Par dni iz življenja slovenskega vrednika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Par dni iz življenja slovenskega vrednika.
Humoreska, pa bolj za jok, ko za smeh.

J. A.
Izdano: Slovenec 4/86–88, 92–98, 1876
Viri: dLib 86, 87, 88, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni ga večega škandala, ni je veče nepristojnosti, veče nespodobnosti na svetu, kakor je vrednik opozicijskega časnika, posebno če je ta časnik še slovenski. Mislite, da to ni res? O, le prašajte sl. c. k. državno policijo, prašajte c. k. državnega pravdnika, glavo stavim, da bo prikimal temu. Da je vojska najhujše zlo, to že davno veste. A vendar je oboje, vojska in slovenski vrednik, potrebno zlo, kajti če bi prve ne bilo, kje bi se nekteri generali odlikovali in kdo bi pozneje vlekel penzijo, ktero na večer življenja mirno v Gradcu vživajo; če bi ne bilo vrednikov slovenskih časnikov, čemu bi bila tiskovna svoboda itd. itd. Mislim, da je to vsakemu jasno.

Slovenski vrednik je tedaj potrebno zlo. Ker je to, zato tudi ne zgine s sveta, kajti svet ne bo nikdar brez križev in nadlog. Morda je pa vendar še kdo na svetu, ki te zveri, tega medveda, ki se mu pravi „slovenski vrednik, ni nikdar še videl; tak naj gre z menoj, pokazal mu ga bom od nog do glave, videla bodeva, kaj počenja ta „medved“ od jutra do večera in še dalje. —

Pol osmih je ura, vrednik se je ravno zbudil, ker je sinoči čez polnoči pisal. Trkanje ob vrata, ktera se brž potem toliko odpro, da stopi v sobo deček in z besedo: „rokopisa“ pri vratih obstane. Vrednik mu da, kar ima ravno pri rokah, a to je malo. Zato mu reče:

„Stopi k gospodu A., tam boš dobil vvodni članek, potem se oglasi pri gospodu B., ki ti bo dal drug članek, in če bi pri kterem teh nič ne dobil, idi k gospodu C. in reci mu, da ga prosim za tisto, kar mi je včeraj zjutraj že obljubil. Podlistek naj se stavi naprej.“

Deček gre molče, vrednik se vsede in prebira časnike ter izpisuje manjše zanimive reči iz njih. Volje je precej dobre, misli si: „No, za danes sem preskrbljen. Vvodne članke dobim tri, ker so mi obljubljeni, pismonoša bo gotovo pritresel kak dopis in tako mi ostanejo le še krajše reči, ktere bom lahko prav priležno sostavil.“

Res vstopi pismonoša in položi petero pisem na mizo. Veselega obraza vzame vrednik prvega v roke, ga odpre in bere:

„Gospod vrednik! Zadnji moj dopis ste se predrznili tako spačiti in zamazati, da ga sam več nisem poznal in bi me bilo sram veljati za pisatelja one žlabudre. Zato na-me nič več ne štejte. Ob enem s pismom sem tudi Vaš nič vredni list opravništvu nazaj odposlal.“

„Kaka občutljivost“, misli vrednik, „zato, ker sem iz dopisa spustil čisto osebne reči in ogladil nektere besede, zarad kterih bi me bil državni pravdnik gotovo za ušesa prijel. Žalostno, da so še med dopisniki tako občutljivi ljudje!“

Odloživši to pisano grenkost odpre drugo precej debelo pismo. Na vrhu šestero pisanih strani je listič, v kterem zahteva neka v pisavi jako slaba roka, naj se pridjani dopis sprejme, toda ves, krajšati ga ne! Vrednik ga jame brati, a brž sprevidi, da bi dopoldne z branjem ne bil gotov, kdaj pa še le s potrebno popravo, ortografično in stilistično! Vrh tega vidi toliko po površnem pregledu, da se dopis suče le o osebnih zadevah, ki razen pisalca nikogar na svetu prav nič ne brigajo. Zato ga odloži za pripravnejši čas in vzame v roko tretje pismo. Pisava je okorna, a list kratek. Glasi se:

„Gnadliv gaspud jest sem stuhtu ene prov fajn kseselce k’ be ble za njih cajtenge glih perpravne če jih vočjo nej m pa dajo z en par calcam to vedet, jest sem zadna pošta M. Janes B ... v Č. ...“

To pismo gre brž v koš in na vrsto pride četrto, v kterem žuga nekdo s tožbo, če se ne sprejme v list njegov (šest strani dolgi) popravek, ker je bil v nekem dopisu po krivem napaden. Praskaje se za ušesi jame vrednik prebirati dolge litanije, v kterih se ena in ista reč desetkrat ponavlja, in sklene slednjič iz vsega tega spisati krajši popravek ter ga poslati pisalcu (memo rečeno, res žaljenemu po krivici) s predlogom, da naj bo s tem zadovoljen, ker za daljega je težko najti prostora.

Peto pismo prihaja od „znanca“, s kterim sta enkrat nekje smodke skup prižigala. „Ker nimam nobenega druzega znanca v mestu, Vas prosim, da bi mi priskrbeli te-le drobnosti ter poslali mi jih s poštnim povzetjem. Ne zamerite, da Vas nadlegujem.“ Tem besedam sledi komolec dolg zapisnik različnih reči, za kterimi, da jih nakupi, treba obletati vse mesto, vse trgovce.

„Lepa reč! Hvala!“ godrnja vrednik, ko pogleda tri drobno popisane strani; v tem hipu vstopi tiskarski deček in poroča v eni sapi:

„Gospod A. so rekli, da bodo še le za drug list naredili tisti članek, gospod B. so se nekam peljali in pridejo drevi nazaj, gospod C. pa prosijo za ta pot zamere, ker danes zavoljo druzega dela ne utegnejo pisati.

„Tako!“ renči vrednik, „zdaj sem pa lepo na cedilu. Podlistkov visoko skladnico, druzega pa nič. Le idi v tiskarno,“ se obrne proti dečku, „naj stavijo, kar imajo zdaj; čez dve uri pridi po vvodni članek.“

Deček gre in vrednik jame premišljevati, iz česa bi sestavil vvodni članek. A ker po vsem, kar je doživel že to jutro, ni posebno židane volje, mu noče priti nič ugodnega na misel. Zapiše sicer par stavkov, ktere pa brž zopet prečrta, ko jih prebere. V glavi tedaj noče roditi se članek, morda bo v kakem drugem časniku našla se kaka misel, kako gradivo.

Vzame toraj zjutraj došle mu časnike raznih jezikov. Komaj pa je razvil prvega in bral par vrstic, že ga moti trkanje na vrata. Nevoljen veli vstopiti in res vstopi kmetišk človek s čajno in besago, kar vse položi na tla in klobuk na vrh.

„No, kaj bo, oče?“ vpraša vrednik, odloživši časnik z nekako nevoljo.

„Ali so Oni tisti učeni gospod, ki slovenske cajtenge pišejo?“ drči v ižanskem narečji iz ust obiskovalca.

„Da, pišem jih. Kaj bi radi?“

Nato mož kar meni nič tebi nič sede na najbližnji stol in nadaljuje:

„Vejo, to je tako, naj ne zamerjo. Jest sem imel eno pravdo s sosedom zavolj ene njive — “

„In ste jo zgubili,“ seže vrednik v besedo.

„Po krivici, goljufali so me vsi skup, rihta in vsi. Jest imam priče —“

„Dobro! Ali to vse mene nič ne briga,“ ga ustavi vrednik nevoljen. „S takimi zadevami idite k advokatu ali pa pritožite se sami pri sodniji.“

„Sem že bil, pa vsi skup drže. Vsi urteljni — vidijo jih (pri teh besedah vstane in izleče cel šop pisem iz žepa ter jih moli vredniku), so goljufivi, naj le bero —“

„Ne zamerite,“ ga ustavi vrednik še bolj odločno, „saj sem rekel, da jaz se s takimi rečmi ne pečam, da vam tudi ne morem prav nič pomagati. Pri vsem tem imam zdaj ravno silno opravila, tedaj prosim, da me pustite pri miru. Do advokata se obrnite, če mislite, da se vam je krivica zgodila. Z Bogom!“

Kmetič pobere svoje reči po tleh in gre godrnjaje: „Gospoda je gospoda! Vsi so glih! Za kmeta ni nikjer pravice.“ Vrata zaloputnivši, da se vsa okna stresejo, godrnja še po stopnicah doli ropotaje.

Vrednik vzame odloženi list zopet v roke in ga jame pregledovati; ravno tako druzega, ker v tem nič pripravnega ne najde. Slednjič naleti oko na zabavljiv članek, v kterem je ošabnost nasprotnikov s prav predrznimi barvami naslikana. To je nekaj, ta ošabnost upije na boj, treba jo je potlačiti in zagnati nazaj v prave, nji spodobne meje. Navdušen potegne meč, hočem reči: vzame pero v roke in napiše naslov članka. Ker je navdušen, se papir naglo polni s pismenkami, besede teko naglo izpod peresa in prvi odstavek je na papirju, kakor da bi pihnil. Brž sipo na mokre še vrste, potem prepogne papir in v trenutku je prva vrsta gotova. Zopet trkanje na vrata.

