Partizanska ljudska pesem I
| Partizanska ljudska pesem I Črtomir Šinkovec |
Izbral in uredil Črtomir Šinkovec
| |||||||||||||
Spremne besede[uredi]
V prvih pomladnih dneh 1941. leta so se izpolnila temna predvidevanja in hude slutnje: ognjena in jeklena vihra druge svetovne vojne je završala tudi čez slovensko zemljo . Z italijanskega juga in nemškega severa so pridrveli podvjani glasniki vojne z liktorsko sekiro in s kljukastim križem. S tem se je za slovenski narod začela stiska in vseobča tragedija, nedopovedljivo grozljiva: glasniki vojne so ga bili v imenu liktorske sekire in kljukastega križa obsodili na smrt. Taka smrtna pretnja mu od naselitve v teh krajih še nikoli ni pretila, četudi so ga preobračali in potujčevali z mečem in s križem, četudi je bil upognjen pod jarmom tlačanstva in izpostavljen turškim navalom, posekan v kmečkih uporih in izmozgan v dolgoletnih vojnah. V vseh hudih preizkušnjah so korenine ostale nedotaknjene, čeprav je bilo izpodsekano marsikatero drevo.
Toda zdaj, v tem desetletju dvajsetega stoletja, so nas hoteli iztrgati s koreninami. Komaj se je potišal prvi vojni vihar, že so se preračunljivo in neodjenljivo, s strupeno slo in pohlepom zagrizli v naše najbolj občutljive korenine – izkoreninjenca in brezdomca je lahko uničiti, z njim opraviti poslednji obračun. Od ust do ust je šel skriven glas: s šolanimi ljudmi so napolnili zapore, z njimi ravnajo kot s sužnji, ki jih oropane in ponižane odvažajo v pregnanstvo. Kmečke ljudi izganjajo iz stoletnih domov, pode jih z rodne zemlje kakor divjačino, razlaščajo jih in ravnajo z njimi kot s klavno živino, materam kradejo otroke in jih odganjajo v taborišča v mrzle tuje dežele ... In spet je od ust do ust šel skriven glas, ki je zazebel do srca: naše najboljše ljudi streljajo kot talce, izročajo jih v taborišča smrti. Nihče več ni varen pred njihovimi kremplji, pred volčjimi zobmi.
V nas se je nabiral srd in gnev – se bomo mar pustili pobiti kot živina? Tiho upanje, da zlodej ne bo tako črn, kakor ga opisujejo, je nas bridko pustilo na cedilu. Resnica, ob kateri smo spregledali, je bila grozljivejša od najbolj črnogledega strahu.
Tako smo bili postavljeni pred veliko odločitev: upreti se ali umreti, umreti kot pohojen črv, upreti se v znamenju človeškega dostojanstva in pravice do življenja. Prebuditi se iz tisočletnega hlapčevanja, iz otrplosti razuma in srca, slepljivih in varljivih utvar, zaostriti se kot nož, proti roparjem, požigalcem in morilcem in njihovim postavam: da ne dovoli meriti vrednosti svojega življenja z vrednostjo svinca, ne pusti upepeliti svojih tisočletnih svetinj. Odločili smo se v imenu svobode, vere v moč pravice in udarili smo z žuljavo pestjo: Zob za zob, glavo za glavo!
S tem smo razpihali pod pepelom tlečo iskro. Vedeli smo, da od liktorske sekire in kljukastega križa ne moremo pričakovati milosti, da se rešitev svetlika samo skozi ozko špranjo na strmo pot upora, četudi na vseh obzorjih zmagoslavno rjove z orožjem kot zver podivjani človek.
Tako smo se uprli v imenu srpa in kladiva in postali neuklonljivi v svojem pogumu, zakaj v smrtni stiski smo se otresli hlapčevstva, žalostne dediščine preteklosti, ki nam je bila prešla v mozeg in kri. Vedeli smo, da bo treba tvegati in vztrajati, prebolevati poraze in žrtve in se vedno znova in znova dvigati, često tvegano in skorajda samomorilno napadati, vendar si neuklonljivo utirati pot čez goro trpljenja v človeško svetlo in odrešilno prihodnost.
Prvo znamenje trpnega odpora je bila zavrnitev slehernega sodelovanja, stopnjevanje le-tega je bil kulturni molk, ki je imel globok odmev v slovenskem kulturnem okolju. V kulturnem molku je bilo nepriznanje zasužnjevalčeve oblasti in nepodrejanje njegovim zakonom. V tej tišini so se kot opozorilo oglasile Prešernove, Gregorčičeve, Cankarjeve pesmi, ki so imele čudežno moč. Kot klic k uporu je že 6. septembra 1941 dr. Anton Pesnik (psevdonim Otona Župančiča) objavil v »Slovenskem poročevalcu« pesem »Veš, poet, svoj dolg?« Ta velika budnica je bila napotilo in vodilo in kulturni molk je bil pravzaprav zarodek odkritega odpora, ki je na drugi strani rodil veliko stvariteljsko razgibanost, ki je našla mesto v ilegalnem tisku, v tem najmočnejšem orožju.
