Papagaj Vprašaj iz nebotičnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Papagaj Vprašaj iz nebotičnika
Franček Rudolf
Spisano: Uredila Tanja Jerič
Viri: Rudolf, Franček (1984). Papagaj Vprašaj iz nebotičnika. Ljubljana: Univerzum. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Papagaj Vprašaj živi v nebotičniku in tudi Rok živi v nebotičniku. Papagaj Vprašaj živi v dvanajstem nadstropju. Rok živi v isti sobi kot papagaj. Papagaj Vprašaj zna govoriti, Rok tudi, le dosti več besed in lepih misli se mu posreči kot papagaju. Papagaj Vprašaj bi rad, da bi bila nadstropja v nebotičniku brez tal in stropov: tako bi lahko letal od kleti do terase, iz nadstropja v nadstropje, skozi sobe in kuhinje, skozi veže in kopalnice od vrha do tal, gor in dol. Rok ne razume čisto dobro, kaj hoče njegov papagaj. »Vse kaže, da bi moj dragi papagaj Vprašaj rad postal dvigalo,« ugiba včasih. »V džungli sploh ni nebotičnikov! In tudi čisto nič primerni niso za papagaje,« ponovi papagaj vsak dan trikrat. Rok razlaga papagaju, da bi vsaka hiša morala biti nizka in dolga, razvrščena med vrtovi in s peskom posutimi potkami. »Tako bi se vsak otrok lahko s kolesom pripeljal v dnevno sobo, kadar bi hotel.« Rok je včasih raziskovalec. Tako je včeraj raziskoval svet okoli sebe, vrgel je žogo skozi okno dvanajstega nadstropja. Zelo se je čudil, ker mu je nihče ni podal nazaj. »Če stanujemo v dvanajstem nadstropju, ni pametno metati žoge skozi okno!« je navsezadnje ugotovil. »Vsaj z dvigalom me pelji do trdnih tal,« včasih papagaj poprosi dečka. »Potem se bova nazaj grede skupaj z dvigalom dvigala v višave in bova srečna!« »Kdaj bodo ljudje vendarle že spoznali, da mora biti mesto, zgrajeno za papagaje, popolnoma drugačno, kot je tole okoli našega nebotičnika?« Rok ne verjame, da bodo ljudje kdaj gradili mesta za papagaje. »Tudi kadar ljudje gradijo mesta zase, ne razmišljajo dovolj o tem, kaj bi bilo najprijetneje zanje…« Papagaj Vprašaj pa razlaga: »Čisto preprosto je zgraditi mesto za papagaj.: Ima naj veliko nadstropij, šestdeset ali sto ali sto šestdeset. In iz vseh naj vodijo poti navzdol in navzgor. In čimbolj zelene naj bodo. Še več: slapovi zelenih listov naj padajo na vse strani, med listi pa naj bodo veje in vejice, primerne za posedanje, počitek in spanje. No, pa tudi voda naj bo speljana iz nadstropja v nadstropje, sploh ni nujno, da po ceveh: dovolj je, če topel dež kaplja z lista na list, z veje na vejo, z višjih dreves na nižja drevesa. Okna, takšna iz stekla, niso potrebna: sonce naj sije med listi in veter naj pihlja in hladi papagaje, velike in male, rumene in pisane…« Rok se smeje: »Papagaj , ti nisi opisal mesta za papagaje, opisal si džunglo, kjer običajno živijo papagaji in letajo gor in dol med vejami gostega drevja.« Papagaj Vprašaj kar naprej pripoveduje sanjarije o džungli, čeprav se je rodil v Ljubljani in v džungli sploh še ni bil. Deček Rok pa medtem nariše svoje mesto z mrežo iz ulic, s semaforji na križiščih, rdeče, rumene in zelene luči na semaforjih, pešce, ki hite prek zeber na prehodih za pešce, in avtomobile, ki zavijajo s cestišča na cestišče. »Poglej papagaj Vprašaj, tako bo, ko bom jutri hitel v vrtec, kjer je polno otrok, pa nobenega papagaja… Jutri jim bom risal mesto za papagaje, mesto, o kakršnem si mi danes pripovedoval.«