„Kdo me bo zopet motil,“ godrnja vrednik. „Da ni minute miru! Noter!“

Na to vstopi človek, ki postavi dve torbici na tla, potem pa brž seže še po dve drugi, ki ji je videti med vrati, ji postavi tik prvih, zapre vrata in ko je vse to izgotovil, se prikloni ter s preponižnim glasom in govorom jame hitrega jezika v eni sapi pripovedovati, da je agent te in te fabrike, ki izdeljuje pečatnike, marke, umetne napise itd. itd.; med tem je že z občudovanja vredno naglostjo odprl dve torbici in razpostavil povsod, kjer je na hišnem orodji kaj praznega prostora, izdelke fabrike in predno se na pol oglušeni vrednik prav zave, mu že moli oni vizitno karto z njegovim (vrednikovim) imenom, ktero je bil brž po črkah sostavil in natisnil, pod nos. Vse to skup ne traja dve minuti.

„Nič, nič ne potrebujem,“ vtika tako nenadoma napadeni vrednik med agentove besede, a zastonj je boj jezika njegovega z jezikom agentovim; slednjič vendar kupi neko malenkost, le da se ga znebi. Agent pospravi vse, kar je bil po sobi razstavil, v torbice in odide.

Vrednik je zopet sam, a zgubil je nit začetega članka; zato ga prebere in jame nadaljevati. Pa komaj je pisanih pet besedi na novo, že se čuje zopet trkanje. Vrednik skoči kviško, kakor da bi ga bilo kaj pičilo, vtakne pero za uho in gre sam odpret, da bi, ako je zopet kak nadležnež, vrata mu pred nosom zaklenil. Ali predno dospe do njih, se že odpro, prikaže se človek s čez in čez na smeh držečim se obrazom in iz ust doni vesel glas:

„O, servus, amice! Na zdravje! Me še poznaš? Že deset let se nisva videla. No, kako je? Glej, kako si se zredel! Zdaj bova pa kaj počenčala, je-li?“

Vrednik spozna v prišlem res srčnega prijatelja mladih let in prav vesel bi ga bil — — ko bi mu bil prišel o bolj ugodnem času. Vendar mu ne gre razodeti, da je prišel neprilično, zato mu vrednik ponudi stol in se vsede k njemu. Prijatelj je prav zgovoren, videti je, da ga ni volja brž iti, kajti ko se je priležno vsedel, vzame smodko z žepa ter prosivši dovoljenja in ponudivši tudi vredniku eno, si jo prižge in jame puhati, da je veselje. Ubogi vrednik se le na pol zgovarja ž njim, na pol pa razvija v mislih začeti vvodni članek, po kterega mora deček vsak hip priti.

„Ti nisi nič kaj dobre volje,“ reče obiskovalec, ki je zapazil raztresenost vrednikovo. „Najbrže še nisi zajuterkoval. Idi, greva v čitalnico! Pri dobri pijači se tudi duh oživi. Danes si moj, ne spustim te z rok.“

Te besede ubozega vrednika prestrašijo še močneje ko naznanilo, da je list zasežen. Za ves dan ga hoče prijatelj imeti in on najbrže ne bo imel ne četrt ure proste. Ravno si sklada v mislih odgovor na te strašne besede, kar vstopi tiskarski deček z besedo „rokopis“ med žnablji.

Vrednik se vzdigne in pomoli dečku to, kar je spisal, rekoč, da bo brž nadaljeval.

„Stavci potrebujejo veliko, so rekli, če ne dobe dopoldne vsaj za dve strani rokopisa, so rekli, da list do jutri ne bo gotov“, doni iz ust dečka, ko je pogledal izročeni mu listič s kakimi 30 vrstami.

Te besede dečka store, da prijatelj šine kviško in reče:

„A, ne zameri! Jaz nisem vedel, da si v takih silah. Zato nisi nič kaj vesel. Jaz te ne bom motil. Saj ostanem še par dni tu, boš že kaj prostega časa imel. Zvečer v čitalnici, če boš utegnil.“

S tem stisne vredniku roko in gre za dečkom. Vrednik zaklene za njim vrata in ukaže svojim ljudem vsakemu, ki bi hotel k njemu, reči, da ga ni doma. Potem se zopet vsede in konča članek, ne da bi ga kdo motil. Ž njim se poda sam v tiskarnico, kjer so stavci že vsi brez dela, ker so vse postavili, kar jim je bil poslal.

„Koliko bo še manjkalo?“ vpraša izročivši rokopis.

Prvi stavec brž pogleda članek in reče:

„Malo manj ko tri strani še! Toda prosim brž po kosilu, da bomo vsi v roko vzeli, drugače ne bo nič z jutranjim listom.“

Vrednik pogleda uro. Pol dvanajstih! In do pol dveh je treba pripraviti najmanj štiri sto vrst rokopisa. Komaj trije bi toliko spisali. Ves obupan in orjaško drzen odide in jame zopet pisati in brati, piše in bere med kosilom in nima za ničesar druzega ušes. Piše in piše, a vendar s čem bo izpolnil list, ker ni najkrajšega dopisa, ne najmanjšega članka! Sila kola lomi, obup rodi drznost, in tako spiše sam dvoje dopisov iz vnanjih krajev po dopisih, ki jih najde v drugih časnikih. Na ta način spiše z brzojavno naglostjo do pol dveh nekoliko čez poldrugi sto vrst, ktere izroči dečku ter se za njim sam poda v tiskarno, da bi stavcem sproti pisal, ker drugače ne gre. Tam mu prvi stavec naznani, da manjka še za dve strani, t. j. okoli šest sto tiskanih vrst. Mili Bog! S čem napolniti ta prazni prostor in pri tem še vse, kar je stavljenega, pregledati in napake popraviti! Nesrečni vrednik preišče vse kote svoje glave, da bi našel v kterem morda še kako pozabljeno reč, izmisli si sovražnika in bije ž njim boj z besedami, modruje, zabavlja, politizira, pobira pripravne drobtinice po raznih drugih časnikih — vse to piše na majhne listke, ki zaporedoma gredo v stavčeve „kleščice“. Pot mu teče z obraza in roka prihaja čedalje težja.

Ravno je oddal zadnji listič; zdaj malo vstane in steguje skrčeni život. „Še sto in dvajset vrst, prosim,“ se oglasi prvi stavec, „potem bo dosti!“ Še sto in dvajset vrst! Grozno število! Kje jih vzeti! Glava je prazna, roka vtrujena, vrh tega leži na mizi kup s krtačo odtisnjenih dolgih papirnatih trakov, kteri čakajo višnjevega svinčnika. — Sto in dvajset vrst še! Ubogi vrednik premišljuje, kaj se je v mestu ali v deželi kje zgodilo, vgiba, kaj se utegne pripetiti prihodnje dni, si skliče v spomin društva, narodna in nasprotna. A z vsem trudom, z vsem preroškim duhom ne spravi več ko petdeset vrst na papir. Nekaj je že, stavci imajo za kako dobro uro gradiva. Zdaj na popravljanje! Morda se v sestavke že stavljene da kje še vriniti kak stavek, kam pritisniti kaka opomba, morda celo med branjem kaka porabljiva misel šine v glavo, ki bo dala toliko in toliko vrst. Oči lete čez vglobljen odtis, prazen rob ob kraju se polni z višnjevimi znamenji — in res! Konec prvega članka dobi še kakih 30 vrst dolg rep. Ravno tako se vrine drugam nekoliko vrst in na par krajih najde prilika za primerno opombo vredništva.

Čez poldrugo uro je vse prebrano, prvi stavec spusti izurjene oči po odtisih in čez par minut izusti:

„Še kakih trideset vrst, potem bo polno“.

Požrešna, nikdar ne nasitljiva zver, ta stavec! Še trideset vrst hočeš stresti iz vrednikovih možgan, ki so tako prazni že, kakor žep kmeta, ko gre iz davkarije plačavši z zadnjim polkrajcarjem svoj davek. A kaj more stavec zato! List ne more imeti nikjer praznega prostora. Vračunjeno pa je že vse, inserati, mrtvi, žitna cena, javne dražbe. Stoj! Nekaj še manjka. „Listnica vredništva.“ Srečna misel! Tu se da pisati pod izmišljenimi črkami še kaj. Za dva je gradivo, vrednik se spomni zjutraj mu došlih pisem, namreč onega, v kterem žuga nekdo s pravdo, in druzega, v kterem ponuja nekdo pesmi. Odgovora tema dasta res nekaj čez dvajset vrst, da-si bi bila odpravljena lahko s petimi vrstami; ostali prostor izpolni se s pogovori, ktere se ozirajo na pisma, na pr. „G. C. B. v M. Vaše poslano prejeli, a zavoljo premnozega gradiva v današnji list ni moglo! Prihodnjič!“ — To je sicer verjetna laž, to ve vrednik, to sumijo stavci, a ti so molčeči in ta na pol laž izpolni prostor.

