je globoko.
Bil je to Kosmačev Jernej. Skrival se je tu, da ga ne ulove biriči in ga ne tirajo nazaj na krvavo laško polje. Vamo se }e skrival tu; človeško oko še ni izteknilo njegovega skrivališča. Samo pastirček Orenček jc vedel zanje, a pastirčck Orenček je znal molčati kakor grob. Žalostno in samotno življenje je živel tu Jernej. Nikogar ni imel, da bi mu delal druščino, razen njegovih misli. Toda njegove misli so bile žalostne in veselja ni bilo v njih. Prve dni mu je bilo le dosti dobro pri srcu. Saj je čutil, da je doma, doma na rodnih tleh, v okrilju dragih snežnikov. Toda tisti dnevi so minuli kmalu, in Jernej se je čutil zapuščenega. Prišle so k njemu bridke misli in so ga mučile noč in dan. Spoznal je tedaj, da ne bo mogel nikoli do doma in da bo moral preživeti še leta in leta tu v samoti, daleč od ljudi.
»Ne prenesem več tega, pa ne prenesem,« je govoril samsebi, »Povrnem se k vojakom, pa naj se zgodi karkoli.« — Domislil se je tega Jernej, in srce se mu je pomirilo. Vedno bolj mu je zorel ta sklep, dokler ni dozorel popolnoma. »Še danes ali jutri pojdem.«
Jernej je zastrmel v dolino. Nebo je bilo zakrito z gostimi oblaki, ki so se valili od juga. Nedelja je bila tisti dan. Gor iz doline je čul komaj slišno brnenje, podobno ubranemu petju srebrnih citer. Zagorski zvonovi so bili to, ki so zvonili doli v dolini. Razširile so se tedaj samotnemu fantu prsi in prevzela ga je čudna sladkost. Razjokal se je kakor otrok — na glas se je razjokal. Pokleknil je sredi trate, pa je sklenil roki. Njegove motne, s solzami zalite oči so zrle v nebo. »Bog, moj Bog!« je zaklical s pretrganim glasom. »Usmili se me in daj mi moči, da premagam težave. Saj se vrnem k vojakom, samo ti me spremljaj na tej težki poti...
Tiho so brneli glasovi zagorskih zvonov krog njega, in lehak veter je šelestel med ruševjem. Jernej pa je klečal na trati in je poslušal zvonove. »Zadnjikrat jih slišim,« si je rekel, in v srcu mu je postalo mehko. »Bog ve, ali mi zvone k pogrebu ali k življenju?« — Tako je mislil in molil, dokler niso zvonovi utihnili. Samo veter je še šumel in studenec je žuborel. Trudne in težke so postale Jernejeve oči. Naslonil se je na z mahom porastlo skalo in je zaprl oči. Prišlo je k njemu spanje in sanje so prišle s spanjem. Zato ni čul lahnih in plažečih korakov v ruševju. Hipoma se je pokazala izza goščave glava, in divje, nemirne oči so prežale na fanta. Raztegnile so se neznancu usta v škodoželjen posmeh. Pokimal je z glavo; potem je pa izginil v ruševju. Po strmi steni se je plazil nato in je obstal gori v ozki Špilji. Skrivna razpoka je režala tam, in tujec se je sklonil. Segel je z roko v razpoko in je vzel iz nje puško. Ogledoval jo je od vseh strani in obraz se mu je smehljal zadovoljno. Ozrl se je nato dol v ruševje, za katerim je spal Jernej. Zasmejal se je na glas in je zamahnil z roko. »Hehe, Kosmačev Jernej leži tam.« se je posmejal škodoželjno. »Pa bi moral biti pri vojakih. Čakaj, Čakaj!« — Vrgel je puško preko rame in se je pričel plaziti po strmem skalovju. Bil je Melhar, Zakrajnikov hlapec.
Mračilo se je že tistega dne, ko je prišel Orenček na planino. Obstal je kraj ruševja, ki se je širilo na širokem pobočju strmega Prisanka. Prišedši tja, je nastavil roki k ustom, pa je zažvižgal na prste. Človek bi bil zagotovo mislil, da se je splašil jastreb ob pečinah in je zabrlizgal prestrašeno. Tako dobro je znal pastirček Orenček posnemati živalske glasove. In niso pretekli trije hipi, že se je oglasilo nekje pod njim sovino skovikanje. Vsedel se je tedaj Orenček na trato. Nahrbtnik je položil kraj sebe in je čakal.
Kmalu so se začuli tihi koraki, in kraj pastirčka je stal hipoma Jernej. Ves zasopljen je bil in se je vsedel takoj kraj Orenčka. »Zgodaj si prišel danes, Orenček,« je izpregovoril Jernej, »Gotovo mi poveš kaj posebnega, ker si prišel tako zgodaj.«
»Seveda,« je odgovoril pastirček. »Veš, kar obstati nisem mogel več v dolini. Tako zelo me je gnalo na planino. Najprvo ti povem, da je umrla danes zjutraj stara Marina, mati ustreljenega lovca Franceta. Bog ji daj večni mir!« — Pastirček se je odkril pobožno pri teh besedah in je pogledal v nebo. Potem se je pa pokril zopet in je nadaljeval: »Veš, Jernej, ni se ti treba bati gozdarja, ker te je videl včeraj. Govoril sem z njima in mi je rekel, da se ji ni treba bati.«
»Ali res?« je vprašal Jernej. »Ali je res? Pa kaj ti je rekel gozdar? Povej mi, Orenček, kaj ti je rekel? Zelo sem radoveden.«
»I, no — govoril sem z njim včeraj na planini,« je odvrnil Orenček, »Prosil sem ga, naj molči o tebi in naj te ne izda. Pa me je prijel za uho. ‚Le brez skrbi bodi‘ je dejal in rekel: ‚Nisem zato gozdar, da bi lovil skrivače. Kaj so meni mar begunci? Biriči naj jih love!‘ — Hej, razumel sem, da sem kar poskočil od veselja.«
»Hvala Bogu!« je dejal Jernej in se je oddahnil. »Ali veš še kaj drugega novega?« Orenčku se je nagubalo čelo. »Še vem,« je dejal. «Še nekaj hudega vem. Veš, sinoči so te iskali biriči na domu. Trije so bili. Oj, kako smo se prestrašili! Po tebi so izpraševali in so preteknili vsak kotiček. Hvala Bogu! Ničesar niso našli.«
Jernej je povesil glavo in je molčal. Naposled je pa le šinil z roko preko čela, pa je zamrmral: »Saj sem mislil, saj sem mislil... Pričeli so me iskati, in ne odnehajo, da me najdejo. A jaz jim grem s poti, še preden me zasačijo. Res pojdem jutri.«
»Jernej, pusti take misli,« je zaprosil Orenček, ker ga je pričelo že spet dušiti v grlu. »Glej, mati so mi dejali, da naj ti povem, da nikar ne obupaj. Dobro bo še vse zate; samo obupati ne smeš. Tako so mi rekli mati in so me še vprašali, če sem jih slišal.«
A Jernej ni odgovoril. Nemo je gledal predse, kot bi premišljeval nekaj velikega. Stiskal je ustnice in ni trenil z očmi niti za trenutek. Naposled se je pa zgenil in se je prebudil iz misli. »Orenček,« je dejal, »Tebi povem, da sem bil velik strahopetec. Od vojakov sem pobegnil, ker sem bil bojazljivec. Sram me je zdaj... Toda zdaj bo vse drugače. Boš videl, Orenček, da bo drugače... Toda zdaj pojdi! Pozno je že, in čas je, da odideš.«
»Kaj bo tisto,« se je branil pastirček. A Jernej ga je silil, in naposled se je Orenček le vdal. Razvezal je nahrbtnik in je vzel iz njega kos za kosom. Bil je živež za Jerneja. Ta živež mu je poslala mati. Jernej je zavil vse to v bisago in potem sta ostala sama.
»Vse bo še drugače, Orenček,« je spet izpregovoril Jernej, ko se je poslavljal od pastirčka. »Le verjemi mi, da bo še vse drugače in pa bolje.« — Radostno ga je pogledal Orenček in se je zasmejal v svojem srčnem veselju. »Verjamem, verjamem,« je rekel in se je zasukal na peti. »Lahko noč, Jernej.«
Orenček se je zaprašil navzdol po širnem pobočju, Jernej je pa gledal za njim, dokler ni izginil v mraku. Toda še je postal nekaj trenutkov. Vesel vrisk je zaslišal sem s planine, in Jernej se je nasmehnil. Saj je videl, da je zavriskal Orenček v svoji srčni radosti. »Blagor mu! A nam gorje,« je zamrmral Jernej in je stopal potem počasi navzdol po nasprotni strani.
Orenček je prišel do koče. Tiho je bilo še vse okrog nje. Mir se je razprostiral po temni planini. Orenček je potrkal glasno na vrata, in stara Urša mu je odprla, »O, ti potepin!« se je razhudila. »Ali se zdaj pride na planino? Kod si se pa potepal?«
Orenček je šinil mimo nje. Naglo je splezal po Iestvi na podstrešje. Teta Urša, jutri vam povem vse,« je zavpil skozi odprtino. »Pri maši sem zmolil za vas trideset očenašev, da boste vedeli. Prav lepo sem jih zmolil. Lahko noč, teta Urša.«
Planšarica Urša se je namuznila. »Glej ga no,« je dejala samasebi. »Poreden je in navihan. A vendar ima zlato dušo. Kdo bi mu zameril? Kdo bi ne imel rad tega nateka?« — Urša je še mrmrala naprej nekaj nerazločnega. A Orenček je ni slišal več. Trikrat se je pokrižal Potem se je pa zaril v seno in je zaspal, kot bi trenil...
5.[uredi]
Hlapec Joz, ki je spal na skednju, se je prebudil tisto jutro nenavadno zgodaj. Začul je glasen ropot nedaleč od sebe, da je kar skočil s postelje, misleč, da ga je prišel klicat gospodar. Ozrl se je po skednju in v mraku je zagledal Kofetiča, ki se je plazil proti stopnjicam. »Glej ga, glej,« je zagodrnjal hlapec Joz. »Kam pa gre ta beštica navse zgodaj? Ahm.« — A hlapec Joz se ni vznemirjeval več, ampak se je zavalil nazaj na postelj.
Kofetič pa, ki je prenočeval na Gregorjevem skednju, se je splazil po stopnjicah na dvorišče. Odtam pa je zavil naravnost proti belemu produ, Komaj se je pričelo svitati. Mrzel veter je vel z belih snežnikov, da je Kofetiča skoro zeblo. Zato je stopal naglo in čvrsto ob produ. Naravnost na planino se je bil namenil in hotel je priti že v ranem jutru tja. In res — ko je vzšlo jutranje solnce, je sedel Kofetič že na skali na vrhu Vršiča. Podprl si je glavo z roko, pa je strmel na veličastni prizor, ki se je kazal njegovim očem. Oj, kamor se mu je ozrlo oko, povsod velikanske grmade, ki se dotikajo s svojimi vrhovi modrega, smejočega neba. Grmade žare v rdečem ognju, ki so ga vžgali blesteči žarki jutranjega solnca. Na njihovem pobočju, v temnih razpokah in strmih žlebih, pa se sveti kakor čisto srebro večni sneg.
Kofetič je gledal vso to krasoto. Preko lic so mu drsele solze, in sklenil je roke. Pregibale so se mu ustnice, kot bi molil molitev, ki se ne da izraziti z besedami. Rosne oči so se mu uprle v jasno nebo, ki se je smehljalo nad orjaškimi snežniki. Sreča in mir sta se mu razlivala po obrazu, in Kofetič ni čutil več, da je na zemlji... Naposled se je le predramil. Vzel je klobuk in palico, pa se je napotil proti planini. Razločno se je že čulo prijetno zvončkljanje doli na zeleni planini. Čuli so se že človeški glasovi — pastirji so priganjali živino.
Kofetič se je smehljal in čimbliže je prihajal planini, tem hitreje je spel. Prenehala je peščena pot, in Kofetič je zavil v gozd. Visoke, stoletne smreke in rogovilasti borovci so le dvigali kraj njega. Tuintam je zagledal trato, ki je bila vsepovsod pokrita s košatimi grmi dehtečega ravšja. Svetila se je rosa vseokrog, in prijeten vonj je polnil vso okolico.
