Pariško pismo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pariško pismo
Vladimir Levstik
Izdano: Jutro let. 13, št. 41, 1932
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

10. februarja.

Pariz ne da, da bi ga tujec površno sodil. Pariz hoče biti metropola duha. In tudi kaže, da je.

Vsega neizmernega snovanja ne moreš uganiti na prvi pogled. A na prvi pogled, še preden zapustiš železniško postajo, te prevzame dojem: to je mesto knjige!

Nikjer drugje se knjižni dehor tako radostno ne zaveda, »koliko je knjig je na svetu«. Nikjer ni toliko knjigarn — če so, pa ne znanji tako opozarjati naše. Nemške (in naše) knjigarne varujejo svoje zaklade v naduti zaprtosti; aristokratsko čakajo, da prideš ponje, kakor v davkarijo po kolke. Med knjigo m kupca postavljajo svečeniškega posredovalca (ki zna svojo reč, ali je pa ne zna). Pariška knjigarna pa širi svoje izložbe na ulico, kakor odkrito, zvrhano naročje. »Prstopi, poglej, beri, izberi!« Tako vabi knjiga človeka v neposredno, osebno razmerje. Če hočeš, stoj in listaj po njej, dokler te je volja. Vzemi jo, ali jo pa odloži in pojdi dalje, kakor mimo človeka, s katerim si nimata kaj povedati. Čakala bo drugega in ga bo tudi našla; saj niso vse knjige spisane samo za eno vrsto ljudi, o ne. A če si jo spoznal za svojo in kupil in stisnil pod pazduho, se vrneš domov z zavestjo — »kakor da bi bil našel prijateljsko dušo.« mi je rekel nekdo.

Francosko knjigotrštvo hodi druga pota kakor nemško. Tu nimaš sistematskih priročnikov, v katerih bi zlahka našel vsako knjigo, pod to in to črko, vezava taka, cena toliko in toliko Francoska knjiga si sama išče gospodarjev, s tisto neskrbno samoumevnostjo, s katero se menda vse godi v tej deželi. Očitajo ji, da je malo mikavna. Papir je skromen če ni kar slab; vezane iz dale so redke; vse tiste vnanjosti, ki drugod slepi (in tolikrat oslepari!) kupca ter ga zapeljuje v jalovo obremenjevanje policiji, ji največkrat manjka. (Čeprav je res, da tiskajo vsake količkaj dobre knjige toliko in toliko na beli »alfa«, na »velin«, na holandski in japonski papir; da se cena teh posebnih naklad, kakor hitro so v knjigotrštvu pošle, podvoji, popeteri in podeseteri, in da dobiš dela, ki imajo dobro ime in trdno vrednost, tudi v razkošnih izdajah vseh stopenj, dostikrat dragocenejših od suhega zlata.) A ta preprosta, nevsiljiva francoska knjiga doseže s svojimi nakladami časih uprav bajeslovne številkie. Pri romanih, ki »užgejo«, ni 100.000 nič redkega; dostikrat je to šele polovica …

Zakaj neki? Zato, ker ta »lahkomiselni in površni narod« tako nezaslišano mnogo bere? Ali zato, ker kupuje francosko knjigo ves svet (razen dveh, treh deželic, ki se z naslado valjajo v okvirju tevtonskega kulturno - kolonijalnega sestava)? Nemara zato, ker je v Franciji taka sitna navada, da mora vsak boljši pisatelj res znati pisati? Nekolikanj gotovo tudi zato, ker so kritiki manj domišljavi kakor … drugod. V Franciji je, Bogu bodi potoženo. M. Deibler — M. Deibler, književni poročevalec pa književni poročevalec. In pri velikaših francoske književnosti ni nič tako simpatičnega kakor širokodušnost, s katere so zmerom pripravljeni priznati in podpirati nove talente. (To omenim, ne da bi priporočal v posnemanje: vsi vemo, da je beseda »nobel« v nekaterem vse časti vrednem jeziku — tujka, in da je na mnogem, čeprav slikovitem miniaturnem Olimpu več bogov kakor zlatih stolòv.)

