Papiga že spet v šoli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Papiga že spet v šoli (2001)
Slavko Pregl
Spisano: Natalija Zdovc
Viri: Prepisano iz knjige Papiga že spet v šoli (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Papiga že spet v šoli

Mravljinčki in pikapolonica[uredi]

Mravljinčki so se igrali v mravljičnem vrtcu. Lovili so se in prevračali kozolce. Ko so bili sredi najbolj veselega rajanja, je mimo priletela pikapolonica. "Bežimo!" je zakričala majhna mravljica. "Tista muha ima ošpice!"


O lenih hroščih[uredi]

Hrošči so našli kocko sladkorja. "Krasno, sladkor!" je zaklical prvi. "Ampak, premalo nas je, da bi ga odnesli," sta rekla druga dva. Sedli so in začeli igrati domino, da bi medtem prišlo mimo še kaj hroščev. Pa so prišle tri mravljice. "Krasno, sladkor!" so vzkliknile in ga začele vleči domov. Hrošči še danes igrajo domino, a mravljice vlečejo domov že peto kocko sladkorja.


Jezna trojica[uredi]

Vešča, ki je vešče letala, muhasta muha in nasršeni sršen so se srečali v gozdni gostilni. "Mali malinovec prosim," je naročila vešča. "Imam le en mali novec." "Solato iz zelene, pa brez zelenja, prosim," je naročila muha. "Meh mehkega medu, prosim," je naročil sršen. Gostom, ki bi se radi gostili, in so na gosto hodili v gostilno, je stregla gospodinja, gospa gos. Zagnano je zagagala: "Vsak gost, ki pride v naš gozd, lahko dobi le grozd." Vešča, muha in sršen so se razjezili. Ko so zajezili svojo jezo, so poleteli v poletje. "Gremo tja, kjer brez sršenja vsakemu gostu vešče izpolnijo prav vsako muho!"


Neprevidno varovanje[uredi]

Pes je čuval hišo. Vsak dan mu je gospodar prinesel veliko kost. Nekoč je gospodar rekel: "Pes, danes boš čuval klobase!" Peljal je psa pred kaščo in mu velel, naj nikogar ne spusti noter. Ko je gospodar odšel, je pes planil v kaščo in se tako najedel klobas, da ni mogel več teči. Zavalil se je pred vrata in zasmrčal. Ponoči so prišli tatovi in vse odnesli. Zjutraj je gospodar zbudil psa. Videl je, da se je nažrl klobas. Vzel je palico in ga nagnal od doma. Od takrat naprej pes ni dobil nobene kosti več in tudi k hiši ni smel.


Vrabec in piščanec[uredi]

Vrabec je vedno z zavistjo opazoval, kako človek na dvorišču krmi piščanca. Ko je piščanec zrasel, ga je človek spekel v pečici. Vrabec na drevesu si je stepel prah s perutnic in začivkal: "Je pa le dobro, da kar sam skrbim zase!"


Kakšna krivica[uredi]

Nekega čudovitega poletnega večera so imele žabe koncert v mlaki zadaj za vasjo. Živali so se oblekle v frake in večerne obleke in šle poslušat. "To je krivica!" se je razhudila štorklja. "Prav vsi so dobili vabilo, samo jaz ne. Pa tako rada imam žabe!"


Smešno in koristno[uredi]

Konj je vlekel voz po vročem soncu. Na hrbet so mu sedli trije obadi. "Kako smešen rep ima tale konj," je rekel prvi. Še preden sta druga dva lahko prikimala, je konj z udarcem repa vse tri postal na oni svet. "Lahko, da sem smešen," je rekel rep, "sem pa koristen!"


Zakaj, zakaj[uredi]

"Zakaj raca tako grdo raca?" se je vprašala gos. "Ji veleva ponos, da je taka gos?" se je vprašala raca.


Grozno in krasno[uredi]

"Grozno, polž v solati!" je zakričala mama, ko je pripravljala solato. Vrgla je list solate s polžem vred na dvorišče. Polž si je globoko oddahnil. Takrat pa so pritekle kokoši. "Krasno, polž v solati!" so zakokodakale in vse skupaj pozobale. "Za polža je najbolje, če ne hodi v solato," je rekel zajec, ki je prav takrat priskakljal mimo.