Kofetič je dospel iz gozda in je hitel skozi pritlikavo ruševje, ki se je širilo kraj planine. Zaslišal je tedaj veselo pesem, ki je prihajala sem s planine. Razširilo se je Kofetiču srce v silnem hrepenenju. Še bolj je pospešil korake in tedaj je zagledal na obronku pastirčka, ki je prepeval glasno in veselo v mlado jutro. Sedel je na prijetnem solncu pastirček, pa je vihtel svoj zeleni klobuček.
»Pastirica krav’ce pase,
na paš’ si dela kratke čase;
pastir’c pa prav’; Juhe, juhe!
Na planin’ci fletno je...«
»O revček!« je zaklical Kofetič glasno, ko je pastirček prenehal za trenutek. Deček se je ozrl, pa je začuden gledal moža, ki je hitel proti njemu. »Vi ste, stric Kofetič?« je vprašal zateglo. »Oj, kaj pa je vas pri gnalo na planino?«
Zasopljen se je ustavil Kofetič kraj dečka. Pobožal ga je po razmršenih laseh in ni izpregovoril besedice. Samo oči so mu gledale na dečka, v očeh pa se mu je smejala sreča in blaženost. Globoko se je oddihoval in je zaman poizkušal, da bi spravil iz grla besedico. Pastirček ga je pa gledal in se je čudil. Kaj pomeni Kofetičevo vedenje? In Orenček je zmignil z glavo, pa je vprašal: »Stric Kofetič, kaj ste prišli enkrat na planino? Kaj, stric Kofetič?«
Tedaj pa se je razvezal Kofetiču jezik. Z obema rokama je prijel dečka za glavo in mu je gledal v polni obraz. »No, da te spet vidim, Orenček!« je izpregovoril. »Glej, sredi noči sem vstal, pa sem hitel sem, da te spet vidim. Ni mi dalo miru... Orenček, Orenček!«
Kofetičev glas se je tresel srčne radosti. Vsedel se je kraj pastirčka, pa mu je ovil roko okrog vrata. Še bolj pa se je začudil Orenček in se je že domislil, da ni nemara Kofetič več pri čisti pameti.
»Ne odmikaj se mi, Orenček,« je govoril Kofetič in se je smehljal. »Glej, zato sem prišel na planino, da te najdem in ti povem neko povest. Mogoče boš vesel, mogoče boš pa žalosten... A poslušaj me!«
Kofetič se je odkril in si je obrisal z rokavom pot z obraza. Orenček je pa molčal in je gledal možu na razorani obraz. Radoveden je bil, kaj mu pove Kofctič, in komaj je čakal, da prične. Še enkrat je šinil Kofetič z rokavom preko oči. Potem pa je položil klobuk kraj sebe v travo in je prišel pripovedovati.
O davnih časih je pripovedoval Kofetič, ko so bili njegovi starši še živi. Daleč nekje na Kranjskem so imeli malo posestvo. Kofetič je imel prevzeti takrat očetovo posestvo. A delal je po lastni glavi in ni maral za ženo deklice, ki so mu jo bili izbrali starši. Tam si je izbral nevesto in ženo in se je zaradi tega sprl s starši. Katrica je bila kot nevesta revna deklica. Služila je pri sosedu. Kofetič se je kregal zaradi uboge svoje žene s svojimi starši venomer. A Katrica je bila dobra in blagega srca. Da bi preprečila prepir na Kofetičevem domu, je izginila čez noč iz vasi. Odšla je daleč, daleč in že je udinjala v Borovcu pri Kosmaču za deklo... Kofetič pa je tudi zapustil dom, ko se ni vrnila več Katrica. Odstopil je vse posestvo mlajšemu bratu in si je izgovoril zase le malo doto. Šel je v svet, da poišče Katrico. A našel je v Borovcu le njen grob. Ves je bil že porastel z mahom in le tuintam kje je gledala izmed trave žalostna roža... Kofetič je skoro obupal. Edina misel ga je še tolažila, in ta misel je bil otrok, ki mu ga je pustila žena pri Kosmačevih. Saj je bil on oče tega zapuščenega otroka. In takrat je sklenil Kofetič, da preskrbi svojemu sinu boljšo bodočnost. Delal je dolgo vrsto let in se je trudil po vsem svetu. In Bog je blagoslovil njegovo delo. Čedno premoženje si je prihranil. In tako je šel včeraj k Rušarjevi Poloni, ki ima lično hišico koncem vasi in nekaj polja. Stara je sirota in sama in bi rada prodala domačijo. In Kofeti je šel k nji, pa je kupil od nje vse. Takoj ji je odštel denarce, in zdaj je Rušarjev dom njegov.
Kofetič je prenehal in je gledal smehljaje dečka. Orenček se je čudil, pa je tlesknil z rokami. »Oj, kdo bi si bil mislil,« je izpregovoril razveseljen. »Zdaj pa ostanete vedno pri meni? Kajne, stric Kofetič? Ne, ne — Ijubi oče Kofetič!« In dečku zasolze oči.
Tudi Kofetiču so se zasvetile solze v očeh. Poboža svojega otroka po licih in laseh in ga stiska k sebi. »Kaj, Orenček?« govori in se smehlja neprenehoma. »Ali sva se vendar našla naposled? Oj, že davno sem ti hotel razodeti, da si ti moj sin. A nisem hotel tega, dasi mi je bilo težko, tako težko. Najprvo sem si hotel zaslužiti premoženja, da lahko živiva srečno in zadovoljno, in potem sem ti hotel povedati vse. In danes je prišla tista ura, in lepo življenje bova živela zdaj, spominjajo se tvoje mamice.«
Orenček se je nasmejal. »Oče, lepo bo, lepo. Veste, kakor v pravljici, ki mi jo je pripovedoval boter Janez. Oj, tako Iepo bova živela! Da sem vas le našel, oče!«
»Spomladi bova orala njivice,« je govoril oče. »Veš, tri kravice bova kupila — Ciko, Plemo in Šeko, Pasla jih bova jeseni. Spomladi bova pa orala z njimi. Ti boš hodil s šibo pred njimi. Jaz bom pa ravnal drevo... In poleti, hoj, poleti...«
»Poleti bova pa vihtela kose na travniku. Kaj, oče? Oj, tudi jaz znam že kositi. Lani me je naučil naš Jernej... Joj, kako bo vesel naš Jernej, ko mu povem, da sem našel očeta! Joj, kako bo vesel!«
In pastirček je tlesknil z rokami. Krave, ki so se pasle nedaleč po sočni travi, so se ozrle nanj. Lepo so zazvončkljali zvonci na njihovih vratovih. Jasno je svetilo solnce z modrega neba, in snežniki so se lesketali v srebrnih barvah. Oče in sin sta pa sedela na obronku in sta se pogovarjala o lepem življenju, ki ju čaka. Vseokrog po zagorskem svetu se je smehljalo, kakor da plava nad planinami velika in jasna sreča, ki se je danes zbudila v očetovem in sinovem srcu.
Visoko je že stalo solnce, ko je odšel Kofetič. Orenček je gledal za njim, dokler ni izginil v gozdu. In tedaj je zavriskal pastirček, da je odmevalo širom okrog. Zaprašil se je navzdol proti koči, pred katero je stala planšarica Urša in se je ozirala na vse strani. »Hoho!« je zavpil Orenček, pa je obstal pred njo ves zasopljen. »Teta Urša, oj, teta Urša!« je zaklical in se je oklenil z obema rokama stare planšarice.
Debelo ga je gledala Urša in se je poizkušala iztrgati iz njegovih iz rok. »Ti pustuh!« je govorila in zmerjala. »Kaj ti je? Ali si nemara srečal v skalovju škrata z rdečo kapico? Ali ti je znabiti pokazal zaklad? — A pastirček Orenček se je le smejal in je vedno trdneje objemal planšarico. »Teta Urša, oj, teta Urša!« je ponavljal ves zasopljen in ni mogel do besede.
A Urša se je razhudila naposled. Udarila je dečka po hrbtu in je zavpila: »Pusti me, natek prismojeni! Kaj me ne izpustiš takoj? Grdoba, še tega se ti je manjkalo, da se boš norčeval iz starih ljudi!« Tedaj šele je prišel Orenček do besede. »Teta Urša, ljuba teta Urša,« je klical kar v eni sapi. »Ali veste, kaj se mi je zgodilo? Uganite, tetu Urša!... Našel sem danes očeta. Teta Urša, res sem jih našel. Juhuhu — In pastirček Orenček je zavriskal, da je odmevalo preko planine. Trikrat je poskočil in se je pričel potem vrteti po trati. Planšarica Urša ga je gledala, pa je sklepala roke. Strah ji je stisnil srce, in prestrašene oči so ji gledale na pastirčka. »Mati božja!« je zastokala. »Zmešalo se mu je... Res je videl škrata tam v skalovju — prav res ga je videl. Doteknil se ga je škrat in ga je udaril s šibico po čelu. Na, pa se mu je zmešalo...«
Planšarica Urša se je domislila tega. Naglo je skočila k pastirčku, ki se je še vedno vrtel po trati in je veselo skakal. Prijela ga je za roko, pa je govorila z jokavim glasom: »Nič se ne boj, Orenček! Le bodi brez skrbi! Kaj zato, če te je udaril škrat s šibico po glavi. Blagoslovljeno vodo imam v skrinji. Pojdi, siromak, da te poškropim in te prekrižam. Boš videl, da boš takoj ozdravel«
Pastirček se je pa smejal in se je udarjal ob kolena. »Kaj mislite, teta Urša, da se mi je zmešalo? Oj, ne, oj, ne! Samo očeta sem našel — res sem jih našel... Prišli so na planino, pa so mi povedali, da so moj oče... O, teta Urša, kako sem vesel!«
Orenček se je pomiril. Nehal se je vrteti in je pričel pripovedovati, kako je našel očeta. Planšarica Urša se je čudila in čudila. Izkraja ni mogla verjeti. Toda čimbolj je pravil mladi pastirček, tembolj se ji je jasnil obraz. Ko je pa prenehal Orenček, se je nasmehljala in je tlesknila z rokami. »Ali je mogoče, Orenček?« je govorila. »Ali je mogoče, da imaš zdaj očeta? Jej, Kofetič je tvoj oče, jej... Glej, glej! Zdaj ne boš nič več sirota. Le pazi, da se zahvališ v nedeljo Bogu pred velikim oltarjem. Lepo moraš skleniti roke in reči: Ljubi Bog, zahvalim se ti za to dobroto... — Le glej, da ne pozabiš tega.«
»Ne bom, teta Urša,« je odvrnil pastirček. »Pa še za vaše zdravje bom molil. Veste, zato, ker ste bili vedno tako dobri z mano.«
«Glej ga, glej, nateka!« je rekla Urša in se je namuznila zadovoljno. »Zdaj, ko si našel očeta, ti pa ne bo treba več pasti na planini. Ali?« »Oče so rekli, da naj ostanem še ta teden na planini,« je odgovoril Orenček. »V nedeljo pa pojdem domov in se ne povrnem več gor... O jej,« je vzkliknil hipoma in se je ozrl na vse strani. »Klepečem tu, na živino sem pa pozabil. O, da bi le ne bila zašla! Beštica, hej!« — In pastirček Orenček je odhitel po strmini navzgor.
Planšarica Urša je povesila glavo. »Glej no, zdaj je pa našel srečo,« je zamrmrala. »Siromak bi bil vedno ... A zdaj mu bo dobro postlano. Hvala Bogu, da je prišlo tako. Nihče mu ne more bolj od srca privoščiti sreče nego jaz.« — In odšla je v kočo, da skuha pastirjem kosilo.
6.[uredi]
Sirota je bila Škrlatica. Samo mačeho je imela. A mačeha je bila hudobna in jo je spodila od doma. Tavala je uboga Škrlatica dolgo po svetu. Naposled se je je usmilila zagorska vila, pa jo je vzela k sebi na svoj kristalni grad. In tedaj je našla Škrlatica srečo. Vesela je bila in je prepevala nočindan. Tudi pastirčku Orenčku se je zdelo, da ne bo poznal poslej nobene žalosti in nesreče več. Zato je pa tudi prepeval in vriskal, kot bi bil ves svet njegov. Našel je očeta, svojega dragega očeta je našel, In zakaj bi povešal glavo? Čemu? Sreča je lepa in sladka. In to srečo mu je prinesel oče, in Orenček je ne spusti nikdar več.
Ni bilo na svetu srečnejšega človeka, nego je bil Orenček. Kar poskakoval je v svojih mislih in je dirjal preko planine. Dospel je vrh strmine in je splezal na visoko bukev, da bi videl, kje so njegove ovce, Zapazil jih je visoko gori nad ruševjem, in že je hotel splezati nazaj, kar stopi iz goščave gozdar Lohnež. Vsede se ravno pod bukev in se prične krepčati. Orenček je obstal na veji in se ni genil.