„Zdaj bo dosti,“ oznani prvi stavec in odvali s tem težak kamen s srca vrednikovega, ki zdaj z nekoliko ložjo vestjo prebere še zadnji del korekture. Ko je z vsem gotov, hoče oditi, a na duhu in telesu polomljenemu doni še strašna beseda prvega stavca na uho:

„Jutri bom brž potreboval rokopisa za kaki dve strani. Podlistek je tu, tedaj prosim le kakih pet sto vrst do osmih.“

Vrednik ne reče nič, kakor s pobito in zabuhlo besedo: „že dobro!“ — potem odide. Tedaj zjutraj naj pripravi kakih pet sto vrst! Kje jih bo vzel tako vtrujeni in danes tako zrešetani duh, kako bo pisala roka, ko je telo vtrujeno, da bi se najraje vleglo v jamico — za zmiraj! Toda kar mora biti, mora biti, ne bo drugače, ko da se po kratkem odpočitku zopet vsede in piše. Pač, še je pomoč! Saj so obljubljeni že trije članki. Vendar treba gotovosti, da ne bo trudil na vse kraje razrešetanih možgan po nepotrebnem.

Že je napočila noč, tedaj hitro k onim gospodom, ki so članke obljubili. Prazna pot! Prvega ni še doma, drugi se je na poti premrazil in tretji pravi, da za teden dni ni pričakovati od njega ničesar, ker ima zdaj nekaj važnejšega in silnejšega opraviti. Poln obupa se poda vrednik v gostilno in okrepča svoj život s pičlo jedjo in pijačo, a tudi to mu ne diši, potem se pa spravi nad časnike istega dneva došle. Oči ga skele, vsaka črka je za-nje, ki so jih danes že toliko tisučev videle, zbadajoča igla, a vendar jim ne more, ne sme počitka privoščiti, kajti številka „500“ stoji prete vedno pred njimi. Tako nabere iz različnih časnikov nekaj v izpraznjene možgane s trudom takim, kakor nabira otročiček bosih nog po ravno požeti njivi klasje, potem gre v drušino, v kteri je pa jako molčeč in občutljiv, zlasti ker ga dregajo z interpelacijami njegov list zadevajočimi. Zato pobere kmalo kopita in gre domu; tu se vsede in piše tako dolgo, da mu oči odpovedo pokorščino; potem pa gre v spanja. Prazna nada! Komaj je zaspal, že ga trpinčijo strašne sanje v podobi tiskarskega dečka, ki venomer zahteva rokopisa. Tudi druge dogodbe preteklega dne gredo v sanjah v procesiji memo njega, — z eno besedo: zjutraj vstane revež vtrujen in zbegan bolj, nego se je bil vlegel počitka iskaje. Kaj bo, če bo ta dan enak včerajšnjemu!

Ko se še napravlja, prinese dekla dve pismi, rekoč, da sta ju dva fanta prinesla. Radoveden ju odpre. V prvem je spis gospoda B., v drugem obljubljeni članek gospoda C.; oba pravita, da sta ju spisala, čeravno prav težko, le ker ju je vrednik prosit prišel.

„Da bi bil to vedel,“ renči vrednik, „bi bil nocoj vse drugače spal. Zdaj imam pa tri članke, kterega bom dal v list? Vsi ne morejo priti, toraj naj ostane moj za priličen čas.

Brž jame brati članka, da bi odločil, kter ima priti na prvo mesto. Eden mu ni prav po volji, a ker ve, da je pisatelj zelo občutljiv in zameren, ga pusti, kakor je, in zapiše na-nj: „drugi članek“.

V tem stopi tiskarski deček in pomoli vredniku polo popisanega papirja. „Tu je članek gospoda A., ki so ga kar v tiskarnico poslali. Želijo, da bi jutri prišel v list, ker je sila, zato so ga tudi ponoči pisali.“

Tedaj še en članek! Lepa je ta! Sinoči ne enega, danes naj bi pa vadljal, kteri izmed štirih ima prej na vrsto priti.“ Tako si misli vrednik, v naglici bere prineseni spis in ga da, ker je res važen ter dobro pisan, dečku nazaj; vrh tega mu izroči še oni članek, ki je bil za prvo mesto namenjen; svojega in onega, kterega je bil odločil za druzega, položi na stran za drugi list. Deček odide in brž za njim pride pismonoša, ki položi več pisem, med njimi nekaj rekomandiranih, na mizo. Vrednik podpiše prijemnice in jame odpirati pisma. Prvih pet je od znanih dopisnikov, trije so od drugih, v rekomandiranih pismih so spisi za „podlistek“, ki vsi najdejo še prostor v predalu že do vrha z enakim blagom napolnjenem. „Predno bodo vsi „podlistki“ na vrsto prišli,“ mrmra odpirajoč drug list, „bomo vsi že dve leti stareji, če bomo to včakali. Vse piše le „podlistek“, za druge prostore pa tako malo.“

Med pismi je danes le dvoje, ki mu ni po volji. V prvem prosi „prijatelj“, naj bi mu vrednik naznanil, v kterem magacinu v mestu se pšenica najceneje dobi, v kterem pa najdražje proda; drugo prihaja od „bralca“, ki piše, da je njegov sin „zaprt zato, ker je hud Slovenec, kajti zarad tega, ker je enkrat gledal, ko so se fantje malo stepli in je eden izmed njih potem kmalo umrl, vendar ne more biti zaprt.“ Ta „bralec“ prosi, „da bi v listu vse, priče in sodnike, „fest“ ozmerjali, ker so vsi nemškutarji, ki bi Slovence radi na želji snedli.“

Te pismi greste v koš, ravno tako nekaj „listnic“, ki prašajo po različnih rečeh, ktere z listom niso v nikakoršni zvezi. Če bi vrednik hotel vse to oskrbovati, moral bi imeti za pomoč najmanj troje ljudi, ki bi ga na mesec stali vsaj 300 gld.

„Včeraj taka suša, danes pa povodenj,“ zdihne vrednik, ko zagleda velik kup došlih mu dopisov. Toliko jih je, da bi lahko tri liste napolnil ž njimi. Jame jih prebirati in popravljati, oziroma krajšati, ker hraniti jih tako dolgo, da bi prišli vsi na vrsto, — to ne gre, bi zastarali. Tedaj velja skrajšati jih, kolikor se da, če tudi letimo v nevarnost, da se vsuje nevolja tako ostriženih dopisnikov kakor ploha nad nas. Zato delata pero in svinčnik tako dolgo, da je polovica dopisov deloma popravljenih, deloma skrajšanih in prenarejenih, par jih tudi odleti, ker popisujejo vsi enako dogodbo; iz vseh treh se naredi eden. Druga polovica mora čakati druzega lista, ni drugače.

„No, za danes bo mir,“ se oddahne vrednik, „vreme je prijetno, tedaj se grem malo vedrit iz mesta; par ur sprehoda v zelenem mi bo dobro delo.“

V zavesti, da vsaj do poldne ne bo nič opravka, se napravi in odpravi od doma. Ravno prime za kljuko, da bi odprl vrata, kar sliši zopet trkanje in ko odpre, stoji pred njim tiskarski deček in izusti:

„List je konfisciran. Ali ga bomo vnovič tiskali ali ne?“

„Bes te plenkej, še to! S takim trudom sem ga skup skavsal za policijo,“ renči vrednik in ko vidi, da deček še stoji čakajoč odgovora, bruhne iz sebe: „Zarad česa je bil list zasežen? Kaj so zapečatili?“

„Dopis iz D.“, odgovori deček.

„Tako! Saj sem ga natanko poslovenil po članku v nezaseženem listu,“ tolaži vrednik na pol tiho samega sebe, dečku pa pravi: „Toraj tiskajte list vdrugič, izpustivši zaseženi članek.“

Deček odide, za njim gre vrednik, nevoljen, ker mu je dopoldan že skažen. Zdaj ga ne veseli več zelenje zunaj mesta, kuha mu v prsih, zdaj mora iti v družbo, da se bo nekoliko izkihal, ker mu nevolja prehudo na srcu leži. Poda se toraj v gostilnico, kjer si je dobre drušine gotov.

„I, kaj pa ste pisali, da je vaš list zopet konfisciran?“ je prvo, kar mu prileti na uho, še predno je sedel in si kaj naročil.

„Nič tacega“, odgovarja, ko se vsede, „je že taka. Kar drugi smejo pisati, mi ne smemo.“

„Kteri članek je pa zbodel policijo?“ vpraša družba in skoro vsak izleče en iztis zasežene številke iz žepa.

„Dopis iz D.,“ odgovori vrednik zamolklo.

