Papeževa obleka
| Papeževa obleka anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 8 (19. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Bilo je 7. julija 1809. leta. Pozno v noč pride general Radi v Vatikan in dl sv. o*ela Pija Vil. vjeti, ker so pred kratkim izobčili francoskega vladarja iz katolilke cerkve. Neizmerna žalost je obšla papeževo sreč, ko ao morali zapuatiti glavno mesto krščanstva in verne ovčice prepustiti svojim krutim sovražnikom. Toda brezobzirno «0 vlekli aurovi Francozi lahko opravljenega starčka is njihove dežele daleč tja čez morje v mestice 8avono.
Tri leta morali ao preživeti na tem meati popolnoma osamljeni in zapuičeni od celega sveti; le orožniki, ki so jih atražili, bili ao v njihovi bližini. Jako borno je bilo njihovo življenje. Kajti v knjeJ.jem blilču niso ho- teli živeti; tudi dveh milijonov frankov, katere jim je ponujal francoeki cesar kot letni dohodek, niso aprejeli. Častivredni atarček pretrpel je junaško ln s ponižno vdanostjo vao težave. Tako ae je približala Velikanoč 1810. leta. Sv. oče so jo hoteli obhajati s ljudstvom vred, ker jih je tega proailo; toda njihove obleka j« bila tako obnošena in slaba, da ai niso upali ž njo pred ljudstvo stopiti. Zato so dali poklicati krojača, da bi jim obleko popravil. Ko je k av. očetu prišel, zvedel je nji hovo že|jo, in je obljubil, da bo vse atoril, kar bo v njegovi moči. Domov priledii, pa ae ni mogel vzdržali solz ginenja, ko je pripovedoval |judčm o revščini papeževi in jim kazal borno obleko.
Ta žalostna povest razširjala se je z neznansko hitrostjo po vsej okolici. In ljudje, ki so bili Pija otroško vdani, prihajali so v krojačevo bilo kakor na Božjo pot, da so ai ogledali papeževo obleko in da ao dobili kak kosec te oprave. Zraven pa ao polagali milodare na krojačevo mizo, da bi mogli napraviti papežu novo obleko. Tak6 je bila v kratkem miza polna arebra in zlati. Ni dolgo trajalo, ko prinese krojač novo opravo papežu in poleg tega še milodare, ki ao preostali. »Kaj je to, ljubi ain?« vprašajo začudeno papež. tTo Vam polilja ljubezen Valih otrok«, odgovori krojač in pripoveduje, kaj da ae je v njegovi hili pripetilo.
Srčno ginen vzame atarček obleko; toda denarja noče, ampak reče s vzvišenim glasom j »Moj ain! V segamogočni čuje nad avojimi pravičnimi in obdaruje vse s avojim blagoslovom. Obleka, katero ste mi prinesli, bo morebiti tako dolgo trajala, kolikor čaaa bom živel na tem avetu, polnem izkulenj in bridkostij; prva potreba mojega arca kakor tudi mojega atanfi pa je revnim pomagati. Jaz aem le ubog jetnik; vi ata pa proati, in bošja previdnost mi je hotela pokazali, kateri da ao vredni, da ae jim dobrote delš. Pojdite toraj In aladite najrevnejšim prebivalcem Savonskim britko in težavna are I« Odslej je sprejemal dobri krojač v imenu av. očeta maraikateri dar in ga revežem delil; to je tolažilo nesrečne in jim polajlevalo njihove akrbi. — Tak6 je po stal pravični starček studenec usmiljenja in miloorčnoati v Savoni.