Gozdar se je zleknil po trati. Vesel je bil in sam s sabo zadovoljen. Na grmičevju je našel človeške sledove. In gozdar je spoznal, da so to sledovi divjega lovca, ki se je plazil včeraj okrog. Izmeril je gozdar te sledove in se je namuznil zadovoljno. »On je, resnično je on, ki mi je ustrelil Franceta,« je zamrmral. »Sledovi se ujemajo. — Čakaj, čakaj, Melhar!« — In spet je bil gozdar vesel. Saj je bil prepričan, da se mu zdaj ne more divji lovec več izmuzniti. Dolgo je že sumil Zakrajnikovega hlapca Melharja, tega pritepenca in potuhnjenca. A zdaj ima dokaze v rokah, tehtne dokaze.
Gozdarju se je jel vedno bolj jasniti obraz. Zamahnil je z roko in je že hotel skočiti na noge, da se napoti dalje. Tedaj pa dvigne glavo in se prične ozirati okroginkrog. Zazdi se mu, da se je oglasil nekje skrivnosten glas, pa mu šepeče čudne besede. Ozira se na vse strani; toda ne opazi ničesar. Že misli, da se je varal. Toda zopet čuje skrivnostni glas; prav natanko ga sliši, kot bi čebljala ptica: »Viš, viš — ali spiš ali bediš?« — Gozdar skoči na noge, pa gleda okrog sebe. »Kaj je to?« izpregovori na glas. »Kaj je to?«
»Viš, viš — ali spiš ali bediš?« začeblja spet skrivnostni glas. Praznoveren je bil gozdar Lohnež kakor vsi lovci. Od groze se mu zježijo lasje na glavi, in trikrat se pokriža. »Kdo si, ki govoriš z mano?« vpraša.
»Viš, viš — spiš in bediš,« mu odgovori skrivnostni glas. Kurja polt oblije gozdarja. Že se misli spustiti v tek in zbežati iz tega strašnega kraja. Tedaj pa zasliši pritajeno hihitanje, ki se je glasilo dol z bukve. Ozre se gor in zagleda pastirčka Orenčka, sedečega med vejami, pa se mu reži v obraz.
«O, ti pretegnjena kavka ti!« zavpije gozdar. »Glej, glej — tam gori sedi, pa se norčuje iz starih ljudi. Čakaj me, ti žaba priguljena! Kaj si že pozabil, kako so te ščemela ušesa? Pa te nemara spet srbe? Glej, glej — kako sem se bil prestrašil.«
»Oj, striček gozdarjev, saj vas nisem mislil strašiti,« se je oglasil Orenček na bukvi. »Veste, kar tako sem govoril sam pri sebi. Pa vas nisem mislil strašiti, verjemite mi, da ne, striček gozdarjev.«
»Boš molčal, ti žolna zelena!« se zadere gozdar. »Kar hitro mi pojdi dol! Potem se pa že pomeniva. Hej, hej...« Orenček se je obotavljal. »Pridem, pridem, striček. Samo to mi morate prej obljubiti, da me ne primete za ušesa. Kajne, da me ne bodete, striček?«
»Premikastim te, da izmlatim iz tebe vso porednost,« se je hudoval gozdar. »No, ali bo kaj? — Ali hočeš, da ti pomagam, ti žaba zelena?« — Pobral je gozdar puško s tal, pa je pomeril na pastirčka. Orenček je zavrisnil, ko je zagledal puškino cev. »Joj, joj, striček! Samo streljati ne, samo streljati ne! Lepo vas prosim... Saj že grem, ker vem, da me ne primete za ušesa.«
In pastirček je skakal z veje na vejo kakor veverica. Telebnil je na tla in jo je že hotel pocediti po obronku navzdol. A takrat ga je že zgrabil gozdar za roko. »No, ali te imam?« je rekel in se je nasmejal. »Kar ušesa pripravi, da ti jih navijem.«
Pastirček Orenček je uprl v gozdarja svoje velike, modre oči, pa ga je zaprosil: »Pustite me, striček gozdarjev! Glejte, jaz nisem ni kriv. Splezal sem bil na vrh bukve, da pogledam, kam so izginile moje ovce. Tedaj ste pa prišli vi. Zažvižgal sem trikrat in vi ste se prestrašili... Oj, odpustite mi! Saj vas nisem hotel razjeziti, o ne. Našel sem očeta in zato sem tako vesel...«
Gozdar ga je pocuknil za uho in se je zasmejal. »Prevejanec si, Orenček,« je rekel dobrovoljno. »Treba bi bilo z lučjo iskati takega prevejanca, ki je tebi podoben.«
»Ali mislite, striček gozdarjev?« je vprašal Orenček hudomušno. Naglo se je iztrgal iz gozdarjevih rok in se je zaprašil po bregu navzdo. Veselo se je smejal, ko je skakal preko trave in skal, ki so molele iz trave. Gozdar pa je gledal za njim in se je smehljal zadovoljno.
»Juhuhu!« je zavriskal še enkrat Orenček nekje doli na planini. Našel je ovce, pa je zavriskal veselo. Res, — Orenček je bil srečen, tako srečen, da od same sreče ni vedel, kaj bi storil. Edino Ie misel na ubogega Jerneja ga je žalostila. Šc tisti večer je odšel gor v ruševje pod Prisankom. Zaman je klical v noč z jastrebovim glasom. Jernej se ni oglasil. Dan za dnevom je hodil Orenček tja gor; a Jerneja ni bilo od nikoder. »Ali se je nemara res vrnil k vojakom?« si je mislil fantič. »Nemara je pa bolan?« — Skrbelo je Orenčka. In zato je sklenil, da gre jutri v dolino poizvedet po Jerneju. Še tisti večer je poprosil planšarico Uršo za dovoljenje. In planšarica ga je pustila rade volje.
V jutru se je napotil Orenček s planine. Šel je dol med ruševje in borovce, kjer se je skrival Jernej. Pogledal je v skrito lopo, toda o Jerneju ni bilo ne duha, ne sluha. Pastirček Orenček je vzdihnil globoko in je bil trdno prepričan, da je odšel Jernej brez slovesa. Obrnil se je, pa je stopal naglo proti dolini. Začudila se je Kosmačevka in se je prestrašila, ko ga je zagledala pred hišo. Saj ni bilo še nikoli Orenčka na delavnik v dolino. Zato je mislila, da ji prinaša neveselo novico. Orenček jo je vprašal, če je videla Jerneja. A mati je odmigala z glavo.
»Čudno, čudno,« je dejal Orenček in je povesil glavo. »Nemara je pa res odšel k vojakom? Toda, da se ni poslovil? O, ne verjamem... Šel je najbrže v skalovje, pa se klati gori...«
Kosmačevka je zdihovala ves tisti dan. Navdajale so jo čudne slutnje. Težile so ji dušo. Hodila je iz hiše v kuhinjo in spet nazaj in sama ni vedela, kaj naj počne. Samo Jerneja je videla pred sabo, in Jernej je bil žalosten in obupan. »Mati božja, čuvaj ga,« je vzdihovala iz prestrašenega srca. »Ne dopusti, da bi se mu zgodilo kaj žalega...«
Orenček je odšel pa k svojemu očetu na Rušarjev dom. Našel ga je na polju, ko je ravno pregledoval zoreče žito. In Orenček je preživel lep dan pri svojem očetu. Ves dan sta se pogovarjala o bodočnosti. Zunaj je pihala sapa in težki oblaki so se podili po nebu. Vse je kazalo, da prične zdajpazdaj deževati. Mimo Rušarjeve hiše je pridrdral voz, poln mladih Ijudi, ki so se vračali s polja, veselo in ubrano so prepevali, da se je razlegalo prijetno po ozki zagorski dolinici. Na oknu Rušarjeve hiše se je pa prikazal Kofetič in za njim rdečelični Orenčkov obraz. »Šmentrej, ali jih slišiš, Orenček?« je izpregovoril Kofetič. «Ti pa znajo, kaj? No, no — ko dorasteš, pa ne boš zaostajal za njimi. Kaj, Orenček?«
»Ej, ne vem,« se je zasmejal Orenček. »Veste, oče, preveč znajo. Kje pa naj se jaz naučim?«
»Kar počakaj,« je odgovoril oče in se je muzal zadovoljno. »človeku pride petje kar samo. Pride veselje in sreča pride v srce. Tedaj pa se zbudi pesem — hej, tako lepa, da je pod solncem ni lepše. Gotovo je to, Orenček, le verjemi mi.«
Orenček ni odgovoril. Ozrl se je v nebo, pa je videl, da se dan kmalu nagne. »Oče,« je izpregovoril; »veste, skoro bo čas, da odidem na planino, Jug piha in kmalu bo dež... Stopiti moram še h Kosmaču.«
»Saj res,« je dejal Kofetič. »Ogledala sva si svoj dom, Kaj ni prijeten? Kaj ne bova živela lepo tu? O, seveda, seveda! — No, no, pa pojdiva zdaj. Danes greš pa zadnjikrat na planino. Veš, ptiček, ko se vrneš v soboto, bo pa že vse pripravljeno zate... Hvala Bogu! Zadnjikrat greš danes na planino.«
Orenček je povesil za trenutek glavo. V mladi duši ga je nekaj zbodlo, ko je slišal očetove besede. Bilo je kakor zla slutnja, ki se priplazi človeku v srce, pa ga vznemiri. O, zadnjikrat gre danes na planino in potem ni več? Ali je mogoče? — In Orenček je zmigal z glavo, pa ni mogel verjeti. V duši je čutil nekaj hudega in težkega, ki ga je bodlo neprijetno. Zganil se je šele, ko je odprl oče vrata in je stopil v vežo. Tedaj pa se je otresel Orenček vseh težkih misli. Zasmejal se je, pa je stopil za očetom.
Prišla sta na Kosmačev dom. »O, ti si, Kofetič,« je dejala Kosmačevka, ki je bila sama doma. »In ti, Orenček? No, seveda — na planino greš, pa si se spet oglasil mimogrede. Saj se tako ne boš ni več zdaj, ko si našel očeta, Kaj, Orenček?«
Orenček se je vsedel kraj matere na klop. »Kaj pravite, mati?« se je začudil. »Da bi ne prišel več k vam? Oj, kako se motite, mati! Vsak dan bom prišel k vam vprašat, kako se vam godi. Veste pastirček Orenček ni tako nehvaležen, da bi pozabil dobrot. Nikoli ne morem pozabiti.«
Kosmačevka se je nasmehnila. »Dober fant si, Orenček in dobro se ti bo godilo na svetu. Le drži se naukov, ki sem ti jih jaz cepila v srce. In ne boš nesrečen, nesrečen kot so nekateri.« — Ženica se je obrnila vstran, pa je šinila z roko preko oči. In nadaljevala je potihem, da jo je čul samo Orenček: »Čudne sanje sem imela nocoj... Povej Jerneju, naj stori, kakor mu zapoveduje vest. Naj pride jutri ponoči. Samo čuva naj se! Biriči strašijo in ga iščejo. Povej mu to, Orenček, in ga poišči. Saj še ni odšel — brez slovesa gotovo ni odšel. Trikrat mu reci, naj se pazi. Čakala ga bom — vsi ga bomo Čakali. Ali si slišal, Orenček? Trikrat mu reci, naj se pazi.«
»Bom,« je odvrnil pastirček in je povesil glavo. Vstal je, pa je voščil: »Lahko noč«. Že je prišel do praga, ko je spet stopila Kosmačevka k njemu. S prstom se je doteknila blagoslovljene vode in ga je pokrižala. Bog te spremljaj, Orenček,« je rekla glasno in resno. Orenček je že hotel stopiti preko praga, pa se je ozrl nazaj. Naravnost na podobico, ki je visela na steni, je pogledal. Obstal je in sam ni vedel, kaj ga vleče. Za trenutek je pomislil, potem pa je stopil nazaj v izbo. Pod podobico se je ustavil in se je zazrl nanjo. Naslikan je bil tam sveti Janez — otrok, ki je držal v naročju jagnje. Smehljal se je sveti Janez in po obrazu mu je bila razlita nebeška sreča. To je bila najljubša Orenčkova slika. Oj, kolikokrat je že gledal vanjo v otroških Ietih, in kako zelo mu je dopadal sveti Janez! Kolikokrat je klečal pred njo in je sklepal roke, pa je molil k svetemu Janezu! V srcu pa mu je bilo takrat tako prijetno in lahko.
