Panični človek
| Panični človek Milan Dekleva |
| |||||||||||||
Anaksimander sluti
[uredi]Zblojen, s slutnjo v krvi se zbudim, nemo, prazno seme. Dvojen. Dušo iščem. Prazno je telo, v snu mi nekdo zmaknil je spomin. Strah se vselil je v votlino glave. Čuden strah, ker svet je tu. Prisoten. Luč je tu, stvari žarijo. Sonce dviga lastno težo, težo trave. Gledam. Vonjam, tipam grozno milost. Slišim vrisk otrok v zavetju hiše. Kaj potem? Saj čas odzvanja isto mero vsem. Mogoče ...? Zdi se mi, da vem:drugi bivajo, a le jaz sem.
Anaksimandrov princip dramatičnosti
[uredi]Večno v končnem: človek, protiigra vsemirja. Natančno čutim, da me bo v trenutku najhujše ekstaze zapustilo telo.
Anaksimander piše
[uredi]Logos je božji drobiž. Vsak nebeščan, ki spomladi požene, primakne zaznamek. Človek mu smisel doda, menjaje dolžino s kračino. Ko pesem odteče v ubranost, Nedotakljivo umolkne. Tu ni razlik. Na obrobju smrtnih besed, v besednici smrti. V belem, brezčasnostnem šumu, skupku vseh govoric, pripuščenih na svet, ki ga — edinega — znamo čutiti.
Anaksimander miruje
[uredi]Svitanje, z morjem v globini kadra, s soncem v zatilju. Moja negibnost tekmuje s krajšanjem sence. Malce preveč samovšečno, takole preverjati lasten razpad!
Anaksimander pravilo vzporednosti
[uredi]Jaz, Anaksimander, v žensko zadrta zagozda, polbožec. poiščeiice. Moj jonski ud je jambično napet. Ljubezni v čast se drgneva: pomen vzporednic je neskončno. Pomen neskončnega je nič. Brez tebe ne bi mogel biti ničen, jaz, Anaksimander.
Ananksimander bdi
[uredi]Tiha hiša. Mišjetiha žena diha sen ob meni. Zemljetiho bdim, preplašen, matast, brez spomina. Bdim, svečano Čakam, tipam ljubo, vročo med nogama. Kaj prihaja? Nič. Nihče. Č emu ta grozna večnost? Smrt? Mogoče nisem več? Utvara. Duh je krut, maščuje se telesu. Ve, da nikdar se ne bo postaral kakor ono. Času ni za mar. Čas pustoši tihost hiše, ženin sen in moje bdenje.
Anaksimander meri
[uredi]V zvezde zazrt, kakor nekdaj bogovi, Grk po poklicu, očaran z razmerji, sedemkrat višji od svojih stopal, sedemkrat tišji od Ust, ki so izpljunila jezik in ga je neki Pozabljenec našel v pritličnem grmičju. V zvezde zazrt. Grk po poklicu: spoznavam, da zemlja lebdi, a ne na vodi, kot menil je Tales. Nisem naiven. Če še presajam besede iz zemlje v ženski pregib, negujem samoto umrlih: globlja od zla in dobrote je modra brezbrižnost lepote.
Ananksimandrova opazka
[uredi]Ako me lastne misli ne pripeljejo nikamor, berem tuje, ki me odvedejo tja, kamor nočem.
Ananksimander čuti
[uredi]V tisočstosedmih kosteh sem začutil utrujenost jutra: luč. ki se komaj rodi, je že stara. Predolgo je zrla v smrtno hropenje noči. Nebogljenost zdržijo le močni. Kozmos je red in zato ni neskončen. Je kaos neskončen? Kaj je praznina? Je sla po nasprotju kodirana vanjo? To, vseobsežno, je onstran vprašanj, kajti misel je svetna. Misel je tvor. Tvornost po sebi je apeiron, zase, za vse.
Ananksimander bleja
[uredi]Ne strah, neizmerno trepeče v jagnjetu ob žrtveniku, neizmerno življenja. Kot bi bilo v poslednjem dotikanju krzna in kamna vsega preveč. Kot da bi smrt že pred koncem bežala iz znojnate kože v zaščito ljudi. V srcu Helade je Perzija, jagnje. Skliči nedolžnost koljačev v sinjo vseenost. Blejajmo!
