Palača iz marmorja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Palača iz marmorja.
Indijska bajka
Izdano: Amerikanski Slovenec 29. marec 1901 (10/15), 6
Viri: dLib 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Večerno solnce je zlatilo z bajnimi okraski odičeno streho palače v Chandnapur.

Kralj je prišel na teraso, da bi se navžil po vročem, trudapolnem dnevu večernega hlada. Čez malo časa pa se je že pojavil pred njim njegov strežaj. Naznanil je z vso možno udanostjo, da čaka pred vrati popotni pevec in da želi vstopiti. Kralj je dovolil, pevec je vstopil, se vsedel na tla, podkrižal nogi in začel peti o nekem junaku, ki je preživel v Himalaji nad večnim snegom v palači iz zlata in marmorja celo svoje življenje.

Poleg kralja pa sta se nahajala istočasno na terasi njegov sin princ Ahmed in veliki veliki vezir, nazvan "Jusuf Dobri". Ti trije so sedeli še dolgo molče potem, ko je pevec že davno odšel. Vladala je praznična tihota, le žuborenje vodometa je motilo skrivnosten mrak. Vsi trije so se bili globoko zamislili. Kar vstane kralj in reče: »Jaz hočem tudi zidati tako palačo iz marmorja in zlata na vrhu Himalaje. Sedaj vlada mir, naši zakladi so napolnjeni. Kaj praviš na to? Ali ni to pametna misel?«

In ne da bi pričakoval odgovora, je nadaljeval: »Ti pojdeš sedaj v mrzlem času in boš zidal palačo, predno pa nastopi vročina, ti bodemo mi sledili. Marmor vzemi iz naših lastnih kamnolomov, streho pa daj kovati iz čistega zlata. In ko bo to dovršeno, bo nekaj krasnega in užitek bo velikanski; delo bo čudež Hindustana in vse bo govorilo o zlati palači kralja Azuf-Alija.«

Kralj Chandnapura je bil pravzaprav hraber bojevnik in dober vladar, toda pačasi se je razvil v despota, ker mu ni nihče ugovarjal. Nevede pa je plaval popolnoma pod uplivom velikega vezirja, kar je bilo prava sreča za ljudstvo.

Jusuf je poskušal neopazljivo obrniti pozornost svojega gospodarja na druge predmete. Zaman je govoril o novih okraskih in olepšavah kraljevega vrta, zaman je povdarjal, kaj bo treba še vse važnega naročiti za kraljevsko menažerijo; na vse zadnje je pa celo resno opominjal o silni lakoti, ki vlada po nekaterih krajih kraljestva in v katere pomanjkanje bi dobro došel vsak najmanjši belič iz državne blagajne. Vse je bilo zastonj. Kralj si je vtepel v glavo, da mora zidati palačo in vse odgovarjanje je bilo bob v steno.

Jusuf je prejel ukaz takoj odpotovati z večjo karavano in spretnimi delavci in je dobil celo od kralja samega lastnoročno izdelan načrt, kako naj sezida novo palačo. Vezir je bil v silni zadregi. Toliko nerešenih stvari bo ostalo po njegovem odhodu in lakota se je pričela ravnokar prav nevarno razširjati med ljudstvom. Tudi princ Ahmet je bil silno žalosten. Zaljubljen je bil že delj časa na skrivnem v velikega vezirja hčerko, krasno Amino in ta bi bila morala z očetom odpotovati.

Po preteku enega meseca je bilo vse pripravljeno za odhod in Jusuf je odrinil z velikim spremstvom skozi mestna vrata.

Čez nekaj dni je dospel na hitrem dromedarju sel z obvestilom, da je dospel Jusuf srečno v Khasnuth, obmejni kraj njegovega kraljestva, da je našel pod Himalajo pripravno dolino za zidanje. Da pa ljudje po deželi silno stradajo, da umirajo lakote in se kuga grozovito širi.

Kralja pa je zanimalo samo zidanje nove palače.

Zopet nekaj časa pozneje pa je poslal Jusuf kralju pismo, v katerem ga je prosil, naj dovoli porabiti nekaj zaklada na kugi umirajočemu ljudstvu v pomoč. Kralj pa je odgovoril, da bode on kmalu nastopil potovanje in če do tedaj ne bo palača gotova, da bode to vezirja veljalo glavo.

Nato je dospelo od Jusufa še samo eno poročilo, v katerem je vezir obljubil, da se bo spolnila kralju želja in da bo vse v redu. Ob določenem času je nastopil kralj s celim dvorom svoje potovanje. Nekaj časa so potovali po primeroma bogati deželi. Ko so zvečer počivali in si postavili šotore pod košatimi tamarindami, so nanesli krajani polno jajc, perutnine in sočivja. Toda to se je kmalu spremenilo. Dospeli so v grozne puščave. Velikih čred ni bilo več videti, vasi so bile zapuščene in osamljene, ob cestah pa je ležalo polno skeletov in shujšanih trupel ljudi, ki so pomrli za lakoto. Voda po vodnjakih je bila pokvarjena, zrak je bil prenasičen strupenih snovij in vse je imelo zelo otožno lice. Kar pa je bilo najhujše, v spremstvu kralja je nastopila kuga.