In zdaj Orenček še sam ni vedel, kaj ga je navdalo, da je stopil nazaj k podobici. Nasmehnil se je in je še enkrat pogledal na svetega Janeza in na jagnje. Pokrižal se je in je stopil naglo v vežo. »Lahko noč,« je zaklical materi. »Le bodite brez skrbi! Vse bom opravil.«
Nato sta pa krenila oče in sinek po cesti preko vasi. Veter je vel po dolini, da je šumelo drevje in je pripogibalo vrhove. »Še nocoj pride dež.« je rekel oče, ko sta šla z Orenčkom preko širnega pašnika. »Glej, da mu ubežiš.«
Onkraj pašnika sta se ločila. Naglih korakov je odhitel Orenček po kameniti stezi. Oče je pa stal na mestu in je gledal za njim. Pastirček je dospel do ovinka in je postal za trenutek. S klobukom je zamahnil in potem stekel naprej. Zakril ga je ovinek.
Kofetič se je vrnil proti vasi. Mimo cerkve je šel in je stopil na pokopališče. Mrak se je delal, in zeleni grobovi so počivali pokojno okrog njega. Ob zidu je samevala gomila. S travo je bila porastla, in le tupatam je gledala bela roža iz trave. Kraj tistega groba se je spustil Kofetič na koleno. Odkril se je in je sklenil roke. Prijetno so dehtele širomokrog rože. Mračilo se je vednobolj, in mir je vladal okroginkrog.
»Katrica!« je zašepetal Kofetič in se je nagnil še niže k grobu. Zašumel je tedaj veter preko pokopališča, in trava in rože so zašepetale po grobovih.
»Katrica!« je ponovil Kofetič, in preko lic so mu zadrsele solze. »Srečen sem zdaj! Našel sem sina in sem ga pritisnil na srce... O, da nisi dočakala tega ti, uboga moja žena...«
Vedno močneje je vršel veter preko pokopališča. Delala se je že noč. Oglasil se je zvon v zvoniku. Kofetič pa je še vedno klečal kraj groba, in ustnice so mu šepetale molitev... Kmalu se je usul iz oblakov dež, gost in mrzel. In tedaj je vstal Kofetič in je odhitel proti domu.
7.[uredi]
Vkljub močnemu dežju se je splazil tisto noč Gregorjev hlapec Joz okoli županove hiše, ki je stala sredi vasi ob glavni cesti. Premočen je bil že do kože, a vendar se je še splazil na vrt in je splezal na široko in visoko hruško. Obsedel je na veji, pa je gledal pozorno skozi okno v razsvetljeno sobo. Notri je videl župana, tri tuje ljudi in Zakrajnikovega hlapca Melharja. Pravil je Melhar nekaj, in ostali štirje so ga pozorrno poslušali. »Biriči so,« je zamrmral Joz in je stisnil pest. »Res so biriči. Kaj ni oni dolgi mož birič Kolbelj? Je, pa je... Kaj neki delajo? In kaj dela uni potuhnjenec pri njih?«
Joz je ugibal, a ni mogel nič ugeniti. Mislil je, da so prišli biriči lovit fante, da jih vtaknejo v vojaško službo. A Joz je imel v sosedni vasi brata. In za brata se je bal; bal, da ga ne ulove biriči. Zato pa je tudi vohal okrog županove hiše, da bi izvedet nakane biričev. Že tri večere je vohunil okrog voglov, a brez uspeha.
Nocoj je pa videl Joz natanko biriče v županovi hiši. Govoril je Melhar, in biriči so ga poslušali. »Kaj dela Melhar pri njih ?« je ugibal Joz. A tedaj je odšel Melhar. Hipoma je ugasnila luč. Joz je čepel še nekaj časa na hruški. Potem je pa splezal na tla in je krenil mimo hiš nega vogla. A tedaj ga zgrabijo hipoma močne roke in ga podero na tla. Še preden se Joz zave, je bil že zvezan na rokah in na nogah. Dasi je bil Joz močan kot medved, vendar ni mogel raztrgati močnih vezi. Neznane roke so ga prijele, in dva neznana moža sta ga odnesla v vežo. Pri svitu svetilke je spoznal Joz mestne biriče, ki so se mu režali v obraz.
»A, ti vohuniš tu okrog hiše ?« je dejal dolgi birič, ki se je imenoval Kolbelj, »Čakaj, čakaj, ptiček! Ti že pokažemo. V ječo te denemo, da se malo posušiš do jutri zjutraj, ker si ves moker.«
Pa so ga prijeli in ga nesli na konec veže, kjer so imeli zapore. Joz je molčal in je le tupatam zaškrtnil z zobmi. Prinesli so ga v ozko izbico in ga položili na tla. Prerezali so mu vezi. Zaprla so se vrata, in Joz je sam ostal v temi. »Da bi jih!« je zaškrtnil in pričel dirjati po izbi gorindol. Zatohlo je bilo v celici, in Joz se je komaj oddihoval. Neprestano je dirjal sempatja. Sam ni vedel, kako pozno je že. Pač se mu je dozdevalo, da mora biti že proti jutru. Vkljub temu pa, da je bil premočen do kože, mu je vendar postalo vroče. »Da bi mogel vsaj okno odpreti,« je zamrmral. Za hip se je zamislil in je zamrmral: »A kaj! Odpreti, ali ne odpreti — meni je to vse eno.« Stopil je na prste in je dregnil naglo s pestjo v okence. Zazvenelo je glasno, in kosi debelega stekla so padli šklendrajoč na cesto.
Svež, čist zrak se je usul v zatohlo celico. Jozu so se dvigala prsa, in z veliko zlastjo je udihaval zrak vase. »Hvala Bogu, da sem se domislil tega,« je dejal polglasno in je stopil tik okna. Dolgo je stal tam in je poslušal, kako šumi in žubori dež zunaj. Okrog njega se je razgrinjala črna, nepredorna tema, da ni videl niti svojega prsta pred očmi... Naenkrat pa je zaslišal šum v veži; zaškripala so vrata, in Joz je slišal natanko, kako je stopil nekdo na cesto. Gledal je pozorno v črno temo, in tedaj se mu je zazdelo, da se premikajo pod oknom tri črne postave. Začul je polglasno govorjenje in razločil je vsako besedo.
»Vražji dež!« je zagodrnjal nekdo zlovoljno. »Kakor miši bomo mokri. Le verjemita mi, da dež ne poneha ves dan.«
»Ne jezi se,« se je oglasil drugi. »Prav je, da dežuje. Boljšega vremena si ne moremo želeti. Ujeli bomo ptička kar igraje. Ej, kje se bo nas nadejal ob takem vremenu?«
»A kaj naj storimo s Kosmačevimi?« se je oglasil tretji, in Joz je spoznal po glasu biriča Kolbeljna. »Ali še vesta, kako nedolžno in nevredno se je delala Kosmačevka? Kaj storiti? Ej, ujamemo tega ptička, tega Jerneja, ki se tako Iepo skriva v brlogu. Kaj ? Ujamemo ga še danes in ga pripeljemo Kosmačevki pred nos: Hej, teta, ali ga vidite? Kaj?«
Birič Kolbelj se je posmejal in je stopil od okna. »Pojdimo,« je dejal potem resno. In Joz je začul spet nagle koreke, ki so se oddaljevali vedno bolj in so kmalu utihnili sredi noči. Spet je zavladala tišina, in čulo se je samo šumljanje in žuborenje dežja.
Joz je stal še vedno kraj okna. Po glavi so mu šumele biričeve besede, in ni si jih mogel raztolmačiti. Kaj naj pomenijo? O čem so govorili biriči ? O Kosmačevki je govoril Kolbelj in o Jerneju. Lovit gredo nekoga, ki se skriva pod gorami, to je gotovo. A kdo je tisti nesrečni skrivač, ki ga zajamejo danes biriči ? Po njihovih besedah bi sodil, da je to Kosmačev Jernej. Toda to je nemogoče. Jernej je pri vojakih, daleč, daleč od doma.
Joz je zmignil z glavo. Vsedel se je na prično in je premišljeval. Toda kar naenkrat je skočil na noge; kajti hipoma mu je postalo vse jasno. »Strela gromska!« je izpregovoril v strahu. »Jerneja gredo lovit. Pobegnil je od vojakov, pa se skriva v skalovju. Zalote ga — kakor gotovo je danes srede jutro, zalote ga...«
Strah je prevzel Joza. Domislil se je Kosmačevega Jerneja, ki sta si bila prijatelja. Rad je imel Jerneja, in hudo mu je bilo, ko se je poslovil od njega. Večkrat je mislil nanj in je ugibal, kako se mu kaj godi pri vojakih... Zdaj pa je izvedel od biričev, da se skriva v planinah. Nekdo ga je moral izdati. Ubogi Jernej, ki te zasačijo danes in te od vedejo zvezanega ? — Toda, ali ga morajo ujeti ? Joz ve za njihovo pot in Joz bi lahko obvestil Jerneja. Toda kako? Zaprt je v temni ječi, in izhoda nikjer... In Joz prične hoditi v svojem nemiru po sobi gorindol, Misel za mislijo se mu utrinja... Krči pesti in mrmra nerazločne besede. Naposled pa obstane pred durmi. Zgrabi kljuko in potrese vrata z vso močjo. A vrata se ne ganejo.
»Kaj naj storim?» zahrope Joz. »Ujamejo ga, še preden se zdani. In jaz vem za vse to, pa ga ne morem rešiti... Gorje mi, gorje!«
Kakor besen se zapodi Joz po ozki celi. Plane proti oknu in zagrabi za omrežje. Upre se ob zid, in mišice na rokah so mu napno krčevito, da misli, da se mu strgajo zdajpazdaj. A vendar ne odneha, ampak se upre še močneje. Joz je imel moč v svojih mišičastih rokah, moč, da bi se ne ustrašil medveda. A vendar je čutil, da ne more izdreti železnega omrežja. Curkom mu že teče znoj z obraza, in na dlanih ga žge, kot bi se mu bila zajedla rja v meso. A vendar ne odneha. Še bolj se upre ob zid in potrese omrežje. In tedaj se usuje kup zida in prahu nanj. Kakor bi trenil, se zvrne Joz na tla. Toda ni zaječal, ampak vzkliknil radostno: v rokah je držal izdrto omrežje. Oddahne se in skoči naglo na noge. Vrže omrežje na tla in se splazi urno skozi odprtino. Zunaj na prostem ne pomišlja dolgo, ampak jo ubere po cesti skozi vas. Deževne kaplje se mu usipajo v obraz; toda on se ne zmeni za to. Beži naprej in naprej in se ustavi šele pred Kosmačevo hišo.
Težko sopeč stopi pod okno in potrka na steklo. Posluša — in tedaj zasliši razločno, kako je zašumelo nalahko v izbi. Naglo se odpre okno, in prikrit ženski glas ga vpraša razburjeno : »Ali si ti, Jernej?«
»Ni Jernej — jaz sem, Joz,« odgovori fant in se težko oddihne. »Veste, teta! Hitite! Jerneja so šli biriči lovit... Hitite, teta!«
»Sveta Mati božja!« zakliče žena prestrašena. Prime se za glavo. »Kaj govoriš, Joz? Kaj si rekel?«
»Ne mudite se, teta,« sope Joz. »Rešite Jerneja! Pred pol ure so ga šli Iovit... V ječi sem slišal vse, Ravno pod oknom so govoriti. Nekdo je izdal Jerneja, pa so ga šli lovit ... Hitite, teta! Drugače bo prepozno...«
»Sveta Mati božja, usmili se!« zatarna ženica. Obupno se obrne v izbo, pa zakliče: »Miha, Andrej! Kje sta pa, oh, kje sta ? — Jerneja bodo ulovili... Bog pomagaj! Uklenejo ga in ustrele.« — Žena je begala po vsej izbi in v kolenih so se ji šibile noge. S tresočimi rokami je grabila obleko in se je hotela napraviti. Toda v svojem strahu je obrnila vse narobe. »Jernej, beži, beži, Jernej! Biriči gredo... Beži, Jernej, beži!«
Hipoma se odpro stranska vrata, in na pragu se prikažeta oče in sin. »Kaj je ? Kaj je?« izprašujeta v skrbeh. »Jerneja so šli lovit,« od govori mati vsa zmedena. In solze se ji ulijejo po obrazu. »O, hitita! Ne pustita, da ga ustrele...«
A oče in sin še ne razumeta. Tedaj pa zakliče skozi okno Joz: »Ne mudita se! Pred pol ure so šli biriči v gore. Po vašega Jerneja so šli. Nekdo ga je izdal... Hitita, kolikor moreta!«
Oče in sin sedaj razumeta vse. Naglo se obrneta in izgineta v čumnato. Čez nekaj trenutkov pa se vrneta popolnoma napravljena. Niti besedice ne izpregovorita. Naglo zbežita vun v noč. Ozreta se pod okno, da vidita Joza. A ni ga bilo več. Potem pa odhitita molče skozi vas.
