Palmira

Palmira Fr. Štrukelj

Viri:	Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. zvezek), 1861: SV 3 dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Palmira je bila v stari dobi imenitno mesto. V svetem pismu se tudi imenuje Tadmor ali Tamar. Salomon jo je sezidal v dvajsetem letu svojega vladanja na zelenici sred peščene puščave med Emeso in Evfratom.

Ugodno obnebje je veliko pripomoglo k rodovitnosti zemlje, in glede na nje poznejo velikost, krasoto in imenitnost se mora po vsi pravici reči, da je bilo mesto zidano na pripravnem kraju.

Nasledki homatij judovskih rodov so tudi Palmiro doleteli. Ali so jo po ločitvi rodov sirski gospodje vladali, ali je bila koj takrat samostojna, se ne vé za gotovo.

Palmira je bila na meji dveh mogočnih kraljestev, Partov in Rimljanov, ki so jo včasih hudo stiskali. Ob času mirú pa je njena kupčija lepo cvetela in s tem si je povernila zgube, ki jih je v vojski terpela. Perzijanske in indijske karavane so ostajale v Palmiri, odkodar se je blago jutrovih dežel v bližnje ladjostaje sredozemnega morja na tovorivkah prenašalo in blago večernih dežel zopet skoz Palmiro nazaj. Kakor ste bile Tir in Aleksandrija glavna sejma pomorske kupčije jutrovih dežel, tako je bila Palmira srednica kupčije po suhem.

Posebnih ostankov slavnega mesta, razun neznanih razvalin, je le malo ostalo. Že ob času cesarja Trajana je bilo močno zapuščeno; pa Trajanov naslednik Hadrian ga je v novo sozidal in Hadrianopel imenoval. Ob času Karakala je dobilo pravice, kakoršne so imele rimske selišča. Ko je jelo rimsko cesarstvo pešati, so se jele podjarmljene dežele in selišča cesarjem ustavljati in se za samostojnost poganjali. V Mezopotamii je ustal nek Odenat, ki se rimskih cesarjev otrese in se tudi Palmire polastí. Priloži si tudi ime kraljevo, in po njegovi smerti je bila njegova žena Cenobija gospodarica mnozih vzhodnih dežel rimskega cesarstva.

Cenobia je bila ženska prebrisana, previdna in stanovitna in je daleč slovela zavoljo učenosti in previdnosti. Prebirala je rada znanstvene bukve in so urila pod vodstvom bistroumnega Longina v deržavnih domačih in ptujih postavah. Al nje učenost ni mogla sovražnega Avreliana odpoditi, ki jo premaga in mesto razruši. Pozneje pa da zopet solnčni tempelj sozidati, da mestu posadko in poglavarja sosednim okrajnam. Pozneji cesarji so mnogo mestu pomagali in ga še dosti olepšali. Ali leta 744 po Kristusu se ga polasti po sedemmesečnem terdovratnem uporu Kalif Mervan, ki ga večidel razdè. Od tod je mesto opešalo in leta 1400 po Kristusu ga pa še armada Tamerlanova oropa.

Slavne razvaline se nahajajo na onem kraju, kjer je nekdaj mesto stalo. Tisuč in tisuč koscov razdrobljenih stebrov belega marmorja leží po zemlji kake pol ure na okoli, in viditi je, kakor bi po gozdu hodil. Mestno obzidje se še tudi pozná, ktero je, pred ko ne, Justinian zidati dal. Sedanji čas se nahaja na onem mestu, kjer je popred Palmira stala, revna vasica Tadmor, ki se milo ozira na podsute palače, na nekdanje tempeljne, na zdrobljene stebrišča in oboke. Tako mine bliščoba tega svetá.