Pariz (Fran Roš)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pariz
Fran Roš
Izdano: Svoboda letnik 1, številka 10/12 (1919), 199–201
Viri: dLib 10/12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mi smo, ki ustvarjamo novi svet. Naše ideje so vekom diktirana pot. Mi smo sol zemlje, kondenzirana svetovna bodočnost. Rušimo in ustvarjajmo in trepetaje se nam klanjajo zakoni nebes in zemlje. Neumrljivost našim imenom in našemu svetotvornemu delu!

Ali so zatvorjene duri, spuščene zavese? Stojijo li straže zunaj? So pota z vzhoda čvrsto zamašena?

Dobro! Tudi galerije naše dvorane zehajo prazne. Čemu treba poslušalcev ali celo kritike nam ob zeleni mizi? Bajoneti zmage nam dajejo oblast diktatorsko. Kdo bi se drznil zlovoljno zategniti lica pred avtoriteto naše vsesilnosti?

Nadaljujmo brez bojazni, zakaj svet je poslušen in trepetaje pričakuje naših migljajev.

Gospoda, opazka mimogrede! Silno opažam, dame nekam zapuščata spomin in orijentacija. Posebno neljubo čutim to od dneva proslave polletnice našega krožka, obstoja svetovnega sodišča. Tisti šampanjec, gospoda, je bil čudotvoren, a žalibog ne brez sitnih posledic. In poglejte tu, gospodje! Pognala mi je bradavica, tu na nosu se širi in to nekaj pomeni. Imam občutek, kakor da mi je vanjo iztekel ves spomin, zakaj v možganih ga ne morem obseči več. Skrbi me grozno in nepopisno in to seveda z, ozira na svetovne interese. A skoro se mi zdi, da tudi vam ni povsem prizaneslo to naše življenje, ki se opaja v lastni mogočnosti in šampanjcu. Toda pomislite, kaj ne bi ušel svet svojim tečajem in se potopil in razletel v brezdnu vesoljstva brez nas, ki mu vodimo obstoj in blagor? To uvod ... Zakaj v teh aktih se omenja Radgona, ime mažarskega kraja približno blizu Reke baje. Pa kje naj bi vzel človek toliko spomina? — A tako! Že vemo. Odločiti bi morali torej med tremi sosedi. Vprašanje je: komu? Kje je zemljevid? Enostavna je avtonomija. Pa recimo raje plebiscit, oziroma predlagam, da žrebamo. Jaz vržem kocke. Dobro! Avstrija. Tako je odločeno. Razglasimo svetu sodbo. Kaj nam to tuje, neznano ime! Obenem je to kompenzacija za izgubo odrešene Tirolske in odtrgane Slovenije. In s tem je Avstrija pridobljena. To je diplomatika, ki je svet s svojim normalnim razumom ne bi mogel doumeti.

Čujem nemir, gospoda! Kaj ni nekdo votlo pokašljal v dvorano? Morda je bil šepet samo, a na vsak način skoro preglasen in nenavaden. Kaj ste prebledeli, gospodje? O, že čutim tudi jaz, kakor da je zavelo preko naših glav prhutanje sape od sibirskih step. Pogum, gospoda! Neumna misel in prazen strah samo je bilo vse. Takoj naročim novega šampanjca.

K uspehu našega truda in požrtvovalnosti! Na naše zdravje do uspeha! V duhu vidim rasti spomenike preko vse zemlje, himne našim svetim imenom preplavljajo svetove in stoletja. Večno nam življenje, gospodje!

Čemu se vznemirjate? Kdo plača šampanjca, vprašujete? Bagatela! Mali narodi, ki smo jih osvobodili, ki nam dolgujejo življenje. Naložimo jim milijard, da jih plačujejo do smrti. Do smrti pa hočemo piti mi šampanjca slave in razkošja.

Odkod ta šum? O Bog, saj veš. da smo ti sluge, kakor smo tudi mogočni. In saj si nam preje pomagal k tako sijajni zmagi, še zdaj glej!

Glasove čujem. Silhuete se opotekajo po galeriji in šepečejo. Govorimo tiše, tam namreč prisluškujejo. Pa kako pridejo sem in kdo so? Ni li v tem izdajstva? Same dolge, skoro prozorno izsušene postave in iz oči tajen ogenj kakor glad in bolezen. Kdo ste?

Kaj ste? Blago, ki trgujemo mi ž njim, drobiž, da ž njim mi poravnavamo medsebojne račune in dolgove? Ne razumemo vas. Kdo je trdil kaj tekega? Je to očitanje hvaležnost? Prevzela vas je naša dobrota, nesramni nehvaležniki!

Mali narodi ste, a kdo vas je klical? Ali je eksistenca vas vseh od nas sploh že priznana? Čakajte zunaj! Dovoljujemo vam, da pričakujete izida zunaj na hodnikih. Sicer pa je to pravzaprav nepotrebno, ker ne bo nikakor utegnilo pospešiti našega temeljitega in zato dolgotrajnega in napornega dela. Lahko bi pa tudi medtem pomrli na hodnikih in mi bi imeli sitnosti z vašimi trupli. In kdo bi potem plačal vaše dolgove? Zato vam poveljujemo, da se odstranite nemudoma in vas opozarjamo na neljube posledice. Odrečemo vam kratkomalo pravico samoodločbe in potem glejte sami!

A za Boga, kdo je prihrumel v dvorano ogromen in revolucijonarski, da hrešči in se ziblje galerija? Silno neprijetni plini so se razprostrli tod po dvorani in gospoda moja, konštatiram, da trepečemo kakor v sibirskem mrazu. O Bog, bodi nam milostljiv, brani nas, ker veš, da je naš boj samo boj za pravo izkoriščanih in pogaženih.

Barbari ogrožajo kulturo, produkt dvajsetih stoletij krščanstva božjega. V svoji vnebovpijoči nasilnosti ne priznavajo viška naših prestolov, ne zastaja jim korak v spoštovanju in občudovanju naše višine in današnje visoke kulturne višine človeka sploh.

Konštatiram z ogorčenjem, da so kultura, humaniteta, svet in Bog, da je vse priznano, obstoječe in po božji milosti vladajoče v nevarnosti. A ne moreni več, gospoda! Hrup je neznosen in vaši obrazi so bledi in plahi. Mučni in težki oblaki ležijo v dvorani. Resno delo je v resnici nemogoče. Predlagam zato. da izvajamo posledice in se brez pardona razidemo. Predlagam namreč dvamesečne počitnice in upam, da se tačas duhovi izčistijo in mirnim potom pomirijo.

Bog naj nam blagoslovi šampanjca, oziroma naše bodoče delo! Nemudoma se razidimo, gospodje, zakaj zdi se mi, kakor da se že podira galerija.