Na to nastane tihota, vsi bero zaseženi članek, tudi po dva skup. Kar se oglasi eden, ki ne more do nobenega lista: „Veste kaj, naj ga eden bere, bomo vsi slišali.“

„Dobro, dobro!“ doni iz vseh strani, „gospod K. ima najkrepkejši glas in gladko bere.“

„Da, da, gospod K. naj bere“, doni zdaj tudi od drugih miz, od kterih pride več gostov bliže, da bi bolje slišali. Še celo natakarji in natakarice se obstopijo ob voglih in splošna tihota je, dokler K. članek bere. Ko ga je prebral, doni iz vseh strani:

„A, ta pa res ni nič nevaren, sem mislil, da je kaj hujega. Da zarad take malenkosti list pobero! A, a! Nemški listi vse drugače pišejo, pa se jim nič ne zgodi.“

Potem se začne živahen razgovor o tiskovni svobodi, postavah, policiji, sodniji in enakih rečeh; na novo došli gosti, ki čujejo, da je bil list zasežen, si ga izposodijo od drugih in predno zvečer solnce zaide, je bralo zaseženi članek vsaj desetkrat več ljudi, nego bi ga bilo bralo, če bi ga bila policija po svetu spustila. — —

A vrnimo se k vredniku. Pogovor je živahen, tudi on se ga vdeleži. Pri tem se mu srce tako ohladi, nevolja tudi izkadi, da gre zelo zadovoljen domu, ker je skusil, da občinstvo je na njegovi strani. Tudi ga tolaži misel, prepričanje, da ne more vedno tako biti, da mora vsa ta reč enkrat se presukati.

Pride domu, a predno stopi v sobo, migne mu dekla, rekoč, da nek gospod čaka v sobi, ki je videti prav siten. Vrednik stopi v sobo. Tu zagleda pred seboj človeka nekako ženijalno — se reče: umazano oblečenega človeka, ki po kratkem pozdravu slovesno prične:

„Mi je čast, pred seboj videti imenitnega vrednika slavnega lista?“ in ko vrednik molče prikima, nadaljuje s Ciceronovo zgovornostjo: „Meni se sicer ne vidi, da bi bil kaj posebnega a dovolite, da sedem — sediva!“

„Slobodno,“ odgovori vrednik precej mrzlo, a vendar radoveden, kaj bo s tega, in sede.

„Vidite, slavni gospod,“ nadaljuje oni s povzdignjenim glasom, „jaz imam idejo, izvrstno idejo, po kteri se da sedanji stan mahoma tako obrniti, da bomo mi Slovani — jaz sem Slovan, gospod, in vsacega bi zdrobil, da, zdrobil bi vsacega, kdor bi bil tako predrzen, da bi mi tega ne verjel. Ha!“

Pri teh besedah skoči kviško in se buti na prsa, da edina gumba, ki je ogoreno srajco še skup držala, odskoči in se prikaže na prsih široka špranja. To prisili razbeljenega govornika, da brž seže za vrat in z bolj pohlevnim glasom nadaljuje:

„Jaz sem Slovan z duhom in telom in gorim za slovansko idejo —“

„Prav, prav,“ se vtakne vmes vrednik, ki je spoznavši tiča pogledal na uro in ob enem videl obraz dekle, ki je že vdrugič mignila, da bo kosilo mrzlo, če ne pride, „prav! Toda, ne zamerite, meni je čas tesno odmerjen. Blagovolite tedaj naznaniti, kaj mi je naklonilo čast, da vas tu vidim in se z vami seznanim?“

„Da, da,“ krhne tujec, kakor da bi par vvodnih člankov požrl, „rad bi vam razvil svojo idejo, — velikanska je, tega vas zagotovim, vi bi kar strmeli, da, strmeli bi —“

„Verjamem, verjamem,“ pritrjuje vrednik in gleda neprenehoma na uro.

„To idejo bom dal dobro vtemeljeno v natis, to bo ropot po svetu, da tacega še ni bilo. Dozdaj imam spisanih še le sto pol, pa bo trikrat toliko, se ve da.“

„To bo pa res velikansko,“ de vrednik, da bi le kaj rekel.

„Orjaško bo, vam povem! In glejte tu,“ pri teh besedah izleče polo iz žepa, na kteri je več imen, „tu so najslavnejše osebe Slovanov sedaj živeče, tu — tu — evo, glejte! Tu je tudi vaše slavno ime. Vidite!“

Vrednik res vidi na poli svoje ime v vrsti drugih, za kterimi stoje zapisani veči ali manjši zneski; le za njegovim ne stoji še nič.

„Prevelika čast za-me,“ ugovarja vrednik, ki je že v tretje dobil znamenje, da je kosilo na mizi. „Koliko bo pa ta knjiga stala?“

„Pri tako velikanskem delu se to ne da naprej določiti. Za zdaj nabiram le prostovoljne doneske za tisek —“

„Razumim, razumim, po koliko, na priliko?“

„Radodarnosti niso stavljene meje,“ žvrgoli tiček sladko. „Tu, ta imenitni gospod Kruljevec — slavno ime vam bo gotovo znano?“

„Kaj pa da,“ se izgovarja vrednik, ker o tem „slavnem“ imenu še nikdar slišal ni, kakor menda nihče drug ne.

„No, ta mecen je daroval 50 gold. in jih koj plačal.“ Zadnje besede gospodin posebno povdarja.

„Na ta način boste imeli kmalo dovolj nabranega. Jaz vam za zdaj ne morem toliko darovati, a zavežem se ostali tiskarski račun onih sto tiskanih pol poravnati, kadar bodo tiskane, če prav bi mi bilo plačati 200—300 goldinarjev.“

Obraz gospodina se zatemni in z nekako tužnim glasom reče:

„O, to bi bilo preveč za enega; tudi zdaj rokopis še ni gotov — jaz nimam prave gotove eksistence —“ vleče dalje.

„Prav, kakor jaz, gospod,“ odgovori vrednik, „in ker vem, da pri skrbeh za život pisanje ne gre prav izpod rok (obraz gospodina se razjasni), tu imate za zdaj 50 kr. na račun. Vse drugo pa bom plačal, kadar mi pošljete tiskano brošuro sto pol. Z Bogom!“

Gospodin je nekako oparjen, a vendar stegne roko in stisne podanih mu 50 kr. v njo, potem pa, ko vidi, da vrednik gre v drugo sobo, se ojači in odide, po stopnjicah godrnjaje o „umazanosti, skopuštvu in samopridnosti, ki je vzrok, da Slovani ne moremo naprej“.

(Naj bo tu koj pojasnjeno, da je tak gospodin navadno spriden dijak ali pa pisač, ki je že vse odvetnike, bilježnike in urade po vsih slovenskih deželah obslužil, a zdaj zavoljo lenobe in nezanesljivosti nikjer več službe ne dobi. Ko je na ta način spravil skup kak goldinar, gre v gostilnico, se napije in razsaja, tako da ga slednjič ven vržejo in ga policija pelje v stražnico na klop spat).

Vrednik se tedaj vsede k mizi, povžije že zelo hladno kosilo, a še pri tem ni miru, kajti vstati mora, da podpiše prejemnico sodnije, ki ga pred-se kliče. Tožen je namreč po državnem pravdništvu, da je sprejel v list stavke v drugih — neslovenskih — jezikih. Tožba ga sicer ne skrbi, pač pa ga jezi to, da mora tolikokrat k sodniji in tam tratiti svoj čas.

Popoldne se poda v kavarno brat časnike in razgovarjat se s prijatelji.

„Nič novic?“ ga ogovori, ko je komaj sedel, znanec.

„E, kje bo vrednik novice vedel,“ odgovori mesto njega drugi, „če bi časnikarji kaj vedeli, bi listi ne bili tako prazni in suhi, kakor so.“

„Res, prav nič ni v njih,“ pritrkova drug. „Včeraj so prijeli dva tatu, pa to ni v nobenem listu omenjeno. Ali ni to bolj mikavno za ljudi, kakor pa na pr. to, kar se v Berolinu ali na koncu sveta godi.“

„Kaj še to,“ se oglasi tretji, „sinoči so po našem kraju vso noč razgrajali, pa ni bilo nobenega policaja blizo. To, to naj se graja v časnikih, ne pa to čenčanje o politiki, ki vse skup ni nič.“

„Včeraj je bila pri sodniji,“ poprime besedo četrti, „tako mikavna obravnava, zvečer pa zbora dveh društev, pa niti besedice o vsem tem ni v listih. Jaz ne vem, čemu so novine, če nič novega ne povedo.“

Tako gre naprej zabavljanje, vrednik sam še do besede ne pride. Slednjič pa, ko jim dokaže, da eden človek ne more biti na dveh ali treh krajih ob enem, se oglasi zopet eden izmed družbe, rekoč:

„Prazni izgovori! Saj teh par vrst je spisanih v par minutah. Če bi bil jaz časnikar, tak-le list bi bil v eni uri gotov. Teh par stavkov — kaj je to! Igrača! Le da človeku ni dolg čas.“

Vrednik zlije naglo svojo kavo še vročo v se, in z besedo: „se priporočam, gospoda,“ odrine naglo, kajti čemu bi se prepiral z nevednostjo! Za seboj pa še sliši besede: „Ste videli, kako jo je popihal, ker ga je zbodlo!“

Splošna veselost in smeh, vrednik pa se poda po ovinkih v tiskarnico gledat, kako in kaj. Ne jezi se ne, ker je enakih dogodeb že tako navajen, da se ga nič več ne primejo.