Nič kaj imenitni pretepači[uredi]

Po gozdu so se podili volkovi in se nenehno pretepali. Za hip so izginili v kakšno goščavo, pa so se spet prikazali, še bolj pretepaški kot prej. Na veji starega hrasta je sedela sova. Hrup, jo je prebudil in pogledala je, kaj se dogaja. Potem je slabe volje zaskovikala skozi skrivljeni kljun: "Najslabši so tisti, ki se venomer pretepajo in mislijo, da bodo zaradi tega kaj večji in boij imenitni!"


Nežna nežnost[uredi]

Hruška je padla na bodečo nežo. "Dobila sem buško!" je vzkliknila. "Jaz pa hruško," se je raznežil jež. Naježil se je, naložil sadež na bodice in hušknil v svojo hiško. "Bodeča neža je že bolj nežna, kot pa ježa ježa!" je zastokala hruška in se skotalila v kot.


Majhno in veliko[uredi]

Kobilica je zlezla iz svoje kolibice. "Rada bi bila kobila, da bi dobila veliko kolibo," je vzdihnila. "Nak, ravno narava prav tako ravna, da je za vsakega prav," je rezko zarezgetala beta kobila iz svoje kolibe.


Želva in gazela[uredi]

Gazela je tekla čez planjavo in zagledala želvo. "Oh, kako grda žival," se je zmrdnila. V kakšni štorasti skledi hodi naokrog." "Že mogoče," je rekla želva, "a priš1a bom dlje kot ti." V gazelin mehki hrbet je čez nekaj dni lev zasadil svoje zobe, želva pa je živela še dvesto let.


Slon in banane[uredi]

V cirkusu je živel slon. Nastopal je v areni in obiskovalci cirkusa so mu na vse pretege ploskali. Nekoč ga je prišel pogledat njegov brat slon iz džungle. "Lepo živiš," je rekel slon iz džungle. "Nastopaš, vsi ti ploskajo in na koncu ti ljudje prinesejo banane." "To je že res," je odvrnil slon iz cirkusa, "to že." "Kadar dežuje, te peljejo pod streho, kadar je mraz, ti zakurijo, da te ne zebe," je nadaljeval slon iz džungle. "To že," je spet dejal slon iz cirkusa. "Ampak jaz bi tako rad poslušal šepet dežja po drevesnih listih, tako lepo je drveti skozi goščavo, nikoli več ne bom postaval ob bregu velike reke. Ne morem si sam utrgati šopa banan z drevesa." Slonu iz cirkusa je iz očesa pritekla velika solza. "Ne živiš lepo," je rekel slon iz džungle, zatrobil skozi rilec in stekel nazaj, od koder je prišel. "Moja reka je lepša kot vsi cirkusi na svetu!"


Kdo bo kralj živali[uredi]

Opica je prišla k nosorogu in mu rekla: "Ni treba, da bi bil lev kralj živali. Ali ne bi bil raje ti?" Nosorog je udaril z nogo ob tla in rekel: "Ne. Moja kopita niso tako majhna kot so njegovi kremplji!" Opica je potem šla h krokodilu in mu rekla, če bi bil on kralj živali. "Ne," je rekel krokodil, "jaz nimam tako grde kože!" Opica je šla še k sovi. "Ne," ji je odgovorila sova. "Nočem. Preveč težko je vladati takim nečimrnežem!"


Pes in mačka[uredi]

Pes je preganjal mačko. Mačka mu je komaj ušla na drevo. Sedla je na vejo in gledala psa, kako jezno teka spodaj sem in tja. Potem je rekla: "Če me boš vedno preganjal, bom poklicala svojega brata tigra na pomoč." "Kar daj," je zarenčal pes, "ampak pred njim ne boš mogla zbežati na drevo!"


Popoprano bebetanje[uredi]

Srečali so se trije prijatelji. Izza grma je skočil zajec: "Kdo ste?" "Veverica!" "Papagaj!" "Kakadu!" "Ali jecljate," je vprašal zajec. "Popotujemo," je rekla veverica. "Hihitamo se," je rekel papagaj. "Kokodakamo," je rekel kakadu. "Preprečil bom to prepredeno popoldansko izzivanje!" se je razhudil zajec in jih napodil.


Vprašljiva vprašanja[uredi]

"Ali si ti tudi tako zvit, kot je zvita tvoja hiška?" je želva vprašala polža. "Ali si ti tudi tako trda, kot je trd tvoj oklep?" je polž vprašal želvo.


