Papagaj Vprašaj se spušča in spušča
| Papagaj Vprašaj se spušča in spušča Franček Rudolf |
| |||||||||||
Papagaj Vprašaj je odletel skozi okno v dvanajstem nadstropju. Ob nebotičniku se spušča navzdol proti parkirišču, posutem s pisanimi avtomobilčki. V enajstem nadstropju na balkonu stojita dedek in vnuk. Gledata hribe v daljavi in gledata reko, ki med hribi zavija proti mestu. Pet dečkov sedi na balkonu desetega nadstropja. Iz časopisnega papirja izdelujejo letala s širokimi krili in rakete z ozkimi krili. Komaj jih naredijo, že jih vržejo z balkona v globino. »Tako ne bodo naredili novih ptic!« hrešči papagaj Vprašaj. »Neumnosti počnejo!« Na balkonu v devetem nadstropju plahutajo bele, zelene in kockaste srajce. »Nikoli ne bodo odletele!« pomisli papagaj Vprašaj. Že se spušča mimo osmega nadstropja, kjer zagleda lisastega mačka, in mimo sedmega nadstropja, kjer zagleda na balkonu tigrastega mačka, in mimo šestega nadstropja, kjer zagleda črnega mačka z belo progo čez oči. »Strašno,« zahrešči papagaj Vprašaj. »Ljudje nepremišljeno zlagajo mačke drugega nad drugega!« V petem nadstropju opazi agave in kaktuse, v četrtem nadstropju pa cel vrtiček s solato in peteršiljem. Na balkonu v tretjem nadstropju preseneti papagaja Klicaja, ki sedi v veliki udobni kletki. Guga se na gugalnici in se pogovarja sam s sabo. »Dober dan, papagaj Klicaj! Ti gotovo ne boš hotel z mano na parkirišče?« ga pozdravi papagaj Vprašaj. »O, ti si tisti nesrečni papagaj, ki vsak teden uide in leta po soseski in ga lovijo vsi dečki iz ulice in vse deklice in vsi gasilci in vsi vrabci in vsi mački in celo prijazni pes Pazi?« Papagaj Vprašaj ne črhne nobene in se spusti do drugega nadstropja. Tu zagleda na balkonu svojega prijatelja Roka. Rok maha z rokami in vpije. »Vrni se, vrni se , moj dragi papagaj. Izgubil se boš med avtomobili na parkirišču in jaz te ne bom nikoli več videl!« Papagaju Vprašaju je težko, saj ima dečka zelo rad. Že nekaj let skupaj živita in se skupaj igrata in skupaj dolgočasita.
»Zakaj niso ljudje naredili kril za svoje malčke?« pomisli. »Lahko bi letali s teras nebotičnikov in se lovili z balkona na balkon z vrabci in papagaji? Namesto pisanih perutnic pa so raje izumili kolesa, avtomobila in letala.« Ko je papagaj Vprašaj priletel na parkirišče, avtomobili niso bili več majhni kot prej, ko jih je gledal iz dvanajstega nadstropja. Nenadoma so zrasli. »Končno bom razvozlal, zakaj se ljudje raje vozijo po cestah, kot pa letajo med hišami in oblaki!« si je rekel Vprašaj in sedel na streho rdečega avtomobila. Na parkirišče so pritekli dečki. In pritekle so deklice in pritekli so gasilci z mrežami. Pritekli so tudi mački, veliki in majhni, pritekli so trije kužki in veliki črni pes Pazi prav tako, prileteli so vrabci, prileteli so golobi… Pritekel je Rok. Milo je zajokal. Zagledal je, kako je rdeč avto odpeljal proti mestu. Na rdečem avtu pa je sedel njegov papagaj Vprašaj. Rok je stekel k mami, skupaj sta odnesla oglas v časopis: »IZGUBIL SE JE PAPAGAJ. KDOR GA NAJDE, DOBI NAGRADO. Lastovice so prebirale časopis in razburjeno čivkale: »Kaj je ljudem toliko do teh papagajev? Letajo po parku, pa ne ulovijo nobene mušice. Samo hreščijo, nekaj smešnega govorijo in komaj čakajo, da jih mimoidoči polovijo!«