„He, he,“ doni za njim, ko vkrene okoli vogla, „postojte malo!“

Ko se obrne, že stoji za njim gospod, ki z naglostjo, kakor da bi gorelo, vpraša:

„Ste že brali članek v časopisu A, ki pobija to, kar je pisal B o govoru poslanca C, kteri je pobijal razloge poslanca E? O, to je velikansko, posebno konec, ki se glasi — hm! Čakajte no — da, da — je že res, no — pomagajte mi no — ej, saj ga imam vsega glavi, — tam na prvi strani v voglu —“

„Da, da, že prav,“ odgovori vrednik, čeravno članka ni bral, dobro vedoč, da ne bo mogel naprej, če se izda, da kaj ne ve, kar ve oni. „O, članek je dober, jaz sem odločil ga kos za naš list.“

„Je-li, izvrsten,“ hiti gospod in prime vrednika za rokalo ali za rob suknje, kakor da bi se bal, da bi mu ne ušel. „To je vse kaj druzega nego list G ali H, ki govorita o francoskem ministerstvu, kakor slepec o barvah.“

„Res je, vse to ni vredno, da bi človek bral —“

„Pa vendar še ne tako neumno, kakor ono, kar piše časnik I o delavcih na Kitajskem. Saj ste brali, ne?“

„Bral,“ se odreže zopet vrednik, „same fraze, nič druzega.“

To sem tudi jaz trdil in prišel v prepir z gospodom S., saj veste, kakšen je, trdovraten centralist. Pa sem mu jih povedal. Naj vam to v kratkem razložim. Jaz sem rekel — —“

„O, saperlot,“ mu skoči vrednik, ki je na uro pogledal, v besedo, „skoro bo tri ura in ob dveh bi bil moral jaz biti že v tiskarnici. Ne zamerite, se priporočam!“

In iztrga se gospodu iz rok ter hiti, kar more, dokler onemu izpred oči ne zgine. (Ta prizor se ponavlja vsak dan, če vrednik ne zagleda moža tako daleč, da mu še lahko uide. Zamere ni nobene, ker gospod je tega ravno tako navajen, kakor vrednik).

Ko pride domu, najde na mizi več pisem in dva listka. Prvi listek je od gospoda A, čegar članek ima priti na prvo mesto. Listek se glasi: „Danes Vam poslani članek prosim nazaj. Sem se premislil, ga bom vsega predelal in mu dal čisto drugo obliko.“

Drugi listek je od gospoda C, čegar članek je ostal za drugi pot; ta tirja odločno, da njegov članek jutri za gotovo pride in da se mu pošlje korektura na dom, ker bo nekaj premenil.

„Lepa reč,“ godrnja vrednik, „prvega članek je stavljen, zavreči se ne da, sicer ne bo list gotov; tudi bi se tiskarnica vpirala; druzega pa ne morejo iz istih vzrokov več staviti. Sam ne vem, kako si bom pomagal iz te zadrege.“

V tem se loti pisem in jih odpira po vrsti.

Prvo prihaja od nepodpisanega „dobrovoljnega človeka“, in se glasi med drugim blizo tako-le: „Vaš list sicer ni slab, a bil bi lahko dosti boljši, če bi si za izgled vzel druge dobre časnike n. pr. (sledi več imen časnikov raznih jezikov). Tudi je premalo izvirnega v njem, več reči berem prej že po drugih časnikih, tudi misli vvodnih člankov niso vselej izvirne. Da umrle razglašate, je že prav, s tem marsikomu vstrežete. Ali zakaj ste tako enostranski, da prinašate umrle samo Vašega mesta? Morali bi ozirati se na vso deželo, vsaj pa na vsa mesta. Dopisnikov imate premalo in ti vedno le iz svojih krajev dopisujejo. Tako n. pr. iz našega kraja še nisem bral nobenega dopisa — “

„Ej, piši ti,“ renči vrednik nevoljen in vrže pismo v koš; „takih dobrih svetovalcev se ne manjka. Nazadnje bo še kdo zahteval, naj v vsakem listu naznanjamo, po koliko češpelj ali hrušek je za en krajcar, ali za koliko ste uri v Šiški in Tržiču narazen ali kje se najcenejše in najboljše klobase dobe.“

Stoj, vrednik, ne malaj si vraga na steno. Kaj stoji v pismu, ki ga v jezi nad prejšnjim nagloma razviješ, da se kar čez pol pretrga? „Slavno vredništvo!“ tako se prične, kakor večidel vsako, ki ni osebno do vrednika. „V zadnjem Vašem listu priporočate trgovca I. z mešano robo. Ker vem, da bi ga ne priporočali, če bi ne bil pošten, in ker Vam zaupam, trgovec pa ni na drobno razložil, kaj ima na prodaj in po kaki ceni, zato Vas prosim, da Vi pozveste, kaj ima, in se prepričate, če je res toliko vredno, kolikor trgovec ceni, ter mi kar najprej mogoče, pišete, kaj naj bi vzel pri njem, kaj drugje. Vi poznate vse trgovce dobro, tedaj Vam to ne bo težko. Če mi to po volji opravite, se bom na Vaš list, kterega zdaj tako berem, sam naročil, drugače pa ne.“

Še bolj neprijetno je tretje pismo, ki se glasi brez naslova: „Že pred tremi mesci sem poslal naznanilo (inserat), da bi rad svoje posestvo prodal, in obljubil, da bom plačal, kolikor bo stalo. Naznanilo je bilo trikrat natisnjeno, pa kaj je pomagalo? Nič! Oglasilo se je sicer nekaj kupcev, pa so hoteli posestvo skoro zastonj imeti. Zato Vam naznanim, da za inserat ne plačam nobenega solda. To se pravi ljudi odirati.“

„Dobro gre,“ se posmehuje vrednik, „če so ta pisma, kar jih je še tu, vsa taka, kakor ta, kar sem jih dozdaj bral, bolje, da jih neodprta vržem v koš. Toda vendar — berimo dalje.“

Četrto pismo je rekomandirano, tedaj gotovo kaj važnega v njem. Ko pretrga zavitek, vsuje se več pisem različne velikosti na mizo. Prvo je pismo, ki se tako-le glasi: „Zlavno uradnistvo! U Wassem list je en nezramen Clovk Mene insultirov, de nesnam po zlowensk nasai bisat, ce dobim kaksen zlowensk pisem in reku, de sem Nemskutar. Prossim! Jest sim Supan ali Purgermaister, to mojo cast sal, sato pegeram, de v ta pervi Nummer preklicete, ce ne grem tožit. Jest sim v solo hodu, le poglejte moje zeigneze, k jih zraven perlozim, v klerih sem imu v slowenish smerej zehr gutt. Jest ze wem, kdo je tist Smarkovc, k ces Mene sabavla. Zeigneze pa poslite Men nasai, pa ni treba nic plazat, bom se Sam.“

„Izvrstno, izvrstno“, se smejaje vrednik ziblje po stolu. „Ta mož slovi pri nemškutarjih za „itelligent und einflussreich“, ker vselej nemškutarske poslance voli in mu je okrajni glavar bog. No, le čakaj, tebi jo bom pa že zasolil.“

Na to vzame pero, obkroži dopis ž njim in zapiše ob robu: „naj se stavi natanko po rokopisu.“ Priloge, t. j. spričevala itd. zavije, zapečati in pošlje na pošto — neplačano, kakor je župan zahteval; pismo pa dene na stran za list.

V petem pismu zahteva nekdo, naj se v listnici vredništva potrdi, „de jest nisem pisu tistga Dopisa iz I., k je toko šimfov nažga Predstojnika, visokga gaspuda, k so cesarske czasti vredni.“

„Revež ti,“ si misli vrednik, „kaj boš ti pisal! K večemu kak jedilni list v gostilnici, ne pa za časnike kaj.“

To pismo gre za drugimi v koš. Nekoliko bolje volje pregleda napise drugih pisem. Že po napisih spozna, da so od znanih dopisnikov. Odpre in prebere jih, tu in tam le kak stavek drugače zasuka, kako ostro besedo zmeni s pohlevnejšo, da bi državnega pravdnika ne zbodla, in jih dene na mesto, kamor gredo dopisi za list. Veliko jih je, morda celo preveč, nekaj jih bo moralo ostati za drugi pot.