Koliko? Toliko![uredi]

"He, he, koliko časa si se pa ti umival, da imaš tako bel kožuh?" je zajec vprašal belega medveda. "Toliko časa, kolikor so tebi nategovali ušesa, da imaš tako dolga," je beli medved odgovoril zajcu.


Hiter odgovor[uredi]

Osel je gledal medveda, kako otožno opazuje čebele v panju. Rekel je: "Želiš, da ti svetujem, kako bi prišel do medu?" "Daj," je željno rekel medved. "Letaj kot čebela," je rekel osel. "Želiš, da ti svetujem, kako nikoli več ne bi rekel nobene neumnosti?" je medved vprašal osla. "Daj," je željno rekel osel. "Molči!" je pribil medved in odhlačal v gozd.


Težavna enakost[uredi]

V senci pod drevesom so zborovali komarji. Najmlajši se je ustil, da so komarji enaki slonom, saj imajo oboji tako dolge rilce. Mimo je prišel slon in se zleknil v senco na komarje, še preden so ga ošabneži lahko opazili. "Zdelo se mi je, da je nekdo nekaj rekel," je še zamrmral slon in ker ni bilo nikogar v bližini, je zaspal.


Kamele in ribe[uredi]

Kamela je dolgo pila vodo iz vodnjaka. Iz vode je pogledala riba in rekla: "Nikoli ne bi hotela biti kamela. Vse življenje kolovratiš po puščavi!" "Nikoli ne bi hotela biti riba v vodnjaku," je odvrnila kamela. "Ker ne potuješ po svetu, boš vse življenje govorila neumnosti!"


Prav nič ni lepo[uredi]

"Slon je prav grozen," je rekla žirafa. "Tako grd dolg trobec ima." "Žirafa je grozna," je rekla kača. "Tako grd dolg vrat ima." "Uh, kako grda dolga kača," je rekel kit, ki je bil daljši kot dve ladji skupaj. "Zgodba je predolga," je rekel stroj. "Tak si, kakršen si in prav nič lepo ni govoriti o drugih, kako so grdi," je rekel pisatelj in šel pisat druge zgodbe.


Slastna želja[uredi]

Maček je prihitel v knjižnico. "Rad bi listal po kakšni knjigi iz morskih listov," se je zarekel. "Jaz bi se temu odrekel," je pribil knjižni molj in ga odbil. "Če si že pri hiši, kot se sliši, se za ribe pod nosom obriši in pojdi lepo lovit miši!"


Modri modras in podla podlasica[uredi]

Na mah ob vodi jo je mahoma primahal modras. Z veje ga je podlo poklicala podlasica: Prinašam ti pozdrave sodruga iz druge struge." "Nobenih sorodnikov nimam več tam. Preveč so se pogovarjali s podlasicami," je modro odvrnil modras, se obrnil in se vrnil v luknjo.


Lisica in kokoš[uredi]

Kokoš je zagledala lisico in zakokodakala. "Ko, ko, botra lisica, si kaj žalostna, ker še nisi nastopila v nobeni zgodbici?« Lisica se je naredila, kot da joka. Kokoš je pristopicala k njej in jo hotela potolažiti. Takrat pa je lisica planila nanjo in ji zavila vrat. "He, he," se je zahihitala lisica, "najlepše živijo tisti, o katerih se preveč ne govori."


Preslišani nauki[uredi]

Mati mušica je rekla malim mušičkam: "Ne letajte nad reko. V njej so velike ribe." Vse mušice so ubogale mamo, ena pa ne. Letala je nad reko in se gledala v njej: "O, kako sem lepa!" Takrat je iz vode skočila velika riba in jo pogoltnila. "Zakaj nisem ubogala?" je še zastokala mušica, potem pa je ni videl nihče nikoli več.


Zamazana jeza[uredi]

Pujs se je valjal po blatu, da je brizgalo na vse strani. Nenadoma je zagledal povodnega konja, kako na vsa usta zeha. Še malo se je povaljal po blatu. Ker pa je povodni konj še kar zehal, se je pujs razjezil: "Povodni konji se obnašajo najgrše na svetu. Kadar zehajo, ne dajo roke pred usta!" Od jeze se je še trikrat povaljal po blatu, potem pa hud odšel domov spat.


