Papagaj Vprašaj in lastovka Črna puščica
| Papagaj Vprašaj in lastovka Črna puščica Franček Rudolf |
| |||||||||||
Lastovka Črna puščica lovi mušice. Mušice se spuščajo nizko nad potok, ki teče skozi park na robu mesta. Lastovka Črna puščica leti nizko nad potokom, kadar se pripravlja slabo vreme. Takrat namreč tudi mušice silijo nizko nad vodo. Kadar se pripravlja lepo vreme, lastovka Črna puščica leta visoko visoko tako kot danes. Ker danes tudi nespametne mušice letajo visoko visoko… Papagaj Vprašaj zagleda lastovko Črno puščico. Prav spoštljivo jo opazuje, približati pa se ji skoraj ne more, saj papagaji ne letajo posebno visoko… Ko Črno puščico prinese urna zračna pot mimo papagaja Vprašaja, jo Vprašaj vpraša: »Kako pa loviš mušice, če smem vprašati?« »S hitrostjo!« čivkne Črna puščica in švigne mimo… Ko popoldne istega dne spet kroži visoko nad drevesi, ponovno zagleda papagaja Vprašaja. Zelo zbegan je videti. Rep mu je pod žarkim soncem že nekoliko obledel. Krila mu niso več zgledno zložena, skorajda štrlijo na vse strani kot pri vrabcih… »Pa si že kakšno ujela? Kakšno mušico?« vprašuje papagaj Vprašaj. »Na stotine! Zdaj sem končala s kosilom, zdaj začenjam večerjati!« začivka Črna puščica. »Jaz pa nisem ujel nobene!« zastoka papagaj Vprašaj. »Zakaj ne?« »Za lov na mušice je potrebno mnogo znanja. Pa tudi nekaj nadarjenosti, najbrž ti obojega primanjkuje,« sočutno zmaje z beločrno glavico Črna puščica. »Kaj nisi ti tisti papagaj, za katerega je v časopisu razpisana nagrada?« »Ja prav tisti papagaj sem!« »Kako morajo ljudje razpisati nagrado za ptico, ki ni niti najhitrejša niti najpogumnejša?« »Zmeraj sem prijazen z ljudmi. Poslušam jih in za njimi ponavljam, kar govorijo,« našteva Vprašaj s ponosom. »Zato, vidiš, me imajo radi in zato me lovijo z gasilci in najbrž tudi s helikopterji!« »Oh, kako papagajsko se vedeš! Pa nič čudnega, saj končno nisi nič drugega kot papagaj!« začivka Črna puščica in se spet dviga in dviga, tako da ji papagaj Vprašaj ne more več slediti… »Kakšno mesto si pa ti želiš, lastovka Črna puščica?« zavzdihne papagaj Vprašaj, težko že diha in komaj še maha s krili. »Nobenega mesta!« jezno začivka lastovka Črna puščica. »Saj ne živim pri ljudeh, v njihovih ozkih stanovanjih, za šipami in zavesami. Letam visoko in se spuščam nizko, nobenega mesta in nobene vasi si ne želim. Želim si topel veter z juga, želim si polno mušic nad vodo in kakšno streho, da si lahko pod njo spletem gnezdo. Mesta in kletke pa prepuščam papagajem in ljudem!« Lastovka se dvigne v zrak za lepim vremenom in mušicami. Zvečer sedi Rok na klopci v parku, tik ob igrišču, kjer se malčki obmetavajo s peskom in kjer v ribniku kvakajo žabe. Zelo zelo je žalosten. Takrat prileti mimo papagaj, papagaj Vprašaj, čudno brezbarven in pomečkan. »Oh, papagaj Vprašaj se vrača!« se Roku razjasni obraz in kar poskoči od veselja. Papagaj Vprašaj pa se spusti z zelene veje bližnjega kostanja. »Hotel sem povprašati lastovke, kakšna mesta si želijo!« hiti pripovedovati. »No, in kakšna si želijo?« zanima tudi Roka. »Nikakršnih, sploh nikakršnih!« ves skrušen pove papagaj Vprašaj. Rok si je dal papagaja Vprašaja na ramo in ga odnesel domov v dvanajsto nadstropje.