Ananksimander zemljemerec
[uredi]Zemlja je valj, s trikratno večjim premerom od svoje višine. To naj bo zakon. Še to, da v moje možgane vzidan je isti načrt kot v varljivost čutil:skrb za neznansko je dar zemljemercev.
Ananksimander o vzrokih in posledicah
[uredi]Je gnezdo spleteno v krog zavoljo gibljivosti sfer? So sfere gibljive zavoljo ukrivljenosti gnezda? Sem človeški zaradi jezika ali je jezik človeški zaradi mene?
Ananksimandrov paradoks
[uredi]Jaz bistmik, jaz, kalna voda, postana scalnica očesa, kristalni hrbet ogledala, jaz, ki sem kot jaz le iz nečesa: vse, kar je napadalno in nerazložljivo, vse, kar je nerazložljivo napadalno - dih, bolečina, jetrna mena -, vse to je načrtna usoda, je v meni dopolnjena paradoksija.
Ananksimandrov načrt
[uredi]Otrok v odraslem trupu: težko umljiv sam sebi - tako nekoč je bil Homer bogovom. Takrat, ko se je človek komaj luščil v minljivost. Tedaj, ko je zapustil večnost s plesom, petjem in obredi. Rad bi vztrajal kot potomec, v tej ganljivi zmedi. To je načrt. Da znova bi oživil veter, kamen, eter. Da znova bi oživil smrt?
Anaksimander o algebri
[uredi]Božjeglavci smo. Gremo prek rek in prek svojih zamisli. S čotasto voljo zoper neumnost usode. Algebrično čisti zavojevalci neskladja. Božjeglavci smo. Sanjave beštije razuma.
Ananksimandrov dokaz obstojnosti
[uredi]Sonce ima premer moje lakote: zjutraj širino dlani, v zatonu podražene dojke. Kako čist dokaz veličine in obstojnosti!
Ananksimander o skladnosti sveta
[uredi]Skladnost sveta počiva na protislovju človeka. Skladnost človeka počiva na protislovju sveta. Človek ni svet: kakšno protislovje! Človek je svet: kakšna skladnost!
Ananksimander o dostopnosti sveta
[uredi]Anaksimander pravi, da so človekovemu spoznanju dostopne le posledice, ne pa tudi vzroki stvari. Tako meni, da je: ... posledica življenja smrt, medtem ko vzrok življenja ostaja popolna neznanka. Anaksimander v tej zvezi dodaja, da je najskrivnostnejše bitje sveta ... sveže oplojena ženska, saj je vonj moškega ne bo zapustil devet luninih premen.
Ananksimander samoselec
[uredi]Najmlajši bog mi je sinoči stopil iz ušesa. V kratkem zrenju sem zamenjal večnost za nemir. Postal sem samoselec. Skrbno ždim v brezkrovju smisla. Čakam, da vse, kar imam rad, zaleže v moje sanje. Potem - morda že jutri? - najljubšemu bom stopil iz ušesa.
Ananksimandrov anksim popolnosti
[uredi]Stvari padajo v nasprotno smer od svoje rasti: zakon navpičja. Gibanje pripada neskončnosti, mirovanje končnosti: zakon vodoravja. Misel se misli iz spomina: zakon kroženja.
Človek vstaja v prihodnost, vstopa v sedanjost, lega v preteklost: zakon navzkrižja. Pomlajenje sveta je v njegovem zastaranju: aksiom popolnosti.
Ananksimandrovo vprašanje pesnenju
[uredi]Lepota ne napreduje. Samomorilka je, stopicajoča v zanki svoje zamisli. Svetloba je, čemeča v zrklu slepcev. Pesem ne napreduje. Kako naj bo pot k modrosti nekaj, kar je modrost zapustilo s svojim rojstvom?