Papiga v šoli[uredi]

Papiga se je naučila nekaj slovenskih besed. Nekoč je pomislila: "O, kako sem pametna. Lahko bi šla v šolo!" In papiga je šla v šolo, da bi delala izpit in dobila spričevalo. "Dober dan!" so jo pozdravili. "Dober dan!" je rekla papiga. "Kaj bi rada?" so jo pobrali. "Kaj bi rada?" je odgovorila papiga. "Kaj delaš tukaj?" so se vprašali. "Kaj delaš tukaj?" se je vprašala papiga. "To je neumnica," so rekli v šoli, "samo ponavlja in ponavlja in ne misli s svojo glavo!" In so jo poslali domov!

Papiga že spet v šoli[uredi]

Papiga je vedela, da vsi hodijo v šolo. S kljunom si je pobrskala po prsih. "Še jaz grem. Znova bom poskusila. Le kaj je tam tako zanimivega?" si je rekla. Š1a je v šolo. "Dober dan," so jo pozdravili. "Dober dan," je rekla. "Bi se rada učila?" so jo vprašali. "Rada učila," je rekla. "Pa boš mislila s svojo glavo ali boš spet samo ponavljala?" jih je zanimalo. "samo ponavljala," je rekla. V šoli so se razjezili in jo poslali domov. "Nikamor več ne grem," si je rekla papiga. V šoli si ves čas izmišljujejo kaj novega. Kadar pa doma ponovim besedo za gospodarjem, me vedno pohvali in mi da zrnja. Kar pri njem bom ostala."


Mož beseda[uredi]

Majski hrošč je glodal sveže listje na spodnji veji drevesa. Bil je že zelo sit, a ni in ni mogel odnehati. Nenadoma mu je spodrsnilo in padel je v travo med koreninami. Tamkaj se je pravkar sprehajala kokoš. "Ojoj, gospa," je zastokal hrošč. "Nisem vas hotel prestrašiti. Saj ne bom nikoli več" "Verjamem," se je razveselila kokoš in ga pohrustala.


Nadležna vprašanja[uredi]

Mali pujsek je brskal po koritu in vprašal mamo svinjo: "Ali si ljudje res polnijo blazine in odeje s kokošjimi peresi?" "Mhm," je pokimala svinja. "Uboge kokoške," je zacvilil pujsek. Čez čas je vprašal: "Ali ljudje res strižejo ovce in si spletajo puloverje?" "Mhm," je pokimala svinja. "Uboge ovce," je zacvilil pujsek. Mimo je prišel mesar v usnjenem površniku. "Kako čudno je oblečen!" je vzkliknil pujsek. "Kaj pa je to?" Vsega ti še ni treba vedeti," je zamrmrala svinja. "S tem se boš srečal, ko boš večji."


Hitra razlaga[uredi]

"Zakaj ti pravijo zajec?" je vprašal medved. "Kkker zazazajecljaam, kkaddar zazagleddam memedvedda," je odvrnil zajec. "In vvvam?" "Meni pravijo medved, ker vem za med."


Nenavaden ples[uredi]

"Nocoj bi se rad zavrtel s teboj," je rekel pes in mačko zaprosil za ples. "Saj ne misliš zares?" ga je vpraša1a mačka, ki jo je bolela tačka. "Ples je ples," je šepnil pes. "Luna sije in te lepe melodije ..." "Godba je res dobra, a to je le prečudna zgodba," je odvrnila mačka. Hop, hop - je splezala na drevo. "Bojim se tvojih zob!" je z veje hrabro rekla bobu bob.


Vsakdo ima kaj[uredi]

Na robu gozda se je odvijalo pevsko tekmovanje divjih zajcev. Nekaj mladih zajcev med publiko je glasno zabavljalo. "Pevci so zanič!" je trdil eden. "V glavnem so vsi hripavi je trdil drugi "Nihče niti not ne pozna!" je trdil tretji. "Zdaj je pa dosti nesramnosti!" se je razhudila siva zajklja in se grozeče obrnila. "Ali so vaša grla kaj boljša?" Mladi zajci so bliskovito odskočili. "To sicer ne," so se zahihitali, "pač pa imamo zelo hitre noge!"