Starejši kraljevi svetovalci so prigovorjali kralju, naj se takoj vrnejo, da se izognejo vsaj večjemu zlu, toda kralj je silil le naprej in naganjal, da bi čim preje dospeli v Himalajo, katere sneženi v hrovi so se že srebrili v jutranjem solncu.

Tako so nadaljevali potovanje, bolne pa so puščali za seboj. Hude slutnje so mučile srce princu Ahmetu.

Popotniki so dospeli v provincijo Khasnuth in do one doline, katero je izbral Jusuf za novo palačo, so imeli še komaj dan hoda.

Dežela se je kar v hipu spremenila. Kraji lakote in kuge so bili izginili. Po obširni ravnini so bili zarezani novi kanali, polje se je namakalo in vse je dobivalo veselejše lice. Hrana je bila tudi še draga, toda po gnojnem polju so sejali zadovoljni prebivalci žito in vse je bilo polno slave Jusufa Dobrega.

Nestrpnost in radovednost kralja do nove palače se je vidno večala. Že na večer je ukazal naprej odriniti, da bi čim prej dospeli čez goro, za katero se skriva njegova nova palača. Predno pa je dospela kraljeva nosilnica do vrha gore in predno je prijezdil princ Ahmet, se je pojavila sredi pota v hipu čudna postava. Opravljena je bila v rmeno haljo orijentalskih fakirjev, pokrita je bila z belo kapo, v levi roki popotno palico, v desni pa iz buče izrezano posodico za beračenje.

»S poti!« je zakričal pred nosilnico korakajoči kraljev spremljevalec.

Fakir je obstal mirno sredi pota. Samo ponosno bliskanje v njegovih globokih očeh je pričalo, da je čul in čutil razžaljenje. Ukazal je obstati nosilcem, sam pa je stopil naprej in zakričal:

»Mogočni vladar! Ti me ne poznaš, jaz sem samostanec iz Kala Dewi!«

Pri teh besedah je prevzel vse nek čuden strah. Kajti samostanec in tempelj v Kala Dewi na podnožju Himalaje, to je bilo po vsej Indiji znano in visoko češčeno.

»Prvič, odkar prebivam visoko gori v skalovju med hudourniki, sem stopil danes tu doli, o kralj, da te svarim pred pretečo nevarnostjo. Pred teboj ležita dve poti, ena v življenje, druga v smrt. Bogovi ti dajo na izbero; če bodeš slabejše izvolil in zavrgel dobro, pride nesreča na tvojo glavo!«

Komaj je fakir izgovoril zadnje besede, je že izginil spet naglo v grmovje, odkoder se je bil poprej tako nenadejano prikazal.

Azof Kahn, eden izmed dvornega spremstva je napravil par zabavljivih opomb o menihu in njegovem mističnem prerokovanju. Vsi drugi so molčali, najbolj tih pa je bil princ Ahmed, on je dobro razumel prerokovanje.

Ob solnčnem zahodu so dospeli na vrh hriba in nekaj trenutkov kasneje so dospeli v šotore onstran vrhunca, katere so bili v sili priredili za prenočišče. Naslednje jutro so na vse zgodaj vstali in se podali naprej. Kralj je bil zelo slabe volje, ker mu ni prišel Jusuf naproti. Toda kar naenkrat zadone klici: »Jusuf, Jusuf Dobri se bliža!«

Kmalu na to pa se prikaže sam Jusuf in pade pred kraljem na obraz in mu tako izkaže najvišjo čast. Jusufov obraz je bil bled, upaden, na njem so se kazali sledovi utrujenosti in izmučenja, toda oko je bilo čisto in jasno.

Potem je vstal in sel ob kraljevi strani. Kazal mu je rodovitno, vzorno obdelano polje, rmenega sadja polno drevje, lepe ceste, zadovoljno, zdravo ljudstvo. Toda kralj je bil slep za vse. Venomer je ponavljal: »Kje je moja palača, kje je moja palača?«

Šli so dalje mimo mesta Khastnuth, mimo krasnega jezera, mimo njiv in travnikov, mimo vrtov in plodonosnih vinogradov, mimo vasi in posameznih hiš, konečno so dospeli do podnožja Himalaje. Na malem gričku se je dvigala rujava, lesena palača, okrašena z mnogimi dragocenimi umetninami. Okrog pa so se razprostirali lepi sadni vrti. A kralj tega poslopja niti pogledal ni, nadejal se je, da se bo pokazala kje za voglom njegova zlata palača o kateri je sanjal noč in dan.

