Pastirček (Kristina Brenk, 1)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastirček
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pastirček

Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja nekoliko krav, ki jim je bilo pridruženih tudi nekaj ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoče sonce je pripekalo na zemljo. Kar deček zagleda tri lepe deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so vile. Neizrečeno so bile lepe, pa tudi zelo podobne so si bile; skoro enake so bile med seboj. Mirno so ležale in vsaj na videz sladko spale. Deiček niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je, da so navadne deklice, ki so se po soncu utrudile, pa so legle in zaspale. - Toda sonce jih bo opeklo, misli deček sam pri sebi. Škoda tako lepih obrazov. Moram jim pomagati. Splezal je na bližnjo lipo, nalomil par košatih vej in jih zasadil okoli lepih deklic tako, da jih sonce ni moglo nič več ožgati. Nedolgo nato se vile zbude in vstanejo. Prično se čuditi in spraševati druga drugo, kdo le je bil tako usmiljen, da jih je ubranil pred sončno pripeko. (Dobro pa so vedele, kaj se je bilo zgodilo, kajti vile nikdar ne spe, temveč se le narede, ko da bi spale. Spraševale so le zato, da vidijo, ali se bo deček oglasil ali ne.) Pastirček pa se ni oglasil, marveč je poizkušal celo zbežati, ker vil ni mogel gledati; lasje so se jim preveč bleščali. Svetili so se kakor suho, čisto zlato. - V tem trenutku so bile že vse tri pri njem. Ni jim mogel uiti. Povprašale so ga, kaj hoče v dar, ker jih je obvaroval pred žgočim soncem. Deček pa si ni upal nič prositi. Ponujale so mu čedno mošnjo denarjev, ki ni v njej nikdar zmanjkalo rumenih cekinov. Toda pastirček za vse to ni nič maral, ker denarjev še poznal ni. Da bi se pe z denarjem samo igral in ga ogledoval, tudi ni hotel, kajti denar je mrtev, on pa je imel živa goveda in ovce, ki so mu bile nad vse. Ko so vile to opazile, so mu rekle: - Ko boš zvečer gnal domov, boš slišal za seboj od morja samo zvončkljanje vsakovrstnih zvoncev, pa nikar se med potjo ne oziraj, dokler ne prideš domov. Rekle so in izginile. Zdaj šele je deček spoznal, da to niso bile navadne deklice kakor druge, ampak bržkone vile. Počasi se je sonce bolj in bolj nagibalo v morje in pastirček žene svojo čredico domov. Čimbolj se je bližal domu, tem večje zvonjenje in bingljanje je slišal za hrbtom. Toda pozabil je, kar so mu bile vile naročile. Ko je bil že na pol pota, se radoveden obrne, da vidi, kdo žene za njim toliko blaga? Pa je zagledal veliko trumo ovac, krav in koz, ki so šle iz morja za njegovim blagom. V trenutku pa, ko se je ozrl nazaj, je vse prenehalo hoditi na suho iz morja. Samo tista truma ga je spremila do doma, ki je bila že zunaj. Če bi pastirček ne bil pogledal nazaj, bi imel neizrečeno veliko čredo; pa saj mu je bilo tudi tega dovolj, ker je tudi revne sosede obdaril z blagom, ki so mu ga bile vile prav čudno podarile.


Istrska pripovedka, zapisal Jože Benigar