Kaj je sreča?[uredi]

"Imamo pa res srečo," so kramljali majhni beli črvički v zrelih češnjah na vrhu drevesa. "Sem gor ljudje nikoli ne bodo prilezli." Čez čas se je v krošnjo češnje spustila jata škorcev. Hrupno so pričeli zobati rdeče sadeže. "Imamo pa res srečo!" so kričali in se zibali na vejah. "Sem gor ljudje nikoli ne bodo prilezli!"


Napaka v računu[uredi]

Stonoga je brzela po stopnicah. Spotaknila se je in si zlomila nogo. Od bolečin se je zvijala na preprogi in stokala. "Daj no, daj," jo je mirila strigalica. "Saj imaš vendar še devetindevetdeset nog, ki jim nič ne manjka!" "Si pa res revica," ji je odgovorila stonoga. "Jaz? Zakaj?" je zanimalo strigalico. "Od vseh stavkov, ki bi mi jih lahko povedala, si izbrala ravno najbolj nesramnega!" ji je zabrusila stonoga.


Res čuden gost[uredi]

Veverici sta trli orehe in se pogovarjali. V daljavi sta zaslišali detla, kako udarja po deblu. "Tole mora biti precej neprijazen gospod," je rekla prva in segla po novem orehu. "Res?" je vprašala druga. "Zakaj?" "Že ves teden ga poslušam, kako trka. Kaže, da mu nihče noče odpreti."


Kaj se lahko zgodi[uredi]

Mama zebra je peljala malo zebro na sprehod po mestu. Prišli sta do prehoda za pešce. Mala zebra je zagledala črte na tleh in prestrašeno vprašala: "Joj, le kaj se je tule pripetilo?" "Najbrž," je zaskrbljeno odgovorila mama, "najbrž je kakšna velika zebra hitela čez cesto, pa pred tem ni pogledala na levo in desno."


Tehtna razlaga[uredi]

Osliček je listal po slikanici in se nenadoma ustavil. "Mamica," je vprašal, "zakaj tule piše, da gre samo osel dvakrat na led? Kaj to pomeni?" Mama oslica je žvečila osat. Ko je pogoltnila zadnji grižljaj, je še malo pomislila, potem pa povedala: "To pomeni, da smo osli zelo pametni, sine. Vsi drugi gredo na led večkrat, potem pa se hvalijo, da to počnejo za zabavo.


Kdo ima prav[uredi]

Volk se je po kosilu sprehajal po gozdu. Na vsa usta se je bahal: "Moji zobje so najostrejši. Vsi se me bojijo in mi raje ne hodijo pred oči." "No, no," se je oglasil bober, ki si je na drugi strani potoka pravkar izbiral drevo za novi jez, "malo pomisli, še malo pomisli. Jaz lahko preglodam vsako deblo, ki ga potrebujem. Kar poglej moje sekalce, če ne verjameš." "Oh, kako težko poslušam takole prazno hvalisanje," je zamrmral zob časa in šel svojo pot.


Zimsko veselje[uredi]

Na vrtu pred kmetijo je stal sneženi mož. V bližnjem grmu sta se na veji stiskali dve vrani in se pogovarjali. "Kaj praviš?" je zakrakala prva. "Ali veliko pije in ima zato ves čas tako rdeč nos?" "Ne bi rekla," je zakrakala druga. "Po moje je to zaradi mraza." Mimo je pritekel zajec in oči so se mu zaiskrile. "Čisto vseeno mi je, če ima tak nos zaradi pijače ali zaradi mraza. Samo da ga ima!" je rekel in se obliznil.


Naježeni jež in lisasti lisjak[uredi]

"Po telesu dobim lise, če zavoham ježa," je povedal lisjak. "Ves se naježim, če zaslišim lisjaka," povedal jež.


Upor in odmor[uredi]

Srna, srnjak in jak so se pogovarjali za ograjo živalskega vrta. "Sem za upor," je rekel jak. "Hm, dobili bomo dodatni pripor," je menil srnjak in pokazal odpor. "Kaj ta ograda ni največji zapor?" je vprašala srna. Takrat jim je paznik prinesel sveže hrane. "Krasno, odmor!" je vzkliknil srnjak in dodal: "Saj ne, da me odločnost jenja zaradi slastnega zelenja. Kaj, ko bi se pretehtali vsa naša mnenja?"