Knjige visokih nakladnih številk nikakor niso zmerom romani. Vendar je morda zasluga »romana vobče«, ki je, kakor Abraham Izaka, rodil »biografski roman«, da je zadnja leta oživelo zanimanje za življenjepise in zgodovino, ki še vedno traja. Nakopičile so se grmade novega blaga zelo različne vrednosti. Marljivost prevajalcev m podjetnost založnikov sta presadili v francoščino vse, kar je kje znamenitega zagledalo beli dan. Dela E. Ludwiga so n. pr. tudi tu obče znana (bolj znana kakor hvaljena). Ves ta, po večini špekulativni razmah pa ni obrodil — mimo Mauroisevega »Byrona«, ki je danes že skoraj veteran — ničesar, kar bi se moglo vsebinsko in oblikovno primerjati s »Historie de France« in »Napoleonom« Jacquesa Bainvillea. urednika »Revue Universelle« enega najsijajnejših sodobnih piscev na zgodovinskem in političnem polju. Kakor Bainville v »Zgodovini Francije« ne vidi svoje naloge v nanizavanju podrobnih dejstev, ampak v odkopavanju osnovnih vzročnih zvez in zakonov, tako tudi v »Napoleonu« globoko sveti v notranjost paradnega empereurja ter izvaja velikana vojne in politične zgodovine iz Napoleona - človeka. Mislim, da je Bainville prvi francoski avtor, ki se je drznil postaviti tega moža v solidno vsakdanjo perspektivo. Zaradi tega ima njegovo delo kot tolmačba osebnosti in njenega časovnega ozadja mnogo vrlin, ki so ostale koturnski biografiji in historiografiji nedosegljive. Bainvillov Napoleon je dokaj manjši od tistega. ki ga poznamo, in dostikrat kar čisto majhen, obenem pa nesorazmerno živejši in razumljivejši. Vse to brez slovesne neprebavljivosti: pogoltneš ga v 24 urah (ker prej ne moreš nehati), kakor kak roman, kakor zvezek Macaulayeve »History of England«. Ali: med tem, ko je mik Macaulaya. razen v epski razgibanosti, zlasti tudi v anekdotskem elementu, v podrobnosti, je čar obeh Bainvillovih del prav v tem, da vodita bralca nad podrobnostmi in spajata vrhunce dogodkov v roman velikega naroda, v roman velikega človeka. Obe knjigi (pri A. Fayardu) sta dosegli uspeh, kakršnega pomni le malo romanopiscev: »Histoire de France« (1924) okoli 250.000. in »Napoleon«, ki je izšel pred nekaj tedni, doslej okoli 75.000 izvodov.

Seveda Pariz ne izdaja in ne bere samo takih dragocenih del. Mimo legije dnevnikov in tednikov vseh smeri, strok in zanimanj najdeš povsod tudi plehko in najplehkejšo zabavno krmo za tiste, ki jim je knjiga zgolj beg iz priskutne resničnosti v kar moči omledno iluzijo. A videti je, da solzava melodramatska roba ne gre več posebno v denar. Nekam manj košata postaja. Na terenu, ki ga izgublja, se utrjujejo po ceni izdaje dobrih in najboljših del: veselo znamenje časa. Nov pojav na tem polju so Ferenezyjevi »Cahiers illustrés«, ki prinašajo vsak teden po en odličen roman za bore 75 cts. Neskrajšan roman za manj ko dva dinarja — kaj še hočete, prosim?

Prvi zvezek te zbirke (A. de Chateaubriant, »Monsieur de Lourdines«) sem si položil ob zglavje. Pa menda ne bom mogel brati nocoj: vzlic centralni kurjavi je mraz. Po ulicah brije burja, toplomer kaže 8° pod ničlo in ni je tako zale Parižanke, da danes ne bi imela rdečega nosu. S to pretresljivo pripombo — do svidenja!