Še dve pismi ste neodprti, pisava na zavitkih vredniku ni znana. Pismi sta precej debeli, eno je celo z dvema markama zavarovano in napis nemški. To pismo pride prvo na vrsto. V njem so tri pole tesno popisane. Pridjano nemško pismo se glasi (v slovenskih besedah): „Gospod vrednik! V nemčurskem listu (tu stoji ime) sem bil jaz neusmiljeno zgrabljen in na časti žaljen, ker sem narodnjak, druzega vzroka za to nimajo. Slovenskih časnikov dolžnost je, da branijo narodnjake sovražnih napadov. Čudim se, da Vi tega glede mene že niste sami od sebe storili. Vendar Vas izgovarjam s tem, da Vam morda razmere pri nas niso natanko znane. Zato Vam pošljem tu natančno poročilo o oni dogodbi. Pisano je sicer nemški, a to nič ne de, saj znate tako dobro ali morda še bolje nemški ko jaz. Poslovenite si ga tedaj, a natančno, nič izpustiti! Porok za resnico sem jaz, a mojega imena ne tiskajte, tudi nikomur ne povejte, kdo Vam je to poslal, ampak pokončajte rokopis, ko bo prestavljen. Če bo vse to natanko popisano v Vašem listu, potem mi pošljite list, plačal ga bom že o priliki.“

Vrednik vzame v roko popisane tri pole in po površnem pregledu, klicaje pri tem svoj spomin na pomoč, se spomni, da tega moža, ki je v nekem kraju krčmar, je nekdo v nemčurskem listu „razžalil“, rekoč, da se mu je vino pri njem prekislo zdelo. V onih treh polah popisuje krčmar (ali marveč kak uradni pisač, kterega si je bil najel) vse obširno, kje kupuje vino, ktere „imenitne“ osebe so ga že pri njem pile, a ne zabavljale, kdo ga od njega jemlje itd., tedaj ne more biti prekislo, kakor nesramnež v nemčurskem listu trdi. Pridjanih je nekaj besedi ljudem istega kraja, ki so tako razžaljive, da bi bil vsak človek, ki bi jih iz ustil, brž zaprt. — V koš gre pismo in priloge.

Zadnje pismo ima slovensk napis. Poštni pečat in marka kažeta, da je iz istega mesta. V tem pismu, ki je nemško, grozi nepodpisan, da bo ne le vrednika, kedar ga samega dobi, pretepel, zabodel in ustrelil, ampak bo tudi tiskarnico s smodnikom v zrak spustil, če bo list še dalje tako zasramoval „najbolj častite može“ nemčurske stranke.

„Nemčursk pobalin,“ črhne vrednik, zmečka list in ga vrže v koš. Dekla pride, pobere vse, da bi nesla v kuhinjo podnetit ogenj za večerjo. „A, danes je pa veliko,“ pravi in zmaši vse v predpasnik ter odide. Med vrati se sreča z dečkom, ki poje: „Prosim rokopisa.“

Vrednik mu pomoli, kar je za list odločil, in praša: „Kako je s prostorom?“

„Brez tega, kar bom dobil, so rekli, še poldrugo stran manjka. Vse drugo je že postavljeno.“

Le poldrugo stran! Dopisov je najmanj za dobri dve strani. Kaj pa bo! S samimi dopisi in vvodnimi članki list ne sme biti napolnjen. „Na ta način moram iti sam v tiskarno,“ mrmra vrednik, ko je deček odšel, ter gre brž za njim. „Kaj bo! Včeraj nič, danes veliko preveč.“

Potoma premišljuje, kaj bi pustil za drugi pot. Skrbi ga tudi, kako se bo ognil zamere pri gosp. B, kterega je tako nadlegoval, in pri gosp. A, ki hoče nazaj imeti že stavljeni članek. V tiskarnici res vidi, da je gradiva veliko preveč, posebno ker je prišlo še nekaj inseratov, ki vzamejo pol strani.

„Gradiva je veliko preveč,“ pravi prvi stavec, „kaj naj izpustim?“

„Vvodni članek, ker ga pisatelj misli tako prenarediti.“

„To ne gre,“ de stavec in nevolja mu sije iz obraza, „članek je že stavljen in dolg, če bi ga odložil, potem nismo v stanu danes lista dodelati.“

Vrednik sam sprevidi, da je to res. Listu in stavcem je pomagano, če članek ostane, kakor je, a kaj bo rekel pisatelj! Toda kar ne gre — ne gre, tedaj zaznamova vrednik dopise, ki naj za drug list ostanejo, in gre izdelovat politični pregled in domače novice. Vse to mora biti jako skrčeno, vkljub temu pa pravi prvi stavec, da tega vsega nikakor ne spravi v list. Tedaj treba zopet krajšati, decimirati besede in stavke in v sporazumljenji s stavcem, ki kar more gosto stavi, se list napolni tako, da najvažnejših in nujnih reči ni nič izostalo, čeravno so skrčene, stlačene, kolikor je mogoče.

List je tedaj gotov za tisek, vrednik to noč bolje spi, ko prejšnjo; ne sanja se mu o vvodnih člankih, ker ima dva že pripravljena. Pisatelja, kterima ni mogel vstreči, misli že potolažiti z razlogi, kterih ne bosta mogla ovreči, ker sta razumna človeka. Ali moti se, kajti prvo, kar dobi drugo jutro na dom, je pismo gospoda C, ki jako iglato praša, zakaj da ni dobil na dom korekture. Tudi pisatelj A kaže jako hudouren obraz, ko se srečata. Ali čez nekaj dni je vse poravnano, zamera se skadi. To so oblaki, ki se le začasno prikazujejo na obnebji vrednikovem, a se brez hude nevihte razkade, ti tedaj niso tako nevarni, kakor drugi, kterih imam še nekoliko pokazati bralcem.

„Vsak posel ima svoje težave,“ slišim glas od strani, „brez trpljenja ni zaslužka. Da je le plača dobra, se že kaj prestane.“

„Dobro, izvrstno!“ mu ploskam. „Da je le plača dobra!“

Ali kaka je plača slovenskega vrednika! „Dosti časti — malo masti“ — s tem je v kratkem določena. Slovensk vrednik ne dela za denar, on je vnet za svojo reč, zato mu je najljubše in najčastnejše plačilo pripoznanje občinstva in vspeh, kterega s svojim trudom na narodno-političnem polji doseže v korist ljudstva in dežele. S tako plačo — ki je, memo rečeno, tudi sem ter tje zmešana s hudim pelinom, kakor je iz teh črtic razvidno — bi bil on tudi popolnoma zadovoljen, ne želel bi si druzega, ako bi bil —duh brez telesa. Ali on ima telo in to ni zadovoljno s samo hvalo in slavo; ono je celo tako prozaično in materijalno, da se ravna po želodcu in kar naravnost godrnja: „Meni je ljubši kos kruha, nego poln koš pohvalnih pisem, dolga rajda besedi pripoznanja. Ali dobiš za vsa ta pohvalna pisma le en kos kruha kje za-me? In če ne boš za-me skrbel, boš kmalo onemogel, ker ti jaz ne bom dal nič podpore.“

Da, telo in želodec sta slovenskemu vredniku posebno na poti. Kadar hoče po višavah plavati njegov duh in boriti se z nasprotniki, brž se oglasita in ga potegneta nazaj, češ, „prej mi-dva, potem še le duh“.

„Kako?“ čujem zopet od strani ugovor, saj imajo listi naročnike, zastonj se list ne daje nobenemu.“

O saneta simplicitas! Res je plača zagotovljena vredniku, čeravno pičla, neprimerno pičla; ali če v studencu ni vode, kako boš li zajemal iz njega? Čakati moraš tako dolgo, da dež studenec zopet oživi in napolni; če pa dolgo ni dežja, utegneš pri vsem tem, da veš, da se studenec mora napolniti, da dež mora priti, vendar-le žeje poginiti — — če boš le na edini ta studenec se zanašal. Tega pa ne boš, ker te skušnja uči, da je nevarno, marveč boš poiskal še drugih studencev, da žeje ne pogineš, če ti prvi usahne.

Slovenski vrednik bi po vsi pravici moral zajemati vedno iz studenca, ki ga naročniki polnijo, to tem bolj, ker mu vredovanje in pisanje lista večidel ves čas jemlje, tako da za druga opravila nima časa ne podnevi ne ponoči; ako mora iskati si drugje živeža, more to storiti le na kvar lista ali pa— svojega zdravja. Kdo mu bo zameril, če stori to na kvar prvemu, posebno če ima skrbeti še za drage svoje! Kdo mu bo dalje to zameril, če pomisli, da slovensko občinstvo po večem ne stori svoje dolžnosti! Premaguje se, zatira nevoljo, izgovarja občinstvo, čes, da svoje dolžnosti ne zanemarja toliko iz hudovoljnosti, kolikor iz pozabljivosti in ker mu niso vse te razmere natančno znane, in si s tem hrani dobro voljo, dokler gre. A slednjič, ko ni drugače, ko telesne potrebe tako glasno vpijejo, da zaduše skoro unetega duha, mora vendar, vsaj začasno, lotiti se kake reči, ki mu obeta kruha vsaj toliko, da more čakati na one, pri kterih ima zasluženega.