Povsem navadna pravila[uredi]

Na planini se je pasel trop ovac. Živali so počasi stopale po travniku in mulile sočno zelenje. Nekaj jagenčkov je pogosto med igro zašlo proti gozdu. Takrat jih je pes ovčar z jeznim laježem nagnal nazaj k čredi. "Uh, uh," se je jezila mala bela ovčka, ki so jo noge še precej negotovo držale, "le kaj misli, da je, če tako nemarno in glasno laja. Ko bom jaz velika, bom tudi znala zelo glasno blejati. Prav nič se ne bom postavljala pred čredo." "No, no, le umolkni," je svetovala mama ovca. "Kadar ovčar glasno laja, volkovi ne hodijo blizu. Če pa bi slišali le tebe, bi z veseljem pritekli."


Ni vse kar tako[uredi]

"Toliko rijem pod zemljo, da sem ves črn," se je hudoval krt in se skozi sipko zemljo pririnil na vrh krtine. Mimo je priletel črni kos. "Ali vi tudi kopljete, gospod?" ga je vprašal krt. "Ne," je odvrnil kos. "Jaz sem tak že od rojstva."


Kaj delati?[uredi]

Martinček je ležal na kamnu in se martinčkal na soncu. Raca je racala po dvorišču in brskala po pesku. Mucek se je muckal z muco. "Kaj naj pa jaz delam?" je jezno mukala krava in z rogovi udarjala v drog ob koritu. "Če ne znaš drugega," je zakokodakala kokoš, "pa še naprej zganjaj svoj kraval, krava!"


Nista se tako dogovorila[uredi]

Antilopa je rada jezikala in se hvalila, da je najhitrejša in da je nihče ne more ujeti. Samozavestno je švigala po savani zdaj sem, zdaj tja. Dražila je velike in male živali in jim govorila, da so okorne in počasne. Nekega jutra je neprevidno skočila v trnov grm in se ranila. Tekla ji je kri in hodila je lahko zelo počasi. "Hej!" ji je zaklical lev, ki je opazil njeno nesrečo. "Poskusiva, če te lahko ujamem." "Nikar," je zastokala antilopa in se prestrašila, "tekmujva raje jutri!" "Nak," je rekel lev, "jaz bi raje danes." V nekaj skokih jo je dohitel in pobil s šapami. "Kdor ima dolg jezik, mora paziti, da ga ne izdajo noge," je zamrmrala opica in z mladičem splezala še malo više po drevesu.


Preprosta zgodba[uredi]

Srečala sta se nosorog in lev. Lev je začudeno dvignil nos: "Kako lahko tako lepo nosiš svoj rog?" Nosorogu je takoj zrasel ponos: "Le v levo ne smeš zaviti, da ga ne izgubiš. A kaj ko ste levi hodili preveč po levi!"


Ojoj, zastoj![uredi]

Noj je prehitro pritekel v zavoj. Padel je in takoj povzročil zastoj. Nogo so mu dali v povoj. "Ojoj," je zastokal, "ojoj! Kako hudo je z menoj?" "Nič se ne boj. Vse bo dobro že nocoj," mu je zatrdil nebroj klepetavih šoj.


Razlika[uredi]

"Res je, da ne morem peti," si je rekel glineni petelin na strehi. "Imam pa daleč najlepši razgled." "Res je, da moj razgled ni kaj prida," si je rekel petelin na gnoju. "Ampak kadar jaz zapojem, vzide sonce!"


Čudno obnašanje[uredi]

"Kogarkoli srečaš, vedno se samo sliniš," je mravljinčar očital polžu. "To je še vedno bolje, kot da bi se preživljal z dolgim jezikom, tako kot ti," mu je zabrusil polž.


Bolj natančen pogled[uredi]

Štorklja je stala na eni nogi sredi trsja na robu močvirja. Za šopom trave sta se pritajeno pogovarjali dve žabi. "Pa zakaj se je tako bojimo?" je vprašala prva. "S to počasno in štorasto nogo nas že ne bo ujela." "Še malo poglej!" je svetovala druga. "Jaz se ne bojim njenih nog, pač pa dolgega kljuna!"


Nenavadna odločitev[uredi]

Vinska mušica je popivala in nenadoma padla v čeber z vinom. "Na pomoč!" je kričala, "utapljam se!" Izpod stropa se je po vrvi do nje spustil pajek. "Ali kdo kliče na pomoč?" je vprašal pajek in se smehljal. "Ne, ne," je odgovorila vinska mušica. "Samo bolj na glas si prepevam." "Zakaj pa?" je zanimalo pajka. "Utapljam svojo žalost, ker nisem na pijačo povabila še prijateljev. Zame jo je preveč," je zagrgrala vinska mušica in utonila.