Osvobodilno gibanje je hranilo v sebi vir nove, uporniške tvornosti. Prvi njen dokument je bila zbirka Mateja Bora »Previharimo viharje«, ki je s svojim nekoliko bučnim, toda ognjevitim in bojevitim izrazom prišla v uporniške partizanske vrste kakor evangelij, prodrla je vanje s čudotvornim ognjem. Bila je krik grozljivega časa, skrivnostna sila, svetla in topla vez, ki je v boju, na pohodu ali ob tabornem ognju združevala uporniška srca v nerazdružno družino, v svet čudovite lepote. Ta pesem je kazala pot skozi viharni čas, prepričevala, tolažila, bodrila, dvigala, klicala k odporu in maščevanju. Ta pesem je bila prava: vznesena, udarna, propagandna, preprosta, razumljiva, uglašena na vse dure in mole nasilnega in krvavega časa – pili smo jo kot opojno moč in je vsem nam postala lastna izpoved naše usode.
Nujna potreba po pravi uporniški pesmi se je začutila že z nastankom prvih partizanskih skupin, ki so se zatekle v gozdove. Naš človek ne more živeti brez petja in pesmi. V samotah gozdov ob tabornem ognju je bila ta potreba še očitnejša. In našli so se ljudje, ki nikoli niso napisali verza, zdaj pa so začeli prirejati stare ljudske, domoljubne in revolucionarne pesmi za partizansko rabo. V delavske in buditeljske pesmi so vnašali partizansko tematiko ali pa so starim napevom podlagali novo besedilo. Tako so v gozdovih na svoj način oživele pesmi, ki so jih buditelji delavskega razreda uvajali v delavsko gibanje. Največ teh pesmi je bilo rojenih v oktobrski revoluciji, med špansko državljansko vojno ali na robiji v stari Jugoslaviji. Te pesmi so imele enak učinek in so bile enako priljubljene kot nekoč na ruskih poljanah ali pod vročim španskim soncem. Vse te pesmi, pa naj bo o bedi in gladu nečloveško izkoriščanega delavskega razreda ali žalostni usodi kmečkih puntarjev ali o robijaših nekdanje Jugoslavije, so oznanjale boj za svobodo, ki je posameznikova temeljna dolžnost do skupnosti. Te pesmi, ki so bile po vsebini samorastniške glasnice vseh, so se hitro razširile od ust do ust in se spreminjale v vrsto si podobnih inačic. Povsem razumljivo je, da so tako hitro osvajale, da so se ljudje oklenili pesmi, po izraznosti in povednosti ustrezni za čas, ki je tako silovito in usodno pretresal naš svet. Ta pesem je klicala ogroženega in poteptanega človeka k uporu, vlivala mu je pogum, podžigala ponos in maščevanje. Z vsem bistvom je čutil, da je edino na njegovi strani pravica, zaradi katere je trpel, krvavel in umiral sredi fašistične džungle.
Naša nova uporniška pesem nikoli ni poganjala kali obupa, pač pa je bila neugasljiva plamenica upanja, moč v utrujenosti, množičen izraz neuklonljivosti in neločljive povezanosti z bojem na smrt obsojenih. Ob njej je zvenelo srce in pelo orožje, ustvarjala je čudeže nadčloveške moči, vedno globoko doživeta, prepričevalna in preprosta.
To dejstvo pa še posebej velja za izvirno ljudsko pesništvo, ki je zaživelo v tem času, podobno kot sleherni izraz ljudske ustvarjalnosti. Pojem »ljudsko pesništvo« se v tem primeru, zaradi izrednih razmer njegovega samorastniškega nastajanja, razločuje od klasičnega pojrna in poglavitne značilnosti ljudskih pesmi, med katere štejemo le tisto pesem, ki jo je slovensko ljudstvo na svojem jezikovnem ozemlju »po ustnem izročilu, s petjem iz spomina sprejelo za svojo, jo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu«. Partizanska ljudska pesem je mišljena v glavnem zaradi ljudskih pesnikov, ki so te pesmi ustvarili. To so bili preprosti, često nešolani ljudje s prirojeno bistrostjo, darom opazovanja ter s smislom izpovedovanja. Le-ti, ki v normalnih razmerah niso napisali niti skromnega pisma, so zdaj pod pritiskom nuje vzeli v roko pero in prelili v pisano, vezano besedo svoje osebne ujme ali vedrine ali pa trpljenje zasužnjenega, za svobodo se bojujočega in v zmago verujočega naroda.
Partizanska ljudska pesem nima svoje vrednosti le kot zgodovinsko gradivo, saj ni samo odsev in odmev trpkega pa hkrati velikega časa, temveč je prepričevalen izraz ljudske tvornosti, prabiten in prvobiten izraz njegovega čustvovanja, ki se je rodil le v izjemnih razmerah, se sprožil kot pravir ljudske duše prav v stiskah tega časa. Zato ima tudi dandanes svojo pesniško veljavo kot poslanica svobode proti temnirn silam modernih zasužnjevalcev. Privrela je iz globin davnih sanj o svobodi in je enkraten dokaz etične in življenjske moči našega človeka.