Zato boš videl slovenskega vrednika pečati se z različnimi opravili, ki sicer niso v nasprotji z njegovim prepričanjem, a vendar se malo vjemajo z njegovim poklicem. On je in iz navedenih vzrokov mora skoro biti tak, kakor ni Amerikanec, ki je, da je mogel preživeti svojo obilno rodovino, dopoldne bil tajnik predsedništva, popoldne postrešček (Dienstmann), zvečer pa je ceste pometal. Tako utegneš slovenskega vrednika, ki dopoldne piše grozen, goreč in plamteč vvodni članek, popoldne zasačiti pri tem, da prestavlja inserat kakega čevljarja ali gostilničarja ali pa vredi kakemu trgovcu slovensko (ali tudi nemško) oznanilo do sotrgovcev ali do občinstva. To je tak razloček, kakor med pečenko in ovsenim kruhom. Ali kaj pomaga! Z vvodnim člankom, če je še tako bodeč, če se toliko hrupa naredi, si ne zaslužiš še za eno žemljo — vsaj tisti dan ne — čevljar, trgovec ali kdo drugi pa to, kar mu narediš, plača z gotovim denarjem. „Boljši je vrabec v roki, kakor golob na strehi,“ pravi nemški pregovor, kterega se mora slovenski vrednik spominjati — pogosto, žalibog in na kvar lista. — Večkrat je take volje, da bi vse skup popustil in lotil se kaj materijelno boljšega. Ponudeb se mu navadno ne manjka, ker je bistra glava in kaj zna; take glave pa se dandanes, ko mnogo plitvih ali celo praznih glav mastne plače vživa, precej dobro plačujejo, na vsak način bolje, nego če so v službi naroda, t. j. če sučejo pero za njegove pravice. Toda slovenski vrednik ni kruhoborec, on živi in dela za narod rajše ob suhem kruhu, nego da bi, delovaje zoper narod in deželo, živel ob pečenih piškah. Navdušenost za zatirani narod in želja pomagati mu — to je njegova „nesreča“, sicer bi mu ne bilo treba pohlevno živeti in krajcarjev mesto petakov in desetakov šteti. Svest si je sicer, da na kupih denarja ne bo sedel, a to bi mu vendar dobro delo pri boji s sovragi, če bi se pri tem ne imel še bojevati s pomanjkanjem in zvečer vselej prašati, kako bo drugi dan pokril svoje in svojih telesne potrebe. Take skrbi more duha in zato je večkrat kak slovenski časnik suh in prazen. — —

Pri takem premišljevanji smo zasačili vrednika, ker se ravno bliža čas, ko bo imel plačati stanovanje. Pri domoljubih in narodnjakih ima sicer list toliko dobiti, da bi s par sto goldinarji ne bil nikdar v zadregi, a žep mu je skoro prazen. Lastnik hiše pa je jako prozajičen človek, pri njem velja le to, kar je, ne pa to, kar je obljubljeno. Zato vredniku ne gre rokopis za list nič kaj izpod rok, prihodnji list ne bo niti posebno osoljen, ne tolsto zabeljen, morda bo presuh naročnikom — posebno tistim, ki so naročnino že plačali.

A proč s takimi muhami, ki so v možgane zašle. Bo že bolje, saj Slovenci so pošteni ljudje. Kedar se bo njim dobro godilo, tudi na liste ne bodo pozabili. Takrat bo tudi vrednik na boljem. —

V svoji domišljiji se že postavi v tisti čas, vreže in poostri pero ter jame pisati članek o lepi prihodnosti krepkega, nespridenega naroda slovenskega. Pero teče mu gladko, misli plavajo po višavah, sam je ves srečen v tem, — — kar ga moti trkanje ob vrata.

„Noter!“ veli s precej močnim glasom, kakor da bi to, kar je ravnokar pisal, deklamoval.

Vrata se odpro in v sobo stopi mlad, čedno oblečen človek, ki tako-le spregovori:

„Ne zamerite, gospod vrednik, če vas motim za trenutek. Jaz sem tisti učitelj M., kterega so, kakor je bilo tudi v vašem izvrstnem listu pisano, nemškutarji tako dolgo preganjali, da so ga res pregnali. Zdaj sem ob službo.“

Vrednik mu gre naproti, mu poda roko ter pokaže stol, naj bi sedel, rekoč: „Tedaj zopet nova žrtev sedanje dobe. Kdaj bo bolje! Kaj mislite početi zdaj, česa se lotiti?“

„Ravno to me je k vam pripeljalo,“ odgovarja prišlec. „Brez dela in zaslužka ne morem živeti, učiteljske službe pa tu ne bom najbrže nikdar več dobil.“

„Kaj pa, ko bi se podali v drugo deželo? Dobrih učiteljev povsod potrebujejo.“

„Na to sem tudi mislil, ali take reči se navadno dolgo pleto in jaz bi ne mogel čakati, ker — da Vam naravnost povem — sem brez denarja, brez prijateljev.“

„Hm,“ de vrednik, „to je že malo sitno. Boste morali vsaj do tje kak posel dobiti, da se preživite.“

„Da, da, ravno zato pridem k vam. Znancev v mestu nimam drugih, kakor par učiteljev, kterim pa nič ne upam. Vem, da imate pri listu dosti posla, vi pa tudi veste, da moje pero, če tudi ni izvrstno, bi vsaj za manjše reči bilo — n. pr. o šolskih razmerah. Kaj ko bi med tem, da se vrajma za-me kaka pripravna služba, pri vas bil kot sodelavec lista?“ „Gospod,“ odgovori vrednik, „sodelavcev bi pač potrebovali, posebno točnih, ki so vsak hip za list pri rokah, ali ne tajim vam, da so denarne razmere lista slabe, plača bi bila jako skromna in še ta ne vselej točna, ker je več-krat v blagajnici suša.“

„O, saj bi bil jaz z malim zadovoljen. Le za stanovanje, hrano, obleko in še kako drugo stransko potrebo, dosti je.“

„Tedaj tako okoli 40 do 50 gold. na mesec?“ praša vrednik bolj radovedno, kakor resnobno.

„O, 50 gold. bi bilo že zadosti, saj nimam posebnih potreb.“

„Gospod,“ pravi vrednik že bolj resnobno, „pri sedanjih razmerah lista bi vam zagotovo tudi po 10 gold. ne mogel obljubiti. Vse, kar morem storiti, je, da vam obljubim plačo od vrste.“

„Po koliko?“ vpraša učitelj poželjivo.

„Po važnosti članka po 1 ½, morda celo po 2 kr. od vrste. Več ne morem.“

Učitelj se nekoliko časa premišljuje, vzame na mizi ležeč časnik v roke in prešteje nekoliko vrst, potem pa pravi:

„Dobro, dobro! Saj lahko do 300 vrst v enem dnevu spišem.“

„Plačajo se le sprejeti članki po tiskanih vrstah, se ve, da.“

„A tako!-“ vsklikne učitelj nekoliko ohlajen. „No, naj bo! Bom že dobro pisal. Ponudbo vašo sprejmem, toda pod enim pogojem.“

„Pod kterim?“

„Kakor sem prej rekel, sem skoro čisto brez denarja. Da se tu priležno naselim, mi je treba pa vsaj nekaj denarja, ker nimam skoro nič.“

„Koliko, mislite, da bi potrebovali za vse te reči?“

„No, več ko 100 gld. ne bo. Zato bi vas prosil, da bi mi ta znesek posodili ali marveč dali na račun. Povrnil ga bom s spisi, ali marveč zaslužil ga.“

Zdaj pa naredi vrednik najresnejši obraz in pravi:

„Ker ste vi tako odkritosrčni, bom tudi jaz. Zato vam naravnost povem, da tega zneska zdaj še celo ne premorem in bi kaj stavil z vami, da bi ga tudi danes ne dobil brez varnega poroštva, če imam še toliko znancev. To naj vam bo vodilo. Časnikarja pot je trnjeva, polna vsakovrstnih zadreg. Lotite se kaj boljega, bolj gotovega; jaz bi vam svetoval, da si poiščete, dokler ne dobite druge službe, posla pri kakem odvetniku ali bilježniku. Jaz vam bom šel na roko in skoro za gotovo bi vam že danes obljubil tak prostor.“

„Da bi jaz bil pisač, in morda celo prepisaval puste akte? Že misel ta je razžaljiva.“

S tem vstane, zgrabi klobuk in gre proti vratam. Pri teh se pa obrne še nazaj in kriči: „Vi ste samopašnež, ne privoščite nobenemu drugemu zaslužka, ter ne pustite talentov kviško, boječ se za lastni kruh, kterega pa še vredni niste. Le stojte! Saj ni vaš list edini, pri drugem me bodo z veseljem sprejeli in potem — tresite se, boste že brali.“

Na to se pokrije še v sobi in smukne skoz vrata, ktere zaloputne, da se po vsi hiši razlega.

„S takim človekom,“ si misli vrednik, ko je sam, „ni čuda, da nemškutarji niso shajali, ki so manj potrpežljivi od Slovanov. Naj le poskusi svojo srečo, se bo že izučil. Še menda ni veliko skusil. Z napuhom se ne pride daleč.“

Mirno sede potem in jame pisati. Dogodba ta ga ni posebno razjarila, ker je osebna občutljivost njegova že skoro vsa zatrta. Topničar se ne vstraši poka.