Bridka resnica[uredi]

Mama ježevka je objela sina, ki je odhajal v svet. Pri tem je nekaj njenih bodic zbodlo ježkovo gladko kožo. "In pomni," mu je zašepetala. "Najbolj te lahko ranijo tisti, ki so ti najbliže!"


Muhaste muhe[uredi]

Muha, mušica in uš so šle pod tuš. Vrabec je imel svoje muhe in jih je vzel na muho: "Vode ni. Jaz bi vas umil na suho!" "Res si prijazen, a me bi šle raje plavat v bazen!" Vse tri so hitro švignile narazen Vrabčev želodec je ostal prazen.


Protislovje[uredi]

Vrane so se sprehajale po jesenski njivi in iskale črve. "Kaže, da jih ni več. Zaman se trudimo. Nobenega ne najdem," je zabavljala najmlajša in skakala po brazdah. "Čudno," je zakrakal stari vran, "mene pa eden vse bolj preganja." "Kje, kje, kje?" so pritekle vse vrane iz jate in se zazrle vanj. "Tule," je odvrnil vran in se popraskal po glavi. "Črv dvoma."


Konj že ve[uredi]

Živali so prišle vprašat konja, če bi hotel nastopiti na pevskem tekmovanju. "Dajte no," se je zasmejal konj, "saj bi se vsi prestrašili. Kadar boste tekmovali, kdo najlepše zorje njivo, takrat pa le pridite pome!"


Mokre in suhe izkušnje[uredi]

"In, zapomnite si, po dežju je najlepše hoditi brez dežnika," je rekel oče deževnik. "Kaj pa po soncu brez sončnika?" je vprašal sinček deževnik. "Ne vem. Deževniki, ki so to poskusili, se niso nikoli vrnili," je zamrmral oče deževnik.


Ulovljeni lovec kdo ima ima prednost[uredi]

Klop se je skril pod klop. "Saj, saj," si je rekel, "mogoče zdaj zdaj pride mimo kakšen zalogaj." Izpod sinjega neba se je zapodila sinica. Klop je izginil v njenem kljunu. "Če greš na lov," je zamrmral vol, "moraš vedeti, če ti loviš ali pa lovijo tebe."


Kdo ima prednost?[uredi]

Jež je šel po poti v sadovnjak. Nasproti mu je prišel vol. "Muuu," je zamukal vol, "umakni se mi s poti. Jaz sem večji!" "Za oba je dovolj prostora," je odgovoril jež in šel po poti naprej. "Nesramnež!" se je razjezil vol in brcnil ježa. Jež se je pred tem zvil v klobčič in volu se je v nogo zarilo premnogo iglic. "Ojoj, prejoj, kako me boli!" je zastokal vol in zbežal mimo ježa domov. Od takrat nikoli več ne kriči na ježa, naj se umakne.


Pajek in muha[uredi]

"Enkrat v življenju bi želela biti odeta v svilene tančice," je vzdihnila muha, ko je gledala lahkotne baletke na odru gledališča. "Pridi k meni," jo je iz temnega kota poklical pajek. "Odel to bom v nitke, ki jih ne boš pozabila do konca svojih dni!"


Krava in med[uredi]

Krava je gledala čebelo, kako nabira med. Rekla je: "Med je tako dober, tudi jaz ga bom nabirala." Poskusila je leteti, a je padla na gredo s cvetlicami in vse pomendrala. Še nogo si je zlomila in se potolkla po trebuhu. Z rešilnim avtomobilom so jo odpeljali v bolnišnico. Vsa obvezana je prišla nazaj. "Najtežje na svetu je nabirati med. Jaz bom raje še naprej dajala mleko!"