Kosmačevki se je medtem posrečilo, da je oblekla jopič. Na noge si je nateknila coklje. Naglo je odprla vrata, pa je pohitela iz hiše za možem in sinom...
Bleda svetloba je šinila na zagorski svet. Še vedno je deževalo; toda ne več tako gosto kakor ponoči. Tiste črnikaste, zamazane megle, ki so objemale gore do podnožja, so se dvignile. Prav razločno so se že videle bele skale in srebrni sneg gori med razdrtimi grebeni snežnikov. Tuintam se je še vzpenjala kaka meglica, bela in čista kot ovčica, in je brzela od skale do skale, da se dvigne do neba. Vstajalo je jutro, in vse je kazalo, da poneha dež. Kajti vel je mrzel veter od severa — stepla sta se bila ponoči jug in krivec, in krivec je zmagal.
Kosmač in njegov sin sta spela urno po potu kraj belega proda. Do kože sta bila premočena, in obleka je kar opletala okrog njiju. A nista se menila dosti za to, ampak sta spela naglo naprej. Zavila sta preko brvi čez hrumeči, vsled deževja narasli gorski potok. Dospela sta do širne senožeti in sta krenila po ozki stezi ob robu senožeti.
»Bog ve, če so biriči že dale pred nama ?« se je oglasil Andrej. Oče je pogledal na mokra tla, pa je odvrnil: »Sledovi so še popolnoma sveži. Veš, do gozda še greva. Potem kreneva na desno in jih prehitiva.«
Izpregovorila sta tako in sta umolknila spet. Naglo sta hitela ob senožeti naprej in sta se vedno bolj bližala gozdu in hlevu, ki je stal na parobu. Že sta mislila kreniti mimo hleva, vštric njega sta bila že — tedaj pa se vržejo hipoma trije možje na nju.
»Biriči!« vzklikne Kosmač in obstane osupel. Sam ni vedel, kaj se je zgodilo z njim. Hipoma je ležal na tleh, zvezan na nogah in rokah. »Beži, Andrej!« je še hropel. »Biriči so me povezali... Beži, Andrej!«
Kakor blazen se je pa branil Andrej. Nanj sta se vrgla dva biriča. A Andreju je bilo samo do tega, da ubeži. Uren in priročen, kakor je bil, je sunil bliskoma prvega biriča v prsa s tako močjo, da je omahnil in telebnil na tla. A kakor klop se ga je oklenil drugi birič. Bil je Kolbelj. Zaman je otepal Andrej okrog sebe; Kolbelj ga ni izpustil. Pa se je pobral tudi padli birič s tal. Šinil je k Andreju in mu je izpodnesel noge. Fant se je zgrudil na tla in je potegnil za sabo tudi Kolbeljna. In ni preteklo deset sekund, ko je bil zvezan tudi Andrej. Zaman se je opiral, da strga vezi.
Doli na nasprotnem koncu senožeti je pa stala tedaj stara ženica in je gledala na ves ta prizor. Hotela je zavpiti; toda glas ji ni šel iz grla. Samo z rokami je krilila in je iskala sape. Razločno je videla, kako so povezali biriči njenega moža in sina. Tudi smeh je slišala in besede, ki jih je govoril Kolbelj: »Hej, kaj vaju imamo, ptička?« Se je krohotal birič, »Hotela sta do Jerneja, kaj? Da bi ga svarila? No, no — le svarita ga le, saj zasluži!«
Pograbili so biriči Kosmača in ga zavlekli v prazen hlev in ravno tako tudi Andreja. Sedli so potem pred vrata. Iz malh so potegnili čutare in so pričeli piti.
»Bog se ju usmili! Ujeli so ju,« je izpregovorila ženica doli na senožeti, drgetaje na vsem životu. »Ujeli so ju, in Jernej je izgubljen... Kaj naj storim? Moj Bog, kaj naj storim? — O, da bi vedela vsaj za Jernejovo skrivališče!«
In Kosmačevka je sklepala roke in jih je vila v obupu. Vse prihodnje boli je že videla pred sabo, in groza jo je tresla. Videla je, kako uklepajo biriči njenega moža in oba sina ter jih ženo daleč, daleč. Sama bo pa ostala doma z obupom, bolestjo v duši... »Jezus Nazarenski, usmili se me!« so ponavljale njene brezbarvne, drgetajoče ustnice. »Usmili se me in ne daj, da omagam...«
Glasno so se pogovarjali biriči gori pri hlevu. Tuintam se je začul vesel in zadovoljen smeh, ki je vznemiril Kosmačevko še bolj. Kaj naj stori ? Ali naj hiti naprej iskat Jernejevo skrivališče? Oj, saj ga ne najde sredi skalne divjine, nikoli ga ne najde! Zaman bo ves njen trud, zaman ves napor, Jernej je izgubljen, in nikoli več ga ne bo videla... In ženica je zastrmela nemo na tla. Po obrazu, prepadlem in udrtem, so se ji ulile solze. Kaj naj stori ? Kaj naj ukrene ? — Pa se je zgenila kar naenkrat. Ozrla se je gor nad gozd, za katerim se je dvigal gol, rogljat vrh, in oči so se ji zasvetile.
»Orenček!« se ji je izvilo iz trpečih prs. Naglo se je obrnila, pa je hitela preko trave proti gozdu. Čutila ni več, da je stara. Navdajalo jo je upanje, in to upanje ji je lilo v utrujene ude novih moči. Dospela je do ozke steze, ki se je vila med mokrim grmovjem strmo navkreber.
»Orenček!« je zaklicala še enkrat. Potem pa je spela težko sopeč navkreber. Z drevja in grmovja so padale nanjo težke kaplje. Curljalo ji je še od obleke, in skozinskozi premočena ruta se je držala tesno njene glave. A ženica se ni zmenila za to. Hitreje, vedno hitreje je stopala kvišku in je sopla težko...
8.[uredi]
Ker je deževalo tako neprijetno in žalostno, ni šel pastirček Orenček ta dan past. Ostal je v koči pri stari planšarici Urši. Za mizo je sedel in se je dolgočasil. Gledal je, kako je sirila planšarica, in zdelo se mu je pusto, ker ne izpregovori Urša nobene besedice. Kajti planšarica Urša ni nikdar odprla ust, kadar je sirila. »Pri delu se mora človek modro držati,« je rada poudarjala. »Kajti delo ni igrača, da bi se smejal. Modro se drži, pa prosi Boga, da bo imelo delo pravi uspeh.«
Pastirček Orenček se je ozrl že parkrat skozi okno. A dež ni hotel ponehati. Vedno je še curljalo, in nad planinami so plavali belkasti oblaki. Hej, kaj še ne bo prenehalo?... Pastirček Orenček je zazdehal glasno. Podprl se je s komolcem ob črvivo mizo, pa je pričel premišljevati. Nekako pobit in žalosten je bil danes. Sinoči se je bil poslovil od Jerneja, in je jokal pastirček Orenček. Še bolj je jokal kot lansko jesen, ko je odhajal Jernej k vojakom. Prišel je Jernej sinoči v ruševje, pa je povedal, da se vrne jutri zvečer nazaj k vojakom. Ves teden je še omahoval; a zdaj je njegov sklep trden: Jutri zvečer nazaj k vojakom.
In zajokal je pastirček Orenčck. A Jernej se je smehljal. »Ne jokaj, Orenček!« je rekel. »Ne jokaj, ampak misli si, da je moralo priti tako... Davi sem slišal zadnjikrat pritrkavati naše zvonove. Hudo mi je bilo pri srcu, a vendar sem prenesel vse. Naj se zgodi božja volja! — Ostani zdrav, Orenček, in pridno ubogaj očeta. Čez toliko in toliko let se pa vidiva, če bo božja volja, zdrava in vesela. Z Bogom, Orenček...«
To je še rekel Jernej in mu je stisnil roko. Potem se je pa obrnil in je odhitel po strmem žlebu navzdol. Ni se obrnil več.
»Jernej!« je zaklical Orenček za njim. A Jernej je že izginil ob mračnih skalah. »Jernej!« je ponovil pastirček še glasneje. A odgovarjal je samo jek od Prisankovih strmih sten. Iz oblakov, ki so se valili nad njegovo glavo, so pričele padati kaplje. Z vrhov temnih snežnikov se je spuščala črnikasta, umazana megla, in postalo je hipoma temno okrog njega. Že je vršala megla okroginokrog, ko se je vzdramil iz težkih misli. Spustil se je po skalah navzdol in je bežal skozi ruševje. Noč je že bila in dež je že lil curkoma, ko je prisopel Orenček do koče.
Hude in težke sanje je imel Orenček to noč. Stokal je neprenehoma. Ob svitu je vstal, pa sedel za mizo. Žalostno je gledal na staro Uršo, ki je sirila. Dolgčas mu je bilo, in neka čudna, nepoznana bolest mu je stiskala dušo. Hudo mu je bilo in obenem tako mehko pri srcu, da bi se bil najrajše razjokal. A zmajal je z glavo in se je napotil na podstrešje. Izvlekel je iz lesene skrinje knjižico. Splezal je nazaj in se je vsedel spet za mizo. Odprl je knjigo in se je zagledal v naslov. Pisano je bilo na prvi strani z velikimi črkami: »Zlate bukve ali zgledi krščanskih otrok.« Ta knjiga je bila pastirčku Orenčku zelo mila. Niti za sto cekinov bi je ne bil prodal. Podaril mu jo je bil gospod župnik pred dvema letoma, ko je Orenček najbolje odgovarjal pri velikonočnem izpraševanju. Pa je res tudi znal! Saj je hodil vso zimo ob nedeljah popoldne k dobremu gospodu, in pri njem se je naučil za silo brati. Bistro glavico je imel Orenček; zato pa je tudi odgovarjal tako dobro pri izpraševanju. Razveselil se je gospod župnik, pa mu je podaril tisto knjižico. In Orenček jo je varoval kakor najdražji zaklad in se ni mogel ločiti od nje. Kadarkoli je imel čas, jo je odprl, pa jo je spet bral, dasi je znal že vse zgodbe na pamet.
In tudi danes je odprl knjižico in je pričel brati. Brati je začel zgodbo, ki se je zvala »Boštjan ali zvesto prijateljstvo.« Ravno ta zgodba je bila Orenčku najbolj všec. Boštjan je bil dober mladenič, ki je imel prijatelja Benedikta. A Benedikt je bil hudoben, dasi ga je svaril Boštjan dannadan. Nekoč se je sprl Benedikt s grofičem Voldemarjem. Razljučeni Benedikt je pograbil meč, pa je zabodel grofiča. Nato je pa zbežal v gore in se je skril sam. A biriči in rabeljni so izvedeli za njegovo skrivališče. Boštjan je pa poiskal Benedikta, in ga je pregovoril, da je oblekel njegovo obleko in zbežal domov. Tedaj so pa prišli rabeljni po Boštjana, misleč, da je hudobni Benedikt. Na mestu so mu hoteli odsekati glavo. Boštjan je pa molil: »Zahvaljen, dobri Bog, da mi pustiš za prijatelja umreti, ker s tem je rešen večnega pogubljenja. Usmili se ga, pa ga privedi na pravo pot.« — Tedaj zamahne rabelj z mečem, toda ni meril dobro. Obila kri se izlije iz globoke rane. A Boštjan se še vedno smehlja in gleda v nebo. Zdi se mu, da plava tam meglica, bela kot ovčica. Na meglici pa sedi zlat mladenič, ki mu z roko daje znamenje...
Orenček, ki je bral pocasi, na glas in vsak zlog poudarjaje, je prenehal. Debele solze so mu spet podrsele po obrazu. Tako zelo se mu je smilil ubogi Boštjan. No, pa je bral dalje s tresočim glasom, ki je pa bil že podoben glasnemu joku: »Boštjan utihne. Rdeča kri mu teče vedno bolj iz rane. Po vsem životu se trese, in smrtni pot mu stopa na čelo. A vkljub bolečinam gleda še vedno v nebo — v tisto belo, belo meglico...«
Zdaj pa spet ni mogel Orenček več. Z roko je šinil preko oči, ki so mu bile zalite s solzami. Planšarica Urša se je ozrla vanj in se je začudila njegovim solzam. Hitro je stopila k njemu. A Orenčka je bilo sram. Da bi ne videla planšarica njegovih solz, se je obrnil proti oknu. Slučajno je pogledal po planini. In tedaj je ostrmel. Široko je odprl oči, pa je strmel vun in ni mogel verjeti sam sebi. Videl je, kako hiti ženska preko planine proti koči. Gledal jo je Orenček in jo je spoznal.