Partizanska ljudska pesem se je porajala že v prvih mesecih okupacije, tedaj, ko so italijanski in nemški zasužnjevalci začeli izvajati svojo oblast s polnjenjem zaporov z našimi najboljšimi ljudmi ter preganjanjem z razlaščenih domačij. Prve pesmi so nastale prav med nečlovesko ponižanimi zaporniki in med pregnanci v mrzli tuji deželi. Zanimivo je, da je najpogosteje spregovorilo čustvo naših mater, žena in deklet, ki so pele o ljubezni do doma kot o prispodobi domovine, o neuklonljivi veri v vrnitev in priborjeni svobodi. V teh pesmih je bila pogostna obtožba tistih, ki so jim skalili domačijski mir, prizadejati nepopisljive krivice in gorje. Zato je razumljivo, da v teh preprostih in iskrenih verzih ni bilo ljubezenske idilike, marveč spodbujanja moža, fanta ali brata, ki so v gozdovih, da je z, njimi neločljivo povezana pravica in tudi končna zmaga. Čustvena navezanost se vselej povezuje z bojem za domovino, v nečloveških razmerah so ljudje iskali utehe domotožju v hrepenenju po domu, miru in svobodi. Pesem jim je bila tolažnica, vez z vsem, kar jim je drago; kljubovanje, psalm , žalostinka in zdravljica, skrivnost povezanosti s skupnostjo, ki se imenuje slovenski narod.
Največ pesmi se je rodilo med partizani, ki so bili najbolj neposredno povezani z bojem. Ta pesem poje o nujnosti boja, je bojevita, polna sovraštva in gneva do sovražnikov, ki so kot zasužnjevalci počenjali najstrahotnejše zločine. Gorje, ki ga je bilo za velike gore povsod, je razbičalo čustvovanje sicer trdih in prekaljenih ljudi, ki se nikoli niso odrekli pravici do življenja, nikoli na slepo vdali v usodo in so zdaj z neuklonljivo življenjsko silo in etično močjo ter elementarnim kljubovanjem sprostili svojo ustvarjalnost. Podobo svojega čustvovanja so si narisali s težkimi, z okornimi besedami; stihi o dobljenem boju so vriskali v zmagoslavju, ob porazih so bili polni srda, studa in maščevanja, bile so žalostinke za padlimi in elegrje o tistih, ki ginejo in gnijejo po ječah in taboriščih. Te pesmi, pa naj pojo o požganih domovih, po nedolžnem pobitih, živih vrženih v ogenj, talcih, od otrok do starcev, postavljenih pred puške, izkrvavelih v domačo zemljo ... V vsebino teh pesmi je rahlo vpletena zaskrbljenost nad pregostim obiskom smrti, trpka bolečina nad smrtjo dragih, hvalnica junakom, prisega in maščevanje nad sovražnikom, žalost mater, žena in deklet za mrtvini možmi, sinovi, ljubljenci ... Te pesmi so vzbujale čudovite občutke lepote, ki je s čarobno močjo utrjevala pogum in nepopustljivost, budila ponos in čast – bojevati se za življenje ali smrt, za svetlo zarjo svobode. Pesem bojevnika za svobodo svojega naroda ni kazala samo neskončne vdanosti boju na življenje in smrt, ko se je zastavil kot granitni zid v neštetih spopadih z bolje opremljenim in vojaško izurjenim sovražnikom, ki so zahtevali premnogo življenj in žrtev, temveč človeka, ki je zmožen živeti prav zato, ker si je zastavil najvišji smoter – svobodo, ker hoče biti človek s seboj in z drugimi. In prav zatoje bil sposoben tvegati velike stvari, trpeti žejo in glad, mraz in vročino, dež in sneg, premagovati nečloveško utrujenost na neskončnih pohodih, občutke preganjane divjadine v ofenzivah, pogumno prenašati boleče poraze in junaško umirati. Ljudje, ki so peli te pesmi, se nikoli niso znašli pred vprašanjem o smiselnosti tako nečloveških naporov, odpovedi, premagovanja in žrtve.
Ta čas, trd in krut, je v našo kulturno zakladnico vnesel pravo in izjemno bogastvo. Na tem mestu ni treba posebej razčlenjevati in omenjati pesniške tvornosti številnih pesnikov, ki so zrasli prav iz partizanskih vrst in ki so s pesniško besedo dali tej odločilni dobi naše zgodovine najznačilnejši in najneposrednejši umetniški pečat. Ta pesem je globoko izpolnila svoje poslanstvo kot bojno orožje in kot podoba tega najpomembnejšega obdobja naše zgodovine. Preprostejša, toda še neposrednejša, intimnejša, bolj prizadeta in iskrena izpoved tistega velikega časa je partizanska ljudska pesem, ki je le deloma zbrana v tej knjigi. Naša naloga je, da te pesmi zberemo, da jih zbrane položimo v zakladnico naše kulture, saj so edinstven izraz našega človeka v strahovitem smrtnem vrvežu za življenje, enkratna podoba – samorastnica, trdoživa plamenica slovenske besede in pesniška izpoved slovenske skupnosti.
Č. Š.