Nerodni deževnik[uredi]

Deževnik je prišel do križišča. Na semaforu je gorela zelena luč. Zato je počasi začel polzeti naprej. Ampak ko je skozi križišče lezel rep, je zagorela rdeča luč. Mravlja, ki se je pripeljala na motorju, se je zaletela v deževnika in takoj je prihitel prometnik. "Presneto!" se je jezil policist, "glava mora vedno vedeti, kaj dela rep, sicer je vse narobe!«


Otožni napuh[uredi]

"Da te le ni sram!" je vzkliknil kanarček. "Takole se kopaš v cestnem blatu!" Stari vrabec se je valjal naprej in veselo dvigoval prah. "Očka, glej," mu je šepnil mali vrabček, tistile rumeni gospod nekaj kriči nate." "Ne poslušaj ga," je čviknil vrabec. "On kriči zato, da bi prepričal samega sebe, kako lepo mu je v kletki."


Nekoč in danes[uredi]

Sova je jezno brundala na veji. "Kaj je narobe?" jo je vprašal čuk. "Ah," se je razhudila sova, "zelo čudni časi so prišli. Kaj naj počnem? Nikogar ni več, ki bi me prišel prosit za kakšen nasvet. Pa tako rada bi jih delila!" Čuk se je zamislil. "Želiš moje mnenje?" jo je vprašal čez čas. "Seveda!" se je razveselila sova. "Če si tako pametna, da vedno znaš svetovati drugim, boš menda enkrat znala pretehtati tudi svoje težave," je rekel čuk.


Ni treba jokati![uredi]

Opici je bilo dolgčas. Brez dela je postopala po džungli. Srečala je mravljo in ji predlagala, da bi se pomerili v teku. Mravlja je bila za to. Opica je zaklicala: "Pozor, pripravljeni, zdaj!" Mravlja je stekla na vso moč. Opica se je pognala naprej. Ko je mravlja pritekla komaj od enega drevesa do drugega, je bila opica že na cilju in se ji smejala. Mravlja je planila v jok. Z visokega kokosovca ju je gledala papiga. "Kaj se cmeriš," je rekla mravlji. "Hitra nisi, gradiš pa najlepše hiše na svetu. Opica je nikoli ne bi znala sezidati!" "Kaj res?" je vprašala mravlja in si obrisala solze. "Seveda," je rekla papiga. "Precej neumni so tisti, ki povsod najdejo kaj, da se lahko jokajo, ne vidijo pa tistega, zaradi česar bi lahko bili veseli!"


Lev in miška[uredi]

Miška je gledala leva. "Oh, kako čudovito je biti tako velik, kot je lev," je vzdihnila. Takrat so pridrveli lovci. Miška je hitro smuknila v luknjico, leva pa so ujeli, ker se ni imel kam skriti. Ko so se lovci odpeljali, je miška spet prišla na sonce in rekla: "Oh, kako prav je, da sem majhna!"


Kosa in kos[uredi]

Kos je ravno kosil, ko je zagledal koso, da kosi. "Kaj se ne kosi ob rosi?" je vprašal. "Ah, kosi, ste res bosi! Kosiš, ko ti v želodcu kruli, kosiš pa po koščevi uri." Kos je povesil nos, saj kosi ni bil kos. Kosa je nato kosila še do kosila.


Mala lahkomiselnica[uredi]

Majhna ribica je bila zelo žalostna, ker tako kot vse ribice ni mogla govoriti. "Jaz bom drugačna!" je pomislila in šla iz vode na obalo. Ker pa ni imela nog, se je samo premetavala po pesku in ni imela časa, da bi se naučila govoriti. Mimo je prišel maček in jo pohrustal. Bil je zelo vesel, ker je prišla ribica iz vode. Njemu niti na misel ne pride, da bi se šel potapljat.


Tehten ugovor[uredi]

V mlaki sredi dvorišča so čofotali vrabci in se kriče zabavali. Iz hleva je pritekel konj. Vrabci so komaj odskočili pred njegovimi kopiti. "Pa kaj mu je?" se je hudoval mali vrabček. "Konji lahko tekajo po travnikih, ne pa po dvoriščih. Vso pravico imamo, da se kopamo pred hišo." "Že, Že," je pokimal stari vrabec in si otresal peruti. "Ampak o tem se je bolje pogovarjati tule na žlebu in ne spodaj v luži."


Če bi in če nebi[uredi]

"Če bi bila jaz mačka, bi pustila miši pri miru," je zaklicala miš in pred mačko zbežala v luknjico. "Če bi bila jaz pes, ne bi preganjala mačk," je zasopla mačka in pred psom splezala na drevo. "Neumnost!" je zarenčal pes. "Jaz pa ne bi hotel biti niti miš niti mačka!"