»Oh, teta!« je vzkriknil presunljivo. Skočil je izza mize in je zdirjal kakor nor iz koče. Ni se menil za vpitje planšarice Urše, ki je že spet mislila, da je pastirček resnično znorel. Hitreje nego srna je letel Orenček po planini in je kričal že oddaleč: »Oj, mati!... Kaj se je zgodilo?«
Kosmačevka je obstala. Ko ga je zagledala, je pričela mahati z rokami. Kakor blisk je privršel Orenček do nje. Ustavil se je, pa je gledal strahoma nanjo. Kosmačevka se je to jutro toliko izpremenila, da je skoro ni spoznal. Premočena je bila skozinskozi; obleka ji je še kar visela na životu. Ruto je bila izgubila med potoma, in skoro že beli lasje so ji viseli preko obraza. Gledal jo je Orenček, in v srcu ga je bolelo tako, da bi se bil spustil skoro v glasen jok.
»Mati, pa kaj vam je ?,« je zaklical. »Kaj se je zgodilo?«
Težko, trudoma je sopla Kosmačevka. »O, Orenček,« je izrekla hripave, brez sape. »Beži, Orenček!... Lepo te prosim, leti!... Po Jerneja gredo biriči... O, Orenček, leti...«
»Kaj pravite?« je zaklical pastirček prestrašen. »Saj ne vedo zanj!«
Krčevito so se dvigale stari ženi prsa. Noge so se ji šibile, in vsled silnega napora, ki ga je morala prestati to jutro, je mislila, da omahne zdajpazdaj in se zgrudi. »Beži, Orenček!« je še zašepetala, kajti govoriti že ni mogla več. »O, mogoče še ni prepozno... Leti, Orenček... Glej, Jernej...«
To samo je še slišal pastirček. Potem se je pa zaprašil preko planine in je bežal kakor veter proti ruševju. Obrnil se je tam za hip, pa je videl, kako se je zgrudila Kosmačevka. A to ga ni ustavilo. Videl je tudi, da hiti planšarica Urša ženici na pomoč.
Pastirček se je zagnal skozi ruševje, ki ga je praskalo po obrazu, po rokah in po bosih nogah. Trgalo mu je obleko, a ni se zmenil za to. »Jerneja ne ulove biriči!« — Samo ta misel mu je rojila po glavi, in strah ga je podil dalje, dalje. Sam ni vedel več, kod hodi, Samo to je še vedel, da hiti po najbližji poti k Jerneju. Do visokih skal je prihitel, a se jih ni ustrašil. Kar podrsal se je po njih in je stal hipoma spodaj pod širokimi Prisankovimi stenami. Kakor koza je skakal preko debelega kamenja. Kri mu je tekla po nogah in po rokah. Počez se mu je pretrgala srajca, in klobuk mu je odletel z glave. A ni se sklonil, da bi ga pobral. »Jerneja ne ulove biriči,« mu je šumelo po glavi, in obupno je letel naprej, sam ni vedel, koliko časa že hiti; zdela se mu je že cela večnost, in vedno bolj ga je navdajal strah, da ga biriči prehite.
Dospel je do zamrznjenega snežišča in je pogledal doli podse. In tedaj se je razveselil. Glej, tam doli se širi nepredorno ruševje, in vidi se skala, za katero je skrito Jernejevo bivališče. Hvala Bogu! Še nekaj trenutkov, in stal bo pri Jerneju in ga bo rešil. Hvala Bogu! — In pastirček se je oddahnil globoko, pa je gledal širomokrog po divji dolinici. Toda tedaj je vzkliknil polglasno in si je zasenčil z rokami oči, da bi videl bolje. Zagledal je doli nekje tri oborožene može, ki so se bližali na nasprotni strani ruševju. »To so biriči,« je zašepetal Orenček, in mraz ga je stresel. Spoznal je, da so biriči bliže Jernejevemu skrivališču nego on sam, da ga bodo dosegli prej, nego ga more posvariti. Prestrašil se je pastirček. Z rokami je zakrilil, in iz prsi se mu se izvil glas, podoben stoku smrtnoranjenega.
»Usmiljeni Bog, stoj mi na strani!« je zaprosil v svoji zbegani, preplašeni duši. Zapotil se je navzdol in je skakal preko ruševja. Do ruševja je dospel in se je zaprašil kar v sredo med grmovje. Z rokami je zakril obraz in je tiščal z glavo naprej. Čutil je, kako ga skele roke vedno bolj. Ostro in bodeče je bilo ruševje, pa ga je zbadalo globoko v meso in mu je rezalo kožo. A Orenček je stiskal zobe in je molil sam pri sebi: Bog, usmiljeni Bog! Stoj mi na strani in ne daj, da pridem prepozno...«
Zredčilo se je hipoma rušje, in Orenček je odprl oči. Zagledal je okrog sebe ogromne skale, ki so ležale razmetane kroginkrog. Dvigal se je tupatam pokvečen borovec, kakor bi žaloval, da mora rasti v ti divjini. Orenček je postal za hip, da spozna, kje da je. In tedaj je videl, da je ravno kraj Jernejevega bivališča. Divja radost ga navda, da bi najrajši na glas zavrisnil. »Jernej je rešen,« mu je šinilo kakor žarek skozi trpečo dušo. »Jernej je rešen...«
Zapodil se je mimo skal in je planil kar naenkrat do samotnega vrelca. Zagledal je lopo, in pred njo je sedel Jernej. Gledal je sanjavo na zelene senožeti v nasprotni gori. Zgenil se je, ko je začul nagle korake, in je skočil na noge. Začudeno je pogledal na Orenčka, ki prihitel k njemu brez sape, krvav in raztrgan. »Moj Bog, kaj pa!« je vprašal Jernej. In težka slutnja se ga je polastila.
Orenček je sopel naglo in težko. Dvignil je roko, pa je pokazal doli v ruševje. »Biriči, Jernej«, je zajecljal. »Tam doli... Beži, Jernej! Beži! Skrij se! Tja, tja — na ono stran...«
In Jernej se ni pomišljal. Kar obrnil se je, pa je izginil skalami. Orenček pa je zdrknil kraj vrelca na tla. S prgiščem je zajel hladne vode in si je omočil roke in obraz. Oj, hvala Bogu! Posrečilo se mu je — Jernej je ubežal... Še deset, še pet hipov, pa pridejo biriči. A Jerneja ne najdejo, ne najdejo ga. Prazno najdejo bivališče, a tudi Orenčka ne najdejo. Ubežati mora, ker bodo biriči spoznali takoj, da jih je ovadil on. Pa se bodo zaprašili po ruševju, in nemara, nemara ulove Jerneja... Orenček se je domislil tega, pa je poskočil na noge. Gori do zadnjih skal je zbežal in se je ozrl nazaj. Res — tedaj je videl, kako so stopili biriči baš kar pred lopo in so zarobantili vsi hkrati, ker so našli bivališče prazno.
Pastirček se je zasmejal polglasno. Toda takoj je omolknil, ko je videl, kako so se sklonili biriči k tlom, kakor da nečesa iščejo. »Sledov iščejo.« mu je šinilo v glavo, in prestrašil se je. »Videli bodo Jernejeve sledove in bodo šli za njimi. A Jernej še ni daleč, in ulove ga...«
Vroče je postalo pastirčku, in pomislil je, kako bi spravil biriče od sledov. In tedaj mu je šinila v glavo tako lepa misel, da se je zasmejal veselo. »Mene naj zasledujejo, mene, ki jim nisem storil žalega.«
Tako je mislil pastirček in je splezal na skalo. Zanalašč je odkršil kamen in ga spustil po skali, da je votlo zaropotalo. Ozrli so se biriči in so ga zapazili. Ko je Orenček to videl, je splezal naglo s skale in se je spustil v tek po ruševju proti Prisankovim stenam. Ustavil se je na ozki planici in je pogledal nazaj. Resnično, tam spodaj po ruševju so hiteli za njim biriči. Hej, zares jih je prevaril! Mislijo, da beži pred njimi Jernej, pa beži samo Orenček, pastirček Orenček. Radost je navdala dečka. Saj je vedel zdaj zagotovo, da je Jernej rešen.
»A tudi mene ne ulove,« je dejal odločno sam pri sebi in je bežal naprej. Mala planica se je končala hipoma ob jarku, ki je bil tako ozek, da ga človek skoro preskoči. Brez pomisleka se je spustil Orenček vanj in je pričel plezati na nasprotni strani kvišku. A težko in počasi je šlo; kajti Orenček je bil upehan in utrujen. S strahom je spoznal, da obnemore.
»A vendar se ne vdam,« je ponavljal samoglavo. »Ne vdam se pa ne, za ves svet se ne vdam.« Priplezal je že vrh jarka in je bežal preko visoke trave proti gozdu, ki se je širil kakih sto korakov pred njim. »Samo, da sem v gozdu, pa sem dober,« je pomislil. In bežal je, kolikor so mu dopuščale upehane moči. Že je bil oddaljen samo še dvajset korakov od gozda, kar zasliši hipoma za sabo grozeče klice: »Stoj! Stoj«
»Ne vdam se pa ne... ne vdam se ne,« je ponavljal Orenček drzno, in šlo mu je skoro na jok. Že je mislil, da je dosegel gozd, z roko bi se bil že skoro doteknil bukove veje, ko je pogledal za hip nazaj. Stali so onkraj ozkega jarka biriči s puškami v rokah. Pastirček se je zdrznil in je skočil naprej.
»Stoj! Stoj!« je začul za sabo biričeve glasove.
»Ne vdam se ne,« je zahropel Orenček in se je pognal z zadnjo močjo naprej, da doseže gozd. Hvala Bogu! Še dva koraka — in rešen bo. Še je stopil pod senco široke bukve, ko se je zapletel med ravšje, ki je cvetelo tam širomokrog. Padel je; toda naglo se je pobral. Obrnil se je proti biričem, ki so stali še vedno onkraj jarka, in oddahnil se je. Toda tedaj se mu je zazdelo, da se je posvetilo nekaj pred njim. Začutil je v prsih divjo, skelečo bolest — kakor da bi mu bil nekdo zasadil nož v srce. Začul je votel grom, ki je odmeval s strmih skal. in tedaj se mu je naredila tema pred očmi. Zavrtelo se mu je v glavi. Z roko se je zagrabil za prsi. Iz njih mu je tekla curkoma kri.
»Jezus, Marija!« je zastokal in se je zgrudil na tla med rdeče ravšje, ki je cvetelo in dehtelo širomokrog...
Biriči so videli, kako se je zgrudil begunec, in Kolbelj je vedel takoj, da njegova puška tudi tu ni izgrešila cilja. Naglo so preplezali divji možje jarek in so hiteli proti gozdu. A kar so videli tam, jih je navdalo s tako grozo, da so obstali kakor okameneli. Zagledali so pred sabo dečka, ki je ležal mirno mcd ravšjem. Iz prsi mu je tekla kri, še bolj rdeča kakor ravšje. Z desnico je še vedno tiščal rano. Po bledem, razpraskanem obrazu mu je bila pa kri že strjena.
Molče so stopili biriči okrog ustreljenega dečka. Izpogledovali so se, toda nihče ni izpregovoril besedice. Le eno jim je bilo jasno; in to je bilo dejanje, katerega so se zavedali vsi z grozo v srcu: ustrelili so nedolžnega otroka.
»Gorje!« je zastokal Kolbelj. »Kaj smo storili? O Bog, kaj smo storili?« — In v obupu je vrgel puško na tla in se je prijel za glavo. Pokleknil je k pastirčku, pa ga je prijel za krvave roke. Še je bila kri vroča; toda življenja ni bilo več na lepih, bledih Orenčkovih licih.
»Mrtev je,« je vzdihnil Kolbelj in je pogledal proti nebu, kjer so se trgali oblaki in se je prikazovala jasna modrina. »Mrtev je,« je ponovil in je sklonil glavo globoko na prsi.