Ananksimandrov paradokst stalnosti
[uredi]Orač v sopari sveže brazde: kakšna samozavest, rano spremeniti v posteljo ploditve! Sejalec v tišini zrnja: kolikšno tveganje, znova preskusiti uravnovešeno silo svetlobe in teme!
Ananksimander sanja
[uredi]Petelin, ovaduh svetlobe, mi je odnesel glavo in jo zapustil reki. Sršen, sončev posvojenec, me je pičil v senco in jo spremenil v roso. Vran, ogljeni smoter ognja, mi je razvezal popek in me pretočil v naježenost neba. Bil sem buden. Naježeno telo brez sence je brezglavo žalovalo. Medtem sta se reka in nebo srečala v rosi.
Ananksimandrovo pravilo neenakosti
[uredi]Med življenjem sledi in sledmi življenja še ni mogoče zapisati enačaja.
Ananksimander o genezi človeka
[uredi]Takoj, ko se Človek rodi, prične ugibati o stvareh, ki so starejše od njega.
Ananksimandrov metafizični postulat
[uredi]Naključno se pojavlja v bližini popolnosti. V dihanju rastlin, tihi presnovi sonca, prebiva usodna določljivost. Verjetnost je prva človeška beseda. Z njeno močjo se razkolje kultno ogledalo bogov. S tesnobno srečo stopamo v erotično brezno sveta, otroci fizike.
Ananksimander nomad
[uredi]Daljavo (nihče ni zadovoljen z enim samim pašnikom v duši) uresničujem s sistematičnim uničevanjem svoje bližine.
Ananksimander o videzu
[uredi]Sedimo za mizo: vsi obrazi v istem hlebcu. Otroci, pivkajoči od želja, upognjeni od hrepenenj. Jaz, uravnotežen od resnic in zmot, izpolnjen od neizpolnjenosti: navidezno nem.
Ananksimandrov izris ontologije krhkosti
[uredi]Čas, ko bo prizadeto jedro človeka, njegova protonska zveza z naravo, je brezmejno končen. Trenutek izginotja bo neprimerljiv s trenutkom nastanka. O krhkosti govorim, moja motna ljubezen.
Ananksimander kartograf
[uredi]Cedra, njena upoma rast, v razmerju pogleda; praznina, njena nespremenljiva zaobljenost, v vrču na mizi; iz razpoložljivosti sveta izrisani zemljevidi postajajo vse bolj natančna zgodovina naše nevednosti.
Anaksimandrova spososbnost izključevanja
[uredi]Lahko si zamislim odtis brez noge. Ne morem si predstavljati noge brez odtisa. Lahko si zamislim svet brez življenja. Ne morem si predstavljati življenja brez sveta. Aj, kakšna groza!
Ananksimander potuje
[uredi]Stiskamo se v jate, po vzoru meglenic. V zasnovi družine, v plemenski posesti, odsevamo panični klic. Zremo v ljubezen, snubači različnih samot. V ulovu otrok, darežljivi presežnosti ploda, vijugamo pot. Nepodkupljivost tišine izmerimo z rekli bogov. V najskrajnejši točki daljave dospemo v resnico tujine: domov.
Anaksimander muzicira
[uredi]Zaigral sem na piščal. Muzika je daleč presegala sluh. Bila je pomlad; njena hotljivost je očarala konice prstov. Dotikologija, veda prihodnjih, Nemcev. Moral bom vežbati!
Ananksimander o Ikarovem padcu
[uredi]V zrklu ptice: veliko leta, mala packa padca. V človekovi bitni luknji: veliko postajanja, stanja, pristajanja, za mišji dihec Vseenosti. Ta pa je in je, dišeč po materinstvu, moških kroncah; ni je misli, ob kateri se ne bi pomudila.
Ananksimandrovo vprašanje
[uredi]Nimam dovolj moči. O, bogovi, čemu je vaš odnos do brezmejnega tako klavrn?
Ananksimander odšteva
[uredi]Pet čutil za eno srce. Štiri strani neba za eno zemljo. Tri razsežnosti za en prostor. Dve bitji za enega otroka. Eno življenje za eno smrt. Nobene besede za brezkrajno, ki združuje srce, zemljo, prostor, otroka in smrt.