Ko so dospeli na večjo, nekoliko vzvišeno trato, ki je nalikovala umetno zgrajeni terasi, odkoder se je videlo na od solnca pozlačene vrhunce Himalaje, je prosil Jusuf kralja, naj izstopi iz nosilnice. Ko je kralj njegovi želji ustregel, je povzel z visokim glasom: »O kralj, o mogočni vladar, čuvar zvestobe! Prizanesi svojemu hlapcu. Ko sem došel na to mesto nisem našel drugega, kakor samo revščino, glad, bolezen, smrt. Nisem mogel bolje uporabiti kraljevega denarja, kakor da sem rešil narod pogina. Zlato, katero je bilo namenjeno za streho, sem uporabil, da sem rešil Khastnuth propada, oni Khastnuth, ki je najlepši biser v tvoji kroni.«

Kraljev obraz je pobledel, iz razbesnelih oči so mu švigale strele in zakričal je, kakor podivjan: »Malopridni pes, kaj si storil, kje je moja palača?«

»Tukaj, kralj moj!« in Jusuf je pokazal s prstom na rujavo, leseno palačo, ki se je kar šibila lino izdelanih okraskov. »To so ti zgradili prebivalci Khastnatha iz ljubezni in hvaležnosti. Celo poslopje, vsi vrti, krasni sprehodi, z eno besedo čisto vse ne velja niti beliča, vse so zgradili iz hvaležnosti.«

Izraz veselja in zadovoljnosti je legel Jusufu Dobremu okrog ust pri tej izjavi in v kraljevem spremstvu je bilo čuti nekaj mrmranja in odobravanja. Samo ustnice kralja niso dale glasu; namrščil je obrvi, na čelo mu je legel mrak in zakričal je zopet: »Pes, suženj, ti si me hotel ogoljufati! Kaj besedičiš tu o ljubezni in hvaležnosti. Umreti moraš!«

Proti stražniku pa je zaukazal: »Primite tega moža, čuvajte ga na svojo odgovornost, predno pa jutršnje solnce obsveti vrhunce Himalaje, mu odsekajte glavo!«

Azof Khan je dobil nalog naročilo izvršiti. Zamanj je prosil princ Ahmed milosti za svojega starega prijatelja. Kralj ga je razjarjen pahnil od sebe, potem pa se je podal v svoje zasebne prostore, kjer ga ni smel nihče motiti.

Vsled dolgotrajnega, vseh mogočih nezgod polnega potovanja je bil kralj utrujen in se je zgodaj podal k počitku, poprej pa še strogo naročil, da z njim nocoj na nikak način ni več govoriti.

Vendar kralj nikakor ni mogel zaspati. Dolga leta Jusufovega službovanja so se preprezala pred njegovimi očmi. Spominjal se je njegove udanosti, njegove zvestobe, spominjal se je raznih posameznosti, katere je doživel v dolgi dobi z Jusufom bodisi v vojni ali miru. Še le po polnoči je zaspal.

V sanjah pa je videl stati ob postelji angelja, kateri ga je prijel za roko in ga dvignil visoko gori do vrat paradiža. Vstopila sta v paradiž. Ko nekaj časa hodita, prideta tudi do velike, lepe palače iz zlata in marmorja. Vse pa je bilo okrašeno z najdragocenejšimi biseri.

»Čudovito krasno!« zakriči kralj, »to je moja palača, prav tako sem si predstavljal ves čas. Take še ni videlo človeško oko!«

»Tvoja palača?!« deje zaničljivo angelj, »to je palača Jusufa Dobrega. Ta palača je zgrajena iz samih zlatih del pravičnosti, zvestobe, udanosti in pred vsem iz dobrotljivosti in usmiljenja do revežev. Poglej, na vsakem delu palače je zapisano, kake dobrote je izvršil revežem in molitve hvaležnikov so biseri, ki krase celo poslopje. — Tvoja palača je, si rekel prej! Katera pa so tvoja dobra dela, da bi ti zgradili v nebesih tako veličastno palačo. Ti si boš zgradil v paradižu kaj tacega, ki nisi vse življenje storil nič dobrege. Vedno si bil sebičen, lakomen, častihlepen in grozovit v svojem početju, življenje pa si končal z umorom najzvestejšega svojega hlapca. Ti si umoril najplemenitejšega moža, kateri je v stiskali in groznih težavah izvršil ljudem toliko dobrega.«

Grozen strah se je polotil kralja. Zdelo se mu je, da se je angelj grozno povečal, da je postal duh maščevanja in po ušesih so mu brnele grozovite besede: »Ven, poberi se iz paradiža in pojdi v grozno temo — za vedno!«

Nesrečni mož se je pogrezal vedno globlje in globlje in v smrtnem strahu se je — vzbudil.

Kaj je res? — Kaj so sanje? Besede »življenje si končal z umorom — —,« so donele po njegovih ušesih. Ali je že dan? Kakor blazen je pričel klicati služabnike in strežaje in jih izpraševal, če je solnce že izšlo.

Hvala Bogu! Solnce še ni bilo izšlo, toda pot na morišče so bili že nastopili in meč se je že brusil.

Azof Khan, novi vezir, princ Ahmed, čuvaji, Jusuf sam, vse se je čudilo, ko so zagledali kralja na pol oblečenega teči za njimi. Ko jih je došel, je pal Jusufu okrog vratu in ga prosil solznih oči za odpuščanje. Potem je med zdihovanjem pripovedoval kaj je vse doživel v sanjah, konečno pa ga je poprosil naj tudi njega nauči, da si bo znal zgraditi "palačo iz zlatih dejanj".