Tedaj se je pa stresel Orenček. Široko je odprl oči, pa je zastrmel v bele meglice, ki so plavale ravno nad njim. »Boštjanu je tekla kri,« je zajecljal. »A vkljub bolečinam... je gledal v nebo... v tisto belo... belo meglico... Na meglici pa sedi... zlat mladenič in mu... z roko znamenja... daje... Boštjan...« Orenček je utihnil. Smrtna bledica mu je šinila preko Lic. Stresel se je še enkrat, pa je bil tih in miren. Napol zaprte, steklene oči pa so mu še vedno strmele v nebo, ki se je vedno jasneje kazalo izza bežečih oblakov.
Kolbelj je snel klobuk z glave. »Izdihnil je!« je zašepetal potihoma in je sklenil roke. Tudi tovariša sta pokleknila in sta molila na glas za Kolbeljnom.
Orenček je ležal med ravšjem. Mehko in lepo je cvetelo ravšje in je dehtelo s prijetnim, sladkim vonjem... Zadnji pozdrav njegovih planin.
9.[uredi]
Planšarica Urša je jadikovala venomer. Z največjo težavo je spravila Kosmačevko v kočo. Dala ji je suhe obleke in gorkega mleka. A Kosmačevka je venomer hotela le za Orenčkom. Za Orenčkom je hotela, za Orenčkom, ki ima urnejše noge kot srna. »Pusti me, Urša, pusti«, je prosila s takim glasom, da bi se je bil usmislil kamen. A Urša je ni izpustila iz koče, dokler ni posijalo solnce izza razpršenih oblakov. Tedaj pa je peljala Urša ubogo ženico pred kočo in jo je posadila na klop. Solnce jo je pričelo prijetno ogrevati. Še vedno se je tresla po vsem životu, in njene oči so gledale prestrašeno dol proti ruševju, kakor da pričakujejo, zdajpazdaj se prikaže nekaj groznega. Počasi je potekal čas naprej, in ženica je jadikovala vedno bolj.
»Usmiljeni Bog, čuvaj ga,« je molila v svojem srcu. »Ne daj, ne daj, da se zgodi nesreča... «
Blagodejna toplota se ji je pričela razlivati po premraženih udih, in hkrati je začutila, da se je je polastila trudnost. Komaj je še držala oči odprte. Težke so ji postale trepalnice, in kakor v sanjah je slišala Uršin glas kraj sebe. Naenkrat pa se ji je zazdelo, da čuje nedaleč od sebe težke korake. Tudi prestrašeni Uršin krik je zaslišala — in tedaj se je prebudila iz svojega polspanja. Poskočila je na noge in se je ozrla okrog sebe.
Nedaleč od koče je zagledala tri može. Takoj jih je spoznala. Bili so biriči. Stali so okrog nosil iz smrekovih vej. Na nosilih pa je ležal nekdo mirno in nepremično. Planšarica Urša je klečala kraj nosil in je vila roke v nemem obupu.
»Jernej!« je vzkriknila Kosmačevka z zategnjem glasom. Kolena so se ji pošibila in pred očmi se ji je zavrtelo vse. Skoro je omahnila. Toda zbrala je brž svoje moči in je stopala tavajoče, kakor pijana, k nosilom. Pogledala je na njega, ki je ležal na nosilih. In tedaj je spoznala ta bledi, s krvjo zamazani obraz. Spoznala je te mrtve oči, ki so strmele nemo naravnost v nebo. Spustila se je na kolena in je prijela mrzlo roko mrliča.
»Orenček!« je zaklicala in je zajokala na ves glas. Vse ji je bilo takoj jasno. Ubežal je Jernej še o pravem času — rešil ga je Orenček. A s svojo nedolžno, mlado krvjo je moral odkupiti rešitev njenega Jerneja. Spoznala je Kosmačevka vse to, in srce se ji je skrčilo. Sklonila se je k Orenčku, pa je pritisnila svoje ustnice na njegova mrzla, bleda lica.
»Oh, da so ti to storili, Orenček?« je govorila, in debele solze so ji tekle po licu. »Moj Bog, Orenček? Daj, odpri oči in reci, da nisi mrtev, Orenček, moj zlati Orenček...«
A Orenček se ni genil. Nepremično so mu gledale oči proti nebu. Po njegovem bledem, upadlem obrazu je bila razlita bolest; zdelo se je, da prično njegova malce odprta usta govoriti pritožbo o zlobnih ljudeh, ki so ga umorili sredi mladih, cvetočih let. Njegova krvava, opraskana desnica je še vedno zatiskala rano na prsih, a levica mu je ležala mirno na smrekovih vejah.
»Zgodilo se je pomotoma,« je rekel birič Kolbelj. »Glejte, lovili smo skrivača Jerneja. A dobili smo njegovo zavetišče prazno. Pa ker smo videli bežati človeka proti skalam, smo mislili, da je on. Zaman smo vpili za njim. Ker se ni hotel ustaviti, smo streljali za njim. Taka je naša dolžnost, naša žalostna dolžnost... Glejte, da spravite mrliča v dolino. Mi odhajamo.«
In biriči so se obrnili, pa so šli s planine. —
Planšarica Urša je klečala nemo poleg Orenčka. Njene oči so bile zalite s solzami. Prsi so se ji dvigale krčevito, in njeno srce je bilo polno gorja in obupa. Saj ji je bil Orenček ljub in drag kakor nihče na svetu. Besedice ni več izpregovorila, ampak je Ie strmela nemo, nepremično v Orenčkov bledi, s krvjo zamazani obraz. Samo enkrat je strepetala. Takrat, ko je zaprla mehko, božajoče pastirčku oči...
Popoldne je bilo, ko so prinesli pastirji mrtvega pastirčka v vas. Hitro se je bila razširila novica, da so ustrelili biriči pastirčka Orenčka. Pomilovali so ga vsi in vsi so mu hiteli naproti. Pastirji so postavili nosila pred vasjo. Ljudje so se grnili okroginokrog in so molili. Z zvonika se je oglasil zvonček in je pel žalostno in mehko. V tem se je prerival skozi množico Kofetič. Omahoval je, kakor bi bil pijan, in je krilil z rokami. Obraz mu je bil bled, in debele potne srage so mu tekle po licu. Ljudje so se mu odmikali radovoljno. Negotovih korakov je taval Kofetič skozi množico in je še vedno krilil z rokami. Pregibal je usta, kakor bi hotel govoriti. Toda ljudje so čuli samo nerazločen šepet. Že je dospel do nosil in se je ustavil naglo, kakor bi bilo treščilo vanj. S široko odprtimi očmi je gledal na mrtveca, in njegov obraz je zbledel še bolj. Stal je tako nekaj trenutkov. Potem pa se je naenkrat spustil na kolena.
»Orenček! Moj Orenček!« je zaklical s tako presunljivim glasom, da so se stresli vsi vaščani. Kofetič je objel svojega mrtvega otroka in je položil svojo glavo na Orenčkove prsi. »Otrok, oh, moj otrok!« je ihtel obupno. »Komaj sem te našel, komaj; a že si odšel... Otrok, ubogi moj otrok...«
»Revež, siromak,« so ga pomilovali vaščani in so se pričeli polagoma razhajati. Pastirji so dvignili nosila in so nesli mrtvega Orenčka na Rušarjev dom. Strt in poln obupa je stopal Kofetič za njimi. Gledal je v tla in je stiskal v nemi bolesti usta. Ni slišal tolažljivih besed, ki jih je govorila Kosmačevka poleg njega. Doma pa je napravil lep mrtvaški oder. Položil je nanj svojega mrtvega otroka. Pomagala mu je pri tem stara Rušarjeva Polona. Proti večeru je bilo vse končano. In Kofetič je tedaj nažgal deset visokih sveč ob odru. Vsedel se je potem na klop. Z roko si je podprl težko glavo in je strmel nepremično na Orenčka, ki je spaval sredi brlečih sveč...
Noč je prišla in je zagrnila mirno zagorsko vas. V sladkem snu so spale vse hišice. Tisoč zvezd je gorelo na jasnem nebu, in s snežnih gora, je vel hladen veter. Nikogar ni bilo več na vasi. Le nočni čuvaj je krevsal počasi od hiše do hiše.
Na nasprotnem koncu vasi se je tedaj prikazala črna postava. Naravnost iz grmovja je stopila in je obstala na cesti. Posluhnil je človek za trenutek, pa je spel naprej s tihim korakom. Bližal se je hišici in se je začudil, ker je videl še luč v sobi. Obstal je pred njo, pa je stopil na prste, da vidi preko plota. Zgenil se je tedaj in je pogledal na vse strani. Potem se je vzpel na plot in je skočil preko njega. Hitel je naravnost pod okno in je pogledal v razsvetljeno izbo. Zagledal je sredi izbe mrtvaški oder. Na belem odru je ležal otrok. Mirno je ležal in je imel roke sklenjene na prsih. A v rokah je držal lepo lilijo. Človek pod oknom je vztrepetal in je stopil korak nazaj. Pomel si je oči; zdelo se mu je, da sanja. Še enkrat je stopil pod okno, pa se je ozrl na mrtvega otroka.
Kakor prikovan je zaječal pod oknom. Burno so se mu dvigale prsi, in mrzel pot mu je tekel preko čela. Hipoma je vstala v duši človeka pod oknom strašna slutnja. Zaječal je iznova na glas in se je prijel za glavo. Potem pa je potrkal naglo na okno. Tedaj je dvignil Kofetič glavo in je pogledal proti oknu. Videl je človek njegov prepadli obraz, njegove udrte, s solzami zalite oči — in tedaj je vedel natanko: Orenček je mrtev.
»Stric, odprite!« je zaihtel. Kofetič se je dvignil in stopil k oknu. »Kdo je?« je vprašal zamolklo.
»Jaz — Kosmačev Jernej,« je odvrnil človek pod oknom. Kofetič je odprl vrata. »Stric, za božjo voljo!« je govoril Jernej. »Kaj se je zgodilo ? Ali se mi sanja? Ali res leži na mrtvaškem odru?«
Kofetič ni rekel ničesar. Molče je stopil pred mrtvaški oder. Pokazal je na dečka, ki je ležal tam. In tedaj je vzdahnil votlo: »Glej! Odšel je za večno...«
Jerneju se je skrčilo srce. Roka, ki mu je šinila preko čela, se mu je stresla, in v grlu ga je dušilo, da ni mogel izpregovoriti. Videl je samo brleče sveče in bledi Orenčkov obraz. Kakor v sanjah je slišal besede, ki jih je rekel Kofetič: »Biriči so ga ustrelili pod Prisankom. Jernej, biriči, ko je bežal pred njimi in so mislili, da si ti...«
Jerneja je obšla groza. Torej zanj je umrl Orenček, zanj se je žrtvoval! Samo, da bi Jernej živel, je moral Orenček umreti.
»Orenček!« je zaklical Jernej obupno. Padel je pred odrom na kolena. Z rokami je zakril obraz in je zaihtel. »Oj, Orenček! Zakaj mi nisi povedal, kaj nameravaš ? Ne bil bi bežal iz brloga, o, nikoli. Naj bi me bili zgrabili biriči! Samo, da bi bil ti ostal pri življenju. Zakaj si mi to storil, Orenček?«
Jernej je vstal in se je nagnil nad mrtvim pastirčkom. Dolgo mu je gledal v obraz. V srcu pa ga je skelelo in strašno peklo. Prepričan je bil, da je on kriv njegove smrti. Kofetič je pa sedel nepremično na klopi in je gledal v Orenčkov obraz. Smrtna tišina je vladala po izbi. Čulo se je samo presketanje sveč in težko Jernejevo dihanje.
Sredi te tišine pa se je oglasil hipoma zunaj na cesti nočni čuvaj, pojoč polnočno uro. Jernej se je zgenil. »Ura me kliče,« je zamrmral. Pokropil je Orenčka in se je dotaknil njegove mrzle desnice. »Nikoli več se ne vidiva, Orenček! Oj, da se vidiva vsaj srečna na onem svetu! Mirno spavaj, Orenček, in prosi zame. Z Bogom, draga duša!«
Jernej se je obrnil in odhitel k durim, Kofetič je stopit za njim in ga je prijel za roko. »Kam, Jernej ?« ga je vprašal strahoma. »Ostani in ne hodi odtod.«
A Jernej je zmigal z glavo. »Stric, nazaj k vojakom,« je odvrnil. »Vojska je na Laškem, in nemara me čaka tam smrt. Molite zame, stric, da bom gledal dol na vas od tam, kjer svetijo zvezde... Z Bogom, stric.«
Tesno se je oklenil Kofetič njegove roke. »Ne takih besed, Jernej, ne takih besed! Pojdi v miru, Jernej, in Bog naj te spremlja. A vrneš se, Jernej, verjemi mi, da se vrneš. Ni, da bi tekla zaman nedolžna kri. Bog se bo ozrl nanjo in on te bo spremljal zdaj in te pripeljal srečno nazaj... Rad te je imel Orenček, in zato te moram imeti tudi jaz rad. Bog s teboj, Jernej! Pojdi v miru in ne obupaj...«
Jernej pa ni odvrnil ničesar. Stisnil je ustnice in je še enkrat pogledal na Orenčka. Potem pa se je naglo okrenil in je zbežal v noč.