Obiskovalcev take baže, ki stresajo vrednika naravnost za mošnjiček, je obilno, v tem obziru se vredništvo zdi ljudem javna naprava, kjer se miloščina pod različnimi imeni deli. Tu pride kdo iz tujega, ki nabira prostovoljnih darov za kako „dobrodejno“ ustanovo visoko na Nemškem kje, za njim kak potujoč „žurnalist“ iz daljnih krajev, ki želi podpore od „kolege“, da o „slovanskih bratih“ ne govorim; za tem ponuja kak pisatelj svoje najnovejše delo, knjigar mu pošlje vsak novejši izdelek, ki sega kaj v politiko, „na ogled“, kakor pravi, itd. K njemu najde pot vsak podpore želeč domač ali sploh slovansk dijak, vsaka nabiralna pola za narodne namene ali podporo kacega brata na jugu in na severu, — tako da, če bi zadostil vsem takim tirjatvam, moral bi imeti v ta namen vsak mesec po 50 do 100 gld. Velika nadloga so tudi umetniki, t. j. igralci in pevci, domači in tuji — ne toliko za mošnjiček, kolikor v drugem oziru. Ti ljudje, ki se navadno s politiko ne pečajo, mislijo, da je list prav nalašč za nje; prvič zahtevajo, da se njih koncert, gimnastična ali glediščna predstava naznani s pol komolcem dolgim člankom; po predstavi ali koncertu naj bo zopet pol lista kritike, t. j. hvale; gorje pa, če je vmes kaka ostra ali grenka beseda ali če sploh ni nobene „kritike“! To je potem zabavljanje ob vseh voglih! — Malo drugače je z društvi in zbori, ker navadno noben govornik ni zadovoljen s poročilom o njegovem govoru. „Naši časniki so pač fige vredni,“ se sliši potem; „reči, ktere nikogar ne brigajo, do pretrganja raztezajo, najvažnejših pa komaj s par besedami omenijo.“ Vrednik pač navadno pravi takemu govorniku: „saj bi rad obširneje poročilo prinesel o vašem govoru, le spišite mi ga sami,“ — a take besede in prošnje so večidel vse bob v steno, ker je med Slovenci žalibog mnogo takih, ki pač radi in veliko govore, zato pa tem manj ali čisto nič ne pišejo.

So pa tudi taki, ki pišejo preveč, to je, v tem, kar pišejo, je premalo zrnja, zato pa preveč plev. Take vrste pisatelj je oni, ki ravno zdaj sreča vrednika; imenuje ga Sitnež (kar je tudi). Prične se sledeči pogovor.

Sitnež. Zopet ni mojega članka v listu. Kaj je to?

Vrednik. Ni bilo prostora ta pot, ker so še važnejši spisi izostali.

Sitnež. Važnejši spisi, pravite? V vsem listu ni enega, ki bi se mogel meriti z mojim zadnjim „O posebnostih ribniškega narečja“.

Vrednik. Do druge številke ribniško narečje svojih posebnosti ne bo zgubilo, tedaj članek ne bo zakasnjen.

Sitnež. Kaj pa s člankom „O razlikah čevljarjev in mizarjev med sabo?“

Vrednik. Še ni mogel na vrsto priti, ker ga je deset pol. Tudi se bo mogel zelo skrajšati, ker ni mikaven za vsacega.

Sitnež. Tako? še skrajšati ga mislite? Dajte mi ga nazaj, saj drug list že komaj čaka na-nj.

Vrednik. Slobodno, ga vam bom poslal.

Sitnež. Članek „Kako bi se dali odpraviti vsi davki“ — bo menda tudi pri vas splesnoval.

Vrednik. Je prenevaren, ne upam si ga tiskati.

Sitnež. To ste bojazljivci! Jutri bom prišel po vse članke in od mene ne boste nobenega več dobili. Se priporočam!

„Da bi le držal svojo obljubo,“ se smehlja vrednik, „a te vrste ljudje so kot muhe sitni. Stavim, da bo jutri prinesel cel kup enakih člankov brez glave in nog.“

Ne moti se vrednik, kajti drugi dan pritrese res Sitnež kakih pet ali šest člankov o vseh mogočih in nemogočih rečeh. On piše o vsem, n. pr. o prestrojenji politične ustave v mescu, o vplivu žveplenic ali prižigalnih klinčkov na omiko narodov, o vzrokih visoke cene kruha po arabskih puščavah, o slabih nasledkih živinske kuge za komarje, in več takih izvanrednih reči. Opraviti nima nič in ko bi bil dan 48 ur dolg, bi imel po 48 ur na dan časa. Zato ima pa vedno „dobre, izvrstne misli“, in ker vsako brž v članek obleče, ima doma bogato zalogo vvodnih člankov, ktere brž vsakemu novemu listu ponudi. Sem ter tje res kaj speča, na to je ponosen in nosi dotične liste vedno pri sebi in bere članke svoje vsakemu, kdor ga hoče poslušati. Kar pa ne speča, in to je grozna skladnica, namenil je potomcem; kedar bo umrl, se bo svet trgal za njegova dela, kterih zdaj svojeglavni in nerazumni slovenski listi in njihovi vredniki še ne umejo ne. Zato jim tega vsaj za dolgo ne zameri, češ: kaj bo vedel kmet, kako dober je kaviar! Njemu so ljubše klobase.

Vrednik mu rad pusti to misel, ker se ga na ta način najlože znebi. Več preglavic mu dela dogodba sledeče vrste.

Po pošti mu dojde pismo, ki popisuje velike nepostavnosti nekega c. k. uradnika, ki so vredne, da se razglase po časniku, da doleti uradnika zaslužena kazen. Molčati o takih rečeh bi se reklo dajati pogum predrznemu uradniku, ki tako jasno prestopa postavo. Razen pisatelja, vredniku vsaj po imenu znanega možaka, je podpisanih še troje prič, ki vse reko, da so porok za resničnost spisa in pripravljene, če treba, tudi priseči. Toraj vzame dopis v list, ne samo, da bi vstregel pisalcem, ampak ker se s programom lista, ki ima braniti naroda pravice, popolnoma strinja. List zaseže policija in vrh tega državno pravdništvo vloži tožbo. „Prava reč,“ si misli vrednik, „saj imam čvetero prič, ki bodo prisegle na to, da je dogodba resnična, da se je uradnik res nepostavno obnašal. Na to moram biti za nekrivega spoznan.“

Prav lahke vesti tedaj čaka dneva obravnave. Ali kaj se zgodi! Ko se bliža dan, dobi čvetero pisem, v kterih vse pod onim dopisom za poroke podpisane osebe naznanjajo, da ne bodo prisegle. Prvi je dogodbo le slišal, pozneje pa zvedel, da ni resnična, drugi se več natanko ne spominja, tretji pravi, da pisma ni prav razumel, četrti pa piše, da bo prisegel na to, da je o dogodbi slišal govoriti, nikakor pa ne na to, da je resnična. Jezen zmečka vrednik pisma in jih vrže v koš ter ropota:

„Tako! Lepi poroki ti! S čem bom zdaj dokazal resnico dopisa? Vsak sodnik me mora obsoditi. Kaj je tedaj storiti?“

Po dolgem premišljevanji poda se k svojemu zastopniku in ga prosi, naj ponudi razžaljenemu uradniku spravo. To se zgodi in uradnik, ki sprevidi, da je bil vrednik lista sam zapeljan, je pripravljen odstopiti od tožbe proti temu, da vrednik vse stroške plača in natisne popravek, kakoršnega mu bo on poslal. Trdi pogoji, ali pomoči ni. Se bo mar dal zapreti za grehe drugih in vrh tega naklonil listu še kazen kakih 300 gld.? — Pa kaj bodo rekli bralci, če prinese preklic? Ali ne bodo rekli, da je šema, ker to, kar je včeraj s tako ponosnostjo trdil, danes preklicuje? In vrh še vzrokov ne sme priobčiti, ker je potem zamera na drugi strani.

Zadrega je toraj velika, vendar zataji listu na korist svoje osebne občutke, svojo ponosnost in se vda. Preklic pride na dan, pravda in velika zguba za list je odvrnjena. Za vse to je dal vrednik svojo ponosnost in mora zdaj molčati, če mu kdo očita, da ni dosleden, da je strašljiv, omahljiv — kratko: vse drugo, ko možak. In to je grenko, skli ga huje, kakor vsaka druga reč. — —

Tako ste videli medveda, ki se mu pravi „slovenski vrednik“. Opazovali ste ga le par dni, a to je dovolj, ker se te reči neprenehoma ponavljajo. Kdo izmed Vas bi šel menjat ž njim? Če ima kdo „lešt in veselje“, naj se oglasi. Vredniške ure vsak dan od jutra do večera in če ni drugače, še dalje.