Jutro se je zbudilo na strmih snežnikih. Rožna zarja je objemala bele skale, da se je zdelo človeku, da gore gore v čistem ognju, ki je padel z neba. Pod ognjem pa se je svetil bel sneg kakor čistro srebro, ki ga je umila nočna rosa. Spodaj v gozdovih so peli ptiči jutranjo pesem, in iz ozkih dolinic se je čulo tajinstveno žuborenje vode.
Visoko gori, ravno pod vrhovi snežnikov je stal Jernej. Kakor zamaknjen je gledal v ta prizor, in oko se mu ni moglo ločiti od te krasote.
Daleč spodaj pod njim na planini se je oglasilo pravtedaj komaj slišno zvončkljanje živinskih zvoncev. Jernej se je zgenil. »Z Bogom, rodni kraj!« je zaklical, in bridkost mu je legla na dušo. Zakril si je obraz z rokami in je sklonil glavo. Toda samo za trenutek. Še enkrat se je ozrl po dolini in žarečih vrhovih. Nato se je okrenil naglo in se je spustil po skalah navzdol. Nič več se ni ozrl nazaj na žareče snežnike; hitel je v onstransko dolino in dalje po nji — daleč, daleč v tuje kraje. — Samo ena spremljevalka je šla z njim, in ta spremljevalka je bila — pekoča bridkost...
10.[uredi]
Ko so pokopali pastirčka Orenčka, je nastal v vasi spet mir. Ljudje so delali pokojno po polju. Bil je ravno čas košnje, in veselo petje se je razlegalo okroginokrog po ozki dolinici. Samo Kofetič ni mogel preboleti bridke izgube. V teh dneh se je bil postaral za deset let, in nikjer ni mogel najti tolažbe. Niti na grobovih svojih dragih. Čutil se je zapuščenega na mirnem svetu.
Zvedel je o tem gospod župnik, sivolas, dobrotljiv starček, ki ga je spoštovala vsa dolina. Pričel je hoditi h Kofetiču, ki je presedal ves božji dan brez dela na vrtu. In gospod župnik ga je tolažil dannadan, in ga je tudi resnično utolažil. In nekega dne se je poprijel Kofetič spet dela. Neumorno je robotal od jutra do mraka in iskal v delu in molitvi leka za svoje prežaljeno srce.
Gozdar Lohnež tudi ni počival. Neumorno je zasledoval divjega lovca, ki mu je bil ustrelil dobrega Franceta. S svojimi Iovci ga je zasledoval in ga je tudi osledil. Sledovi pa so peljali naravnost do Zakrajnika, naravnost do hlapca Melharja. Gozdar si je mel roke. Domenil se je z biriči, in neko noč, ko je sijala luna, so obstopili Iovci Zakrajnikov hlev, kjer je spal Melhar. Neslišno so se splazili po stopnicah na vrh. A ravnotakrat, ko so dospeli na hlev, so videli, kako je skočila na nasprotni strani temna postava dol in je izginila kar v hipu.
»Za njim! Za njim!« je klical gozdar. Lovci in biriči so stekli na vrt, da zgrabijo begunca. A zaman so preiskavali ves vrt. O Melharju ni bilo več ne duha, ne sluha. Pač je imel skrivač slabo vest. Že dolgo časa je slutil, da ga sumi gozdar, in zato je bil oprezen. Zaslišal je bil lovce in je vedel, da iščejo njega. Zato je pobegnil skozi vrt v grmovje in je izginil kot prikazen.
Za tem dogodkom so šele zvedeli Ijudje, kdo je bil pravzaprav Melhar. Od gosposke je dobil župan obvestilo, da je Melhar zločinec, ki je zbežal pred dvema letoma iz ječe v Gradiški. Zasledovali so ga dve leti in so ga izsledili naposled pri Zakrajniku... Toda prepozno je bilo. In tedaj se je zvedelo tudi, kdo je izdal Jerneja. Nihče drugi nego Melhar. Biriči sami so priznali to. In tudi Gregorjev hlapec Joz je pravil tako. Njemu je odpustil župan vse, in Joz je bil prost.
Dasi je mislilo vse, da je pobegnil Melhar iz zagorskega kraja, pa vendar gozdar Lohnež ni verjel tega. Trdno je bil prepričan, da se skriva Melhar nekje v skalovju. In zato ga je še vedno iskal. In naposled ga je tudi našel. Njegov najmlajši lovec, Gabriel po imenu, ga je osledil. Skrival se je v Iopi pod Prisankom, ravno tam, kjer prej Jernej. Gabriel je našel tisto lopo. Prazna je bila sicer, a vendar so kazali vsi sledovi, da se skriva nekdo tam. Vzradoščen je povedal Gabriel o tem gozdarju. In še tisto noč so odšli lovci in biriči na gonjo. Še je bila tema, ko so obstopili ruševje okroginokrog. A Melhar je bil čuječ. Zaslišal je sumljivo hrestanje ruševja in zaslutil je takoj nevarnost. Kakor mačka se je splazil skozi grmovje proti skalam. Zdanilo se je medtem. Lovci in biriči so stopili v lopo, a našli so jo prazno. A vendar so zapazili takoj Melharja. Plazil se je po strmem skalovju. Naglo so se spustili za njim.
Melhar je izprevidel, da je izgubljen, ako ne napne vseh svojih moči. Bežal je preko skalovja in se je bližal ozkemu jarku onkraj male planice. Tam je postal in se je ozrl za trenutek nazaj. Zasledovalci so bili že blizu. Biriči so se že ustavili, pa so prislonili puške k licu, da ustrele. Divji strah se je polotil Melharja, in zato se ni pomišljal dolgo. Naravnost se je zagnal, da preskoči jarek in izgine v gozdu. Že je priletel na nasprotno stran. Omahnil je in se je zgrabil za rob skale, da se obdrži nad jarkom. A rob se je odkrušil. Melhar je izgubil ravnotežje. Nečloveško je zakričal in je izginil v jarku.
Lovci in biriči so splezali za njim v jarek. Tam so ugledali grozen prizor. Na dnu jarka je stokal Melhar v silnih bolečinah. Ves je bil razbit in polomljen in je ležal v mlaki krvi. Lovcem in biričem se je zasmilil. Spravili so ga v vas. Tam je prišel nesrečni Melhar k zavesti in je priznal vse. Doma je bil nekje na Primorskem. Še v mladih letih je zbežal od doma in se je klatil po svetu. Bil je potepuh in ropar. Nekoč so ga ulovili in uteknili v Gradiški v ječo. A posrečilo se mu je, da je ubežal. Skrival se je daleč v gorah in je postal divji lovec. On je ustrelil Franceta. Zasačil ga je bil France. In ker Melhar ni mogel drugače ubežati, je lovca ustrelil. On je izdal tudi Kosmačevega Jerneja, ker se je hotel prikupiti gosposki in da odvrne sum od sebe. Varno se je skrival pri Zakrajniku in je delal pridno, da bi ga pustili pri miru. Upal je, da ostane na varnem za vedno. A prišlo je vse drugače.
Melhar se je spravil potem z Bogom. Voljno je prenašal silne bolečine in niti enkrat ni jeknil. Ljudje, ki so ga sovražili še pred enim dnevom, so ga zdaj pomilovali. Želeli so mu, da bi kmalu umrl in da bi ga smrt rešila. Saj okrevati itak ni mogel več.
In res — proti večeru tretjega dne je umrl Melhar, spravljen z Bogom...
Pri Kosmačevih so mislili čez leto dni že vsi, da je padel Jernej v krvavi vojski, ki je divjala takrat po vsem Laškem. Nobenega poročila niso dobili od njega. Samo to so slišali, da je na Laškem vse v puntu. In zato so se spominjali Jerneja, kot se spominjamo mrtvih, ki so odšli pred nami v večnost. Že več kot leto dni je minulo, odkar je odšel Jernej nazaj k vojakom. Jesen je prišla v zagorski svet, in hladen veter je zavel preko praznega polja.
Neke nedelje popoldne so bili vsi Kosmačevi doma. Tudi Kofetič je prišel na obisk, ker mu je bilo dolgčas doma. Kofetič je osivel popolnoma, obraz mu je bil naguban in čelo razorano vsled žalosti. Držal se je sključeno. Govorili so o Jerneju in o rajnem Orenčku. Žalost je objela vse. Bridki spomini!
Kar naenkrat so se oglasili zunaj v veži koraki. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal popoten človek. Obleka mu je bila vsa oguljena in prašna. Na prsih se mu je svetila kolajna. Obraz mu je bil izmučen in upal. A vendar so se mu svetile oči v veliki radosti.
Popotni človek je obstal na pragu in je gledal molče na družbo. Vsi so zrli nanj začudeno in so ga motrili od nog do glave. A nihče ga ni takoj spoznal.
Kosmačevka je vendar vzdrhtela, ko ga je zagledala. Ženica se je zdrznila, pa se je zagledala v tujčeve oči, ki so zrle nanjo in so se zasmehljale. In tedaj je ženica prva spoznala popotnega človeka.
»Jernej!« je zaklicala in je vstala naglo. A kolena so se ji pošibila in omahnila bi bila nazaj, da ni priskočil fant in jo prijel za roke. »No, kaj me res ne poznate več?« je del fant in se je zasmejal.
»Jernej sem — !«
Tedaj so viknili vsi. Bil je potem velik praznik za Kosmačeve, ker se je povrnil Jernej. Pravil jim je o krvavih bitkah doli na Laškem. Povrnil se je bil k vojakom in se mu ni zgodilo nič žalega. Nekaj časa je bil zaprt. A kmalu so ga uteknili v vrste nazaj, ker se je vojska nadaljevala v vsej svoji strahoti. V desetih bitkah se je boril Jernej hrabro in neustrašeno. Postal je kmalu narednik, in potem se je bojeval še bolj pogumno in neustrašeno. A v zadnji bitki ga je vendar zadela nesreča, Svinčenka mu je ranila levo nogo, da je moral obležati. Spravili so ga v bolnišnico. A Jernej se je kmalu izlizal. Ker ni bil več za bojno službo, so mu pripeli na prsi kolajno hrabrosti in so ga odpustili. Jernej je vesel odhitel proti domu. Ves teden je hodil; a ni mu bilo mari dolge poti. Samo, da je spet doma, doma, kjer mu zdaj ne bo nič manjkalo. Zdrav je zdaj popolnoma. Kaj za to, če bo moral vse svoje življenje malce šepati! Samo, da ni bilo hujšega.
Praznik je bil tisti dan pri Kosmačevih. Zvedeli so ljudje, da se je povrnil Jernej iz vojske. In prihajali so h Kosmaču trumoma povpraševat, kako in kaj. Jernej jim je pa razkladal na dolgo in na široko in se ni utrudil.
Ko je prišla noč, so se odpravili k počitku. Že davno je spal Jernej, srečen in vesel, v prijetnih sanjah. A mati je klečala še pozno v noč pod svetim razpelom in je molila. Solze so ji polzele po nagubanem licu. A vendar se je smehljala. Saj je bilo njeno srce polno radosti in sreče...
Prešla je zima in pomlad se je prismehljala v zagorski svet. In tedaj sta postavila Kofetič in Jernej Ijubezniv spomenik nepozabljenemu pastirčku Orenčku na vaškem pokopališču. Ves je bil bel iz gladkega, svetlega kamena; Jezus, dobri pastir, z ovčko na rami, iz alabastra izklesan, je krasil njegov vrh. Spodaj, pod Orenčkovimi rojstnimi in smrtnimi zaznamki, pa so bile v kamen zlatovrezane svete besede: »Večje ljubezni nima nihče, kakor kdor življenja da za svoje prijatelje.«
Ko je pa legala noč na Razor in na Prisanek in ovijala Police kot z mrtvaško kopreno, tedaj pa domala ni bilo večera, da ni stal tih mož sklonjene glave in sklenjenih rok ob grobu Orenčkovem.
Zrl je v tla, kakor bi bil nekaj izgubil, kar je težko pogrešal in ni mogel najti...